Besede in črke, izrezane iz časnikov, so bile nalepljene na pomečkanem listu, ki je ležal na mizi inšpektorja Franeta. Sporočilu je družbo delal povoščen papir, na katerem je v rdečkasto vodeni lužici nekam lenobno ždela ne prav mojstrsko izgotovljena klobasa, kateri bi se odrekel vsak mesar, ki da kaj nase. V neoprano črevo so bili zatlačeni kosi mesa, med katerimi so gomazeli beli črvički in se mastili z razkrajajočim tkivom, od nje pa se je širil tako ostuden vonj, da sta mlada policista že poslala kosilo nazaj, od koder je prišlo. In s tem ne mislim policijske menze.

»Jebentiš,« je zaklel inšpektor Frane in pogledal detektiva Vojteha. »Bojim se, da je to tisto, kar se bojim, da je.«

»In to je?« ga je rahlo zmedeno povprašal Vojteh.

»Matevž,« je bil odrezav inšpektor.

»Oprosti, Frane, nočem se prepirati s tabo glede gastronomskih zadev,« je odvrnil detektiv, »konec koncev si naši postaji v zadnjih petnajstih letih vsakič prislužil zlato plaketo na območnem tekmovanju v kuhanju golažev, toda tole še zdaleč ni matevž. Matevž je pretlačen krompir s fižolom, ki mu lahko poljubno dodaš ocvirke, medtem ko je tole očitno klobasa, le da ne vem točno ali bi jo uvrstil med kranjske ali pečenice.«

Inšpektor se je zasrepel vanj. »Matevž, ki je zadnja štiri leta preživel pod krinko v kriminalnem podzemlju zahodnega dela Mesta in si je nadel ulični vzdevek Muha.«

»Aha, ta Matevž. Mar misliš, da ga je nekdo –« Ideja se je počasi zasvitala v detektivovi glavi in se mu blago prelila na obraz, ki se je skremžil od gnusa in se nagonsko obrnil proč od mize.

»Seveda je vse skupaj lahko zgolj neslana potegavščina, ki si jo je privoščil C. M. ali kdo od njegovih zagamanih podrepnikov. Toda tole,« odrinil je klobaso in pokazal zaplato krvave kože, na kateri je bila zbledela tetovaža muhe, »nekako razblinja dvome.«

»Mar ni bil na sledi tistemu mafijskemu morilcu, ki je bil enako spreten tako z levico kot z desnico, Oberoču?« Detektiv si je z robcem brisal usta.

»Da. Za ovratnik naj bi mu dihal. Vendar je bil Muha prepričan, da nekdo sumi o njegovih zvezah z nami, tako da se mi je javljal le še z esemesi. Zadnjega sem prejel sinoči. Poglej ga.« Ko ga je Vojteh prebral, je inšpektor pospravil telefon v žep dežnega plašča in dejal: »Mislim, da je čas za vljudnostni obisk.«

***

Kakor je predvideval, je Vojteh pred vrati posestva zagledal groteskni postavi, ki sta se naslanjali vsaka na svojo rešetko železnih vrat. Prva je pripadla pritlikavemu možiclju, visokemu manj kot meter. Plešasto glavo, ki je bila prevelika za njegovo drobno telo, sta kazili grozljivo izbuljeni očesi, ki sta živčno švigali sem ter tja. Desni kotiček ust mu je stalno trzal in se zategoval proti uhlju. Edinemu uhlju. V levem kotičku ust mu je visela prežvečena cigara, od katere se je cedila slina.

Drugo postavo si je lastil običajno raščen moški, priljudnejših obraznih potez, ki pa jih je delno zakrivala dolga bela brada, segajoča čez pas. Brezbrižno si je zvijal tobak in izpod čela motril prihajajočega detektiva. Poslinil je papir, ga zvil in si ga vtaknil v usta. Na steni je lenobno uprasnil žveplenko, si nažgal smotko in puhnil gost dim policistu pod nos.

»Vojteh, platfusar stari,« se je hripavo zarežal. »Kaj je pa tebe prineslo v naš kvartir?«

»Laketbrada, ti kosmati pizdun, se še nisi zadušil v spanju s temi svojimi ščetinami, kaj?« mu ni ostal dolžen. »Kaj pa ti, Pedenjmož?« se je obrnil k pritlikavcu. »Te C. M. še ni prodal prirodoslovnemu muzeju, da te vržejo v formalin in izpopolnijo svojo zbirko krastač?«

Polovnjaku sta zdaj potrznila oba kotička ustnic, da je zares spomnil na pokvečenega žabona, kakršen se ob ženskem poljubu, če bi se seveda našla kaka obupanka, ki bi si drznila pritisniti svoje ustnice ob njegove, najbrž ne bi prelevil v princa, temveč bi preobrazbo iz človeka v dvoživko doživela ženska. Z nepričakovano okretnostjo se je pognal kvišku, z levico zgrabil Vojteha za grlo in ga pričel daviti, medtem ko ga je s kazalcem desnice žokal v oko. Vojteha je pritlikavčev naskok spodnesel, da je telebnil po tleh, a Pedenjmož ga ni izpustil. Zakotalila sta se od vrat v senco, od koder se je zaslišal kavčukasto mesen udarec, ki mu je sledilo grleno ječanje.

Laketbrada je frcnil čik v temo, segel v žep po boksar in vtaknil prste vanj. Strumno je zakoračil od vrat, ko ga je podrl dobro namerjen udarec s pestjo v lice. Zajavkal je in se prijel za čeljust, ko ga je brca v trebuh prepričala, da se zvije v klobčič. Začutil je, kako ga nekdo vleče za brado, da se dviga od tal, in čez nekaj lebdečih trenutkov je stal iz oči v oči z inšpektorjem Franetom.

»Dobro me poslušaj, bradač,« mu je v nos bušknila inšpektorjeva sapa, ki je nazorno izpričevala, da so opazen del njegovega današnjega jedilnika sestavljali vampi in surova čebula. »Tvojega pajdaša sem z gumijevko po glavi, da zdajle prešteva zvezde in si riše astrološko karto.« Treščil je Laketbrado ob zid, da se mu je za hip zameglil pogled. Ko se mu je pred očmi zbistrilo, je videl, da se mu bliža še Vojteh, ki si je otrkaval umazanijo s plašča. Frane mu je ukleščil obraz med jeklene prste proste roke in mu v voh znova ponudil dnevni meni številka ena. »Šel boš z nama in naju odpeljal do šefa, razumeš? Sicer se zna pripetiti, da ti bo dramski krožek osnovne šole Znanega junaka hvaležen za donacijo lasulj.«

»In tega ne znaš izreči na kak bolj vljuden način?«

»Bi vljudno prošnjo sploh razumel?« se je vmešal Vojteh.

Laketbrada si je pomel lice. »Sranje. Mostiček si mi zmajal, pa sem si ga dal narediti komaj prejšnji mesec. Misliš, da smo navadni silaki nadstandardno zavarovani? Glede na to, kaj vse moramo pretrpeti, bi sklepal, da ja, kajne? Smo figo.«

»Dovolj gobezdanja, sicer ti razmajem še kaj drugega. Gremo, odpelji naju k šefu.«

»Že prav, že prav,« je zagodrnjal in odprl zeleno pobarvana železna vrata. Po gramoznem dovozu so se sprehodili do graščine, obdane z umetelno obrezanim grmičjem.

***

Ko so odprli naslednja vrata, tokrat masivna, rjava in lesena, so se znašli v razsvetljenem hodniku. Vzdolž obeh sten so stale police, ki so se šibile od škornjev. Velikih, majhnih, enobarvnih, pisanih, novih, ponošenih.

»Torej drži?« je vprašal Vojteh?

»Ja,« je prikimal Laketbrada. »Ima jih polno, a na noge jih ne more deti.«

»Mar še nisi bil tu?« je vprašal Frane, ki je iz žepa potegnil telefon in slikal par škornjev.

»Ne,« je odvrnil Vojteh. »Iskreno povedano sem mislil, da so govorice o obsedenosti pretirane.«

»To je samo del njegove zbirke. Drugo nadstropje ima v celoti namenjeno škornjem.«

Tedaj so že prispeli do prostorne sobe. Sredi nje je stala ogromna miza, ki se je v sozvočju s policami v predsobi šibila, le da od hrane in pijače. Za njo je na pol zleknjen ždel mož star okoli petdeset let, ki je še najbolj spominjal na žogo. Bil je bolestno debel, iz fino ukrojenih hlač pa so mu molele bose noge. Zajetna roka je obstala na pol poti k ustom, ko jih je zagledal. Nagovoril jih je z bizarnim piskajočim glasom.

»O, gospod inšpektor, čemu se moram zahvaliti za ta nenapovedani obisk? Boste prisedli? Kaj prigriznili? Sveže koline imam.«

»Molči, C. M. Dobro veš, kaj naju je prineslo. Muha je odkril povezavo med tabo in Oberočem, zato si se ga dal znebiti.«

»Kaj pa blebetate, inšpektor?«

»Molči, sem rekel,« je Frane povzdignil glas. Stopil je do debeluha in ga s prstom dregnil v vamp, da je glasno zacvilil. »Ne vemo še natanko, kdo je, vemo pa, da dela zate. Muha mi je sinoči poslal sporočilo: Za kogar Oberoč dela, dosti ima pila jela, on in njega vsa družina. Kdo drug ima več pijače in jedače kot ti in tvoja zločinska družina?«

C. M. se je tanko zahihital. »Res neovrgljiv dokaz, inšpektor. Le s čim se me boste lotili naslednjič? Z Nostradamusovimi prerokbami?«

»Ne duhoviči. Sporočila še ni konec. Mislim, da so me razkrili. Za vsak primer sem v delavnici Felicija Šuštarja ukradel prototip jahalnih škornjev za to sezono.«

S. M. je komaj opazno prebledel.

»Ko so ga tvoji podrepniki ubili in nam poslali tisto ostudno klobaso, si seveda nisi mogel pomagati, da škornjev ne bi zadržal zase. Pri Feliciju sem se pozanimal, kakšni škornji so mu izginili. Opisal mi jih je in potrdil, da so bili za zdaj izgotovljeni edini taki. In, glej no glej, prav ta model sem opazil v tvoji veži. Muha je vedel, da se jim ne boš mogel upreti. Gremo na postajo.« Inšpektor se je trpko nasmehnil. »Se boš obul?«

»Kaj ne moreš nalagati prtljage malce bolj previdno?« je ihtavo siknil ženski glas.

»Poslušaj, ljubica, če se ne bi ti celo popoldne in večer odločala, katere oblekice boš vzela s seboj in kaj boš morala pustiti doma, ker gre v najino potovalno skrinjo samo pol tvoje poletne garderobe, bi voz natovoril še pred večerno zarjo,« se je nič kaj galantno oglasilo izpod drevesa, kjer je temna senca poskušala dvigniti ravnokar omenjeno skrinjo na voz, v katerega sta bila vprežena šimeljna.

»Ne osiraj se, Finofin,« se je oglasilo iz krošnje. »Le kako bi naložil prtljago, če te ni bilo doma, ko pa si moral iti kegljat s prijatelji, ki jih ne boš videl do naslednjega ščipa.«

»Kolikokrat ti moram povedati, da je Analgen praznoval stodvajseti spočetni dan?« Godrnjaje mu je le uspelo spraviti tovor na voz. Obrisal si je vlažne roke ob hlače in si otrl potne kaplje s čela. »Opravljeno.« Odprl je steklenico piva in jo na dušek izpraznil do polovice. »Gladijel, vzemi malho z lembasom z mize, zakleni vrata in čim prej pojdiva. Če odrineva pred tretjo jutranjo uro, se bova izognila gneči in zastojem na Čakavškovem prelazu.«

***

»Mar slučajno že štiri ure stojiva v koloni, ki sva se ji izognila, ker sva od doma odrinila že pred tretjo jutranjo uro?«

»Če pa nisem vedel, da so v sosednji kraljevini uvedli … ej, mojster, kaj ste že uvedli?« je Finofin zaklical orku, ki je ždel na vozu pred njima.

»Kolektivni dopust,« je prijazno pojasnil ork, ki je poleg bojne opreme doma očitno pustil tudi bojevito nrav. »Lani je vodja soldaškega sindikata postal Mrgod, eden redkih preživelih iz pokola v Begavovi kasarni.¹  Z nekimi diagrami in krivuljami je dokazal, da bomo bolj produktivni na bojišču, če gremo na počitnice vsi obenem. Gresta vidva tudi v Fyesso? Nočem biti vsiljiv, vendar me res zanima, če je tistole, kar vama moli iz malhe, lembas. Bi se ga dalo dobiti grižljaj? Toliko sem že slišal o njem, a ga še nikdar nisem poskusil. Če želita, ga zamenjam za kos tele prvovrstne žolce iz svinjskih in jagnječjih kopit in zrkel.«

Finofin je Gladijel še pravi čas ponudil prazno malho, da z bruhanjem ni onesnažila voza.

***

»Lepo pozdravljena. Želita, prosim?« ju je na recepciji kočijokempa pozdravil kosmatopeti polovnjak.

»Dober dan. Imava rezervacijo na priimek Elmerion,« je dejal Finofin, zbit od vožnje, ki je trajala skoraj poldrugi dan. Gladijel je mršče bolščala v prazno, saj z njim ni spregovorila niti besedice, odkar jima je pri spustu z Ridne gore počilo kolo na vozu in je Finofin potujočemu kolarju popravilo plačal z eno od njenih oblek.

»Aha, že vidim, morala bi priti že sinoči.«

»Ja, nekaj manjših nezgod sva imela na poti, kajne ljubica?«

»Pri tebi so vse stvari majhne.«

»Hehe, to je pa moja Gladijel, vedno za špase,« se je prisiljeno nasmehnil.

»Gospod Elmerion, žal se bojim, da vaših težav še ni konec,« je odvrnil polovnjak »Ker vas sinoči ni bilo, smo prostor za vaš šotor že oddali nekemu petičnemu kiklopu. Imamo pa prostor v coni B, kjer je zaradi strahu pred okužbo z veprsko gripo kampiranje odpovedala neka škratja družina. Se boste namestili tam?«

»Kaj pa naj,« je poklapano pritrdil in skoraj prisegel, da je iz Gladijelinih oči videl poblisniti strele.

***

»Natakar, oprostite, natakar!« Finofin je obupano tleskal s prsti, medtem ko je Gladijel zatopila nos v revijo z novicami o življenju vilinskih zvezdnikov, ki so bile zaradi njihove predanosti monogamnemu načinu življenja in obči nravnosti precej dolgočasne.

»Oprostite, ampak niste v mojem rajonu,« je Finofina godrnjaje odpravil natakar, ko ga je le-ta pocukal za rokav.

»Samo zanima me, kaj je z najino ribjo ploščo. Naročila sva jo že pred uro, pa je še vedno ni.«

»Poglejte, niste v mojem rajonu,« je natakar ostajal neomajen

»Če pa najinega natakarja že pol ure ni na spregled,« je potarnal Finofin.

»Je bil pegast in rdečelas?« je zanimalo natakarja.

»Da.« V Finofinovih očeh je zatlelo neznatno upanje, da bosta končno prišla do obeda.

»A, Šibica vam je stregel. Videl sem, kako se je zapletel v prepir z neko meduzo. Ker ji ni prinesel pravilnega naročila, mu je pokazala svojo frizuro.«

»In?«

»Kot sem že rekel, niste v mojem rajonu. Ker je Šibica okamnel, boste morali počakati na natakarja iz nove izmene, do katere sta samo še slabi dve uri.«

***

»Ljubica,« se je že v deseto oglasilo iz šotora, na katerega je sijala mesečina.

»Kaj je?« je sledil vznejevoljen odgovor, s katerim bi lahko na opoldanski vročini ohladil liter ali dva medice.

»Poslušaj. Žal mi je za vse, kar si morala pretrpeti na poti do sem, in žal mi je, če sem ti v kaki hipni razburjenosti zabrusil kaj gorkega.«

»Nadaljuj,« je odvrnila za odtenek manj mrzlo.

»Razmišljal sem. Zdaj, ko sva poročena že skoraj trideset let …«

»Ja?« Glas se je rahlo tajal.

»… in na obzorju ni nobene nove vojne …«

»Ja?« Temperatura se je dvigala proti ledišču.

»… sem mislil, da bi lahko …«

»Tak, zini že no enkrat,« je zazvenelo bolj igrivo kakor pa karajoče.

»… no, da bi lahko spočela svojega prvega otroka.«

Iz šotora se je razleglo cmokotanje mokrih poljubov.

»Nekaj se mi je utrnilo,« ga je prekinil Finofin. »Smukniva na plažo in se ljubiva v morju. Naj najin prvorojenec v gozd prinese svežino slanih sapic in igrivost morskih valov.«

»Oh, ti moj junak,« je rahlo klišejsko in že kar preveč osladno dahnila Gladijel ter skupaj z možem stekla do plaže takoj zatem, ko sta se izmotala iz šotora in mu je oskrbela rano na podplatu, ker je pozabil, da je pred šotor odložil prazno steklenico piva.

Zadihana sta prispela do plaže, kjer sta odvrgla tisto malo oblačil, kar sta jih imela na sebi, in čofotaje stekla v vodo. Njegove ustnice so poiskale njene in se prepletle v valu naslade, medtem ko je val sinjega morja pljuskal ob njune boke. S prsti desnice ji je zdrsel po vratu navzdol, dokler ni naletel na prsi in jih začel neučakano gnesti. Čutil je njeno roko, ki ga je božala po hrbtu in polzela na prednjo stran. Nežno jo je začel grizljati po koničastih ušesih, da je usločila hrbet. Njeni prsti so se sklenili okoli njegovega otr–

»Ja, kaj se pa gresta, sprevrženca nemoralna. Karolina, odpelji otroka nazaj v šotor, da se ne pohujšata. Mar vidite to, baron Klaus?««

Na obali so se pričele nabirati sloke bledikave postave in motrile gola objeta vilinca.

»Fej jih bodi,« se je strinjal ogovorjeni baron. »Tako njiju kot upravo tega kočijokempa, ki je zagotovila, da so njihovi gostje sama ugledna bitja, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi ponoči na plaži uživali pritlehno mesenost.«

»Glogov kol pa vampirjem prijazno taborjenje,« se je pridušal tretji, če bitja brez duše to sploh lahko počnejo. Požugal je proti vilincema, ki nista vedela, kam bi uperila pogleda in sta se potopila do vratu v vodo, da sta se zdela kot dve rdeče razžarjeni boji. »Srečo imata, da je vaša rasa odporna na naše ugrize. Prvorojeni, ja. Govorci.« Prezirljivo je pljunil in nadaljeval z robantenjem: »Zagotovo sta to naredila namerno. Na sonce tako ali tako ne upajo, dajva jim uničiti še noč, ko si upajo priti na plažo. Da vaju ni sram, mladca predrzna.«

Krvosesi so odvihrali s plaže in Gladijel je zakoračila proti obali.

»Kam se ti pa mudi?« jo je prijel za komolec.

»Pusti me pri miru. Spat grem.«

»Jaz naj grem pa s trdim v posteljo? Če ti ni več do seksa, bi mi ga vsaj –«

Moledujoč stavek je rezko odrezala zveneča klofuta.

***

»Poslušaj, no, ljubica, kaj bojo pa sosedje rek–«

»Me prav malo briga, kaj rečejo sosedje, kaj najini družini in kaj vse jebeno vilinsko občestvo! S teboj ne morem več živeti! Me razumeš? Ne! Morem! Več!« Po licih so ji polzele biserne solze.

»Ampak –«

»Nič, ampak. Odhajam. Bodi vesel. Se boš vsaj zapisal v zgodovino, kot prvi vilinec, ki se je ločil. S čim drugim se ti tako ali tako ne bi nikdar uspelo. Domov nikar ne hodi. Tvoje stvari te bodo čakale pri Analgenu.«

Skrušeno se je sesedel in potopil glavo v dlani. Z rdečimi očmi jo je opazoval, kako je odvihrala v temo.

»Oprostite, gospod,« ga je iz otopelosti predramil skuštran rdečelasec z nekam kamnitim pogledom.

»Kaj bi rad?« se je osorno obregnil vanj.

»Vašo ribjo ploščo sem prinesel. Saj ne boste jezni, če je hladna, kaj?«

1. Ork omenja dogodke, ki so opisani v štoriji Kolektivna pogodba

So brž pridrvili se črni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
pričjóčim po koncu so vstali lasje –
oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

»Pa kakšno zagamano sranje je to, za vraga?!?!« je brbotajoče zarjul povodni mož, ko mu je sicer zelenkasti obraz prekrila zaripla rdečica. Togotno je zmečkal stran iz Kranjske čbelice, s katere je prebral pričujoče verze in jo zabrisal čez sobo. Dejstvu, da se je dotični napad besa dogajal nekje v globinah Save, je bilo pripisati krivdo za dokaj nenavdušujoč zaključek meta, saj je papirnata kepa letela naravnost le slab laket, nato pa počasi potonila na dno.
»Pa daj no, Vinko, ne razburjaj se, lepo te prosim« ga je jel miriti prijatelj. »Pomisli na svoje srce. Če bi vedel, da te bo tako vrglo iz tira, bi ti ne bil prinesel v branje te potopline, ki jo je rečni tok priplaknil na moj prag.«
»I, kaj me ne bi raztogotilo, če pa piše o meni, kot da sem navaden babjek, ki ne vidi dlje od naslednje kikle.« Škrge so mu vznemirjeno plapolale kakor nozdrvi vranca v galopu, ko je iskal potrditev pri mladem kolegu. »Dobro me poznaš, Korl, in veš, da nisem takšen. Mar ni tako?«
»Tako je, Vinko, tako,« je prikimaval luskinasti spak in se živčno presedal na z algami preraščenem stolu. Le kako bi mogel vedeti, da si bo Vinko ta košček človeške pisarije vzel tako k srcu. Sam se je ob branju pošteno nasmejal, njegovemu prijatelju pa je odneslo pokrovko, preden je prišel do konca poeme.
»Svet se je zarotil proti meni,« je Vinko bentil dalje. »Mnogo reči sem postoril za časa svojih najboljših dni, a so vse ostale nezapisane. Potem se pa enkrat samkrat mukoma strpam v človeške cunje, da bi si privoščil kanček nedolžne zabave in kam me to pripelje? V zobe nekega peropraska, ki je bil zagledan v deklino, s katero sem se zavrtel v rečnih valovih. In zdaj me bodo vsi poznali kot nenasitnega pohotneža. S čim sem se zameril Čtuluju, da me tako tepe?« V kotičkih ust se mu je začela nabirati bela pena. »Poglej na primer Grendlovo ta staro. Kaj je v življenju naredila ona? Vsa svoja leta je preživela za štedilnikom. Najbolj junaška stvar, ki jo je kdaj storila, je bila, da je jedla hrano, ki si ji je zažgala. Potem pa Beowulf ubije njenega dragega Grendelčka, ki je bil mimogrede navadna pijandura, in babura se ga od žalosti natolče kot mavra ter se odloči, da to pa že ne gre. Vsa togotna odfurija do Beowulfa, da bi se maščevala za smrt svojega pamža, a na koncu Beowulf ubije še njo. Zdaj pa mi povej, se je svet spominja kot slabe gospodinje, ki ga je rada dala na zob, ali kot dobre matere, ki ni pustila, da bi pogin njenega ljubljenega edinca ostal nemaščevan?«
»No, drugo, kakopak,« se je strinjal Korl, ki so mu bili Grendlovi pijanski izpadi dobro znani.
»Vidiš!« se je pridušal Vinko. Luske na rokah in hrbtu so se mu nevarno ježile.
»Saj res,« je brž vskočil Korl. »Nekaj sem te želel še pobarati, vendar te rotim, da se ne razburjaš preveč. V pesmi sem prebral, da naj ji bilo ime Urška. Kaj ni imela drugega imena? Se motim, ali me moj spomin počasi zapušča?«
»S tvojim spominom ni nič narobe,« je odvrnil Vinko. Žila na čelu mu je divje utripala. »Zalika je bila. Očitno se je prekleti škrabar odločil spremeniti njeno ime, da bi jo obvaroval klevetanja. Kaj pa jaz? Zakaj ni napisal, da jo je ugrabil, ne vem, recimo vedomec? Mar jaz resnično nič ne šte – e – e – eeeeaaaaa …« Vinko se je z desno plavutjo zagrabil za levo roko in se spačil od bolečin.
»Ljubi Htulu, kaj je s tabo?« je Korl brž zaplaval k Vinkotu in ga začel tresti za rame. »Reci kaj!« A bilo je prepozno. Šibko srce je izdalo telo, ki je nekoč mogočno plavalo skozi rečne valove. Iz njegovih ust in škrg je prilebdelo še nekaj drobnih zračnih mehurčkov, ki so se razblinili skupaj z njegovim življenjem. Korl je v naročju držal mlahavo telo, ki je nežno plapolalo v počasnem rečnem toku, ki je vel skozi pokojnikovo stanovanje. Stisnil je plavut v pest in z njo zamahnil proti nedoločljivi točki nad gladino.
»Tole mi boš poplačal, ti, ti, gladkokožni pesniček! Vinko je bil moj edini prijatelj. Zdaj sem v Savi sam. Nikogar več nimam, da bi z njim preživljal zimske urice ob lahkotnem klepetu. Dobil boš svoje!« je v nemo reko najprej izvpil svoj bes, nato pa ga za prvo silo utopil v vsebini steklenice žganja, ki je stala na mizi.

*****

Oj, Savica,
nisi več devica!
Si prasica,
ki na široko šči.

»Hehehe, kaj porečeš na tole, Matija? Špasna, kaj?« se je rahlo nabrgljano zarežal okrogloličnež. Natočil si je vina v čašo in jo na dušek izpil.
»Daj no France,« mu je nejevoljno odvrnil Matija. »Kolikokrat naj ti še rečem, da pusti tako pritlehno in obsceno verziranje Knoblu in Koseskemu. Ti si nad njima.«
»Ah, daj no daj, prijatelj,« mu je oporekal pesnik. »Čemu si človek od časa do časa ne bi smel privoščiti sprehoda po bolj ljudskih poteh? Veš kolikokrat so mi podobne kvante plačale zapitek?«
»Vem France, vem. Tega nikdar ne pozabiš omeniti.« Prodniki so ga začeli žuliti, zato se je presedel. »Ampak –«
»Nič ampak. Ne bodi tako zategnjen. Privošči si kakšno čašo in se sprosti.«
»Ne kanim se sprostiti, dokler se enkrat dokončno ne pogovoriva o tvojem pesnenju. Talent imaš, France, in to neznanski. Kot bi bil poslan z neba našemu narodu, da nas blagosloviš s poezijo, kot je še nismo imeli prilike slišati v rodnem jeziku. Ti pa ta talent zapijaš v razvratnih špelunkah, namesto da bi pel blagozvočno hvalnico lepoti.«
»No, no, Matija, zdaj pa klobasaš.« Zvrnil je še eno čašo.
»Nič ne klobasam. Vzemi za primer Savico. Zakaj bi jo omenjal v nekem krčmarskem verzu, če bi lahko v njeno prelestno okolico postavil daljšo in bolj vzvišeno pesnitev.«
»Že prav, že prav.« je rahlo razdraženo rekel France. »Najbolje bo, da si ohladiva razgrete misli. Sonce mi bije v glavo, pa tudi vino mi je že dodobra stopilo vanjo. Pojdiva se namočit v Savo, debato o mojih stvaritvah pa pustiva za hladnejše večerne urice.«

*****

Na dnu tolmuna v bližini rečnega brega, na katerem je potekala burna razprava o prihodnosti slovenske poezije, je čepel Korl in vlekel pogovor na ušesa. Končno si mi prišel v pest, si je mislil. Meseci in meseci iskanja, prihruljenega plavanja v plitvinah, brodenja med trsjem in redkih trenutkov, ko si je upal ponoči po Ljubljanici priplavati v center Ljubljane, kljub strahu, da bi ga slučajno opazili, so prinesli sad. Preklemanski pisun, ki je zakrivil smrt njegovega najboljšega in obenem edinega prijatelja bo stotero poplačal za Korlovo izgubo. Kri mu je hitreje stekla po žilah, čutil je pospešeno bitje srca in vid mu je zameglil slepi bes združen z neustavljivo željo po maščevanju. Gibko se je pognal proti plavalcu, ki se mu je bližal, ga za grabil za noge in potegnil pod vodo tako hitro, da žrtev od presenečenja ni imela časa niti zavpiti. Z levo plavutjo ga je zgrabil prek ust ter se dvignil na površje je toliko, da je z desnico na breg zalučal kepo papirja. Brž za tem se je znova potopil in skupaj z omamljenim plavalcem odplaval proti svojemu podvodnemu stanu, v mislih pa je premleval načrte za maščevanje izpopolnjene do najmanjše podrobnosti.

*****

»Aaaaaaahhhhh,« je zadovoljno zagodel France. »Stari ljudje pravijo: s polnim mehurjem in želodcem ni zdravo hoditi v vodo.« Obrnil se je vstran od drevesa in se odpravil proti vodi. S pogledom je iskal prijatelja, ki ga ni bilo opaziti. »Matija!« je zaklical. »Maaa-tiiii-jaaaaa!« Odgovora ni bilo. »Skrivalnice bi se šel, kaj, ti veliki otrok. Meni pa očitaš zabavljive verze. Kar skrivaj se, sape ne boš več mogel dolgo držati in boš pokukal iz vode.« Ko je še nekaj časa stal na bregu, a o prijatelju ni bilo ne duha ne sluha, ga je počasi začelo skrbeti in se odločil odpraviti za njim v vodo. Tedaj je čisto ob reki zagledal zmečkan kos papirja. Pobral ga je, razgrnil in zapisano v okorni pisavi prebral:

Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
Prešerna pa videl nobeden ni več.

Prebujati se začnemo v začetku decembra. Kot dobro naoljene ure začutimo, da prihaja naš čas. Da je tukaj trenutek, ko se izvijemo iz svojih zapredkov, v katerih prespimo dobršen del leta, in da krmežljavo zamežikamo v zatohlo votlinje, ki mu pravimo dom. Pod zemljo začne vršati. Naše domovanje so prostrane votline pod severnim tečajem, kjer bivamo skriti pred vsiljivimi pogledi človeštva. Na površje se odpravljamo v treh valovih. Prvi val nastopi v začetku decembra, medtem ko se druga dva zvrstita v razmiku tedna dni ob koncu meseca. Otovorjeni z živopisanimi zavoji prinašamo darove in radost vsem ljudem. Najnovejše in najmodernejše napravice in igračke, ki lepšajo in lajšajo življenja. Mi smo obdarovalci.

Ko sem se dodobra pretegnil, sem si nadel plašč in se počasi odpravil proti izhodu. Ob prevzemu daril sem z očmi ošinil obdarovalca pred mano. Najina pogleda sta se za hip srečala in si v tistem bežnem trenutku brez besed zaželela srečo. Jaz jo bom potreboval več, saj nisem pol tako krepak kot on, vendar ne dvomim, da mi bo uspelo.

Nihče ne ve točno, od kje smo prišli. Niti mi sami. Preprosto znašli smo se tukaj. Smo potomci božanstev, spodleteli poizkus nezemeljskih civilizacij ali nas je v obstoj priklicalo množično verovanje ljudi? Tega ne ve nihče. Lastnih pisnih virov nimamo, saj jih ne potrebujemo. V svojih genih nosimo edine podatke, ki jih zares potrebujemo. Vsa naša bit se skriva v preprostem gonilu, ki nam daje življenje, a nam ga obenem še lažje vzame. Vsako leto mora vsak od nas obdarovati vsaj eno osebo, sicer umre. Tako je zagotovljeno dovoljšne število obdarovalcev, da se ne bi spozabili in mesec budnosti preživeli drugače kot z raznašanjem daril.

V zraku je bilo čutiti napetost drugačne vrste, kakršna nas je prevevala nekdaj. Včasih smo se med odhodom šalili in glasno bodrili, zdaj pa smo bolj vsak zase potihem smukali skozi prehod. Kdo bi si mislil, da se bo usoda tako kruto poigrala z nami.

Obdarovani morajo biti vsi ljudje. Ko obdarovalec pokloni darilo neki osebi, te osebe ne more obdarovati nihče drug. To je bila varovalka, zapisana v naše gene, da ne bi obiskali le ljudi, do katerih vodijo udobne poti in jim namenili vsa darila, temveč resnično vse človeštvo. Ta na videz poštena ureditev se je sesedla sama vase pred tremi desetletji, ko je zemljo zajela nova svetovna vojna. Sprte strani niso varčevale z orožjem in uničevalnimi sredstvi in bleščeča civilizacija se je sesedla v smodeč kupček pepela, človeštvo pa je bilo zdesetkano. Osamele skupinice ljudi so se naseljevale, kjer so našle zaplate rodovitne zemlje ali pa skladišča hrane, ki so jo odnesla bolje kot prebivalci. A drastično zmanjšanje zemeljske populacije je prineslo težavo za obdarovalce. Kar naenkrat nas je bilo več kot ljudi in razdajanje daril se je sprevrglo v neusmiljen boj za obstanek.

V prvem in drugem poskusu mi ni uspelo obdarovati nikogar … Na silvestrsko noč sem stal na robu puste kamnite planjave. Tesno prižet ob okrušen balvan sem od daleč opazoval, kako so se trije obdarovalci  sunkovito pognali k vegasti kolibi, ki je kljubovaje stala ob drobni krpi njive. Čas se je počasi iztekal in kdor je hotel živeti vsaj še eno leto, je imel le še slabe pol ure, da najde svojega obdarovanca. V bledi bleščavi pojemajoče lune se niso več trudili s človeškimi krinkami, ki smo si jih nadevali, da naša, za ljudi grozljiva obličja ne bi plašila naključnih nespečnežev, ki bi nas uzrli kot begave sence. Dolge okončine s poudarjenimi sklepi so se v boju za obstanek besno prepletale, ko so se njihovi lastniki odrivali, da bi prvi prišli do koče. Najmočnejši je s silovito brco v obraz onesposobil enega od nasprotnikov, ki se je ječe zvil po kamnitih tleh in si tiščal roko k nosnicam, iz katerih je mezela kri. Podoben manever je hotel poizkusiti še na drugem, a se mu je ta okretno izmaknil, da je prvi izgubil ravnotežje in tudi sam omahnil po tleh. S kri ledenečim krikom je opazoval, kako je edini še stoječi obdarovalec gibko skočil skozi razbito okno. Čez nekaj trenutkov je v hiši nekaj brljavo poblisnilo. Premagana obdarovalca sta tako kot jaz vedela, kaj to pomeni.

Ko obdarovalec razda vsa svoja darila, se razblini in se znova utelesi v svoji duplini, globoko pod zemeljskim površjem. Znajde se v zapredku, v katerem prespi enajst mesecev, ko bo med ljudi znova ponesel veselje in radost.

Prihuljen ob skalo sem počakal, da sta preostala dva stekla proč v brezglavem iskanju novega obdarovanca, nato pa sem se še sam odpravil proti koči. Ogledoval sem si jo namreč že več dni in opazil podrobnost, ki bi znala pomeniti razliko med obstojem in smrtjo. Splazil sem se v hišo in jo zagledal. Na postelji v kotu je nemirno spala bleda ženska. Obris telesa pod odejo je bil nesorazmerno okrogel v primerjavi z njenim upadlim obrazom.
Zdaj sem tudi sam odvrgel človeško krinko in stopil do nje. Levo dlan sem ji položil na usta, da ne bi kričala in se premetavala, ter z nje potegnil odejo in ji raztrgal obleko. Iztegnil sem desni kazalec z ostrim krempljem na koncu in zarezal prek njenega nabreklega trebuha. Topla kri, ki je obarvala robove rane, se je na mrzlem zraku spreminjala v paro. Ko je bila zareza dovolj široka, sem previdno segel vanjo in iz mesnate zibke izvlekel otroka. Prijel sem ga za drobni nožici, lepljivi od maternične tekočine, ter s kremplji leve roke preščipnil popkovino. Napeto sem zadržal dih in čakal, da dete vdihne zrak in zajoka. A to se ni zgodilo. Okorno sem ga tlesknil po zadnjici, da mu je eden od mojih krempljev na njej pustil plitvo zarezo, vendar se s tem nisem kaj prida ubadal. Vse misli so bile usmerjene v eno samo željo. Zadihaj. Zadihaj. Zadihaj! In kot bi me nekje nekdo uslišal, je dojenček krčevito vdihnil zrak in zajokal. Z glasnim olajšanjem sem ga položil v naročje bledi materi. Obdajal jo je temno rdečkast obris, saj se krvavitev iz odprtega trebuha ni ustavila in se je zdelo, kot da je umazana rjuha pod njo vzcvetela kot makovo polje. Dete se je skoraj skobalilo iz nezavestnih rok, a sem ga z urno kretnjo zadržal. S prosto roko sem si segel pod plašč in na plano potegnil ličen zavoj prevezan s pentljo. V njem se je skrivala napredna tehnološka igrača, ki je v tem razrušenem svetu  imela samo en smoter. Ne zabavati otroka, ki se mu je tako kot materi vse bolj mrzlila sapa in pojemal utrip, temveč meni podariti še eno leto življenja.
Darilo sem odložil ob posteljo in nevajeno pogladil otroka po obrazu. Če se bom naslednje leto vrnil na isto mesto, njiju brez dvoma ne bo več tu. Skozi svetlobo, ki me je oblila, sem videl še ročice, ki so se stegovale k otrplemu materinemu obrazu, nato pa začutil, kako tonem v spanec.

***

Valjhun, sin Kajtimara, je bil od dolgega bitja krvavega boja za krščansko vero precej utrujen. Na pol zleknjen je ždel v svojem šotoru, kjer ga je obiskal Gorazd, znanec iz mladih dni, ki se je ravnokar vrnil s še daljšega potovanja po daljnih deželah.
»Kam vse te je zanesla pot, phijatelj?« je pristno koroško pogrknil Valjhun, akoravno tedajšnje narečje ni bilo tako pojoče kot današnje. (To je tudi edino pogrkovanje, ki ga bom zapisal, saj pisanje h-jev namesto r-jev otežuje branje. Zato bi vas na tem mestu prosil, da si predstavljate, da pogrkuje še naprej. Hvala. op. a.)
»Bil sem v Jeruzalemu, v sveti deželi,« je jel razlagati Gorazd.
»In kako je bilo?«
»V redu. Veš, kaj je najbolj zabavno v sveti deželi?«
»Kaj?«
»Drobne razlike. Reči tam so skoraj iste kot pri nas, samo kanček drugačne so.«
»Kot na primer?«
»To, da je gospodov dan pri nas na nedeljo, pri njih pa na soboto. In rečejo ji sabat, ne sobota. Pa recimo to, da jedo jagnjetino z nekvašenim kruhom.«
»O, fuj.«
»In veš, kako v Jeruzalemu rečejo svinjski krači?«
»Prašič krašom?«
»Ne.«
»Kako pa?«
»Nič, ker judje ne jedo svinjine.«
Oh, kako sta se smejala. Brisala sta si solze iz oči (vsak svojih) in se tolkla po ramenih (drug drugega). Kar naenkrat pa je Valjhun uščipnil Gorazda v lice in mu razmršil lase. Gorazd je začudeno obstal in se zmedeno zazrl v prijatelja.
»Oh, oprosti,« je ta zaznal njegovo neubesedeno vprašanje. »Se spomniš rimskega cesarja Konstantina, ki se mu je v sanjah prikazal goreč križ z besedami V tem znamenju boš zmagal?«
»Seveda, mar misliš, da sem vso pamet pustil na tujem?« se je Gorazdu zdelo zamalo. »In potem je porazil barbare. Ampak kaj ima to zveze s tem babičastim vedenjem?«
»Zadnje dni sanjam zvezdo repatico, ki drvi preko neba in vzklika: Samo za lička vas uščipnem in laske vam razkuštram, več pa ne slišim, ker že izgine iz dogleda in dosluha. Kaj, če je to repatica, ki je bila navzoča ob Gospodovem rojstvu? Raje izpolnim ukaz, čeprav ga niti sam ne razumem najbolje.«
Preden je lahko nadaljeval, je v šotor pokukala Iztokova gola lobanja, za njo pa še njen lastnik, ki mu je sledil poštar.
»Iztok, kaj sem ti ukazal glede te lobanje?«
»Naj jo puščam v svojem šotoru, če pa jo že moram vlačiti s sabo, pa naj jo imam v malhi, sicer mi jo boste lastnoročno zabili tja, kjer hrbet izgubi dostojno ime, šefe.«
»Kolikokrat?«
»Vsak dan vsaj petkrat, šefe.«
»In zakaj me ne ubogaš?«
»Ker je edini spomin na mojega pokojnega očeta, šefe.«
»Očetovo lobanjo nosiš naokoli, namesto da bi jo dal v posvečeno zemljo k počitku?« se je zgrozil Gorazd.
»Očetova je toliko, da jo je naokoli nosil on, preden mi jo je zapustil. Prvotno je pripadala nekemu poganu, ki ga je pobil oče. Sploh pa nisem prišel sem zaradi lobanje, šefe. Tale tu ima paket za nekega Valdungusa, Chetimarusovega sina. Pravi, da naj bi to bil eden naših poveljnikov. Ga poznate?«
»Valdungus?« se je nasmehnil Gorazd. »Tega imena pa nisem slišal, kar sva gulila šolsko klop pri patru Virgiliju.«
»Uh, kakšne sva znala ušpičiti,« je nasmešek preskočil tudi na Valjhunov obraz. Obrnil se je k zmedenemu poštarju. »Jaz sem Valdungus, Chetimarusov sin. Gre za latinsko obliko mojega imena, ki pa je, roko na srce, ne uporabljam prav pogosto.«
»Me veseli, da je stvar rešena, gospod Valdungus,« se je zadovoljno oglasil poštar. »Tukajle podpišite, pa en osebni dokument bom potreboval.«
»Seveda, izvoli,« je Valjhun paketonoscu pomolil osebno izkaznico. »Kako ti je pa ime?« ga je vprašal s pozornostjo do malega človeka, s katero se diči krščanska gospoda, za razliko od poganov, ki jim je malo mar za druge, da le lahko vanje zabadajo svoje meče in kopja.
»Samo, gospod,« se je glasil prijazen odgovor, ki se je kaj kmalu prelil v uradniško strogost. »Oprostite, gospod, ampak s tem dokumentom vam žal ne morem izročiti paketa, saj je na njem navedeno drugo ime kot na pošiljki.«
»Oh, ne bodi picajzlast,« je rahlo razsrjen rekel Valjhun. »Saj je isto. Valdungus, Valjhun. Chetimarus, Kajtimar. Iran, Perzija.«
»Oh, še zelo mi je mar, gospod. Zelo mi je žal, a poštarski kodeks časti mi prepoveduje oddati pošiljko, če naslovnik ne izkaže svoje istovetnosti.«
»Zdaj me pa po malem že zapušča potrpljenje,« se je zlagal Valjhun, kajti besedice malo v potrpljenju, ki se je odpravljalo proč, ni bilo. »Iztok, skoči po našega duhovna, da mu pred Bogom priseže, da sem jaz Valdungus, Chetimarusov sin. Še prej pa stopi k meni.«
Iztok ga je ubogal in preden je zmedeno zapustil šotor, se je zgodilo še nekaj ščipanja lic in kuštranja las.

***

»… in tako bomo ajde obudili z, ahihihi, krvno žrtvijo krščanske device,« je končal svojo izčrpno razlago Prismuknjeni Bramor. Bleda koža je izdajala, da sončna luč ni njegova stalna spremljevalka, vonj pa, da tudi ljudje niso. Ali pa se druži samo z nahodnimi. Črtomir ga je poslušal z drugega konca sobe in kimal, naposled pa vprašal.
»In kje bomo v obleganem braniku našli krščansko devico, blazni starec?«
»Oh, Črt, saj ti lahko rečem Črt, kajne, ahihihi,« se je piskajoče zarežal, »računal sem, da te bo moj načrt prevzel in sem si dovolil sam poskrbeti za to sestavino.« Z okna se je oglasilo krakanje. »Ahihihi, in mislim, da je sestavina ravnokar prispela. Skoči noter, Ocufani Perjatež.«
»Ocufani Perjatež?« je dejal Frenk in segel po meču, a ga še ni izvlekel.
»Ne skrbi, mladec, ahihihi, samo moj sodelavec je.«
Trojica je odprtih ust opazovala, kako je skozi okno priletel krokar, se spremenil v moža, ki mu očitno res ni bilo ime Josip Murn, in Bramorju izročil nekakšno zrcalce. Nato se je znova spremenil v črnega ptiča in odletel v temno noč.
»Sonce,« je šepnil coprnik.
»Kaj je bilo to?« je zanimalo Radovana.
»Star mostiščarski urok, ki vrne besede tistim, ki obstanejo brez njih.«
»Ne to,« je vskočil Črtomir, »ta ptič, ki kožo menja. Oziroma perje.«
»Saj sem povedal, da je moj sodelavec. Gremo, časa nimamo na pretek, ahihihi. Frenk, prižgi svečo, Radovan, zariši na tla morsko taco, Črt, poljubi zrcalo.«
Starčev glas je na vse deloval hipnotično, da so se urno lotili dela. Ko je Črtomir odmaknil ustnice od zarošenega ogledalca, se je še pred koncem odstavka s komaj slišnim zvokom ob njem pojavila Bogomila.
»Ti?«
»Ti!«
V rokah starca, ki je med poblaznelim smehom hripaje žebral uroke v davno pozabljenem jeziku, je poblisnilo hladno jeklo.

***

»Iztok, lobanja!« je zarohnel Valjhun, ko se je le-ta vrnil z duhovnom. Zgrbljenec jo je godrnjaje spravil v malho. »No, pater,« je nadaljeval poveljnik, povejte Samotu tule, kako mi je ime.«
»Valjuhn, sin Kajtimara.«
»Tako, kot piše na moji osebni izkaznici. Kajne? Kako mi je pa ime po latinsko?«
»Valdungus, Chetimarusov sin,« je odvrnil menih, ki mu za razliko od brezoblačnega neba zunaj ni bilo nič jasno.
Poštar je zadovoljno pokimal, ko ga je skupaj s paketom pod seboj pokopal balvan, ki je prifrčal z neba.

***

»Kakšna mora me je tlačila, Oti,« je zagolčal velikan, ko je vstajal, opirajoč se na roke. »Sanjalo se mi je, da so mi ljudje ukradli rebro in ga izobesili pod strop nekakšnega svetišča.«
»Kaj si pa šel spat s polnim želodcem,« je z glasom, ki je nevajenemu človeškemu ušesu zvenel kot bobnenje razpenjenega vodotoka, odvrnil drugi ajd. Ozrl se je naokoli. »O, poglej ga, Prismuknjeni Bramor. Kako si, stari smrduh? Si le našel eliksir življenja? Povej, kateri so bolj okusni. Tile za obzidjem ali oni v šotorih? Od lakote se mi kar megli.«

***

»Šah!« se je v marmorni dvorani gromko zadrl sključeni starec.
»Mat!« ga je z bliskom v očeh dopolnil njegov tovariš.

***

»Manj strašna noč je v črni zemlji, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi … Hmmm … Nekaj še manjka, na vodi čutim, da bi bilo za govor dobro kresniti kak jambski enajsterec, pa mi manjkata dva zloga. Kaj bi lahko naredil z zemljo? V črni zemlji spodaj? V humusu prečrnem?«
Črtomir je koračil po svoji sobi in krožil okoli lesene mize, na kateri je ležal načrt Ajdovskega gradca z okolico. Ob vratih sta negotovo stala njegova pribočnika Radovan in Frenk (Vem, da Frenk ni ravno staroslovansko ime, a sem do zdaj porabil že vsa slovanska imena, omenjena v wikipedijinem članku o knjigi Pod svobodnim soncem, bukve pa se mi ne da iskati. Pravzaprav je v tistem članku omenjen še nek Rado, a uporaba Rada namesto Frenka bi vnesla nepotreben komični element, ko bi se na vsak Črtomirjev klic »Rado« obrnila oba častnika. op. a.) in ga zaskrbljeno opazovala.
»Kaj mi je storiti? Krščanska vojska tistega pogrkuna Valjhuna mi ždi pred obzidjem, naše vrste so zdesetkane, ženska mi sporoča, da me čaka pod slapom, kot bi imel čas misliti na njeno gladko in voljno telo, po katerem pršijo vodne kapljice, da jo obdaja nežna mavrica, ko se gladi po jedrih prsih in ji roka zdrsne …«
»Kreh, kreh,« se je oglasilo od levega podboja vrat.
Radovanov nevsiljiv kašelj je prebudil Črtomirja iz zasanjanosti, da se je zdrznil in nadaljeval: »… obenem pa ne najdem pravih besed za bodrilni govor pred odločilno bitko. Zmanjkuje nam živeža in prav dolgo ne bomo več zdržali.«
»Črtomir, če smem zmotiti,« se je znova oglasilo od vrat. Tokrat iz bližine desnega podboja. Bil je Frenk.
»Reci,« je z v usodo vdanim glasom dejal Črtomir.
»Se spomniš Prismuknjenega Bramorja, na pol blaznega starca, ki trdi, da njegov rod izhaja izpred skoraj treh tisočnij let, ko naj bi se prek nekdanje Emone raztezalo ogromno barje? Pravi, da je vešč starodavne magije in da lahko iz zemlje obudi velikane, ki so nekdaj prebivali tukaj.«
»Velikane?«
»Ja, velikane. Saj veš, ajde, po katerih je ime dobil ta branik.«
»Prvič slišim. Sveto sem bil prepričan, da je kraj dobil ime po ajdi. Lepa reč. Ampak ravno zadnjič, ko nisem mogel spati, sem spisal pesem o njej. Sicer je malce enolična, a vseeno. Poslušajta. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori, že ajda zori. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori prav zares.«
»No, ja, ni ne vem kaj,« je bil iskren Radovan. »Mogoče bi dopisal še kako kitico, kako jo neka ženska žanje tri dni in ima zaradi tega vse žuljave roke.«
»Zanimivo,« je odvrnil Črtomir. »Kaj pa meniš ti, Frenk?«
»Se strinjam z Radovanom, da ni kaj prida« se je oglasil še Frenk, tokrat od levega podboja, saj je medtem zamenjal mesto s kolegom. »Vendar sam ne bi nadaljeval te pesmi, temveč bi podobo zrele ajde uporabil raje na drug način. Kaj pravita, če bi bila ajda metafora za prijateljstvo, ki ga ne moreta uničiti ne ogenj ne voda in tako znova in znova cveti, ne glede na neprilike zunanjega sveta?«
»Pretenciozno sranje,« sta v en glas odvrnila Črtomir in Radovan.
»Raje povej, kaj je s tem Bramorjem,« je nadaljeval Črtomir sam, »da se izognemo še večji zastranitvi in potencialni tožbi zaradi kršitve avtorskih pravic. Nikoli ne moreš biti prepričan, da si besedilo parafraziral dovolj, da ne gre za krajo.« (Zakaj pa misliš, da dobesedno navajam le besedila, ki so v javni domeni, ti malikovalska glavca? op. a.)
»No,« je začel Frenk, ki se je za hip ozrl po sobi in iskal vir glasu v oklepaju, »Prismuknjeni Bramor naj bi poznal starodavne skrivnosti naravne magije, ki izvirajo še iz halštata.«
»Na zdravje,« je bil nepoučeno vljuden Črtomir.
»Temačne uroke časov, preden so nebo nad nami poselili Svarog, Perun, Stribog in preostali,« se ni dal motiti Frenk. »Kletve pradavnih sil, božanstev Bliska in Groma, ki življenje jemljeta in ga poklanjata. Pravi, da lahko s človeško žrtvijo oživimo ajde, ki ležijo natanko pod nami. Pomisli, Črtomir, tile bavarski vazalčki se bodo razbežali kot preplašene podgane, ko bodo nadnje planili petnajst čevljev visoki nasprotniki.«
»Toda mar ne bo španovija z ajdi enako izdajstvo bogov naših očetov, kot bi bilo sprejetje tega novega rimskega boga?«
»Ne, ker bi se povezali z božanstvi, ki so bila tu, preden so naši bogovi prišli z nami izza Karpatov, ko so se naši predniki naučili plavati.«
»O, ja, plavati, to pa to. Moj prapradedek se je v tisti ruski reki tako prezebel, da se do smrti ni znebil revme,« se je zdelo Radovanu, da se mora vključiti v pogovor, da ne bi kdo pozabil nanj.
»Prav,« se je odločil Črtomir. »Pripelji mi tega čudaškega starca. A bolje zate, da res zna coprati, in bolje zanj, da me ne bo postavil pred kako težko odločitev in bi moral žrtvovati kaj, kar resnično ljubim.«

***

Ob zadnjih človečkovih besedah je po marmornati dvorani završalo od krohota, pa čeprav bolj enostransko. Radigost je tresnil z maseljcem piva ob trikotno mizo in ga na dušek izpil. Svarog si je brisal solze z obraza, dočim je Perun z vso silo lopnil Striboga po hrbtu in se zarežal: »Je pa za štose, tale, kaj?«
Drugi stranici mize sta bili tišji. Na eni sta v oblazinjenih naslanjačih ždela zverižena starčka, ki so jima kljub krhkosti teles v očeh pobliskavali radoživi bliski. Smejala sta se tiho in hripavo, a vseeno na nek način gromovito.
Na tretji stranici je vzravnano in dostojanstveno sedel postaven mož, ki se mu je obraz neprestano prelival iz podobe tridesetletnika v lice krepkega dolgobradega starca in nazaj, nad njim pa je v zraku negibno lebdel bel golob. »Malo več resnosti, prosim,« je dejal z glasom, ki je obenem božal in ukazoval. »Imam še eno figuro.«
Ko je zamahnil nad stekleno kroglo sredi mize, da se je podoba poveljniške sobane zameglila in se je na njenem mestu prikazala devica na otočku sredi jezera, je Perun zašepetal Svarogu: »Zakaj stalno govori v ednini, če so pa trije?«

»Da mi pri tej priči utihneš!« se je zaripla Rozamunda zadrla na zaprepadenega trubadurja, ki najprej sploh ni vedel, kaj ga je doletelo. Ko je zbral misli in pogledal bolj natančno, je videl, da ga je doletela njegova lastna lutnja. In to v glavo. Večkrat. Resignirano si je izvlekel strgano struno iz kuštravega lasišča in se žalostno ozrl po na tleh razmetanih trskah, ki so še pred nekaj trenutki iz sebe izvabljale blagozvočne napeve. Prekleto babše, si je mislil sam pri sebi. Resda si lepotica, a to še ni razlog, da mi razbiješ plunko, ki je v naši rodbini že pet rodov. Dobro, ne bi rekel, če bi širil laži. A saj širna in daljna okolica ve, da se je Ostrovrhar pač odločil za brhkejšo mladenko.

Rozamunda se je medtem sesedla na svoj stol in iz kupčka nesreče se je slišalo odrezano ihtenje, ki ga je sem ter tja prekinilo mogočno smrkanje, ki ga na prvi pogled ne bi prisodili takemu blagorodnemu, prifrknjenemu nosku, vajenemu najfinejših dišav. Z židanim faconetelnom si je obrisala solze in se z rdečimi ter rahlo zabuhlimi očmi zazrla v žlahtnega očeta.

»Očeeeeee, zakaj temu predrznemu kričaču dovoliš tako obnašanje pod svojo streho? Tvojo lastno kri žali s temi pritlehnimi klevetami! Obesi ga!«

»Ampak vaša gnada,« je trubadur nekako iztisnil besede mimo cmoka, ki je v pevčevo grlo prišel na krajše počitnice, a je zaradi trenutne blagodejne masaže glasilk premišljeval, da bi mogoče ostal malo dlje. »Moje pesmi so čista resnica. Nikakršne izmišljotine ni v nji –«

»Molči,« se je osorno obregnil stari Turjačan. »Moja hči je bila od nekdaj največja lepotica daleč naokoli in nobena priseljenka ji ne bo odvzela tega primata. Biriču bom naročil, naj ti jih z bičem odšteje dvajset po hrbtu, in bolje zate, da te noge nikoli več ne prinesejo na Turjak, sicer se te Bog usmili.«

Gašper (tako je bilo namreč ime nesrečnemu trubadurju) se je pustil odvleči straži in stoično pretrpel korobačenje hrbtišča. Močno je stisnil zobe in niti enkrat ni zajavkal. Temu je najbrž botrovalo dejstvo, da je vso svojo energijo usmeril v premišljevanje o maščevanju naduti gospodi. Največja lepotica, mu je odmevalo v glavi in se z neznansko hitrostjo pretakalo po sinapsah. Če res želiš biti največja lepotica, ti bomo pa pomagali, prevzetnica, so nadaljevale njegove misli. Poznam nekoga, ki bi znal imeti ravno pravšnje arcnije zate.

Ko jo je mahal z gradu (pomahal seveda ni, kar je nekaj stoletij kasneje rabilo kot navdih kantavtorju, ki je najraje prepeval o vodotokih v rakvah), je skozi laneno srajco počasi pronicala kri in na njegovem hrbtu risala lise, ob katerih bi Rorschach doživel mokre sanje. V vasi pod gradom je zajezdil konja in odgalopiral proti Kleku. Pot tja ne bi bila omembe vredna, če ne bi srečal dveh roparskih škratov, ki jima je namig očitno dala nesreča, ki nikdar ne pride sama. Gašper je tako zadnjih trinajst kilometrov prepešačil, njegovo zvesto kljuse pa se je medtem obračalo na žaru in poslušalo pijanske pesmice o zlatu.

V gosti hosti, ki je prekrivala pobočje Kleka, je potreboval kar nekaj časa, da je našel manjšo čistino. Sredi nje je stala zanikrna, z ovijalkami prepredena kočura, ki se je je dobro spominjal iz otroških let. Nekega dne se je kljub očetovim svarilom odpravil v gozd in se, mlad in zaletav, kakršen je bil, izgubil. Taval je med debelimi debli in strahoma opazoval, kako se skozi goste krošnje nadenj zgrinja mrak. Ko se je že skoraj sprijaznil z dejstvom, da bo moral prespati pod milim nebom, je naletel na jaso in kočuro. Prestrašeno je pokukal skozi njeno okno. Pred kaminom je v gugalnem stolu sedela stara ženica s črnim mačkom v naročju in kinkala. Previdno je potrkal na okno in jo zdramil iz lahnega spanca. Prijazno mu je odprla vrata in ko ji je povedal svojo zgodbo, ga je prosila, naj ji zapoje kako pesem. Mili toni, ki so se izvili iz deškega grla, so starko zazibali v mir, ki ga ni okusila že dolga leta. Ponudila mu je prenočišče, zjutraj pa ga je pospremila do roba gozda. Ob slovesu mu je dejala, da če se bo kdaj znašel v stiski, naj se ne mudi oglasiti pri njej, saj poseduje določena znanja, ki znajo pomagati v vsakem položaju.

Gašper je potrkal na vrata in dobesedno čakal na trnih, saj se je čez ozko potko tekom let razraslo bodičevje. Ni vedel, ali je starka sploh še med živimi, toda odgovor je dobil že čez nekaj trenutkov. Vrata so se škripaje odprla, ven pa je pomolil koščen obraz, ki ga je vodil kljukast nos, na katerem je ždela mati vseh bradavic. Stare oči so nekajkrat pomežiknile, nato pa so se oglasila usta: »Gašper? Gašper, si to res ti? Moj slavček tiste oblačne noči?«

»Da, jaz sem,« je odvrnil pevec. »Kako ste me takoj prepoznali? Videli ste me samo kot otroka. Ste uporabili tista svoja določena znanja?«

»Ne, tepček,« se je zasmejala starka. »Materino znamenje, ki se ti razteza čez pol levega lica, te je izdalo. Stopi no v hišo.«

Starka je na ognjišču pristavila vodo za čaj in ga pobarala: »Kaj te je po petnajstih letih prineslo k meni? Mislila sem, da te ne bom več videla. Joj, revček, šele sedaj sem opazila krvave srage na tvojem hrbtu. Kaj se ti je pripetilo?«

Trubadur ji je najprej povedal vse o muhasti turjaški grofični, nakar ji je razložil svoj načrt, ki ga je skoval med biričevimi udarci. Ženici so se usta razlezla v rahel nasmešek.

»Dobro si se spomnil,« se je počeno zahihitala (na tem mestu bi pisec rad omenil, da pridevnik počen opisuje lastnost starkinega glasu, ki ni bil zmožen ohranjati enakomenega tona in jakosti, ter da na nikakršen način ne namiguje, da bi bila ženica pod vplivom obzorja razširjujočih zeli) in se sprehodila do police, na kateri je ždelo par starih knjig. V roke je vzela najdebelejšo, jo začela listati, si mrmrati v brk (kar je povsem legitimna izbira besed, saj so ji zgornjo ustnico poraščale redke črne dlake) in se odpravila do omare.

»Saj ne zameriš, če boš ostal brez čaja?« je rekla Gašperju. »Tale krop bom uporabila koristneje.« Z naročjem, polnim trubadurju neznanih reči, je stopila k ognjišču in v vrelo vodo začela metati raznovrsten nabor raritet (če imate v bližini kako leto starega otroka, ga prosite, da izgovori zadnje tri besede).

Čez štiri ure je bila kuha gotova. Starka je vsebino kotlička prelila v čutaro in jo ponudila Gašperju. Mladenič se ji je zahvalil in obljubil, da se vrne s poročilom o poteku stvari. V zahvalo ji je zapel pesem, ki je na Turjaku ni imel možnosti dokončati, in vzel pot pod noge. Tokrat je bila daljša, saj ni imel konja, a že naslednje jutro je, preoblečen v potujočega padarja, potrkal na turjaške duri. Pod pretvezo, da prodaja napoj, ki očisti dekliško kožo bolje kot karkoli, je bil nemudoma sprejet in Rozamunda je trmasto cepetala, dokler stari Turjačan ni odkupil cele čutare. Izpraznila jo je na dušek in nestrpno zrla v padarja, kdaj bodo učinki vidni.

Tedajci si je Gašper snel lažno brado in se zakrohotal. »Se me spomnite, grofična? Želeli ste biti največja lepotica daleč naokoli. Zdaj vam bo želja izpolnjena!« Stekel je proti vratom, ne da bi čakal na odgovor, in se pognal v dolino. Tekel je do roba gozdička, kjer se je lagodno zleknil pod hrast in hahljaje opazoval potek dogodkov.

Kriki in krčevito zvijanje princese, ki se je naenkrat počutila preveliko za svojo kožo, so mu bili prihranjeni, saj so jih videli le prisotni v veliki sobani gradu. A ni bilo treba dolgo čakati, da se je predstava preselila na plano. Najprej je popustila streha na sredi gradu. Skozi luknjo je pogledala Rozamundina glava in begala z očmi sem ter tja, saj še vedno ni dojela, kaj se godi z njo. Kmalu je skozi streho molela že polovica grofične, a še vedno ni prenehala rasti. Zgroženi dvorjani so v paniki bežali od gradu in se zaletavali s preplašenimi konji, ki so prav tako želeli čimprej stran od nevarnosti. Navkljub gargantovskim razsežnostim, ki jih je doseglo grofičino telo, je vseeno ohranilo mile, deviške poteze. In, jasno, povsem gladko in čisto kožo, saj je bila to ena od učinkovin zvarka. A tkivo ni več dohajalo pospešene rasti. Koža je začela pokati in skozi reže je pričela počasi brizgati topla kri. Skozi grlo se je prikobalil še zadnji, oglušujoč krik, nato pa je manekensko telo razneslo v dežju krvi, sluzi in razcefranega mesa.

Gašper si je odmaknil roko izpred obraza in s sebe otresel ostanke lepotnega neurja. »Pa si bila največja lepotica,« je veselo dejal. »Resda le za nekaj trenutkov, a dvomim, da bo kdaj prišla še kakšna večja od tebe.« V mislih je začel sestavljati novo pesem in se požvižgovaje odpravil proč od ruševin nekdaj mogočnega gradu.

*

No, ja, skorajda kolikokrat se mu zahoče, če je koliko število med ena in dve. Leta so zahtevala svoj davek, in četudi se je vladar še vedno ponašal z dolgimi lasmi in nič kaj upadlimi mišicami, je bil to bolj zunanji blišč kot kaj drugega. Zato se je večer poprej na skrivaj sestal z dvornim magom in zahteval, da mu pripravi napoj, ki ga bo obdržal pri močeh skozi celo noč.
»Pa glej, da česa ne zašuštraš, kakor ti je v navadi,« mu je zabičal kralj. »Sicer bo tvoja glava krasila grajsko obzidje.«
Mag se mu je uslužno priklonil in se vrgel na delo, a kaj ko ni opazil, da ju motrijo skorajda neuzrljive oči. Ko se je namreč kralj odpravil skozi vrata magove delovne sobane, jo je na drugem koncu skozi luknjo v steni zapustila tudi razdrapana podgana. Smuknila je na hodnik in se pod okriljem senc med hojo spremenila v moža. Ta je zavit v črno ogrinjalo odhitel na drugi konec gradu, kjer so se v eni od praznih temnic v krogu sedeli še trije enako oblečeni možje.
»Kaj bo dobrega?« ga je pozdravil eden izmed njih.
»Kralj je prosil maga Odsmoda, naj mu zvari napoj za spolno moč.« je odvrnil bivši podganjek. »To je naša priložnost. Če mu uspemo primešati strup, se lahko končno znebimo kralja in na prestol postavimo vas.«
»Enkratno. In kaj predlagate vi, ki ste strokovnjak.« Prvogovorec se je obrnil k suhljati postavi, ki je na vse prisotne delovala nelagodno. Izpod kapuce je namreč v somrak temnice s hladno modro svetlobo brlelo čarobno oko, s katerim je coprnik Zavdal nadomestil lastno, ki ga je že pred leti izgubil med dvobojem. »In kolikokrat naj vas še prosim, da v temi nosite prevezo. Tole vaše oko je čisto preveč srhljivo.«
Tanek žarek modre svetlobe je zamrl. »Če nimate nič proti, bi uporabil izloček leviatanove spolne žleze. Ne ubije takoj, ampak žrtev najprej omami, smrt pa nastopi med spancem. Konec koncev nam je le vladal skoraj štirideset let in ima pravico umreti dostojanstveno.«
»Če mene vprašate, bi raje plačal kaki divjakinji, da mu zarije nož v grlo,« se je oglasil četrti, a so ga ostali trije s polglasnim negodovanjem in neodobravajočim majanjem z glavo utišali.

*

Dvorni mag Odsmod se je zbudil z gromozanskim mačkom. Topo razbijanje v glavi je malenkostno ublažil pogled na žensko, ki je ležala ob njem. Poskušal se je spomniti, kaj vse sta počela ponoči, vendar je bila meglena koprena alkoholne omame premočna, da bi jo lahko predrl. No, najbrž sta počela obilico stvari, saj si je prihranil nekaj napoja, ki ga je zvaril za kralja, in ga ob vrnitvi v svoje sobane spil, da bi tudi sam lahko preživel potno noč polno naslad.
Prekobalil se je na bok in pobožal spečo dekle po čvrstih dojkah. Ko se je nekaj časa s prsti poigraval z njenimi bradavičkami, da so otrdele, se je temnolaska prebudila in ga pogledala z motnimi očmi.
»Kako ti je bila všeč noč z neukrotljivim tigrom, mucka?« jo je bahavo pobaral.
»Kakšnim tigrom, neki. Bil si kot staro ščene. Legel si v posteljo, ugotovil, da ga ne moreš spraviti pokonci, in zasmrčal.«
»Kaj? To ne more … Se šališ? Reci, da se šališ, prosim. O drek! O drek! Odrekodrekodrek!«
Sunkovito se je pognal iz postelje in povsem pozabil na glavobol. Stekel je k polici in z nje vzel v usnje vezano knjigo. Živčno je začel listati po njej, ko mu je z obraza izginilo še tisto malo barve, kar jo je imel.
Zmotil se je. Namesto napoja za krepkost, je kralju namešal napoj za krepost, ki so ga nekoč uporabljale žene, da jih možje niso varali. Napoj za krepkost je dejansko nadgradnja krepostnega, a kaj ko je spregledal, da bi moral v zvarek vmešati odmerek sicer smrtonosnega izločka leviatanove spolne žleze. V tem napoju namreč deluje ravno nasprotno, saj je v kombinaciji z zdrobljenimi samorogovimi kopiti in luskami morskih deklic poživilo brez primere.
Po sobi razleglo močno trkanje, ki je prihajalo od vrat.
»Odpri mi, mag, rad bi se pogovoril o tvojem napoju, ki si mi ga zmešal včeraj.«
Odsmod je prestrašeno odprl vrata in se zadenjsko odmaknil od njih. Pričakoval je, da bo kralja spremljal rabelj in mu kar na licu mesta oddrobil glavo. Trdno je zamižal, stisnil zobe in nemo žebral molitvice vsem bogovom, kar jih je poznal. Tresavo je čakal, da ga prebode hladno jeklo, ko je okoli sebe začutil krepke kraljeve roke, ki so ga prižemale k prsim.
»Neponovljivo, dragi moj Odsmod, neponovljivo,« je v veselem zanosu zvenel kraljev glas. »Takšne noči nisem preživel že dolgo. Oh, kako so se zvijale in predle od ugodja. Ter klicale po še. Pokazal sem jim, kdo je njihov kralj. Moral bi me videti, ko sem si vzel dve naenkrat. In še prijateljski nasvet: če imaš pri sebi zaobljen baziliskov krempelj, se ga ne brani uporabiti, če veš, kaj mislim.« Prasnil je v smeh in lopnil maga po ramenih. » Zdaj pa mi brž zvari še eno merico napoja in mi ga pošlji po slugi! Pa urno, rjavolaska iz Medvedjega gozda komaj čaka, da mi zlošči  žezlo.«
Osuplemu magu je v roke vrgel veliko mošnjo zlata ter se žvižgajoč vrnil k cvetoberu lepotic, ki ga je čakal v kraljevi spalnici.

Čez nekaj ur, med katerimi je iz Mrgodove pisarne na dvorišče priletelo dosti glasnih besed in približno toliko kletvic, se je trojica vrnila med vojake. Ti so počasi vstajali in si trkali prah z uniform. Gorogu je obraz od veselja tako žarel, da bi ga kak manjši planet zlahka posvojil za svoje sonce.
»Vse je urejeno, fantje,« se je zasmejal. »Lahko grem delat v Prerasnikove jame. Sicer bom šel sam, ampak nihče ne bo mogel reči, da se izogibam delu. Želim pa, da se kolektivno pogodbo in naše pravice spoštuje.« S tal je pobral leščerbo in sulico in se odpravil proti vratom. »Pa uživajte v močvari. Upam, da muljne pijavke ne bodo preveč srborite.« je še zaklical in izginil skozi leseno obzidje.
Sovojščaki, ki so strmeli za njim, so čez nekaj trenutkov zaslišali zaporedje rezkih švistov, glasen krik in top udarec, kot bi nekdo izstrelil roj puščic v ogromno telo in ga podrl. Orki so se zgroženo spogledali in nagonsko planili proti vhodnim vratom. Prvi, ki jim je uspelo priti skoznje, so v bleščavi opoldanskega sonca ugledali sovražnikovo vojsko, ki jih je postrojeno čakala z napetimi tetivami in golim jeklom.
Drugi so videli predvsem trupla soborcev.