»Gnnnnjaaaaaaa!«

»Gdab-gdab-gdab-gdaaaaa!«

Vrata hiše na starem hrastu so se odprla, skoznje pa je jezno stopil matast gozdni vilinec. Mel si je oči in na pol zehajoče zavpil: »Benti iluvatarja, pa ne spet vidva. Poštena bitja poskušamo spati! Dajmo stišati to gnajsasto nagnusnost!«

»Ja!« se mu je izmed podrasti piskajoče pridružil palček, ki je jezno skakal pod klobukom svoje mušnice. »Zaradi vajinega nabijanja me je vrglo iz postelje!« je zabentil in tako togotno  poskočil, da je z glavo treščil v gobo. Zasula ga je ploha trosov, ki mu je zašla tudi v usta. Začudeno je zacmokal in še bolj začudeno odtaval sledit živobarvnim odtenkom, ki so ga nenadoma oblili.

Toda njuno negodovanje, ki so se mu pridružili bolj ali manj vsi govora zmožni prebivalci nekaj okoliških oralov, razbijanja in vzdihovanja ni ustavilo. Ravno nasprotno. To je postalo le še hitrejše in silovitejše, so se pa zdaj med nerazločne glasove pomešale tudi razumljive besede.

»Gnnjjj. Čuuutiii mggggooooj balvaaaan!«

»Aaaagnnnn! Jaaaaaaa! Erodiraj vaaaameeee!«

Botra lisica je s košatim repom zaščitniško zakrila uhlje svojih mladičev in se prosečih oči nemo ozrla k postavi, ki se je grozeče bočila nad njo. Ta se je v nasprotju s svojim bočenjem prav prijazno sklonila in še prijazneje počohala lisico za uhlji. Taisto bi storila tudi z mladički, a njih je še vedno ovijal materin rep, tako da se je vzravnala in z orkovskim glasom resno vprašala: »Kdo je klical orožnike zaradi kršenja javnega reda in spokoja?«

»Jaz,« je izza košatega robidovega grma stopil škrat. »Sem odposlanec škratjega kralja Gomilija III. iz rudnikov pod Grudnim gričevjem in sem se v tej hosti ustavil, da bi se naspal. Žal mi sen krati to kamninasto pohujšanje. Zahtevam, da nekaj ukre…«

»GNNNNJAAAAAA!« mu je zadnje besede preglasil krik, ki je donel, kot bi se izvil iz dna vulkana. »Naaaj te zallliiijemmm z ggggrrruščeeeem!«

Ob teh besedah so se živali poskrile v svoje dupline, orožnik pa je nagonsko dvignil ščit in si še dodatno zaščitil ošlemljeno betico. Hip zatem je zeleno listje prerešetal drobir in se glasno odbijal od drevesnih debel, orkovega ščita in škratove čelade. Eden od kamenčkov se je odbil in spodnesel palčka, ki je z obrazom naprej telebnil v mah ter se vprašal, zakaj še nikdar prej ni otipal njegove sladke, mavrične teksture.

Trol, ki je nekaj hrastov dalje ravnokar odejakuliral svoje, se je izmučeno sesedel na tla, da so se drevesa stresla, gozdni vilinec pa je jadrno lovil krožnike, ki mu jih je pometalo s polic. Dva sta mu sicer telebnila na tla, a ker sta bila lesena, večje škode ni bilo. Polglasno je preklel vse kremenaste življenjske oblike in stopil nazaj na plan. »Ampak tole je pa višek,« je zavpil navzdol orožniku. »Ta dva trola se onegavita in butata že cel teden, vas pa od nikoder. Kličemo vas in kličemo in kličemo in vam pošiljamo pergamente in krokarje, da bi jih prišli umirit, pa nič. Potem pa pride en tale nizkoritnež, češ, glejte mene, sem odposlanec kralja Gomolja …«

»Gomilija,« se je jezno vmešal škrat.«

»Gomolja,« je prezirljivo ponovil vilinec, »ki v resnici ni nič drugega kot vodja dnevne izmene v nekem zakotnem rudniku …«

»Zakotnem?« Škrat je kljub košati bradi in brkom opazno zaripnil.

»Kako bi pa po tvoje rekli trem gričem na obrobju Puščave pozabe, ki so skupaj veliki ravno toliko kot tale naš razigrani trol, ki nam ponoči ne pusti spati, ker veselo kleše svojo babo?«

»To pa presega vse meje! Gospod orožnik, poglejte, kako je žaljiv!« se je škrat obrnil k orku in togotno zacepetal.

»Je to res?« ga je izpod čela premeril ork. In kakšno čelo je bilo to, razbrazdano kot morske čeri, ki bi se nalezle koz, polno kraterjev, ki bi mu jih zavidal celo mesec, in v celoti skrito pod šlemom, tako da so vse te podrobnosti, ki bi motrenje naredile bolj dramatično, prisotnim žal ušle. »Mislim, to, o tem, da je kralj v resnici vodja dnevne izmene v rudniku.«

»Vrsncdnvnnnčnzmn,« je škrat zamrmral v brado. In ker je bila brada mogočna in košata, kakor se za škrata spodobi, ter za razliko od orkovega čela vsem na očeh, so se vsi prisotni strinjali, da je šlo za jako imenitno mrmranje v brado. A škratu to ni kaj prida pomagalo, saj ga je ork še naprej motril z ledenimi očmi. Zato je besede tokrat iz sebe iztisnil razločneje. »V resnici dnevne in nočne izmene.«

»Če prav razumem, sem torej sredi noči vstal iz mehkih pernic zaradi odposlanca nekega nepomembnega mejaškega velikaša?« ga je z ledenim glasom, ki se je podal k njegovim očem, pobaral ork.

»Ha ha, velikaša je rekel,« se je vmešal vilinec, ki se je ta čas že spustil z drevesa in se jima je zdaj bližal. »Stoje se lahko sprehodi pod mojo mizo, pa se ne bo nikamor butnil z glavo, vi pa mu rečete velikaš. Raje mi pojasnite, zakaj vas ni bilo, ko smo vas klicali že cel teden?«

»Poslušaj, ti, špicouh,« se je orožnik zasukal k vilincu, »pazi, kakšen ton uporabljaš, ko se pogovarjaš z orkom postave. Lepo se spelji nazaj v svojo krošnjo in tiho zobaj lembas, da te ne odpeljem na postajo in te vržem za rešetke skupaj s tremi pijanimi goblini, pa da te vidim, če boš zjutraj še tako predrzen.«

Ko je vilinec odpiral usta, da bi mu kanček manj nasršeno odgovoril, je zemlja vzdrhtela. »Nnnnnggggjaaaaaaaa, dejva šeeeenkraaaat. Zdej temoduzaaaad,« se je razleglo in trojica ob robidovju se je spogledala.

»A takole je vsako noč?« je vprašal ork, čigar zvedavost je za trenutek premagala orožniško odločnost. Če bi bili orki zmožni empatije, bi bilo v glasu najbrž zaznati pomilovanje.

»Ja,« je odvrnil vilinec. »Petkrat do desetkrat. Ker je trol iz kamna, mu ud sploh ne uplahne. Po orgazmu si privošči cigareto …«

»A to je bil tisti dim prej, ki ga pisatelj ni omenil?« je vprašal škrat, ki se je počutil kanček zapostavljenega.

»Ja,« je odgovoril vilinec. »V miru jo pokadi, nato pa še enkrat od začetka, tralala, hopsasa, itede. Ko njegova baba ne more več, se pa loti menhirjev, ki so jih sredi hoste postavili druidi. Zdaj so naluknjani kot sir.«

»In koliko časa že?« je zanimalo škrata, ki je sicer bil sposoben empatije, vendar je zaradi starodavne mržnje med vilinci in škrati pomilovanje umanjkalo tudi v njegovem glasu.

»Gnnnnjaaaaaaa!«

»Nnnnngggggaaaaa!«

»Gdab-gdab-gdab-gdaaaaa!«

»Da si ne bo kdo delal utvar,« je rekel ork, »za vas in vaš spanec mi je prav malo mar, ampak tole je tako nemarna kršitev javnega reda in spokoja ter vseh postav o dostojnosti. Prav primoran sem ukrepati. Ne zaradi vas. Zaradi postave.« Obrnil se je k škratu. »Ti mi je pa nikamor ne pocvirnaj. Ko opravim s troloma, bova še midva razdrla kako o taborjenju sredi gozda. In če nisi plačal turistične takse, pričakuj nekaj zabavnih uric v kladi.«

Škrat je pod košato brado in brki zdaj opazno prebledel.

»Gddduuuuum! Gnja! Gnnja! Gnnnja!«

»Vidva tam se pa umirita!« je revsknil orožnik in s helebardo v roki zakoračil proti viru skurilnega vzdihovanja in sopenja. »Dajmo, dajmo, ork postave gre. Da bosta spodobna, ko pridem na vajino jaso.« Izginil je med hrasti.

»Misliš, da mu bo uspelo?« je vprašal škrat?

»Upam,« je brezvoljno dejal vilinec. »Sicer ne vem, če bom zdržal še eno noč.«

»Gdddnnngggaaaa!«

»Sem rekel, da nehajta,« se je zaslišalo skozi goščo. »Dajmo, potegni ga …«

»Gnnnjeeeerooooddddiiirrraaam!«

Podrast in listje je znova prerešetal rafal drobirja, ki je bil tokrat pomešan s koščki jekla, verižnine, usnja in orčjega mesa prve kategorije. Trolovemu orgazmu so brez pomoči urokov lahko kljubovale le maloštevilne reči.

»Živjo, lepotička,« je rekel še vedno čutilno okrepljeni palček, ki mu je v roke priletel razcefran orkov uhelj. »Kaj počneš nocoj?« ga je vprašal in ga zasul z mokrimi poljubi. »Si za pijačko?« Z majcenimi ročicami ga je zgrabil za kocino, ki je štrlela iz njega, in ga odvlekel k mušnici. »Pridi, da ti pokažem svojo gobo.«

Vampirji resda dolgo obdržijo mladosten videz, a Oto ni imel te sreče. Ni se rodil v vampirski družini, kar bi mu prineslo podaljšana leta v najstniški podobi, četudi si tega ni preveč želel. Njegova puberteta je bila mučna že tisto borno desetletje, ki ga ni in ni hotelo biti konec. Kako bi bilo, če bi se ploha opazk o aknavosti in mastnih laseh raztegnila na stoletje, si raje ni predstavljal. Na srečo se mu je koža že sčistila, ko je neke noči med opotekajočim vračanjem iz bara v temni uličici začutil, da kar naenkrat štiriintrideset zob. Dvaintrideset v ustih in dva v vratu. Manjša neprijetnost je bila ta, da je medtem od pubertete minilo že slabih trideset let in je bil v svet krvosesov vržen z opaznim podbradkom ter pivskim vampom, ki mu je veselo mahedral prek pasu. Vsaj od ugriza dalje. Prej si je hlače zapenjal nad popkom, z vampirsko krvjo pa je očitno v organizem prejel kanček tiste imanentne vampirske elegance, ki se je pri njem sicer zdela kot bi kos mastne krače nemarno zavil v zglajen staniol namesto povoščen papir, a bila je tu.

Previdno se je oklenil debla in se postavil na noge. Stegnil se je k veji nad seboj in znova uporabil slednjo trohico moči, da se je zavihtel še eno prečko višje svojemu cilju. Od napora in pričakovanja je bil tako vzburjen, da sta ga podočnika nevzdržno ščemela. Še malo, si je dopovedoval, še malo.

Zadnje desetletje je tako postopal po svetu, ujet v tem predabrahamovskem limbu in se skušal privaditi novemu življenju. Blede testnate polti je bil tako ali tako, česna nikdar ni maral, izhajal je iz ateistične družine, tako da v stanovanju ni imel razpel, nočne ure pa mu niso povzročale preglavic, saj je še kot človek dom le redko zapustil pred mrakom. S kolegi so se redno sestajali v lokalu, se nalivali s pivom in glasno komentirali poteze nogometašev na brljavem ekranu v kotu. Suhljate študentke, ki so se preživljale kot natakarice, so obmetavali z opolzkimi opazkami in jih skušali neopazno otipavati, kar jim je občasno prislužilo kako zaušnico, ta pa študentki odpoved. Ko je ugotovil, da je postal vampir, se je nadejal, da mu bo končno kaj uspelo pri ženskah, a so bili vsi upi iz trte zviti. Bledični mladci so pri ženskah vroča roba (četudi njihova telesna temperatura trdi nasprotno), za rejeneža srednjih let, ki si je lase česal v prečko prek gole zaplate na temenu (tu so zametki vampirske elegance vrgli puško v koruzo in odšli na porcijo vampov po tržaško), pa jim je bilo malo mar.

Tretja veja je bila težja kot prvi. Sicer je bilo med njo in prejšnjo manj razmaka kakor pri prvih dveh potegih kvišku, a se je Oto že upehal. Poleg ščemenja v zobeh je začutil še skelenje v podlahtnih in nadlahtnih mišicah, kakršnega ni čutil vse od srednje šole, ko je v vesi v zgibi zaripel skušal zdržati več kot dvajset sekund, medtem ko so njegovi sošolci glasno zabavljali, da se je njegov obraz iz luninega površja spremenil v Marsove kraterje. Tedaj so mu po licih tekle solze, zdaj pa kaplje potu. S srce parajočim stokanjem se mu je uspelo dvigniti korak višje.

Neuspeh pri ženskah ga je peklil. Saj vendarle ne more biti edini vampir na svetu, ki s svojimi krvosesnimi čari ne more omrežiti nobene pripadnice nasprotnega spola. Pripadnike istega mu je uspelo nekajkrat, a povsem nehote. Saj ne, da jih ni izkoristil, vendar je vse ostalo pri nedolžni igri namigovanja, dokler jim ni izpil tople krvi, nato pa se jim je izmuznil. Četudi se je strinjal, da vsi vampirji v filmskih upodobitvah pod strogo in hladno podobo delujejo v precej krepkem stiku s svojo ženstveno platjo, je sam ženstveno plat raje iskal pri ženskah. Kjer je bila stvar, ki jo je največkrat videl, ženska zadnja plat, ko je osvajanka ritasto odvihrala proč od sluzavega snubca. Sanjal je, da bo nekega dne našel žensko, ki ga ne bo zasmehovala, in ji bo življenjsko tekočino posrkal v trenutku orgazma. Ta občutek naj bi bil neprimerljiv s čimer koli, a Oto ga je poznal zgolj iz pripovedovanj. S prešernimi nasmeški in kanček izprijenim leskom v ledenih očeh so ga omenjali vampirji na rednih tedenskih srečanjih v mračnem vinotoču, ki je pod pultom stregel še kaj drugega kot merlot. Ni vedel, ali ta krvavi vrhunec resnično obstaja, ali se sloki zobatci, tako kot vsi ljudje v njegovem življenju, zgolj norčujejo iz njega. Evgenu, vampirju, ki je sredi pijanega blodenja po mestu ugriznil Ota in ga napravil za enega njih, so se preostali vampirji zaradi tega rogali. »Spij kri,« so mu privoščljivo očitali, »spij kri in pojdi, ne spuščaj svoje sline nazaj v molženca, da ga ne spremeniš v vampirja. Če pa ne znaš piti kulturno, temveč srkaš kri kot triletni otrok sok iz tetrapaka, se ne hrani pijan, mavra nacejena.« Evgenu kar nekaj let niso pustili k mizi, za katero so sedeli vampirske starešine, temveč je moral čemeti na neuglednem vegastem stolu ob steni, tako kot Oto, ki so ga v svojo sredo sprejeli zgolj iz olike in, če citiramo enega od starejših krvosesov, »ker je špasno imeti domačo žival, ki te razume in je skoraj sposobna artikulirane govorice.« Oto jih je sovražil, a drugam ni mogel, saj bi bil le še bolj odrinjen na rob. Tu je rob vsaj pomenil kako kapljo krvi z mize velikašev.

Še ena veja, pa bo na pravi višini. Videl je, da v spalnici gori luč, a je gosto listje preprečevalo, da bi uzrl žensko v prostoru.

Si jo je pa zlahka predstavljal v mislih. Ni bila ravno lepotica, iz kakršnih so orgazmirajoče srkali kri drugi vampirji, a ko jo je prejšnji teden zagledal na zadnjem večernem avtobusu, mu je srce poskočilo, čeprav samo metaforično, saj življenjske funkcije vampirjem niso ravno prioriteta. Bila je v poznih štiridesetih, na obrazu pa se ji je risal nasmešek, ki je imel zgolj v kotičku ustnic več osebnosti kot Oto v vsem telesu. Tako ga je očarala, da se ni spomnil, da bi stopil iz avtobusa za njo, ter se je odpeljal dalje. Naslednjo noč jo je od mraka dalje čakal na njenem postajališču in jo tudi dočakal. Oprezno ji je sledil na vrani razdalji in jo opazoval zaviti skozi železna vrata v opečnatem zidu. Po nekaj dneh opazovanja od daleč, se ji je sklenil približati.

Še zadnjič se je povlekel kvišku, tokrat lažje, saj so bile veje zdaj gosteje skupaj in s mu služile kot lestev, ter previdno sedel proti robu krošnje. Ravno se je preoblačila. Slekla si je bluzo in Oto je zagledal bohotno oprsje, ki ga je stiskal bel, bombažen nedrček. To je bilo več, kot je v živo videl že dolgo časa. Nagon je prevladal nad opreznostjo in Oto je vzburjeno glasno zaukal, nato pa lastna usta slišal zavpiti: »Pridi k očku!« Trenutek zatem je zaslišal še kričanje, ki se je razleglo iz spalnice. Luč v oknu je ugasnila in mračen obris je s treskom vrat odvihral iz sobe.

Vedel je, kaj sledi, saj tega ni počel prvič. Čez nekaj minut bo tu policija, zato jo je bolje urno pobrisati. Toda ko je sestopil na nižjo vejo, je ta pod nepričakovanim bremenom popustila in omahnila nekaj metrov nižje na tla. Da ne bi sledil njenemu zgledu, se je krčevito oklenil veje, na kateri je visel. Tokrat je bil prvič vesel prihoda mož postave.

Ko so ga vklenjenega posedli na zadnje sedeže policijskega avtomobila in ga odpeljali, se je ozrl in za hip ugledal nesojeno ljubimko v kopalnem plašču, ki je uniformirancem pretresena pripovedovala svojo plat zgodbe. Najbrž ga bodo vrgli v celico s kakim pijančkom, ki so ga pridržali do streznitve. Obliznil si je ščemeče zobe. Vsaj lačen ne bo. Kri, obogatena z alkoholom, pa opijani tudi pivca. In če ta trenutek kaj potrebuje, je to nedvomno otopelost.

Pizda, me je spreletelo, kdaj me bo izučilo? Nikoli, ponavljam, nikoli ne fukaj volkodlakinje, ki ima PMS. A kaj, ko si bolj pasje psice ne znam predstavljati. Sploh, če si jo vzamem po pasje. Sčasoma se preobješ običajnih, družbeno sprejetih stvari in te dražijo le še vse bolj sprevržene prakse. No, če se spomnim mladenke s snežno poltjo, blatnim obrazom in sprijetimi lasmi, ki je na tisti kopi sena iz mene napravila moža, je tedaj ne bi zamenjal za še tako gonečo se volkodlakinjo. Še vedno se spominjam njenih jedrih dojk, blag vonj po svežem mleku, ki se je mešal s postanimi vonjavami hleva, v katerem je delala in spala, pa mi še vedno odzvanja v nosnicah, kadar koli prodrem v žensko. Prve res ne pozabiš nikoli, vendar si je ne bi znova vzel, če bi naletel nanjo. Sploh ne v sedanjem stanju. Sedem stoletij ima uničujoč vpliv na smrtnike in toliko izprijen, da bi me vzburil kupček orumenelih sprhnelih kosti, nisem niti jaz.

Če bi se znal brzdati, mi tista podivjana kosmatinka ponoči med vrhuncem naslade ne bi potegnila z ostrim krempljem prek vratu. Na srečo sem bil vsaj sveže obrit. Nič ni nadležnejšega kot čiščenje rane, okrog katere se razrašča strniščasto dlačevje. Vstal sem in svet se mi je v trenutku obrnil na glavo. Zrl sem kvišku k tlom, moj odsev na stropnem zrcalu pa je lebdel globoko pod menoj. Prekleta mrha je očitno zarezala globlje v vrat, kot sem mislil. Oberoč sem prijel glavo, ki mi je omahnila nazaj, in jo potisnil na svoje mesto. Odpravil sem se proti kopalnici, kjer sem odprl omarico s prvo pomočjo. Za prvo silo bo dober spenjač. Ravno toliko, da pričvrstim glavo, da mi med uriniranjem ne bo spet omahnila vznak. Nič ni bolj ogabnega kot poscane ploščice. Ne vem, zakaj, a urin se mi res studi. Z ženskami sem res počel že marsikaj, ob čemer bi pohlevno zardel še zapit mornar, ki se je v najbolj zakotnih pristaniščih Indokine zabaval z maloudimi candrami, a zlata prha je ena izmed stvari, za katere sem se zaklel, da jih ne bom počel nikdar v življenju.

Vrat sem si spel s štirimi sponkami. Previdno sem nagnil glavo nazaj, da bi preveril, če bodo zdržale.

Niso.

Po krajšem motoviljenju mi je vrat spenjalo deset sponk. Te so preizkušnjo prestale. Odmencal sem do školjke, dvignil desko in pričel s praznjenjem mehurja. V ozadju možganov me je nekaj zaščemelo. Dvignil desko? Očitno si je grlorezna mrha, potem ko sva končala s posteljno karnažo, sposodila še mojo toaleto. Psica. Če se je oprhala, bom moral spet pobirati dlake iz odtoka. Tudi to se mi gabi. Moje odtoke lahko mašijo le moje kocine. Ko sem odtočil, kar se je odtočiti dalo, sem odgrnil zaveso pred banjo in z grozo čakal, kakšno klobko grobih dlak bom zagledal v njej. Ko sem zagledal tisto, kar je bilo v njej, si še nikdar prej nisem tako močno želel videti odtoka, zamašenega z dlačevjem. Četudi bi bile dlake sprijete z urinom.

V moji kadi je skrivenčeno ležalo izsušeno truplo volkodlakinje. Svetleč predmet, moleč iz zveriženega stopala, je jasno kazal, kaj je zakrivilo njeno nepričakovano smrt. Ko je prhala moj vonj s sebe, je pohodila srebrni uhan, ki ga je prejšnji torek pri meni pozabila vampirka, s katero sem si privoščil dobršno mero posteljnih sprevrženosti. Vampirke ne sesajo dobro zgolj krvi, če veste, kam merim. Klical sem jo, naj pride po uhan, pa je rekla, da naj kar počaka pri meni do najinega naslednjega srečanja. Tudi sicer se raje pečam z vampirkami kot volkodlakinjami. Nimajo krempljev, s katerimi bi ti parale golt, pa še kopalniškega ogledala ti ne zamažejo, ker z njega ne brišejo kondenza z golo roko, saj se tako ali tako ne vidijo v njem. Slednje dejstvo me še dodatno podžge, kadar divje natepavam kako bledo dolgozobko, saj v stropnem zrcalu vidim samo sebe v položajih, ki bi jih pripisal samo kakemu sifilisnemu učitelju prepovedanih podvej joge, ki v prostem času trenira breakdance.

Nekaj bo treba storiti s truplom. Volkodlaki so zaščitena vrsta. Če bi se mimo oglasil kak vohljajoč inšpektor Urada za regulacijo menokožcev, bi znal zabresti v resne težave. Globoko sem vdihnil, da bi zbral misli, kar mi ni ravno uspelo, saj je zrak piskajoče bežal skozi vrzeli v spetem vratu. A nisem imel časa, da bi si ga pošteno zašil. Mrtve mrhe piskanje ne bo motilo. Sploh, ko jo razrežem za lažjo odstranitev iz hiše. Tega sicer ne bom storil pred mrakom, a lahko jo v miru pripravim in preostanek dneva preživim s šivanko in mrzlim pivom pred televizorjem. Nocoj ne pričakujem nobene.

V kuhinji sem izbiral rezilo, ki bi bilo najprimernejše za mesarjenje, ko je pri vratih zazvonilo. Zdrznil sem se in zaprl kabinet z noži. Nadzorna kamera je kazala migotajočo črno-belo sliko dveh mož srednjih let v dežnih plaščih. Pizda, sem polglasno siknil, na pol skozi usta, na pol skozi vrat in v celoti sam sebi. Sta inšpektorja UZRM? Mrzlično sem začel razmišljati, če je volkodlakinja nosila kakšno zapestnico, v kateri bi se lahko skrival sledilni čip, ali kaj podobnega. So zaznali ustavitev življenjskih znakov in prišli preverit? Nič, bolje, da stopim do vrat in se prepričam. A ne praznih rok.

Ko sem z vratom ovitim v šal odklenil vrata, sta jih neznanca s silo odrinila in se mimo mene prerinila v vežo. Mrka pogleda sta me premerila od nog do glave.

»Kje je?« je hotel vedeti višji.

»Kdo?« sem hlinil začudenje. Sranje. Inšpektorja. Mi ju bo uspelo naplahtati?

»Ne delaj se neumnega,« je odrezal nižji in izpod dežnega plašča potegnil risanico z odrezano cevjo. »Volkodlakinja. Sledila sva ji.« Z orožjem mi je mahal pred nosom.

»Zgoraj. Pod tušem,« sem odvrnil. Ni jima treba vedeti, v kakšnem stanju je. Vendar če je imela sledilni čip, najbrž tako ali tako vesta. »Divja noč je bila. Tudi sam sem se hotel osvežiti.« Prednju sem pomolil vrč vode, ki sem ga držal v desnici. »Bi kozarec?«

»Zakaj pa ne?« je odvrnil višji. »Zunaj je vroče.«

Nalil sem nam kristalno tekočino, ki smo jo na dušek izpili. Nesmrtnost ima svoje prednosti. Recimo to, da arzenik nima vpliva nate. Doziral sem ga toliko, da jima bo uspelo ravno do kopalnice. Zakaj bi prenašal trupli, če se lahko sama sprehodita do cilja.

»Slišim, da imate na UZRM dobre plače,« sem pripomnil, ko smo se vzpenjali po stopnicah.

»Na UZRM?« se je zarežal nižji. »Si slišal modela, Cene? Misli, da sva jebena inšpektorja.«

»Nista?« sem se iskreno začudil.

»Pa kaj še,« je prhnil višji. »Tisti pezdeti ujčkajo to volkodlačjo zalego. Babnica, ki jo iščeva, nama je ubila očeta. Slediva  ji že teden dni, a se nama vedno izmuzne.«

Podeželski volkodlaki so bolj divji od svojih žlahtnikov, ki so se privadili življenja v mestih. Zato je tudi fuk z njimi boljši, bolj prvinski in nebrzdan. Moj vrat je dovolj dober dokaz za to.

Postalo mi je žal za obiskovalca, ki bosta izdihnila zaradi moje  previdnosti in manjše pomote. Se zgodi. V tolažbo mi je le, da bo njuna zadnja misel srečna, saj bosta videla, da je mrha mrtva.

»…« je dejal višji in se zgrudil na vrhu stopnic, nižji pa je čez sekundo sledil bratovemu zgledu.

Ali pa tudi ne. Očitno sem kanček predoziral arzenik. Nič, grem po nože. Ali pa si vseeno prej zašijem vrat. Danes bo dolga.

Recitacijo je presekal glasen pok iz dveh pušk. Govorec je še nekaj trenutkov majajoče stal, kot bi ga neka neznana sila bodrila pri neupoštevanju dejstva, da ima po novem na ramenih prazen ništrc, nato pa ga je gravitacija neusmiljeno povlekla k sebi, da je s pridušenim copom pomendral podrast in z zdaj le še namišljenimi ustnicami poljubil očetnjavo.

»Pazi, Brane, tamle gre še en!« je vzkliknil srednjerasel moški okoli štiridesetih.

»Vidim ga, Vojko,« je odvrnil plečati ogovorjenec.

Puški sta se istočasno uperili in enoglasno sprožili smrtno pretnjo proti počasi bližajoči se postavi.

Toda ta se je spotaknila ob štrlečo korenino, da jo je zaneslo vstran, in krogli sta ji namesto načrtovane glave odpihnili le levico, da jo je odneslo iz rokava oguljenega suknjiča. Izguba uda je očitno ni preveč motila, saj je odločno stopala dalje in monotono zategovala:

»Ko prideš mi na pot, naj kri ti zmrzne,
iz dni minulih naj spomin ti vznikne,
ko bežal rod človeški pred zvermi je.
Tako zdaj ti pred mano planeš …«

Iz glave mu je vzbrstela sekira, ki je še pred nekaj trenutki počivala za Branetovim pasom.

»Uf, za hip sem se že zbal,« je slišno olajšan dejal Vojko.

»Ne skrbi,« ga je pomiril tovariš, ki je bil dobri dve glavi višji od njega. In če je bil Vojko žilav in utrjen, so se povsod pod Branetovimi oblačili napenjale mišice. Oprtala sta si puški na rame in zakoračila dalje skozi mračečo se hosto.

***

Zdaj sta bila na lovu že polpeti mesec. Vse se je začelo, ko je v njihovo vasico na obronkih zasnežene gorske verige zatavalo prvo od bitij. Vaščani so ga imeli za potujočega pesnika, kakršnih so bili vajeni, čeprav so morali priznati, da je dotičnemu beseda res lepo tekla, saj je verziral v laškem enajstercu in ne alpski poskočnici, kakor so bili vajeni od njegovih predhodnikov. To jim je razložil vaški učitelj, ki je prišleka tudi vzel pod streho. Najbrž se je nadejal poglobljenega pogovora o italijanskih pesnikih minulih stoletij, saj v vasi, roko na srce, ni imel nikogar, s katerim bi lahko besedoval o čem podobnem. Na gorskem pobočju so živeli preprosti ljudje, ki so znali brati ravno toliko, da so si pri setvi in žetvi pomagali s pratiko ter da so s pomočjo molitvenika odžebrali kake litanije, saj je bilo pozimi ob hudem sneženju do prve cerkve predaleč.

Ko sta naslednji dan šomošter in potujoči pesnik stopila v vaško krčmo, da bi si privezala dušo, je krčmar z začudenjem opazil, da po novem tudi učitelju beseda teče nekam gladko in ritmično. Žal se ob tem ni zavedal, da si obiskovalca duše ne bosta privezala z nobeno od vodenih obar ali žagovinastih klobas z njegovega jedilnika, temveč z njim samim. Težko bi rekli, kdo je bil bolj presenečen – krčmar, ki ga je trgalo dvoje zlakotnelih ust, ali Vojko in Brane, logarja in lovca, ki sta krvavi prizor opazovala za mizo v kotu, kjer ju pesniško navdahnjena ljudožerca nista opazila. Kozarca razredčenega vina sta zastala ob poti k ustom ter se razbila,  ko sta zaradi osuplega trzanja prstov zapustila varni primež dlani in se srečala s tlemi. Logarja sta se spogledala in segla k puškama.

Mrakobno krčmo so napolnili streli in vonj sveže krvi se je mešal z vonjem po smodniku. Vaščani, ki jih je streljanje sredi vasi, presenetilo, so počakali nekaj trenutkov, da se je le-to poleglo, nato pa jih je premagala radovednost in zgrnili so se v krčmo. Tam so v enem kotu v dimu iz še smodečih pušk zagledali Braneta in Vojkota, medtem ko so na drugem koncu krčme nagrmadena ležala trupla krčmarja, ki je sicer stregel kislico, vendar ji ni navijal cene, učitelja, ki je njihovi mladeži nesebično vlival znanje v glave, čeprav ga je dobršen del odteklo ven, in potujočega poeta, ki jim je z verzi polepšal prejšnji večer. Majali so z glavami, češ kako sta se sicer zgledna moška pustila zapeljati alkoholu, da sta storila tako zlodelo. Ob zmedenem  blebetanju o kanibalističnih težnjah dveh vpletenih kadavrov jih je spreletelo, da najbrž prstov ni imel vpletenih zgolj alkohol, marveč tudi kak peklenšček, ki jima je pred oči nastavil kopreno, skozi katero sta uzrla to nezaslišano gnusobo, o kateri sta napletala.

Logarjema tako ni ostalo drugega, kakor da urno pobereta šila in kopita ter s puškama na ramah in sekirama za pasom zapustita svojo rojstno vas. Trdno prepričana, da tisto, kar sta ugledala v gostilnici, ni bil zgolj plod omračenega uma, temveč se je to resnično zgodilo, sta sklenila priti zadevi do dna. S takim madežem na ugledu pač ne gre živeti in oba sta si srčno želela vrnitve v rodni kraj.

Ko sta se spustila v dolino, sta izvedela, da so podobni nestvori pustošili in jemali krvavi davek tudi po drugih vasicah. Prebivalci so se organizirali v straže in postali izredno sumničavi do kakršnega koli tujca, ki ga je pot zanesla v njihovo bližino. Robata kmečka govorica, ki se je kot hudournik valila iz Branetovega in Vojkovega grla, jima je odpirala vrata, saj so ljudožerski monstrumi po pravilu govorili v izbrani pesniški govorici s točno določenim ritmom laškega enajsterca, kakor ga je poimenoval preminuli šomošter.

Brane in Vojko sta tako sledila morilskemu toku proti samemu izvoru. Nekajkrat sta skrenila s poti, kar sta sklepala po krajih, kjer niso utrpeli toliko žrtev, in se vračala, hodila proti neznanemu počelu zla in spotoma pobijala vse, kar je več kot deset zlogov zapored spregovorilo v jambu.

***

»Nekam presenetljivo mirno je,« je dejal Brane.

»Le zatišje pred nevihto,« ga je posvaril Vojko. Resda je bil Brane močnejši od njega in tudi bolj ročen z orožjem, a rad se je prenaglil in Vojkove izkušnje so mu kar nekajkrat priskočile na pomoč ter mu rešile življenje. Kakor Vojkotu njegova moč.

Prispela sta do pokopališča. Brane je odrinil rešetkasta vrata, da so zarjavelo zaškripala na tečajih s pesmijo, ki je obema pognala srh po hrbtu. Stopila sta skoznje, postala in napela ušesa. Z njune desne je prihajalo nerazločno mrmranje. Naperila sta orožje in lahno stopila v smer glasu. Ta se je kmalu ojačal do razločljivosti:

»… bridke zveze,
zdaj grizem žolč, da trpkost v usta leze.
Sem smrti svat in sonce mi sovrag je,
O, pridi pome in me …«

POK!

»Očitno sva mu izpolnila željo,« je rekel Brane. »Želel si je smrti.«

»Mislim, da ne tako dobesedno,« je odvrnil Vojko. Se spomniš tistega šomoštra izpred dveh mesecev? Uspelo mu je uiti kar trem nestvorom in je rekel, da mu njihove besede še zdaj odzvanjajo v ušesih. Romantično svetobolje, jim je dejal. Ne mislijo resno. Trpijo samo na papirju.«

Pred njima se je v meglici zarisal obris strupeno zelene rastline s krvavordečim cvetjem, ki se je dvigala poltretji meter visoko.

»To bo to,« je šepnil Brane, izvlekel sekiro in se pognal k njej.

»Počakaj!« je kriknil Vojko, a prepozno. Pod Branetovo sekiro je padla ena veja, toda tačas ga je rastlina obvila s preostalimi zelenimi udi in mu iz pljuč iztisnila zrak. Brane se je napenjal, da bi se je rešil, a vse je kazalo, da izgublja boj.

»Streljaj v cvetove!« je zavpil Vojku. »Streljaj vanje, da
kot kri iz rane sveže se razlije,
iz njih bo sok mrtvaški vame zniknil.
Mi dal gorjupe …«

POK!

Vojko je s solznimi očmi opazoval orjaško gmoto svojega tovariša, kako je izgubila glavo, se opotekla in telebnila po tleh. Rastlina, ki ga je še vedno oklepala, očitno ni pričakovala silnega potega in ga ni pravočasno izpustila, tako da jo je ob padcu v večni sen izrul iz tal. Brž, ko so korenine pomolile iz zemlje, se je posušila in sprhnela.

Preživeli logar je stopil k grobu, iz katerega je rasla in vanj zasadil lopato. Kot zamaknjen je odmetaval zemljo, dokler lopata ni naletela na prepreko. Top udarec ob les, ga je prebudil. S pomočjo vrvi mu je uspelo izvleči krsto. Grude vlažne prsti so se sprijemale na nelakirani smrekovini, ko jo je vlekel na dan. Neučakano je odbil pokrov in jo odprl.

V krsti je sredi na pol sprhnelih kosti utripalo srce, rdečkasto žareče od gorke krvi, ki se je pretakala po njem. Vojko je z desnico izvlekel lovsko bodalo, z levico pa segel po srcu. Prijel ga je in se pripravil, da mu zada končni udarec,
ki ga poslal bo tja, kjer mu je mesto,
v deželo senc in niča, kjer peklenščki
si dni pestrijo s kriki duš prekletih.

Besede in črke, izrezane iz časnikov, so bile nalepljene na pomečkanem listu, ki je ležal na mizi inšpektorja Franeta. Sporočilu je družbo delal povoščen papir, na katerem je v rdečkasto vodeni lužici nekam lenobno ždela ne prav mojstrsko izgotovljena klobasa, kateri bi se odrekel vsak mesar, ki da kaj nase. V neoprano črevo so bili zatlačeni kosi mesa, med katerimi so gomazeli beli črvički in se mastili z razkrajajočim tkivom, od nje pa se je širil tako ostuden vonj, da sta mlada policista že poslala kosilo nazaj, od koder je prišlo. In s tem ne mislim policijske menze.

»Jebentiš,« je zaklel inšpektor Frane in pogledal detektiva Vojteha. »Bojim se, da je to tisto, kar se bojim, da je.«

»In to je?« ga je rahlo zmedeno povprašal Vojteh.

»Matevž,« je bil odrezav inšpektor.

»Oprosti, Frane, nočem se prepirati s tabo glede gastronomskih zadev,« je odvrnil detektiv, »konec koncev si naši postaji v zadnjih petnajstih letih vsakič prislužil zlato plaketo na območnem tekmovanju v kuhanju golažev, toda tole še zdaleč ni matevž. Matevž je pretlačen krompir s fižolom, ki mu lahko poljubno dodaš ocvirke, medtem ko je tole očitno klobasa, le da ne vem točno ali bi jo uvrstil med kranjske ali pečenice.«

Inšpektor se je zasrepel vanj. »Matevž, ki je zadnja štiri leta preživel pod krinko v kriminalnem podzemlju zahodnega dela Mesta in si je nadel ulični vzdevek Muha.«

»Aha, ta Matevž. Mar misliš, da ga je nekdo –« Ideja se je počasi zasvitala v detektivovi glavi in se mu blago prelila na obraz, ki se je skremžil od gnusa in se nagonsko obrnil proč od mize.

»Seveda je vse skupaj lahko zgolj neslana potegavščina, ki si jo je privoščil C. M. ali kdo od njegovih zagamanih podrepnikov. Toda tole,« odrinil je klobaso in pokazal zaplato krvave kože, na kateri je bila zbledela tetovaža muhe, »nekako razblinja dvome.«

»Mar ni bil na sledi tistemu mafijskemu morilcu, ki je bil enako spreten tako z levico kot z desnico, Oberoču?« Detektiv si je z robcem brisal usta.

»Da. Za ovratnik naj bi mu dihal. Vendar je bil Muha prepričan, da nekdo sumi o njegovih zvezah z nami, tako da se mi je javljal le še z esemesi. Zadnjega sem prejel sinoči. Poglej ga.« Ko ga je Vojteh prebral, je inšpektor pospravil telefon v žep dežnega plašča in dejal: »Mislim, da je čas za vljudnostni obisk.«

***

Kakor je predvideval, je Vojteh pred vrati posestva zagledal groteskni postavi, ki sta se naslanjali vsaka na svojo rešetko železnih vrat. Prva je pripadla pritlikavemu možiclju, visokemu manj kot meter. Plešasto glavo, ki je bila prevelika za njegovo drobno telo, sta kazili grozljivo izbuljeni očesi, ki sta živčno švigali sem ter tja. Desni kotiček ust mu je stalno trzal in se zategoval proti uhlju. Edinemu uhlju. V levem kotičku ust mu je visela prežvečena cigara, od katere se je cedila slina.

Drugo postavo si je lastil običajno raščen moški, priljudnejših obraznih potez, ki pa jih je delno zakrivala dolga bela brada, segajoča čez pas. Brezbrižno si je zvijal tobak in izpod čela motril prihajajočega detektiva. Poslinil je papir, ga zvil in si ga vtaknil v usta. Na steni je lenobno uprasnil žveplenko, si nažgal smotko in puhnil gost dim policistu pod nos.

»Vojteh, platfusar stari,« se je hripavo zarežal. »Kaj je pa tebe prineslo v naš kvartir?«

»Laketbrada, ti kosmati pizdun, se še nisi zadušil v spanju s temi svojimi ščetinami, kaj?« mu ni ostal dolžen. »Kaj pa ti, Pedenjmož?« se je obrnil k pritlikavcu. »Te C. M. še ni prodal prirodoslovnemu muzeju, da te vržejo v formalin in izpopolnijo svojo zbirko krastač?«

Polovnjaku sta zdaj potrznila oba kotička ustnic, da je zares spomnil na pokvečenega žabona, kakršen se ob ženskem poljubu, če bi se seveda našla kaka obupanka, ki bi si drznila pritisniti svoje ustnice ob njegove, najbrž ne bi prelevil v princa, temveč bi preobrazbo iz človeka v dvoživko doživela ženska. Z nepričakovano okretnostjo se je pognal kvišku, z levico zgrabil Vojteha za grlo in ga pričel daviti, medtem ko ga je s kazalcem desnice žokal v oko. Vojteha je pritlikavčev naskok spodnesel, da je telebnil po tleh, a Pedenjmož ga ni izpustil. Zakotalila sta se od vrat v senco, od koder se je zaslišal kavčukasto mesen udarec, ki mu je sledilo grleno ječanje.

Laketbrada je frcnil čik v temo, segel v žep po boksar in vtaknil prste vanj. Strumno je zakoračil od vrat, ko ga je podrl dobro namerjen udarec s pestjo v lice. Zajavkal je in se prijel za čeljust, ko ga je brca v trebuh prepričala, da se zvije v klobčič. Začutil je, kako ga nekdo vleče za brado, da se dviga od tal, in čez nekaj lebdečih trenutkov je stal iz oči v oči z inšpektorjem Franetom.

»Dobro me poslušaj, bradač,« mu je v nos bušknila inšpektorjeva sapa, ki je nazorno izpričevala, da so opazen del njegovega današnjega jedilnika sestavljali vampi in surova čebula. »Tvojega pajdaša sem z gumijevko po glavi, da zdajle prešteva zvezde in si riše astrološko karto.« Treščil je Laketbrado ob zid, da se mu je za hip zameglil pogled. Ko se mu je pred očmi zbistrilo, je videl, da se mu bliža še Vojteh, ki si je otrkaval umazanijo s plašča. Frane mu je ukleščil obraz med jeklene prste proste roke in mu v voh znova ponudil dnevni meni številka ena. »Šel boš z nama in naju odpeljal do šefa, razumeš? Sicer se zna pripetiti, da ti bo dramski krožek osnovne šole Znanega junaka hvaležen za donacijo lasulj.«

»In tega ne znaš izreči na kak bolj vljuden način?«

»Bi vljudno prošnjo sploh razumel?« se je vmešal Vojteh.

Laketbrada si je pomel lice. »Sranje. Mostiček si mi zmajal, pa sem si ga dal narediti komaj prejšnji mesec. Misliš, da smo navadni silaki nadstandardno zavarovani? Glede na to, kaj vse moramo pretrpeti, bi sklepal, da ja, kajne? Smo figo.«

»Dovolj gobezdanja, sicer ti razmajem še kaj drugega. Gremo, odpelji naju k šefu.«

»Že prav, že prav,« je zagodrnjal in odprl zeleno pobarvana železna vrata. Po gramoznem dovozu so se sprehodili do graščine, obdane z umetelno obrezanim grmičjem.

***

Ko so odprli naslednja vrata, tokrat masivna, rjava in lesena, so se znašli v razsvetljenem hodniku. Vzdolž obeh sten so stale police, ki so se šibile od škornjev. Velikih, majhnih, enobarvnih, pisanih, novih, ponošenih.

»Torej drži?« je vprašal Vojteh?

»Ja,« je prikimal Laketbrada. »Ima jih polno, a na noge jih ne more deti.«

»Mar še nisi bil tu?« je vprašal Frane, ki je iz žepa potegnil telefon in slikal par škornjev.

»Ne,« je odvrnil Vojteh. »Iskreno povedano sem mislil, da so govorice o obsedenosti pretirane.«

»To je samo del njegove zbirke. Drugo nadstropje ima v celoti namenjeno škornjem.«

Tedaj so že prispeli do prostorne sobe. Sredi nje je stala ogromna miza, ki se je v sozvočju s policami v predsobi šibila, le da od hrane in pijače. Za njo je na pol zleknjen ždel mož star okoli petdeset let, ki je še najbolj spominjal na žogo. Bil je bolestno debel, iz fino ukrojenih hlač pa so mu molele bose noge. Zajetna roka je obstala na pol poti k ustom, ko jih je zagledal. Nagovoril jih je z bizarnim piskajočim glasom.

»O, gospod inšpektor, čemu se moram zahvaliti za ta nenapovedani obisk? Boste prisedli? Kaj prigriznili? Sveže koline imam.«

»Molči, C. M. Dobro veš, kaj naju je prineslo. Muha je odkril povezavo med tabo in Oberočem, zato si se ga dal znebiti.«

»Kaj pa blebetate, inšpektor?«

»Molči, sem rekel,« je Frane povzdignil glas. Stopil je do debeluha in ga s prstom dregnil v vamp, da je glasno zacvilil. »Ne vemo še natanko, kdo je, vemo pa, da dela zate. Muha mi je sinoči poslal sporočilo: Za kogar Oberoč dela, dosti ima pila jela, on in njega vsa družina. Kdo drug ima več pijače in jedače kot ti in tvoja zločinska družina?«

C. M. se je tanko zahihital. »Res neovrgljiv dokaz, inšpektor. Le s čim se me boste lotili naslednjič? Z Nostradamusovimi prerokbami?«

»Ne duhoviči. Sporočila še ni konec. Mislim, da so me razkrili. Za vsak primer sem v delavnici Felicija Šuštarja ukradel prototip jahalnih škornjev za to sezono.«

S. M. je komaj opazno prebledel.

»Ko so ga tvoji podrepniki ubili in nam poslali tisto ostudno klobaso, si seveda nisi mogel pomagati, da škornjev ne bi zadržal zase. Pri Feliciju sem se pozanimal, kakšni škornji so mu izginili. Opisal mi jih je in potrdil, da so bili za zdaj izgotovljeni edini taki. In, glej no glej, prav ta model sem opazil v tvoji veži. Muha je vedel, da se jim ne boš mogel upreti. Gremo na postajo.« Inšpektor se je trpko nasmehnil. »Se boš obul?«

»Kaj ne moreš nalagati prtljage malce bolj previdno?« je ihtavo siknil ženski glas.

»Poslušaj, ljubica, če se ne bi ti celo popoldne in večer odločala, katere oblekice boš vzela s seboj in kaj boš morala pustiti doma, ker gre v najino potovalno skrinjo samo pol tvoje poletne garderobe, bi voz natovoril še pred večerno zarjo,« se je nič kaj galantno oglasilo izpod drevesa, kjer je temna senca poskušala dvigniti ravnokar omenjeno skrinjo na voz, v katerega sta bila vprežena šimeljna.

»Ne osiraj se, Finofin,« se je oglasilo iz krošnje. »Le kako bi naložil prtljago, če te ni bilo doma, ko pa si moral iti kegljat s prijatelji, ki jih ne boš videl do naslednjega ščipa.«

»Kolikokrat ti moram povedati, da je Analgen praznoval stodvajseti spočetni dan?« Godrnjaje mu je le uspelo spraviti tovor na voz. Obrisal si je vlažne roke ob hlače in si otrl potne kaplje s čela. »Opravljeno.« Odprl je steklenico piva in jo na dušek izpraznil do polovice. »Gladijel, vzemi malho z lembasom z mize, zakleni vrata in čim prej pojdiva. Če odrineva pred tretjo jutranjo uro, se bova izognila gneči in zastojem na Čakavškovem prelazu.«

***

»Mar slučajno že štiri ure stojiva v koloni, ki sva se ji izognila, ker sva od doma odrinila že pred tretjo jutranjo uro?«

»Če pa nisem vedel, da so v sosednji kraljevini uvedli … ej, mojster, kaj ste že uvedli?« je Finofin zaklical orku, ki je ždel na vozu pred njima.

»Kolektivni dopust,« je prijazno pojasnil ork, ki je poleg bojne opreme doma očitno pustil tudi bojevito nrav. »Lani je vodja soldaškega sindikata postal Mrgod, eden redkih preživelih iz pokola v Begavovi kasarni.¹  Z nekimi diagrami in krivuljami je dokazal, da bomo bolj produktivni na bojišču, če gremo na počitnice vsi obenem. Gresta vidva tudi v Fyesso? Nočem biti vsiljiv, vendar me res zanima, če je tistole, kar vama moli iz malhe, lembas. Bi se ga dalo dobiti grižljaj? Toliko sem že slišal o njem, a ga še nikdar nisem poskusil. Če želita, ga zamenjam za kos tele prvovrstne žolce iz svinjskih in jagnječjih kopit in zrkel.«

Finofin je Gladijel še pravi čas ponudil prazno malho, da z bruhanjem ni onesnažila voza.

***

»Lepo pozdravljena. Želita, prosim?« ju je na recepciji kočijokempa pozdravil kosmatopeti polovnjak.

»Dober dan. Imava rezervacijo na priimek Elmerion,« je dejal Finofin, zbit od vožnje, ki je trajala skoraj poldrugi dan. Gladijel je mršče bolščala v prazno, saj z njim ni spregovorila niti besedice, odkar jima je pri spustu z Ridne gore počilo kolo na vozu in je Finofin potujočemu kolarju popravilo plačal z eno od njenih oblek.

»Aha, že vidim, morala bi priti že sinoči.«

»Ja, nekaj manjših nezgod sva imela na poti, kajne ljubica?«

»Pri tebi so vse stvari majhne.«

»Hehe, to je pa moja Gladijel, vedno za špase,« se je prisiljeno nasmehnil.

»Gospod Elmerion, žal se bojim, da vaših težav še ni konec,« je odvrnil polovnjak »Ker vas sinoči ni bilo, smo prostor za vaš šotor že oddali nekemu petičnemu kiklopu. Imamo pa prostor v coni B, kjer je zaradi strahu pred okužbo z veprsko gripo kampiranje odpovedala neka škratja družina. Se boste namestili tam?«

»Kaj pa naj,« je poklapano pritrdil in skoraj prisegel, da je iz Gladijelinih oči videl poblisniti strele.

***

»Natakar, oprostite, natakar!« Finofin je obupano tleskal s prsti, medtem ko je Gladijel zatopila nos v revijo z novicami o življenju vilinskih zvezdnikov, ki so bile zaradi njihove predanosti monogamnemu načinu življenja in obči nravnosti precej dolgočasne.

»Oprostite, ampak niste v mojem rajonu,« je Finofina godrnjaje odpravil natakar, ko ga je le-ta pocukal za rokav.

»Samo zanima me, kaj je z najino ribjo ploščo. Naročila sva jo že pred uro, pa je še vedno ni.«

»Poglejte, niste v mojem rajonu,« je natakar ostajal neomajen

»Če pa najinega natakarja že pol ure ni na spregled,« je potarnal Finofin.

»Je bil pegast in rdečelas?« je zanimalo natakarja.

»Da.« V Finofinovih očeh je zatlelo neznatno upanje, da bosta končno prišla do obeda.

»A, Šibica vam je stregel. Videl sem, kako se je zapletel v prepir z neko meduzo. Ker ji ni prinesel pravilnega naročila, mu je pokazala svojo frizuro.«

»In?«

»Kot sem že rekel, niste v mojem rajonu. Ker je Šibica okamnel, boste morali počakati na natakarja iz nove izmene, do katere sta samo še slabi dve uri.«

***

»Ljubica,« se je že v deseto oglasilo iz šotora, na katerega je sijala mesečina.

»Kaj je?« je sledil vznejevoljen odgovor, s katerim bi lahko na opoldanski vročini ohladil liter ali dva medice.

»Poslušaj. Žal mi je za vse, kar si morala pretrpeti na poti do sem, in žal mi je, če sem ti v kaki hipni razburjenosti zabrusil kaj gorkega.«

»Nadaljuj,« je odvrnila za odtenek manj mrzlo.

»Razmišljal sem. Zdaj, ko sva poročena že skoraj trideset let …«

»Ja?« Glas se je rahlo tajal.

»… in na obzorju ni nobene nove vojne …«

»Ja?« Temperatura se je dvigala proti ledišču.

»… sem mislil, da bi lahko …«

»Tak, zini že no enkrat,« je zazvenelo bolj igrivo kakor pa karajoče.

»… no, da bi lahko spočela svojega prvega otroka.«

Iz šotora se je razleglo cmokotanje mokrih poljubov.

»Nekaj se mi je utrnilo,« ga je prekinil Finofin. »Smukniva na plažo in se ljubiva v morju. Naj najin prvorojenec v gozd prinese svežino slanih sapic in igrivost morskih valov.«

»Oh, ti moj junak,« je rahlo klišejsko in že kar preveč osladno dahnila Gladijel ter skupaj z možem stekla do plaže takoj zatem, ko sta se izmotala iz šotora in mu je oskrbela rano na podplatu, ker je pozabil, da je pred šotor odložil prazno steklenico piva.

Zadihana sta prispela do plaže, kjer sta odvrgla tisto malo oblačil, kar sta jih imela na sebi, in čofotaje stekla v vodo. Njegove ustnice so poiskale njene in se prepletle v valu naslade, medtem ko je val sinjega morja pljuskal ob njune boke. S prsti desnice ji je zdrsel po vratu navzdol, dokler ni naletel na prsi in jih začel neučakano gnesti. Čutil je njeno roko, ki ga je božala po hrbtu in polzela na prednjo stran. Nežno jo je začel grizljati po koničastih ušesih, da je usločila hrbet. Njeni prsti so se sklenili okoli njegovega otr–

»Ja, kaj se pa gresta, sprevrženca nemoralna. Karolina, odpelji otroka nazaj v šotor, da se ne pohujšata. Mar vidite to, baron Klaus?««

Na obali so se pričele nabirati sloke bledikave postave in motrile gola objeta vilinca.

»Fej jih bodi,« se je strinjal ogovorjeni baron. »Tako njiju kot upravo tega kočijokempa, ki je zagotovila, da so njihovi gostje sama ugledna bitja, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi ponoči na plaži uživali pritlehno mesenost.«

»Glogov kol pa vampirjem prijazno taborjenje,« se je pridušal tretji, če bitja brez duše to sploh lahko počnejo. Požugal je proti vilincema, ki nista vedela, kam bi uperila pogleda in sta se potopila do vratu v vodo, da sta se zdela kot dve rdeče razžarjeni boji. »Srečo imata, da je vaša rasa odporna na naše ugrize. Prvorojeni, ja. Govorci.« Prezirljivo je pljunil in nadaljeval z robantenjem: »Zagotovo sta to naredila namerno. Na sonce tako ali tako ne upajo, dajva jim uničiti še noč, ko si upajo priti na plažo. Da vaju ni sram, mladca predrzna.«

Krvosesi so odvihrali s plaže in Gladijel je zakoračila proti obali.

»Kam se ti pa mudi?« jo je prijel za komolec.

»Pusti me pri miru. Spat grem.«

»Jaz naj grem pa s trdim v posteljo? Če ti ni več do seksa, bi mi ga vsaj –«

Moledujoč stavek je rezko odrezala zveneča klofuta.

***

»Poslušaj, no, ljubica, kaj bojo pa sosedje rek–«

»Me prav malo briga, kaj rečejo sosedje, kaj najini družini in kaj vse jebeno vilinsko občestvo! S teboj ne morem več živeti! Me razumeš? Ne! Morem! Več!« Po licih so ji polzele biserne solze.

»Ampak –«

»Nič, ampak. Odhajam. Bodi vesel. Se boš vsaj zapisal v zgodovino, kot prvi vilinec, ki se je ločil. S čim drugim se ti tako ali tako ne bi nikdar uspelo. Domov nikar ne hodi. Tvoje stvari te bodo čakale pri Analgenu.«

Skrušeno se je sesedel in potopil glavo v dlani. Z rdečimi očmi jo je opazoval, kako je odvihrala v temo.

»Oprostite, gospod,« ga je iz otopelosti predramil skuštran rdečelasec z nekam kamnitim pogledom.

»Kaj bi rad?« se je osorno obregnil vanj.

»Vašo ribjo ploščo sem prinesel. Saj ne boste jezni, če je hladna, kaj?«

1. Ork omenja dogodke, ki so opisani v štoriji Kolektivna pogodba

So brž pridrvili se črni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
pričjóčim po koncu so vstali lasje –
oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

»Pa kakšno zagamano sranje je to, za vraga?!?!« je brbotajoče zarjul povodni mož, ko mu je sicer zelenkasti obraz prekrila zaripla rdečica. Togotno je zmečkal stran iz Kranjske čbelice, s katere je prebral pričujoče verze in jo zabrisal čez sobo. Dejstvu, da se je dotični napad besa dogajal nekje v globinah Save, je bilo pripisati krivdo za dokaj nenavdušujoč zaključek meta, saj je papirnata kepa letela naravnost le slab laket, nato pa počasi potonila na dno.
»Pa daj no, Vinko, ne razburjaj se, lepo te prosim« ga je jel miriti prijatelj. »Pomisli na svoje srce. Če bi vedel, da te bo tako vrglo iz tira, bi ti ne bil prinesel v branje te potopline, ki jo je rečni tok priplaknil na moj prag.«
»I, kaj me ne bi raztogotilo, če pa piše o meni, kot da sem navaden babjek, ki ne vidi dlje od naslednje kikle.« Škrge so mu vznemirjeno plapolale kakor nozdrvi vranca v galopu, ko je iskal potrditev pri mladem kolegu. »Dobro me poznaš, Korl, in veš, da nisem takšen. Mar ni tako?«
»Tako je, Vinko, tako,« je prikimaval luskinasti spak in se živčno presedal na z algami preraščenem stolu. Le kako bi mogel vedeti, da si bo Vinko ta košček človeške pisarije vzel tako k srcu. Sam se je ob branju pošteno nasmejal, njegovemu prijatelju pa je odneslo pokrovko, preden je prišel do konca poeme.
»Svet se je zarotil proti meni,« je Vinko bentil dalje. »Mnogo reči sem postoril za časa svojih najboljših dni, a so vse ostale nezapisane. Potem se pa enkrat samkrat mukoma strpam v človeške cunje, da bi si privoščil kanček nedolžne zabave in kam me to pripelje? V zobe nekega peropraska, ki je bil zagledan v deklino, s katero sem se zavrtel v rečnih valovih. In zdaj me bodo vsi poznali kot nenasitnega pohotneža. S čim sem se zameril Čtuluju, da me tako tepe?« V kotičkih ust se mu je začela nabirati bela pena. »Poglej na primer Grendlovo ta staro. Kaj je v življenju naredila ona? Vsa svoja leta je preživela za štedilnikom. Najbolj junaška stvar, ki jo je kdaj storila, je bila, da je jedla hrano, ki si ji je zažgala. Potem pa Beowulf ubije njenega dragega Grendelčka, ki je bil mimogrede navadna pijandura, in babura se ga od žalosti natolče kot mavra ter se odloči, da to pa že ne gre. Vsa togotna odfurija do Beowulfa, da bi se maščevala za smrt svojega pamža, a na koncu Beowulf ubije še njo. Zdaj pa mi povej, se je svet spominja kot slabe gospodinje, ki ga je rada dala na zob, ali kot dobre matere, ki ni pustila, da bi pogin njenega ljubljenega edinca ostal nemaščevan?«
»No, drugo, kakopak,« se je strinjal Korl, ki so mu bili Grendlovi pijanski izpadi dobro znani.
»Vidiš!« se je pridušal Vinko. Luske na rokah in hrbtu so se mu nevarno ježile.
»Saj res,« je brž vskočil Korl. »Nekaj sem te želel še pobarati, vendar te rotim, da se ne razburjaš preveč. V pesmi sem prebral, da naj ji bilo ime Urška. Kaj ni imela drugega imena? Se motim, ali me moj spomin počasi zapušča?«
»S tvojim spominom ni nič narobe,« je odvrnil Vinko. Žila na čelu mu je divje utripala. »Zalika je bila. Očitno se je prekleti škrabar odločil spremeniti njeno ime, da bi jo obvaroval klevetanja. Kaj pa jaz? Zakaj ni napisal, da jo je ugrabil, ne vem, recimo vedomec? Mar jaz resnično nič ne šte – e – e – eeeeaaaaa …« Vinko se je z desno plavutjo zagrabil za levo roko in se spačil od bolečin.
»Ljubi Htulu, kaj je s tabo?« je Korl brž zaplaval k Vinkotu in ga začel tresti za rame. »Reci kaj!« A bilo je prepozno. Šibko srce je izdalo telo, ki je nekoč mogočno plavalo skozi rečne valove. Iz njegovih ust in škrg je prilebdelo še nekaj drobnih zračnih mehurčkov, ki so se razblinili skupaj z njegovim življenjem. Korl je v naročju držal mlahavo telo, ki je nežno plapolalo v počasnem rečnem toku, ki je vel skozi pokojnikovo stanovanje. Stisnil je plavut v pest in z njo zamahnil proti nedoločljivi točki nad gladino.
»Tole mi boš poplačal, ti, ti, gladkokožni pesniček! Vinko je bil moj edini prijatelj. Zdaj sem v Savi sam. Nikogar več nimam, da bi z njim preživljal zimske urice ob lahkotnem klepetu. Dobil boš svoje!« je v nemo reko najprej izvpil svoj bes, nato pa ga za prvo silo utopil v vsebini steklenice žganja, ki je stala na mizi.

*****

Oj, Savica,
nisi več devica!
Si prasica,
ki na široko šči.

»Hehehe, kaj porečeš na tole, Matija? Špasna, kaj?« se je rahlo nabrgljano zarežal okrogloličnež. Natočil si je vina v čašo in jo na dušek izpil.
»Daj no France,« mu je nejevoljno odvrnil Matija. »Kolikokrat naj ti še rečem, da pusti tako pritlehno in obsceno verziranje Knoblu in Koseskemu. Ti si nad njima.«
»Ah, daj no daj, prijatelj,« mu je oporekal pesnik. »Čemu si človek od časa do časa ne bi smel privoščiti sprehoda po bolj ljudskih poteh? Veš kolikokrat so mi podobne kvante plačale zapitek?«
»Vem France, vem. Tega nikdar ne pozabiš omeniti.« Prodniki so ga začeli žuliti, zato se je presedel. »Ampak –«
»Nič ampak. Ne bodi tako zategnjen. Privošči si kakšno čašo in se sprosti.«
»Ne kanim se sprostiti, dokler se enkrat dokončno ne pogovoriva o tvojem pesnenju. Talent imaš, France, in to neznanski. Kot bi bil poslan z neba našemu narodu, da nas blagosloviš s poezijo, kot je še nismo imeli prilike slišati v rodnem jeziku. Ti pa ta talent zapijaš v razvratnih špelunkah, namesto da bi pel blagozvočno hvalnico lepoti.«
»No, no, Matija, zdaj pa klobasaš.« Zvrnil je še eno čašo.
»Nič ne klobasam. Vzemi za primer Savico. Zakaj bi jo omenjal v nekem krčmarskem verzu, če bi lahko v njeno prelestno okolico postavil daljšo in bolj vzvišeno pesnitev.«
»Že prav, že prav.« je rahlo razdraženo rekel France. »Najbolje bo, da si ohladiva razgrete misli. Sonce mi bije v glavo, pa tudi vino mi je že dodobra stopilo vanjo. Pojdiva se namočit v Savo, debato o mojih stvaritvah pa pustiva za hladnejše večerne urice.«

*****

Na dnu tolmuna v bližini rečnega brega, na katerem je potekala burna razprava o prihodnosti slovenske poezije, je čepel Korl in vlekel pogovor na ušesa. Končno si mi prišel v pest, si je mislil. Meseci in meseci iskanja, prihruljenega plavanja v plitvinah, brodenja med trsjem in redkih trenutkov, ko si je upal ponoči po Ljubljanici priplavati v center Ljubljane, kljub strahu, da bi ga slučajno opazili, so prinesli sad. Preklemanski pisun, ki je zakrivil smrt njegovega najboljšega in obenem edinega prijatelja bo stotero poplačal za Korlovo izgubo. Kri mu je hitreje stekla po žilah, čutil je pospešeno bitje srca in vid mu je zameglil slepi bes združen z neustavljivo željo po maščevanju. Gibko se je pognal proti plavalcu, ki se mu je bližal, ga za grabil za noge in potegnil pod vodo tako hitro, da žrtev od presenečenja ni imela časa niti zavpiti. Z levo plavutjo ga je zgrabil prek ust ter se dvignil na površje je toliko, da je z desnico na breg zalučal kepo papirja. Brž za tem se je znova potopil in skupaj z omamljenim plavalcem odplaval proti svojemu podvodnemu stanu, v mislih pa je premleval načrte za maščevanje izpopolnjene do najmanjše podrobnosti.

*****

»Aaaaaaahhhhh,« je zadovoljno zagodel France. »Stari ljudje pravijo: s polnim mehurjem in želodcem ni zdravo hoditi v vodo.« Obrnil se je vstran od drevesa in se odpravil proti vodi. S pogledom je iskal prijatelja, ki ga ni bilo opaziti. »Matija!« je zaklical. »Maaa-tiiii-jaaaaa!« Odgovora ni bilo. »Skrivalnice bi se šel, kaj, ti veliki otrok. Meni pa očitaš zabavljive verze. Kar skrivaj se, sape ne boš več mogel dolgo držati in boš pokukal iz vode.« Ko je še nekaj časa stal na bregu, a o prijatelju ni bilo ne duha ne sluha, ga je počasi začelo skrbeti in se odločil odpraviti za njim v vodo. Tedaj je čisto ob reki zagledal zmečkan kos papirja. Pobral ga je, razgrnil in zapisano v okorni pisavi prebral:

Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
Prešerna pa videl nobeden ni več.

Prebujati se začnemo v začetku decembra. Kot dobro naoljene ure začutimo, da prihaja naš čas. Da je tukaj trenutek, ko se izvijemo iz svojih zapredkov, v katerih prespimo dobršen del leta, in da krmežljavo zamežikamo v zatohlo votlinje, ki mu pravimo dom. Pod zemljo začne vršati. Naše domovanje so prostrane votline pod severnim tečajem, kjer bivamo skriti pred vsiljivimi pogledi človeštva. Na površje se odpravljamo v treh valovih. Prvi val nastopi v začetku decembra, medtem ko se druga dva zvrstita v razmiku tedna dni ob koncu meseca. Otovorjeni z živopisanimi zavoji prinašamo darove in radost vsem ljudem. Najnovejše in najmodernejše napravice in igračke, ki lepšajo in lajšajo življenja. Mi smo obdarovalci.

Ko sem se dodobra pretegnil, sem si nadel plašč in se počasi odpravil proti izhodu. Ob prevzemu daril sem z očmi ošinil obdarovalca pred mano. Najina pogleda sta se za hip srečala in si v tistem bežnem trenutku brez besed zaželela srečo. Jaz jo bom potreboval več, saj nisem pol tako krepak kot on, vendar ne dvomim, da mi bo uspelo.

Nihče ne ve točno, od kje smo prišli. Niti mi sami. Preprosto znašli smo se tukaj. Smo potomci božanstev, spodleteli poizkus nezemeljskih civilizacij ali nas je v obstoj priklicalo množično verovanje ljudi? Tega ne ve nihče. Lastnih pisnih virov nimamo, saj jih ne potrebujemo. V svojih genih nosimo edine podatke, ki jih zares potrebujemo. Vsa naša bit se skriva v preprostem gonilu, ki nam daje življenje, a nam ga obenem še lažje vzame. Vsako leto mora vsak od nas obdarovati vsaj eno osebo, sicer umre. Tako je zagotovljeno dovoljšne število obdarovalcev, da se ne bi spozabili in mesec budnosti preživeli drugače kot z raznašanjem daril.

V zraku je bilo čutiti napetost drugačne vrste, kakršna nas je prevevala nekdaj. Včasih smo se med odhodom šalili in glasno bodrili, zdaj pa smo bolj vsak zase potihem smukali skozi prehod. Kdo bi si mislil, da se bo usoda tako kruto poigrala z nami.

Obdarovani morajo biti vsi ljudje. Ko obdarovalec pokloni darilo neki osebi, te osebe ne more obdarovati nihče drug. To je bila varovalka, zapisana v naše gene, da ne bi obiskali le ljudi, do katerih vodijo udobne poti in jim namenili vsa darila, temveč resnično vse človeštvo. Ta na videz poštena ureditev se je sesedla sama vase pred tremi desetletji, ko je zemljo zajela nova svetovna vojna. Sprte strani niso varčevale z orožjem in uničevalnimi sredstvi in bleščeča civilizacija se je sesedla v smodeč kupček pepela, človeštvo pa je bilo zdesetkano. Osamele skupinice ljudi so se naseljevale, kjer so našle zaplate rodovitne zemlje ali pa skladišča hrane, ki so jo odnesla bolje kot prebivalci. A drastično zmanjšanje zemeljske populacije je prineslo težavo za obdarovalce. Kar naenkrat nas je bilo več kot ljudi in razdajanje daril se je sprevrglo v neusmiljen boj za obstanek.

V prvem in drugem poskusu mi ni uspelo obdarovati nikogar … Na silvestrsko noč sem stal na robu puste kamnite planjave. Tesno prižet ob okrušen balvan sem od daleč opazoval, kako so se trije obdarovalci  sunkovito pognali k vegasti kolibi, ki je kljubovaje stala ob drobni krpi njive. Čas se je počasi iztekal in kdor je hotel živeti vsaj še eno leto, je imel le še slabe pol ure, da najde svojega obdarovanca. V bledi bleščavi pojemajoče lune se niso več trudili s človeškimi krinkami, ki smo si jih nadevali, da naša, za ljudi grozljiva obličja ne bi plašila naključnih nespečnežev, ki bi nas uzrli kot begave sence. Dolge okončine s poudarjenimi sklepi so se v boju za obstanek besno prepletale, ko so se njihovi lastniki odrivali, da bi prvi prišli do koče. Najmočnejši je s silovito brco v obraz onesposobil enega od nasprotnikov, ki se je ječe zvil po kamnitih tleh in si tiščal roko k nosnicam, iz katerih je mezela kri. Podoben manever je hotel poizkusiti še na drugem, a se mu je ta okretno izmaknil, da je prvi izgubil ravnotežje in tudi sam omahnil po tleh. S kri ledenečim krikom je opazoval, kako je edini še stoječi obdarovalec gibko skočil skozi razbito okno. Čez nekaj trenutkov je v hiši nekaj brljavo poblisnilo. Premagana obdarovalca sta tako kot jaz vedela, kaj to pomeni.

Ko obdarovalec razda vsa svoja darila, se razblini in se znova utelesi v svoji duplini, globoko pod zemeljskim površjem. Znajde se v zapredku, v katerem prespi enajst mesecev, ko bo med ljudi znova ponesel veselje in radost.

Prihuljen ob skalo sem počakal, da sta preostala dva stekla proč v brezglavem iskanju novega obdarovanca, nato pa sem se še sam odpravil proti koči. Ogledoval sem si jo namreč že več dni in opazil podrobnost, ki bi znala pomeniti razliko med obstojem in smrtjo. Splazil sem se v hišo in jo zagledal. Na postelji v kotu je nemirno spala bleda ženska. Obris telesa pod odejo je bil nesorazmerno okrogel v primerjavi z njenim upadlim obrazom.
Zdaj sem tudi sam odvrgel človeško krinko in stopil do nje. Levo dlan sem ji položil na usta, da ne bi kričala in se premetavala, ter z nje potegnil odejo in ji raztrgal obleko. Iztegnil sem desni kazalec z ostrim krempljem na koncu in zarezal prek njenega nabreklega trebuha. Topla kri, ki je obarvala robove rane, se je na mrzlem zraku spreminjala v paro. Ko je bila zareza dovolj široka, sem previdno segel vanjo in iz mesnate zibke izvlekel otroka. Prijel sem ga za drobni nožici, lepljivi od maternične tekočine, ter s kremplji leve roke preščipnil popkovino. Napeto sem zadržal dih in čakal, da dete vdihne zrak in zajoka. A to se ni zgodilo. Okorno sem ga tlesknil po zadnjici, da mu je eden od mojih krempljev na njej pustil plitvo zarezo, vendar se s tem nisem kaj prida ubadal. Vse misli so bile usmerjene v eno samo željo. Zadihaj. Zadihaj. Zadihaj! In kot bi me nekje nekdo uslišal, je dojenček krčevito vdihnil zrak in zajokal. Z glasnim olajšanjem sem ga položil v naročje bledi materi. Obdajal jo je temno rdečkast obris, saj se krvavitev iz odprtega trebuha ni ustavila in se je zdelo, kot da je umazana rjuha pod njo vzcvetela kot makovo polje. Dete se je skoraj skobalilo iz nezavestnih rok, a sem ga z urno kretnjo zadržal. S prosto roko sem si segel pod plašč in na plano potegnil ličen zavoj prevezan s pentljo. V njem se je skrivala napredna tehnološka igrača, ki je v tem razrušenem svetu  imela samo en smoter. Ne zabavati otroka, ki se mu je tako kot materi vse bolj mrzlila sapa in pojemal utrip, temveč meni podariti še eno leto življenja.
Darilo sem odložil ob posteljo in nevajeno pogladil otroka po obrazu. Če se bom naslednje leto vrnil na isto mesto, njiju brez dvoma ne bo več tu. Skozi svetlobo, ki me je oblila, sem videl še ročice, ki so se stegovale k otrplemu materinemu obrazu, nato pa začutil, kako tonem v spanec.

***

Valjhun, sin Kajtimara, je bil od dolgega bitja krvavega boja za krščansko vero precej utrujen. Na pol zleknjen je ždel v svojem šotoru, kjer ga je obiskal Gorazd, znanec iz mladih dni, ki se je ravnokar vrnil s še daljšega potovanja po daljnih deželah.
»Kam vse te je zanesla pot, phijatelj?« je pristno koroško pogrknil Valjhun, akoravno tedajšnje narečje ni bilo tako pojoče kot današnje. (To je tudi edino pogrkovanje, ki ga bom zapisal, saj pisanje h-jev namesto r-jev otežuje branje. Zato bi vas na tem mestu prosil, da si predstavljate, da pogrkuje še naprej. Hvala. op. a.)
»Bil sem v Jeruzalemu, v sveti deželi,« je jel razlagati Gorazd.
»In kako je bilo?«
»V redu. Veš, kaj je najbolj zabavno v sveti deželi?«
»Kaj?«
»Drobne razlike. Reči tam so skoraj iste kot pri nas, samo kanček drugačne so.«
»Kot na primer?«
»To, da je gospodov dan pri nas na nedeljo, pri njih pa na soboto. In rečejo ji sabat, ne sobota. Pa recimo to, da jedo jagnjetino z nekvašenim kruhom.«
»O, fuj.«
»In veš, kako v Jeruzalemu rečejo svinjski krači?«
»Prašič krašom?«
»Ne.«
»Kako pa?«
»Nič, ker judje ne jedo svinjine.«
Oh, kako sta se smejala. Brisala sta si solze iz oči (vsak svojih) in se tolkla po ramenih (drug drugega). Kar naenkrat pa je Valjhun uščipnil Gorazda v lice in mu razmršil lase. Gorazd je začudeno obstal in se zmedeno zazrl v prijatelja.
»Oh, oprosti,« je ta zaznal njegovo neubesedeno vprašanje. »Se spomniš rimskega cesarja Konstantina, ki se mu je v sanjah prikazal goreč križ z besedami V tem znamenju boš zmagal?«
»Seveda, mar misliš, da sem vso pamet pustil na tujem?« se je Gorazdu zdelo zamalo. »In potem je porazil barbare. Ampak kaj ima to zveze s tem babičastim vedenjem?«
»Zadnje dni sanjam zvezdo repatico, ki drvi preko neba in vzklika: Samo za lička vas uščipnem in laske vam razkuštram, več pa ne slišim, ker že izgine iz dogleda in dosluha. Kaj, če je to repatica, ki je bila navzoča ob Gospodovem rojstvu? Raje izpolnim ukaz, čeprav ga niti sam ne razumem najbolje.«
Preden je lahko nadaljeval, je v šotor pokukala Iztokova gola lobanja, za njo pa še njen lastnik, ki mu je sledil poštar.
»Iztok, kaj sem ti ukazal glede te lobanje?«
»Naj jo puščam v svojem šotoru, če pa jo že moram vlačiti s sabo, pa naj jo imam v malhi, sicer mi jo boste lastnoročno zabili tja, kjer hrbet izgubi dostojno ime, šefe.«
»Kolikokrat?«
»Vsak dan vsaj petkrat, šefe.«
»In zakaj me ne ubogaš?«
»Ker je edini spomin na mojega pokojnega očeta, šefe.«
»Očetovo lobanjo nosiš naokoli, namesto da bi jo dal v posvečeno zemljo k počitku?« se je zgrozil Gorazd.
»Očetova je toliko, da jo je naokoli nosil on, preden mi jo je zapustil. Prvotno je pripadala nekemu poganu, ki ga je pobil oče. Sploh pa nisem prišel sem zaradi lobanje, šefe. Tale tu ima paket za nekega Valdungusa, Chetimarusovega sina. Pravi, da naj bi to bil eden naših poveljnikov. Ga poznate?«
»Valdungus?« se je nasmehnil Gorazd. »Tega imena pa nisem slišal, kar sva gulila šolsko klop pri patru Virgiliju.«
»Uh, kakšne sva znala ušpičiti,« je nasmešek preskočil tudi na Valjhunov obraz. Obrnil se je k zmedenemu poštarju. »Jaz sem Valdungus, Chetimarusov sin. Gre za latinsko obliko mojega imena, ki pa je, roko na srce, ne uporabljam prav pogosto.«
»Me veseli, da je stvar rešena, gospod Valdungus,« se je zadovoljno oglasil poštar. »Tukajle podpišite, pa en osebni dokument bom potreboval.«
»Seveda, izvoli,« je Valjhun paketonoscu pomolil osebno izkaznico. »Kako ti je pa ime?« ga je vprašal s pozornostjo do malega človeka, s katero se diči krščanska gospoda, za razliko od poganov, ki jim je malo mar za druge, da le lahko vanje zabadajo svoje meče in kopja.
»Samo, gospod,« se je glasil prijazen odgovor, ki se je kaj kmalu prelil v uradniško strogost. »Oprostite, gospod, ampak s tem dokumentom vam žal ne morem izročiti paketa, saj je na njem navedeno drugo ime kot na pošiljki.«
»Oh, ne bodi picajzlast,« je rahlo razsrjen rekel Valjhun. »Saj je isto. Valdungus, Valjhun. Chetimarus, Kajtimar. Iran, Perzija.«
»Oh, še zelo mi je mar, gospod. Zelo mi je žal, a poštarski kodeks časti mi prepoveduje oddati pošiljko, če naslovnik ne izkaže svoje istovetnosti.«
»Zdaj me pa po malem že zapušča potrpljenje,« se je zlagal Valjhun, kajti besedice malo v potrpljenju, ki se je odpravljalo proč, ni bilo. »Iztok, skoči po našega duhovna, da mu pred Bogom priseže, da sem jaz Valdungus, Chetimarusov sin. Še prej pa stopi k meni.«
Iztok ga je ubogal in preden je zmedeno zapustil šotor, se je zgodilo še nekaj ščipanja lic in kuštranja las.

***

»… in tako bomo ajde obudili z, ahihihi, krvno žrtvijo krščanske device,« je končal svojo izčrpno razlago Prismuknjeni Bramor. Bleda koža je izdajala, da sončna luč ni njegova stalna spremljevalka, vonj pa, da tudi ljudje niso. Ali pa se druži samo z nahodnimi. Črtomir ga je poslušal z drugega konca sobe in kimal, naposled pa vprašal.
»In kje bomo v obleganem braniku našli krščansko devico, blazni starec?«
»Oh, Črt, saj ti lahko rečem Črt, kajne, ahihihi,« se je piskajoče zarežal, »računal sem, da te bo moj načrt prevzel in sem si dovolil sam poskrbeti za to sestavino.« Z okna se je oglasilo krakanje. »Ahihihi, in mislim, da je sestavina ravnokar prispela. Skoči noter, Ocufani Perjatež.«
»Ocufani Perjatež?« je dejal Frenk in segel po meču, a ga še ni izvlekel.
»Ne skrbi, mladec, ahihihi, samo moj sodelavec je.«
Trojica je odprtih ust opazovala, kako je skozi okno priletel krokar, se spremenil v moža, ki mu očitno res ni bilo ime Josip Murn, in Bramorju izročil nekakšno zrcalce. Nato se je znova spremenil v črnega ptiča in odletel v temno noč.
»Sonce,« je šepnil coprnik.
»Kaj je bilo to?« je zanimalo Radovana.
»Star mostiščarski urok, ki vrne besede tistim, ki obstanejo brez njih.«
»Ne to,« je vskočil Črtomir, »ta ptič, ki kožo menja. Oziroma perje.«
»Saj sem povedal, da je moj sodelavec. Gremo, časa nimamo na pretek, ahihihi. Frenk, prižgi svečo, Radovan, zariši na tla morsko taco, Črt, poljubi zrcalo.«
Starčev glas je na vse deloval hipnotično, da so se urno lotili dela. Ko je Črtomir odmaknil ustnice od zarošenega ogledalca, se je še pred koncem odstavka s komaj slišnim zvokom ob njem pojavila Bogomila.
»Ti?«
»Ti!«
V rokah starca, ki je med poblaznelim smehom hripaje žebral uroke v davno pozabljenem jeziku, je poblisnilo hladno jeklo.

***

»Iztok, lobanja!« je zarohnel Valjhun, ko se je le-ta vrnil z duhovnom. Zgrbljenec jo je godrnjaje spravil v malho. »No, pater,« je nadaljeval poveljnik, povejte Samotu tule, kako mi je ime.«
»Valjuhn, sin Kajtimara.«
»Tako, kot piše na moji osebni izkaznici. Kajne? Kako mi je pa ime po latinsko?«
»Valdungus, Chetimarusov sin,« je odvrnil menih, ki mu za razliko od brezoblačnega neba zunaj ni bilo nič jasno.
Poštar je zadovoljno pokimal, ko ga je skupaj s paketom pod seboj pokopal balvan, ki je prifrčal z neba.

***

»Kakšna mora me je tlačila, Oti,« je zagolčal velikan, ko je vstajal, opirajoč se na roke. »Sanjalo se mi je, da so mi ljudje ukradli rebro in ga izobesili pod strop nekakšnega svetišča.«
»Kaj si pa šel spat s polnim želodcem,« je z glasom, ki je nevajenemu človeškemu ušesu zvenel kot bobnenje razpenjenega vodotoka, odvrnil drugi ajd. Ozrl se je naokoli. »O, poglej ga, Prismuknjeni Bramor. Kako si, stari smrduh? Si le našel eliksir življenja? Povej, kateri so bolj okusni. Tile za obzidjem ali oni v šotorih? Od lakote se mi kar megli.«

***

»Šah!« se je v marmorni dvorani gromko zadrl sključeni starec.
»Mat!« ga je z bliskom v očeh dopolnil njegov tovariš.

***

»Manj strašna noč je v črni zemlji, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi … Hmmm … Nekaj še manjka, na vodi čutim, da bi bilo za govor dobro kresniti kak jambski enajsterec, pa mi manjkata dva zloga. Kaj bi lahko naredil z zemljo? V črni zemlji spodaj? V humusu prečrnem?«
Črtomir je koračil po svoji sobi in krožil okoli lesene mize, na kateri je ležal načrt Ajdovskega gradca z okolico. Ob vratih sta negotovo stala njegova pribočnika Radovan in Frenk (Vem, da Frenk ni ravno staroslovansko ime, a sem do zdaj porabil že vsa slovanska imena, omenjena v wikipedijinem članku o knjigi Pod svobodnim soncem, bukve pa se mi ne da iskati. Pravzaprav je v tistem članku omenjen še nek Rado, a uporaba Rada namesto Frenka bi vnesla nepotreben komični element, ko bi se na vsak Črtomirjev klic »Rado« obrnila oba častnika. op. a.) in ga zaskrbljeno opazovala.
»Kaj mi je storiti? Krščanska vojska tistega pogrkuna Valjhuna mi ždi pred obzidjem, naše vrste so zdesetkane, ženska mi sporoča, da me čaka pod slapom, kot bi imel čas misliti na njeno gladko in voljno telo, po katerem pršijo vodne kapljice, da jo obdaja nežna mavrica, ko se gladi po jedrih prsih in ji roka zdrsne …«
»Kreh, kreh,« se je oglasilo od levega podboja vrat.
Radovanov nevsiljiv kašelj je prebudil Črtomirja iz zasanjanosti, da se je zdrznil in nadaljeval: »… obenem pa ne najdem pravih besed za bodrilni govor pred odločilno bitko. Zmanjkuje nam živeža in prav dolgo ne bomo več zdržali.«
»Črtomir, če smem zmotiti,« se je znova oglasilo od vrat. Tokrat iz bližine desnega podboja. Bil je Frenk.
»Reci,« je z v usodo vdanim glasom dejal Črtomir.
»Se spomniš Prismuknjenega Bramorja, na pol blaznega starca, ki trdi, da njegov rod izhaja izpred skoraj treh tisočnij let, ko naj bi se prek nekdanje Emone raztezalo ogromno barje? Pravi, da je vešč starodavne magije in da lahko iz zemlje obudi velikane, ki so nekdaj prebivali tukaj.«
»Velikane?«
»Ja, velikane. Saj veš, ajde, po katerih je ime dobil ta branik.«
»Prvič slišim. Sveto sem bil prepričan, da je kraj dobil ime po ajdi. Lepa reč. Ampak ravno zadnjič, ko nisem mogel spati, sem spisal pesem o njej. Sicer je malce enolična, a vseeno. Poslušajta. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori, že ajda zori. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori prav zares.«
»No, ja, ni ne vem kaj,« je bil iskren Radovan. »Mogoče bi dopisal še kako kitico, kako jo neka ženska žanje tri dni in ima zaradi tega vse žuljave roke.«
»Zanimivo,« je odvrnil Črtomir. »Kaj pa meniš ti, Frenk?«
»Se strinjam z Radovanom, da ni kaj prida« se je oglasil še Frenk, tokrat od levega podboja, saj je medtem zamenjal mesto s kolegom. »Vendar sam ne bi nadaljeval te pesmi, temveč bi podobo zrele ajde uporabil raje na drug način. Kaj pravita, če bi bila ajda metafora za prijateljstvo, ki ga ne moreta uničiti ne ogenj ne voda in tako znova in znova cveti, ne glede na neprilike zunanjega sveta?«
»Pretenciozno sranje,« sta v en glas odvrnila Črtomir in Radovan.
»Raje povej, kaj je s tem Bramorjem,« je nadaljeval Črtomir sam, »da se izognemo še večji zastranitvi in potencialni tožbi zaradi kršitve avtorskih pravic. Nikoli ne moreš biti prepričan, da si besedilo parafraziral dovolj, da ne gre za krajo.« (Zakaj pa misliš, da dobesedno navajam le besedila, ki so v javni domeni, ti malikovalska glavca? op. a.)
»No,« je začel Frenk, ki se je za hip ozrl po sobi in iskal vir glasu v oklepaju, »Prismuknjeni Bramor naj bi poznal starodavne skrivnosti naravne magije, ki izvirajo še iz halštata.«
»Na zdravje,« je bil nepoučeno vljuden Črtomir.
»Temačne uroke časov, preden so nebo nad nami poselili Svarog, Perun, Stribog in preostali,« se ni dal motiti Frenk. »Kletve pradavnih sil, božanstev Bliska in Groma, ki življenje jemljeta in ga poklanjata. Pravi, da lahko s človeško žrtvijo oživimo ajde, ki ležijo natanko pod nami. Pomisli, Črtomir, tile bavarski vazalčki se bodo razbežali kot preplašene podgane, ko bodo nadnje planili petnajst čevljev visoki nasprotniki.«
»Toda mar ne bo španovija z ajdi enako izdajstvo bogov naših očetov, kot bi bilo sprejetje tega novega rimskega boga?«
»Ne, ker bi se povezali z božanstvi, ki so bila tu, preden so naši bogovi prišli z nami izza Karpatov, ko so se naši predniki naučili plavati.«
»O, ja, plavati, to pa to. Moj prapradedek se je v tisti ruski reki tako prezebel, da se do smrti ni znebil revme,« se je zdelo Radovanu, da se mora vključiti v pogovor, da ne bi kdo pozabil nanj.
»Prav,« se je odločil Črtomir. »Pripelji mi tega čudaškega starca. A bolje zate, da res zna coprati, in bolje zanj, da me ne bo postavil pred kako težko odločitev in bi moral žrtvovati kaj, kar resnično ljubim.«

***

Ob zadnjih človečkovih besedah je po marmornati dvorani završalo od krohota, pa čeprav bolj enostransko. Radigost je tresnil z maseljcem piva ob trikotno mizo in ga na dušek izpil. Svarog si je brisal solze z obraza, dočim je Perun z vso silo lopnil Striboga po hrbtu in se zarežal: »Je pa za štose, tale, kaj?«
Drugi stranici mize sta bili tišji. Na eni sta v oblazinjenih naslanjačih ždela zverižena starčka, ki so jima kljub krhkosti teles v očeh pobliskavali radoživi bliski. Smejala sta se tiho in hripavo, a vseeno na nek način gromovito.
Na tretji stranici je vzravnano in dostojanstveno sedel postaven mož, ki se mu je obraz neprestano prelival iz podobe tridesetletnika v lice krepkega dolgobradega starca in nazaj, nad njim pa je v zraku negibno lebdel bel golob. »Malo več resnosti, prosim,« je dejal z glasom, ki je obenem božal in ukazoval. »Imam še eno figuro.«
Ko je zamahnil nad stekleno kroglo sredi mize, da se je podoba poveljniške sobane zameglila in se je na njenem mestu prikazala devica na otočku sredi jezera, je Perun zašepetal Svarogu: »Zakaj stalno govori v ednini, če so pa trije?«