Ker sem trenutno sredi prevajalskega projekta in imam vsa računalniška orodja optimizirana, se bo mojemu računalniku Windows change prigodil decembra, ko si bom lahko v miru privoščil, da me vzame v čarovnijo trenutka veličastne noči, kjer bo jutrišnja deca sanjarila v menjavi oken.¹ Tedaj sledi tudi daljši zapis, zaenkrat lahko rečem samo hvala za dve raznobitni priloženi izvedenki kukerletov, saj sem se po mahanju, naj priletijo v mojo smer, za hip zbal, da bom dobil samo 64 bitna in bom moral trofejo predati komu drugemu.

Z drugim ploščkom pa me je včeraj presenetila Nuša, programska vodja cerkniškega kulturnega doma med vožnjo prav tja, kjer sem nastopil s pripovednim varietejem za odrasle, Zgodbami za smeh in srh. Med potjo je klepet nanesel na prireditev dneva pred tem, ko so Cerkničane razživeli Same babe² in Nuša je segla v torbico.
“Tega ti ne smem pozabiti predati,” je rekla nič kaj konspirativno in tudi gesla ni zahtevala. “So rekli, da uživaj v poslušanju in da še vedno ne štekajo, kako se ti uspe zapomniti tako dolga besedila.”
V soju žarometov nasproti švigajočih avtomobilov se je poblisnil nezgrešljivi sanjasti dizajn ovitka za cedeje, ki je v boljših svetlobnih pogojih s pomočjo trotlziheraškega Canona videti takole:

Teden dni tega sem namreč tako kot Same babe na povabilo Jureta Longyke muziciral na Kristalnem mikrofonu, stanovski podelitvi nagrad najboljšim slovenskim napovedovalcem, in smo v zaodrju preživeli prav prijetno špasen večer. Bohlonej za plato, babe, je šla v ušesa med potjo nazaj.

Zdaj pa nazaj k delu, gremo ustvarjat konec sveta.

1. Hehe, kdo pogrunta tole za lase privlečeno aluzijo?
2. raba moške oblike glagola je pravilna, ker inštruvokalno skupino sestavljajo sami desci

Zadnjič smo z Ano in Špelo za poskušino posneli začetek ene od zgodb:

Poleg tega pa še kratko razglabljanje o pripovedovanu:

Dekleti sta za potrebe Pripovedovalskega varieteja, ki se bo enkrat mesečno dogajal v Kavarni Union, ustvarili tudi blog, kjer bosta redno objavljali novice z nastopi. Tole se jima je zapisalo ob mojem, vsi pripovedovalski večeri pa bodo vključevali tudi odprti mikrofon za vse, ki bi se kot zgodbarji radi preizkusili tudi sami.

In ko ravno teče beseda o pravljicah, sem še od poletja sem doolžan eno obljubo in sicer otroške ilustracije pravljice o rusici in Grdini, ki so nastale v okviru Kamfesta pod budnim mentorskim očesom Helene in Dr. Horowitza. Gospe in gospodje, otroška preslikava rezijanske pravljice o Grdini, ki je zaskvotala lisičin flet in se jo bo dalo slišati tudi jutri v Kavarni Union.

Nekje je v ospredju radostni klovn. Drugje je v ospredju žalostni klovn. V sredo je v Cankarjevem domu v ospredju stal zapiti klovn, ki je ravnokar v obcestnem jarku posodomiziral enonogo vlačugo, si ga obrisal v garjavo ovco in nazdravil z ribjim možem iz potujočega cirkusa spak.

Od leve proti desni: šegavi bobnar Adrian, falzetni prednji mož Martyn, Bedanc brez bliskavice ter kontrabasist, žagar in thereminist Adrian

Farmyard Filth, album o mesenih užitkih z živalmi, avtomobili in breznogimi travestiti ter pozabljenih truplih in brcanju palic iz rok upokojencev.

Ko sem dal ploščo v podpis, se je bobnar Adrian namuznil: Sex with animals, eh? V sozvočju z albumom, se je odgovor lahko glasil le: Is there any other?

Na Vesti si lahko pogledate par utrinkov s koncerta. Dobil sem celo glasbeno željo. No, ne ravno. Ko je Martyn pobaral publiko, če ima kako željo, sem zavpil: “Terrible”, pa je odvrnil, da so jo itak kanili zaigrati. In so jo. Tako da mi je bilo potem malo žal, da nisem zafehtaril za Swing ‘Em High.

Skomponirano leta 1947 in od tedaj mokre sanje vseh rodoslovcev, sta jo prva izvajala Lonzo in OScar:

Ker pa je zgornji posnetek brez slike,  še obdelava iz Hensonovega Muppet Showa za vse tiste, ki ste si poželeli še vidnih užitkov.

Pa veder delovni teden in pazite, s kom se spečate.

Fish Heads je največkrat zaprošena glasbena želja na kultni radijski oddaji Dr. Dementa, človeka, ki je pomagal pri vzponu Weird Al Yankovica. Nalezljiv refren, absurdni stihi in resnične ribje glave v videu. Kaj lepšega bi si človek lahko zaželel na ponedeljkovo jutro. Fosforna bomba naravnost med stremence in nakovalce.
Opomba nad črto: Komad se v flmčku začne šele pri dveh minutah deset, tako da lahko časomerni jeziček prestavite na dotično mesto, če nimate časa.

Aja, zgodba. Bi še uhlje izgubil, če ne bi imel pribitih. Dedek pes svoja vnučka pelje pogledat ostanke zemlje, kjer so nekoč živeli, obenem pa jima pove, čemu je izumrla človeška rasa.

Igrajo: Inti Šraj, Sebastjan Nared, Luka Baebler, Janž in Drejc Flajnik.
Glasovi: Maša Nahtigal, Boštjan Gorenc.
Ekipa: Ekke Vasli, Pina Sadar, Maruša Štibelj, Aljoša Korenčan, Tina Bonča, Aleksandra Brlan, Urša Petrič, Grega Švabič, Eva Sepping.
Ekkejeva stran

Založništvo ima tako kot vsaka panoga svojo terminološko bazo. V njej se skrivajo besede, ki so nam znane iz vsakdanjega življenja, besede, ki jih izven založništva ne boste nikdar slišali, in besede, ki vam zvenijo znano, a v založniškem kontekstu dobijo čisto drugačen pomen. Ob petstoti obletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, vam torej ponosno predstavljamo priročen slovarček bolj ali manj znanih izrazov, ki je nastal v sozvočju z izgubljenim Trubarjevim pismom, v katerem je zapisal: inu tistim, kateri bodo te Buqvize na ſvitlo daiali, le-tem nai se Saloshniki rezhe, ſai bodejo ſvoie ſolde salagali, de jih bodo lohka isdali.
Spoštovano bralstvo naj nam oprosti neupoštevanje abecednega reda, saj je uredniški odbor slovarčka mnenja, da bo z nizanjem gesel po le njim znani logiki dosegel večji učinek.

Avtor: oseba, ki založniku odda popisane papirje s svojim podpisom. Poleg pogodbe mu odda tudi svoje pisanje, prevod ali ilustracijo. V grobem jih delimo na dve podskupini: tisto, ki pojem rok za oddajo razume kot datum, do katerega je treba delo oddati, in tisto, ki pojem rok za oddajo razume kot datum, ko se lotijo dela.

Urednik: vezni člen med avtorjem in založbo. Prepoznate ga po šopih sivih las in živčnem trzanju desnice, ki stalno črta besede na nevidnem listu pred njim.

Faktor: decimalna številka, ki označuje razmerje med predvidenimi stroški in dobičkom pri izdelavi knjige. Govori se, da so njega dni za izračun faktorjev garali celotni oddelki matematikov in alkimistov, danes pa njihovo delo opravi preprosta excellova tabela.

Program: seznam izdaj vseh knjig za določeno leto. Primerja se ga z avtobusi mestnega prometa v času konice, saj v njem ni nikoli dovolj prostora.

Padalci: knjige, ki niso načrtovane v programu in se v njem znajdejo naknadno. Tehnično gledano gre za klasične padalce, saj ne izvajajo akrobatskih likov.

Lektor: oseba, ki je plačana, da prikrije neznanje slovničnih pravil pri avtorjih.

Korektor: oseba, ki je plačana, da prikrije dejstvo, da tudi lektorji ne poznajo vseh slovničnih pravil. Medtem ko lektorji pregledujejo neoblikovano besedilo, korektorji v roke dobijo že postavljeno knjigo, tako da lovijo tudi oblikovalske kikse. Šušlja se, da korektorski mojstri pri vstopu v ceh dobijo par sokoljih oči.

Ploter: poskusni natis oz. izris besedila, ki ga tiskarna dostavi založbi. Včasih so njihovo vlogo opravljali ozalidi. Odhodu v pokoj navkljub pa vseeno včasih posodijo ime ploterjem.

Likovno tehnični urednik: oseba, ki skrbi, da v knjigah ni vdov in pankrtov, razen če ureja zbrana dela slovenskega socialnega realizma.

Pankrt: prva vrstica novega odstavka in hkrati zadnja vrstica na strani ali v stolpcu. Če vidite kakega likovno tehničnega urednika viti roke in jadikovati: »Kako naj se znebim teh pankrtov?«, ne sklepajte prehitro, da se sramuje svojih nezakonskih otrok.

Vdova: zadnja vrstica odstavka in hkrati prva vrstica na novi strani ali v novem stolpcu. Za njimi ne žalujemo, saj kazijo podobo knjige.

Postavljanje knjig: ne pomeni gradnje kupa knjig, temveč oblikovanje. Z najbolje postavljenimi knjigami se založniki radi postavljajo.

Oprema: zunanja podoba knjige. Ko je knjiga opremljena, jo odpremijo v tiskarno.

CIP: kataložni zapis o publikaciji (iz angleške fraze cataloguing-in-publication). Nahaja se na drugi strani knjige in je neke vrste osebna izkaznica knjige. Ali pa označba velikega brata, da določeno knjigo lažje najde v labirintu knjižnic. Delijo jih v Narodni in univerzitetni knjižnici, dostikrat pa so predmet zgroženih pogledov neposvečenih obiskovalcev, ki na uho ujamejo pogovor tipa: »Ti se pozanimaj za cene knjig, jaz pa bom priskrbel cipe.«

Tiskovna konferenca: predstavitev novih knjižnih izdaj. Število novinarjev je odvisno od obljubljene pogostitve.

Vinski sod: najpogostejša prodajna pot knjižnih novitet v Trubarjevih časih.

Zbirka: osnovna enota knjižne družine. Z uvedbo zbirk so zmanjšali zbrke pri katalogiziranju.

Zvezdnato nebo. Slika je simbolična.

Sam sem imel pripravljenega kar nekaj svežega materiala, ki sem ga na odru poprej izvajal le enkrat ali dvakrat, zato nastopajočih pred menoj nisem kaj prida poslušal. Namesto tega sem se sprehajal po zaodrju zaodrja (ki je bilo pravzaprav nasprotiodrje) in ponavljal program, ki sem ga sestavil za festival. Druga polovica z daljšimi kosi ni bila težavna, bolj sem se bal, da mi bo mogoče kaj zmanjkalo na začetku, kjer sem imel nanizane skorajda same enovrstičnice.

Priprava materiala

Večer pred tem mi je na pomoč nesebično priskočil Perica in mi svetoval še nekaj lepotnih popravkov, ki so mi prišli še kako prav, a sem vseeno cel petek v želodcu nosil prgišče mravljincev, ki so se podili naokoli in me komaj opazno grizljali, saj nastopati pred tisoč glavo množico ni od muh. Resda tega števila nisem vedel vse do začetka večernih nastopov, a sem bil že tekom dneva prepričan, da me zvečer čaka zame doslej najštevilnejše občinstvo na izključno stand up dogodku, saj mi je lani pančevski nastop na dvorišču odplaknil dež in sem namesto zunaj nastopal dvakrat v dvorani (kar se je letos zgodilo sobotnim komikom).

Kruljavi žerjav

Ker sem se zaradi svežine materiala osredotočal tudi na zaporedje, ki mi še ni prišlo povsem v kri, in ne samo na izvedbo, nisem vpil samega nastopa tako, kot bi ga lahko, če bi nastopal z utečenim programom, a je bila izkušnja temu navkljub enkratna. Še posebej me veseli, da Pehar suhih hrušk, ki sem ga gnetel po glavi skoraj celo leto, dobiva končno obliko in da ga bo potrebno v naslednjih nekaj nastopih  samo še kanček zgladiti po robovih in ga dodatno začiniti s kakim ščepcem primerjav.

Frišen pražnji gvant izpod materinih prstov. Bohlonaj, mati.

Tako je minil petek in bil je nastop in bila je pozabava v Subsubu z odprtim mikrofonom, prvi dan. In bil je tudi prispevek na nacionalkinem portalu.

V soboto smo se zaskrbljeno ozirali tja gor pod nebo, kaj nam ima pripihati severni veter, in kazalo je, da se bodo nastopi komikov odvili pod milim nebom, ko je nekaj čez osmo zavil tako močan veter, da je pričelo stole nositi po dvorišču in smo jih urno jeli skladati v kupe. Pri tem so nam nesebično pomagali tudi nekateri obiskovalci, sledila pa je ekspresna priprava dvorane Palacij v gradu. V pol ure smo tako razpostavili kakih 350 stolov, postavila sta se oder in ozvočenje, prenesli transparenti in začelo se je v drugo. Jako uspešno, jako zabavno in po drugi predstavi jako zaspano.

V nedeljo me je dopoldne čakal pogovor na Valu 202, kjer sem se razgovoril kot nedeljski gost. Če ima kdo tričetrt ure življenja viška, je celoten pogovor najti tukaj. Zvečer je sledil nastop v Postojni na festivalu Zmaj ma mlade, kjer sta v nabito polnem atriju IRK SAZU nastopili dve tretjini petkovega panč večera. Sam sem za razliko od petka, ko sem zaključil večer, nastopil prvi in kojci po nastopu sedel v zvesti škodilak ter se odcijazil nazaj v Ljubljano, kjer me je na gradu čakala nagrada za najboljši panč, ki so mi jo izglasovali na radiu Center. Hvala glasovalcem In nagrada? Kolo. Gorsko. Hudo. In trpežno. Testno vožnjo po dvorišču je prestalo.

Obrzdano kolesce

Uspelo mi je ujeti tudi oba nedeljska tujca, Britanca Iana Stona in novozelandskega Šveda (ali švedskega Novozelandca) Ala Pitcherja. Pri obeh je bilo opazno predvsem eno: neprimerno daljša kilometrina. Ian Stone ima tako za seboj kakih 7000 nastopov in to počne štiri ali pet večerov na teden, mi pa vsak po nekaj sto. Na pozabavi v Subsubu smo se zadebatirali kasno v noč in mladi slovenski ter hrvaški junci smo z zanimanjem poslušali veteranske zgodbe in nasvete.

Eden ima trebuh, drugi nos.

Panč se čez tri tedne seli v Zagreb, v Ljubljani pa se nam nov obeta že pozimi v pokriti izdaji.

(fotke osebni arhiv, Miha Rekar in Tanja Mojzer)