Zvezdnato nebo. Slika je simbolična.

Sam sem imel pripravljenega kar nekaj svežega materiala, ki sem ga na odru poprej izvajal le enkrat ali dvakrat, zato nastopajočih pred menoj nisem kaj prida poslušal. Namesto tega sem se sprehajal po zaodrju zaodrja (ki je bilo pravzaprav nasprotiodrje) in ponavljal program, ki sem ga sestavil za festival. Druga polovica z daljšimi kosi ni bila težavna, bolj sem se bal, da mi bo mogoče kaj zmanjkalo na začetku, kjer sem imel nanizane skorajda same enovrstičnice.

Priprava materiala

Večer pred tem mi je na pomoč nesebično priskočil Perica in mi svetoval še nekaj lepotnih popravkov, ki so mi prišli še kako prav, a sem vseeno cel petek v želodcu nosil prgišče mravljincev, ki so se podili naokoli in me komaj opazno grizljali, saj nastopati pred tisoč glavo množico ni od muh. Resda tega števila nisem vedel vse do začetka večernih nastopov, a sem bil že tekom dneva prepričan, da me zvečer čaka zame doslej najštevilnejše občinstvo na izključno stand up dogodku, saj mi je lani pančevski nastop na dvorišču odplaknil dež in sem namesto zunaj nastopal dvakrat v dvorani (kar se je letos zgodilo sobotnim komikom).

Kruljavi žerjav

Ker sem se zaradi svežine materiala osredotočal tudi na zaporedje, ki mi še ni prišlo povsem v kri, in ne samo na izvedbo, nisem vpil samega nastopa tako, kot bi ga lahko, če bi nastopal z utečenim programom, a je bila izkušnja temu navkljub enkratna. Še posebej me veseli, da Pehar suhih hrušk, ki sem ga gnetel po glavi skoraj celo leto, dobiva končno obliko in da ga bo potrebno v naslednjih nekaj nastopih  samo še kanček zgladiti po robovih in ga dodatno začiniti s kakim ščepcem primerjav.

Frišen pražnji gvant izpod materinih prstov. Bohlonaj, mati.

Tako je minil petek in bil je nastop in bila je pozabava v Subsubu z odprtim mikrofonom, prvi dan. In bil je tudi prispevek na nacionalkinem portalu.

V soboto smo se zaskrbljeno ozirali tja gor pod nebo, kaj nam ima pripihati severni veter, in kazalo je, da se bodo nastopi komikov odvili pod milim nebom, ko je nekaj čez osmo zavil tako močan veter, da je pričelo stole nositi po dvorišču in smo jih urno jeli skladati v kupe. Pri tem so nam nesebično pomagali tudi nekateri obiskovalci, sledila pa je ekspresna priprava dvorane Palacij v gradu. V pol ure smo tako razpostavili kakih 350 stolov, postavila sta se oder in ozvočenje, prenesli transparenti in začelo se je v drugo. Jako uspešno, jako zabavno in po drugi predstavi jako zaspano.

V nedeljo me je dopoldne čakal pogovor na Valu 202, kjer sem se razgovoril kot nedeljski gost. Če ima kdo tričetrt ure življenja viška, je celoten pogovor najti tukaj. Zvečer je sledil nastop v Postojni na festivalu Zmaj ma mlade, kjer sta v nabito polnem atriju IRK SAZU nastopili dve tretjini petkovega panč večera. Sam sem za razliko od petka, ko sem zaključil večer, nastopil prvi in kojci po nastopu sedel v zvesti škodilak ter se odcijazil nazaj v Ljubljano, kjer me je na gradu čakala nagrada za najboljši panč, ki so mi jo izglasovali na radiu Center. Hvala glasovalcem In nagrada? Kolo. Gorsko. Hudo. In trpežno. Testno vožnjo po dvorišču je prestalo.

Obrzdano kolesce

Uspelo mi je ujeti tudi oba nedeljska tujca, Britanca Iana Stona in novozelandskega Šveda (ali švedskega Novozelandca) Ala Pitcherja. Pri obeh je bilo opazno predvsem eno: neprimerno daljša kilometrina. Ian Stone ima tako za seboj kakih 7000 nastopov in to počne štiri ali pet večerov na teden, mi pa vsak po nekaj sto. Na pozabavi v Subsubu smo se zadebatirali kasno v noč in mladi slovenski ter hrvaški junci smo z zanimanjem poslušali veteranske zgodbe in nasvete.

Eden ima trebuh, drugi nos.

Panč se čez tri tedne seli v Zagreb, v Ljubljani pa se nam nov obeta že pozimi v pokriti izdaji.

(fotke osebni arhiv, Miha Rekar in Tanja Mojzer)

Kamfest mi je ponudil svežo pripovedovalsko izkušnjo.  Do sedaj sem pravljice pripovedoval samo otrokom in manjšim, lažje obvladljivim skupinicam. Tokrat sem bil pred zahtevno preizkušnjo postavljen že ob šesti popoldanski uri, ko sem stopil na oder v Parku Evropa, saj sem pričakoval gručico kakih 30 do 50 otrok s starši, tako pa se jih je na tribunah trlo.

Deca inu starši napenjajo ušesa

Mladeži je bilo polno in v širokem razponu od pleničkarjev do šolarjev. Vedel sem, da izbrane pravljice niso primerne za čisto najmlajše, zato me tudi ni zmotilo, ko sem videl, da se jih je tekom pripovedovanja izpred odra nekaj preselilo na igrala. Sem pa jih že na začetku opozoril, da bo vmes del kake zgodbe tako strašen, da se bodo mamice in očki prišli zvečer stiskat k njim v posteljo, ker jih bo strah teme. Z od prehlada rahlo načetim grlom sem jim povedal venček ljudskih, Feldekovo o Janku in Metki, ki si nista umivala zob, in za veliki finale rezijansko o Grdini, ki je lisici zaskvotala bajto in jo je iz nje pregnala šele rusica. Slednjo so spremljale ilustracije, ki so jih dva dni pred tem ustvarili otroci na stripovski delavnici z Dr. Horowitzem, ki so še dodatno popestrile dinamično zgodbo o lisici, mami samohranilki.

Medtem ko so na gradu žgali Demolition group, sem od spodaj poslušal Friškijevo raskavo žgolenje in se pripravljal na svoje prvo zgodbarjenje za odrasle, ki je bilo obenem tudi premierna prireditev Pripovedovalskega varieteja, ki ga jutri na Kamfestu nadaljuje Napo, jeseni pa se bo namestil v ljubljanski Kavarni Union. Tokrat je bilo življa še več, rahlo navlažena mladina je visela še na obzidju nad parkom, tema pa je blagodejno odpodila kako stopinjo ali dve temperature.

Kosmatež pripoveduje o kosmatežih

Ker se pozonost občinstva najlaže doseže s čim udarnim, sem za začetek odpel enega svojih starejših komadov, Gdo je ubil Rožleta, ki se je navezoval na nadaljevanje, pravljico o Pehti v Črni wopi, predvandotovskim kranjskogorskim pripovedništvom, ki so ga na trak ujeli po drugi svetovni vojni iz ust Petra Jaklja – Smerinjekovega, krajevnega zgodbarja. Tej je sledila obdelava ljudske o vražjem botru, Tolovaju Mataju, kakor jo je zapisal Fran Milčinski, Trdinova o Volkodlaku (z močnimi fritzlovskimi elementi), ena od mnogih pripovedk o Kurentu, ki smo jo s Tolovaji Mataji obdelali za Črno kuhno, ter za kraj še kratka o Bogu in hudiču, ki je bila takisto namenjena za Črno kuhno, a je na koncu izpadla iz nje.
Če odštejem občasno brlizganje opitih mladcev na piščalko nekje ob robu prizorišča in dejstvo, da se mi je sredi nastopa iz nosa ulila kri, je ura na odru minila brez večjih motenj. Godilo mi je, da je za razliko od stand upa, ki v zadnjih treh letih pomeni zajetno večino mojega odrskega udejstvovanja, pripovedovanje manj našponano in  ne zahteva smeha ob vsakem stavku, ter da si pri pripovedovanju za odrasle lahko privoščim temeljito dekonstrukcijo izhodiščne snovi, kjer kot zunanji opazovalec komentiram dejanja in vzgibe likov v pripovedi.
Po nastopu sem prejel kar nekaj pohval, me pa vseeno zanima, če si se, spoštovani bravec, ljuba bravka, znašel tisti večer na Kamfestu, da mi še tule zaupaš svoje mnenje, saj vem, da sem zmožen še marsiktere izboljšave.

Včeraj, to je v ponedeljek, pa se je začel že osmi festival Sanje. Tokrat se je zaradi razritosti Kongresnega trga preselil v Miklošičev park, kjer so v zavetju zelenih krošenj včeraj žingali Orleki. Sam sem na začetku v duetu s Tjašo, urednico pri založbi Sanje, razdrl nekaj misli na temo sanj, festivala in laži ter prebral odlomek iz Dahlovega Velikega dobrodušnega velikana, ene mojih najljubših otroških bukvic, ki jo je lani sveže prevedla Ana Barič Moder. Glavni sanjač Rok je bil zadovoljen in brž smo se domenili še za eno pravljičarjenje za najmlajše v okviru festivala. To bo na zadnji dan, 16. septembra, ko nastopi ena mojih najljubših slovenskih glasbenih izvajalk, Uršula Ramoveš s fanti iz Jazbecove grape.

Ulična širina in zborna milina

Potem pa je tu še Panč, drugi festival stand up komedije, ki bo v prihajajočem vikendu zavzel Ljubljanski grad in v poznih nočnih urah še Subsub, kjer bodo potekale pozabave. Poleg sestavljanja in piljenja dvajsetminutnega seta, s katerim bom zaključi otvoritveni večer, so tu še obstranske dejavnosti, s katerimi ponašamo blagovest o festivalu med ljudi. Prejšnji teden so nas intervjujali za Planet/Siol, v nedeljo dopoldne gostujem na Valu 202¹ , na Radiu Center pa smo pripravili nagradno igro za poslušalce. Deset nastopajočih na Panču nas je posnelo kratke, pretežno enovrstične šale, ki so se v preteklih dveh tedni predvajale na Radiu, zdaj pa so vse na voljo na njihovi strani, kjer lahko glasujete za najljubšo in si z malo sreče priigrate vstopnico za Panč. Ker naj bi nagrado dobil tudi najbolje uvrščeni komik, se vaših glasov seveda ne bom branil.²

Zavijte torej ta vikend na ljubljanski grad in se nasmejte osemnajstim komikom. Resno.

1. Za kar mi še ni jasno, kako bom vstal tako zgodaj, saj po trenutnem bioritmu spim med sedmo jutranjo in prvo popoldansko uro.
2. Pokrovitelj povedi je Društvo ljubiteljev brezsramne samopromocije Besnica

Očitno je v izvirniku pisalo “badly decomposed body”, kar potrdi tudi hitro guglanje, vendar dobesedni prevod v “slabo razpadlo truplo” spremeni strohnel kadaver uboge škotinje v svetniško ohranjeno telo s komaj vidnimi znaki razpada, če sploh kakimi, in najbrž še vonjem po lilijah (kar naj bi po nekaterih teorijah bil vonj svetnikov).
Pravilnejši prevedek bi bil vsekakor “močno” ali “zelo”, vendar sem po urnem preletu članka (slabo razpadlo se mi je namreč prav zapičilo v oči) ugotovil, da to sploh ni bila najhujša napaka. Če zanemarimo pogovorni izraz “penzija” za “pokojnino”, je zanimivo dejstvo, da so v njeno stanovanje vdrli “uradniki”, ki so v izvirni novici seveda “officers”, ki so bili najbrž policisti, saj si težko predstavljam občinske funkcionarje, kako vlamljajo v stanovanje.
Krono pa si nadene pojasnilo, da so njeno smrt odkrili (v članku je bila odkrita v okornem trpniku) “ko je eden izmed sosedov opazil, da v njeno stanovanje, v najvišjem nadstropju stavbe, kaplja voda.” Očitno je njen sosed kak upokojen super junak, ki še vedno s svojim super rentgenskim vidom občasno špega v tuja stanovanja. Pri čemer se nam zastavita dve vprašanji:
1. Kako to, da je s svojim super vidom opazil le kapljajočo vodo in ne trupla?
2. Kdo poštenim bogaboječim občanom lahko zagotovi, da kak podobno sprevržen super junak ta trenutek ne kuka v njihovo stanovanje in se naslaja nad prizori iz njihovega zasebnega življenja? Quis custodiet ipsos custodes?

Ampak ko takole preletim članek še enkrat, je zgodba v prevodu mnogo zanimivejša. Nerazkrojeno truplo, voajerski super junaki in uslužbenci javne uprave, ki s štampiljkami razbijajo vrata (nanje so prej najbrž nalepili kak kolek). To pa dejansko je neverjetno, kakor nam obljublja rubrika članka.

Perica v montaži pegla, polira, peska, šmirgla in obrezuje zadnje frejme, preden postavi dokončno podobo na ogled, pa delček slikovnega materiala, ki mi ga je uspelo škljocniti med samim snemanjem.

Bučan je tako lep, da sem ga raje slikal s telefonom. Tako zrnatost in neostrost fotografije vsaj kanček poveča možnosti, da bo kdo opazil tudi druge.

Roxa je kot dežurnega gurmana doletela čast dolbenja pasje radosti, ki smo jo izmaknili Žalostnemu Berniju (ki je bil tako še bolj žalosten in po ulicah se govori, da si v parku za železniško postajo vsak večer reže debele bernardinske žile)

Zobozdravstvena oskrba v Šoštanju je na stopnji njihove modne osveščenosti.

Centerfor in levi bek novega slovenskega prvoligaša, Prulskih kanarčkov, v pogovoru s snemalcem Mitjem, ki ima glede fotografiranja profila enake zahteve kot Helena Blagne.

Režiser mi ni dovolil, da bi se podričal po tirnem toboganu, zato sem mu pokazal mednarodno znamenje za “Že prav, niti malo zabave mi ne privoščiš na snemanju”. Žal sem ga kazal z desnico, tako da se ga na sliki, ki jo je vešče kadriral režiser, ne opazi.

Rox tokrat pozira kot model prepišne kolekcije pomlad/poletje 1335. Na nogah ima ujemajoče črne mrežaste najlonke.

Ustvarjanje Mumije z ljubljanskega griča. Kostumografsko smo se zgledovali pri filmih Morana, Rabljeva freska in Vampir z Gorjancev.

S temi besedami obveščam vse, ki to berete, da ustanavljam versko skupnost tistih, ki verujejo, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik. Ker je temelj nove verske skupnosti verovanje v ničto stopnjo davka na dodano vrednost, se pripadniki skupnosti imenujemo zaničniki. Vsi, ki se nam želijo priključiti, to storijo s tem, da izjavijo:

“Verjamem, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik.”

Zaradi naše boljše organiziranosti in zavesti, da nas ni malo, prosim, da izjavo s svojim imenom in priimkom ter enim izmed naslovov pošljete na roza(afna)roza.si

Andrej Rozman Roza

Na zdravje ob dnevu brisače!

Čestitkam in pozdravom se pridružuje tudi Vogon Jeltz z družino topoumnih birokratov.

(najdeno na internetsih, ni moje avtorsko delo)

Kot ljubitelj vsega meta-, od čaja do fikcije, mi je v predstavi posebej priraslo k srcu neupoštevanje četrte stene in podiranje odrskih konvencij, dejstvo, da smo se na faksu eno leto zafrkavali samo z Vilijem in da sem posledično nekaj odnesel o izvirni vsebini predstav, pa tudi ne škodi

In ker je danes tak lep norčevski dan, se spodobi, da se skupaj nasmejimo reducirancem v posnetku, ki je nastal pred slabimi² desetim leti in ga v celoti najete na youtubi. Iskalni niz vam bodi “RSC Shakespeare”, tukajle pa priobčujem pokrajšana Romea in Julijo ter Othella v precej zverodečkovski rendiciji. Na zdravje.

Romeo inu Julija, prvi del:

Romeo inu Julija, drugi del:

Otelo, maver venecijanski:

1. seveda na digitalnem mediju, ne v živo
2. kako so leta lahko enkrat dobra, drugič pa slaba, čeprav govorimo o istih letih?