On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 5. del

»Kvajdej, kvajpoj, pobje,« je skozi nos iztisnila zmerno do pretežno nabrgljana legenda lokalne fehtaško kronične scene, razmršen bradatež rdečih oči in srednjih let po uličnem imenu Feder, ki si ga je prislužil s krilatico A se obvlada kej fedra?, s katero je pristopal k potencialnim podpornikom, in ne s krstnim imenom, ki se je glasilo Vojko Zmet. Kiselkasti zadah po ceneni čobodri je hodil tri korake pred njim in se prek ramen ovil okoli vratov dveh pretežno do komatozno pijanih metalcev, ki sta v soju blede lune matasto kinkala na klopi ob vodnjaku, in ju pobezal v nosove.

»Lej tega zdej,« je s polovično hitrostjo uspelo izdaviti treznejšemu od dvojice, ko se je ozrl in skušal s fokusirajočim vidom potrditi domneve vohalnih dražljajev. »Dej se ga mal dol used, pa ne se naja matrat sprašvat, če obvladava kej fedra,« je prijazno zažlobudral in z bokom dregnil kovinskega sobojevnika na levi, naj se kanček presede in naredi prostor za Fedra, ki je opotekaje sedel mednju.

»A res nič ne obvladata?« je otožno zanosljal Feder.

»Takle mamo,« je želel resignirano odvrniti drugi vojščak nepotvorjenih kovin, a pijača mu je zavozlala jezik tako močno, da bi ob pogledu nanj še Aleksander Makedonski odvrgel ostro nabrušen meč in v šenčurski maniri segel po motorki. Tako se mu je prek ustnic prekobalilo zgolj golčanje: »Takmmo.«

»Tekmo?« se je začudil Feder. »Kakšno tekmo?«

»Netkmo, takmmo,« ga je neuspešno popravil dolgolasec.

»Hehe,« se je ob nenadnem razsvetljenju zarežal Feder skozi nos in se obrnil desno k prvemu dolgolascu, ki mu je s tresavo roko ravno pomolil steklenico, v kateri je po dnu pljuskal še dober poldrugi deciliter domače žganice. »A vam je blek metalcev začel zmankvat, pa ste uvozil enga iz Finske al kva?« Desni metalec ga je začudeno pogledal, toda še preden mu je uspelo oporekati teoriji o izvoru levega metalca, mu je Feder hvaležno prikimal, vzel steklenico iz rok, jo na dušek izpil, si z umazanim rokavom otrl usta in mu v hipnem bibličnem zamaknjenju zanosljal: »Resnično, resnično, povem ti, še nocoj boš z menoj v deliraju!«

***

Iz temne sence se je izluščila pritlikava bleda postava. Temnikar se je urno povzpel po stopnicah, se ozrl levo in desno in še enkrat levo (Čeprav mu tuja življenja niso bila kaj prida sveta in se jih ni branil utrinjati, pa pri prometni varnosti ni delal izjem in se je dosledno držal cestno prometnih predpisov. Ko je tako nekoč rahlo zašuštral eno od nelegalnih nalog, ki jih je redno opravljal za templjarje, in mu je bil za petami mož postave, je raje z natančnim strelom upihnil policista, kakor da bi prekoračil omejitev hitrosti in mu skušal uiti.), ter stekel čez cesto k zarešetkanemu vhodu v kranjske podzemne rove. V desnici je stiskal pomečkan izvod decembrskega Zapika, v levici pa natisnjeno sliko zemljevida z včrtanimi trikotniki.

Še dobro, da je oni dve siroti peljal na skodelico vroče čokolade, preden ju je odvedel k nadšuštarju, kjer ju bodo vzgojili v polnopravna člana templjarskega reda. V tisti zakotni beznici, kjer sta otroka srkala vodeno mleko s komaj opaznim kakavovim pridihom, ki je bilo toliko vredno imena vroča čokolada, kakor si Edward Cullen zasluži naziva vampir, je med listanjem časopisja na šanku naletel na revijo, v kateri sta dva neznanca na dolgo in široko razpredala o sveti deži. Sklenil je, da se je dokoplje še pred njima.

Pred rešetko je segel v žep in izvlekel vitrih. Vtaknil ga je v ključavnico in ga vajeno zavrtel, ko so z jasnega zvezdnatega neba razjarjeni bogovi nanj izlili svoj žolč. Zelenkasto rjava brozga mu je pljusknila na glavo in mu zarila jedke kremplje v nosnice. Ko je skušal zajeti svež zrak, mu je žolčava pošast segla še v goltanec. Hlastajoči Temnikar je zaradi prekrepkih dražljajev izgubil voh, čez nekaj trenutkov pa še zavest.

***

Feder je ponovil otiranje ust z umazanim rokavom, ki smo mu bili priča že prej, le da si z razpokanih ustnic tokrat ni brisal osamelih kapljic domačega žganja marveč lepljive packe, ki so ostajale kot nema priča želodčnemu eksodusu, zaradi katerega so prebivalci abdominalne votline že pisali obtožnico proti dotičnemu Š. Nopcu.

»Hehe, ker hud šnopec,« se je nosljaje zarežal Feder in iztegnil roke. »To je bil moj deeeliiiiraaaaj!« je zapel skozi nos in preplašeno zakrilil z rokami ter začel grabiti po oprimkih, ko je začutil, da mu zmanjkuje tal pod nogami. Ujel se je za dimnik in si oddah– Dimnik? Pogled se mu je v hipu zbistril in zavedel se je, da leži na strehi.

Povlekel se je kvišku in pokukal prek slemena. Globoko pod njim se je razgrinjal Jelenov klanec. Šit, je pomislil, tole sem se ga pa konkretno nabezofal. Previdno je zdrsel po strehi navzdol, se oprijel žleba in odskočil na tla. Starki, ki je odprla pritlično okno, ravno ko je pristal na tleh, je namenil še obvezni »Bohdej gospa, a se obvlada kej fedra?« in se ob spremljavi zgražajočega odkimavanja odpravil na jutranji pelinkovec.

On je močen, on je možat,

To je nova pesem taramtaramtarat
.Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 4. del

V svetlobi neonske luči sta se nad mizo sklanjali dve postavi, ki sta ohali in mhmali kot profesionalna ohavca in mhmavca ter uperjali prste v različne točke zemljevida kot olimpijska prvaka v uperjanju. Dogajalo se je mrzlično kimanje z glavo in učeno naštevanje dokaj nedokazljivih teorij, ki so v trenutku, ko so v lahnem drncu zapustile usta, brezbrižno obveljale za neovrgljiva dejstva. Če bi se jima radovedni bralec zazrl prek rame, bi na mizi opazil razgrnjen zemljevid Kranja, iz katerega so kot otrdeli deževniki z ruticami iz rosnega travnika molele raznobarvne zastavice. Prek direndaja natisnjenih uličic in gričevnatih izohips so premočrtno švigale ravnilaste premice, ki so stikale flomastraste repe ob vznožjih zastavic. Če bi taisti zvedavi bralec začel na ušesa vleči besede, bi bil priča naslednjemu pogovoru.

»… tako sem se vprašal, zakaj bi mamuta postavili sredi krožišča, saj so okostje našli v Krokodilnici, ki je bližje drugemu koncu Kokrice,« je dejal Janez Bleiweis.

»Krokodilnici?« je vprašal kraterjasto oblični Srezad.

»Da, v enem od jezerc na območju nekdanjega glinokopa, ki ob času najdbe seveda še ni bilo pod vodo. Drugi dve sta Čukova jama in Ledvička,« je odvrnil Bleiweis, ki je v prostem času prebiral domače strani turističnih društev vasic, ki so obkrožale Kranj. »Sklepal sem, da najbrž obeležuje še kaj drugega, a njegova namembnost mi je polzela iz rok, dokler nisem prejšnji teden v arhivu našel pergamenta, ki omenja sveto dežo.«

»Da,« je kar preveč poznavalsko pritrdil Srezad, ki je sicer zanjo izvedel šele iz študentove elektronske pošte in postoril nekaj dodatnega brskanja po manj dostopnih kotičkih narodnega arhiva. »Starodavni artefakt, ki naj bi vseboval mast zlatooklega mamuta. Skozi zgodovino so se do nje želeli dokopati templjarji, medtem ko jim na drugi strani to nakano preprečujejo déžarji, trije varuhi svete deže. Ti so potomci vrača, lovca in nabiralca, ki so se prvi zaobljubili, da čudežna mast ne sme priti v napačne roke. To nalogo si že več tisočletij predajajo iz roda v rod.«

»Zato sem se vprašal, kaj, če je ta konstrukcija mamuta izhodiščna točka, ki bi nam pomagala najti nahajališče svete deže in posledično, vsaj tako sem prepričan, tudi Strijamoža.«

»Drzna teorija, če smem pripomniti,« je profesor poprosil za dovoljenje, ko je že pripomnil.

»Tako sem si ogledal, kje v Kranju so še gradili krožišča, in prišel do osupljivega odkritja,« je nadaljeval debelušni študent. »Krožišče pri veleblagovniški četrti na vzhodni mestni vpadnici ter improvizirani plastično oranžno-beli krožišči na Planini in v Stražišču so postavljena v ravni črti. Če stražiško krožišče označimo z A, krožišče na vzhodni vpadnici z B in krožišče na Kokrici s C, dobimo trikotnik, kar je seveda jasno vsakemu tretješolcu. Toda osupljivi del šele pride. Če krožišče na Planini označimo z D in skozenj potegnemo pravokotnico na stranico AB, bo ta potekala naravnost skozi krožišče C. Tako dobimo pravokotni trikotnik ADC. Mi še sledite?« Vprašanje je bilo bolj kot profesorju, ki je imel pred seboj zemljevid, namenjeno bralcem.

»Seveda,« je odvrnil Srezad, ki se ni zavedal, da je avtor na koncu teksta prilepil zemljevid z označenimi krožišči in tako bralcem velikodušno omogočil lažje spremljanje izrečenega.

»Če temu trikotniku skozi točko D narišemo pravokotnico na AC, se pravi višino, kot bi rekli naši matematični prijatelji, bo ta daljico AC sekala v točki E,« je nadaljeval Wleibeis, hvaležen avtorju, da ni pozabil osnov geometrije.

»In točka E leži točno ob vznožju ceste na Šmarjetno goro, kar pomeni, da se sveta deža nahaja na vrhu, najbrž zazidana v cerkvici,« je vneto vskočil aknasti profesor.

»Kje pa,« je poskušal debeli študent čim blažje umiriti Srezadovo vnemo, ki je vodila v slepo ulico. »Vse ostaja v obodu krožišč. Če daljico ED razdelimo po načelu žaltavega reza v razmerju ena proti ena cela devet, se razdeli sredi Jelenovega klanca, kjer naj bi bil po redkih ohranjenih pričevanjih vhod v Špehšpiljo.«

»Janez, to je vendar ge-ni-jaln-o,« je nekam nespretno zlogoval navdušenje Wleibeisov mentor, a mu je obenem nehote uspelo ubesediti šibko aluzijo na pisca treh romanov, ki so se dogajali v času, ko so po zemlji topotale še zadnje črede zgoraj omenjenih dlakavih živali in ti je klic Mamuti! prislužil hvaležen pogled, ne pa ene na gobec.

Janez se je hotel zahvaliti za kompliment, vendar mu je to preprečil konec strani.

In tale stavek, ki sicer zgodbi ne dodaja ničesar, je pristavil avtor.

Naj se 2010 cedi od polnokrvne masti.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 3. del

»Kakor sem nameraval nadaljevati že prejšnjič,« je smelo začel razlagati Janez Wleibeis, ko mu je podli avtor pokazal osle in znova preusmeril žariščno točko pripovedi na kraj, ki ni vseboval ne zagretega študenta ne profesorja, ki se je dičil z osmimi zaporednimi nazivi aknar leta, nakar so mu podelili častni pokal in prepovedali nadaljnjo udeležbo na tekmovanju.

»Sem jima res moral obljubiti tisto v prvem delu?« se je motalo po avtorjevi glavi. Tej misli so družbo delale še druge, med njimi: »Saj je bila samo vljudnostna fraza na koncu sestavka.«, »Le kaj si nekateri liki domišljajo, da so?« in »Kdaj je bilo treba oddati besedilo? Pred tednom dni?«

Ko smo se v prejšnjem delu poslovili od Temnikarja, se je tiholazil v vegasto barako z bridkim nožem v roki, s katerim je kanil pokončati nadstandardno obilno postavo, ki je glasno smrčala v njej. Znova ga bomo ugledali, ko se bo smukal iz kajže z rahlo bebastim nasmeškom zadovoljstva na obrazu in brisal nož v bombažno krpo.
Temnikar se je smukal iz kajže z rahlo bebastim nasmeškom zadovoljstva na obrazu in brisal nož v bombažno krpo. Tolsteža se je odkrižal lažje kot je pričakoval. Enkrat samkrat je moral zarezati v vrat. Rezilo je zdrsnilo vanj kakor oster nož v debeluhov vrat. (Primero je spisala naša zvesta bralka sojcam¹ , ki smo jo izžrebali med edino prijavljeno na dobrodelnem natečaju Prispevajte svojo komparacijo zgodbi o Strijamožu.) Tik, preden bi iz kočure prestavil še drugo stopalo, je za seboj zaslišal tiho ihtenje. Zdrznil se je, a se takoj zatem okretno obrnil in z očmi prečesal mrakobno notranjost. Prižgal je svetilko in preteče dejal: »Kje si? Pokaži se!«
»Tu–tu–tukaj sva, pod preprogo, dobri gospod rešitelj,« se je zaslišal preplašen glas.
Temnikar se je namrščil. Tekom let v službi templjarjev je slišal za mnoge reči, ki navadnim ljudem ostanejo prikrite, in se ti sploh ne zavedajo, da sobivajo v njihovi sredi. Tako je pričakoval, da se pod preprogo skrivata Palačinkarja, pripadnika maloštevilnega plemena iz gozdov okoli Zgornjega Jezerskega, ki v višino zrastejo komaj deset centimetrov in to nadomestijo s širjenjem v preostale smeri. Ko je odmaknil preprogo, bi bil tako manj presenečen, če bi zagledal dve sploščeni telesi, kakor ob dejanskem prizoru, ki sta ga sestavljali rešetka in pod njo zevajoča temna luknja, v kateri je s sojem luči obsvetil objokana otroška obraza.
»H-h-hva-hvala, ker ste ubili najinega mučitelja,« je dejal lastnik levega obraza in stegoval presušene, blede ročice skozi železne rešetke.
»Vsa-vsako popoldne naju je silil gledati Zemljo na ProgramuB,« je zahlipal lastnik desnega obraza in si brisal debelo solze iz udrtih oči.
»In morala sva gledati popoldanske kvize ter klicati tja, da sva mu služila denar,« je pristavil prvi, čigar desnica se je pridružila brisanju solz drugega, levica pa ga je bodrilno trepljala po ramenih.
»In ko je na zemljo legla tema, nama je b-b-bral iz … iz … iz knjige na polici,« je komaj izdavil desni, preden so se mu po licih usule nove solze.
Temnikar je usmeril baterijo v smer, ki jo je kazala desneževa levica. Na polici, ki je bila zgolj grobo obtesana deska, je uzrl broširano knjigo, s katere mu je zrenje vračalo človeško bitje nedoločljivega spola z ohlapno zavezano kravato in razglašalo pozitivne občutke, da se mu je spol očitno dalo določiti. Temnikar se je zamislil. Fantiča sta zdaj sicer vedela, da je umoril debeluha, toda očitno mu tega nista zamerila. In nadšuštar je vedno omenjal, da se ne bi branil templjarskih novicev. Na polici je ob knjigi zagledal ključ, ki ga je vtaknil v žabico in ob obračanju začutil, da je pravi. Dvignil je rešetko in povlekel dečka iz jame.
»Kdo sta?« ga je zanimalo.
»Jaz sem Najdihojca,« je rekel tisti, ki je spodaj stal levo. »Lahko pa mi rečete tudi Palček naš.«
»In jaz sem Tinček,« je rekel desni. »Lahko pa mi rečete Dete moje. Siroti sva.«
»No … ne dejansko siroti, tehnično gledano pa,« je vskočil Najdihojca. »Veste, obema so se starši odpovedali in naju nagnali čez prag. Mene, ker sem razgrajal samopaš …«
»… in mene, ker sem jedel z levico,« ga je dopolnil Tinček. »Ko sva se že kako leto klatila po svetu, naju je pod pretvezo okusne večerje v to kolibo zvabil Cvilimož in na–«
»Kaj si rekel?« je Temnikar zastrigel z ušesi in pri tem prerezal vse bolj levstikovsko nit zgodbe. »Kdo je bil ta debeluh, ki vaju je trpinčil?«
»Cvilimož,« sta odvrnila v en glas.
Temnikar je v nemočnem besu togotno zacepetal in samo dejstvu, da je zmanjkalo prostora na strani, se moramo zahvaliti, da občutljivih bralskih očes ni pohujšal nebrzdani naval kletvic iz bledikavih ust.

1. sumimo, da gre za psevdonim

Besede in črke, izrezane iz časnikov, so bile nalepljene na pomečkanem listu, ki je ležal na mizi inšpektorja Franeta. Sporočilu je družbo delal povoščen papir, na katerem je v rdečkasto vodeni lužici nekam lenobno ždela ne prav mojstrsko izgotovljena klobasa, kateri bi se odrekel vsak mesar, ki da kaj nase. V neoprano črevo so bili zatlačeni kosi mesa, med katerimi so gomazeli beli črvički in se mastili z razkrajajočim tkivom, od nje pa se je širil tako ostuden vonj, da sta mlada policista že poslala kosilo nazaj, od koder je prišlo. In s tem ne mislim policijske menze.

»Jebentiš,« je zaklel inšpektor Frane in pogledal detektiva Vojteha. »Bojim se, da je to tisto, kar se bojim, da je.«

»In to je?« ga je rahlo zmedeno povprašal Vojteh.

»Matevž,« je bil odrezav inšpektor.

»Oprosti, Frane, nočem se prepirati s tabo glede gastronomskih zadev,« je odvrnil detektiv, »konec koncev si naši postaji v zadnjih petnajstih letih vsakič prislužil zlato plaketo na območnem tekmovanju v kuhanju golažev, toda tole še zdaleč ni matevž. Matevž je pretlačen krompir s fižolom, ki mu lahko poljubno dodaš ocvirke, medtem ko je tole očitno klobasa, le da ne vem točno ali bi jo uvrstil med kranjske ali pečenice.«

Inšpektor se je zasrepel vanj. »Matevž, ki je zadnja štiri leta preživel pod krinko v kriminalnem podzemlju zahodnega dela Mesta in si je nadel ulični vzdevek Muha.«

»Aha, ta Matevž. Mar misliš, da ga je nekdo –« Ideja se je počasi zasvitala v detektivovi glavi in se mu blago prelila na obraz, ki se je skremžil od gnusa in se nagonsko obrnil proč od mize.

»Seveda je vse skupaj lahko zgolj neslana potegavščina, ki si jo je privoščil C. M. ali kdo od njegovih zagamanih podrepnikov. Toda tole,« odrinil je klobaso in pokazal zaplato krvave kože, na kateri je bila zbledela tetovaža muhe, »nekako razblinja dvome.«

»Mar ni bil na sledi tistemu mafijskemu morilcu, ki je bil enako spreten tako z levico kot z desnico, Oberoču?« Detektiv si je z robcem brisal usta.

»Da. Za ovratnik naj bi mu dihal. Vendar je bil Muha prepričan, da nekdo sumi o njegovih zvezah z nami, tako da se mi je javljal le še z esemesi. Zadnjega sem prejel sinoči. Poglej ga.« Ko ga je Vojteh prebral, je inšpektor pospravil telefon v žep dežnega plašča in dejal: »Mislim, da je čas za vljudnostni obisk.«

***

Kakor je predvideval, je Vojteh pred vrati posestva zagledal groteskni postavi, ki sta se naslanjali vsaka na svojo rešetko železnih vrat. Prva je pripadla pritlikavemu možiclju, visokemu manj kot meter. Plešasto glavo, ki je bila prevelika za njegovo drobno telo, sta kazili grozljivo izbuljeni očesi, ki sta živčno švigali sem ter tja. Desni kotiček ust mu je stalno trzal in se zategoval proti uhlju. Edinemu uhlju. V levem kotičku ust mu je visela prežvečena cigara, od katere se je cedila slina.

Drugo postavo si je lastil običajno raščen moški, priljudnejših obraznih potez, ki pa jih je delno zakrivala dolga bela brada, segajoča čez pas. Brezbrižno si je zvijal tobak in izpod čela motril prihajajočega detektiva. Poslinil je papir, ga zvil in si ga vtaknil v usta. Na steni je lenobno uprasnil žveplenko, si nažgal smotko in puhnil gost dim policistu pod nos.

»Vojteh, platfusar stari,« se je hripavo zarežal. »Kaj je pa tebe prineslo v naš kvartir?«

»Laketbrada, ti kosmati pizdun, se še nisi zadušil v spanju s temi svojimi ščetinami, kaj?« mu ni ostal dolžen. »Kaj pa ti, Pedenjmož?« se je obrnil k pritlikavcu. »Te C. M. še ni prodal prirodoslovnemu muzeju, da te vržejo v formalin in izpopolnijo svojo zbirko krastač?«

Polovnjaku sta zdaj potrznila oba kotička ustnic, da je zares spomnil na pokvečenega žabona, kakršen se ob ženskem poljubu, če bi se seveda našla kaka obupanka, ki bi si drznila pritisniti svoje ustnice ob njegove, najbrž ne bi prelevil v princa, temveč bi preobrazbo iz človeka v dvoživko doživela ženska. Z nepričakovano okretnostjo se je pognal kvišku, z levico zgrabil Vojteha za grlo in ga pričel daviti, medtem ko ga je s kazalcem desnice žokal v oko. Vojteha je pritlikavčev naskok spodnesel, da je telebnil po tleh, a Pedenjmož ga ni izpustil. Zakotalila sta se od vrat v senco, od koder se je zaslišal kavčukasto mesen udarec, ki mu je sledilo grleno ječanje.

Laketbrada je frcnil čik v temo, segel v žep po boksar in vtaknil prste vanj. Strumno je zakoračil od vrat, ko ga je podrl dobro namerjen udarec s pestjo v lice. Zajavkal je in se prijel za čeljust, ko ga je brca v trebuh prepričala, da se zvije v klobčič. Začutil je, kako ga nekdo vleče za brado, da se dviga od tal, in čez nekaj lebdečih trenutkov je stal iz oči v oči z inšpektorjem Franetom.

»Dobro me poslušaj, bradač,« mu je v nos bušknila inšpektorjeva sapa, ki je nazorno izpričevala, da so opazen del njegovega današnjega jedilnika sestavljali vampi in surova čebula. »Tvojega pajdaša sem z gumijevko po glavi, da zdajle prešteva zvezde in si riše astrološko karto.« Treščil je Laketbrado ob zid, da se mu je za hip zameglil pogled. Ko se mu je pred očmi zbistrilo, je videl, da se mu bliža še Vojteh, ki si je otrkaval umazanijo s plašča. Frane mu je ukleščil obraz med jeklene prste proste roke in mu v voh znova ponudil dnevni meni številka ena. »Šel boš z nama in naju odpeljal do šefa, razumeš? Sicer se zna pripetiti, da ti bo dramski krožek osnovne šole Znanega junaka hvaležen za donacijo lasulj.«

»In tega ne znaš izreči na kak bolj vljuden način?«

»Bi vljudno prošnjo sploh razumel?« se je vmešal Vojteh.

Laketbrada si je pomel lice. »Sranje. Mostiček si mi zmajal, pa sem si ga dal narediti komaj prejšnji mesec. Misliš, da smo navadni silaki nadstandardno zavarovani? Glede na to, kaj vse moramo pretrpeti, bi sklepal, da ja, kajne? Smo figo.«

»Dovolj gobezdanja, sicer ti razmajem še kaj drugega. Gremo, odpelji naju k šefu.«

»Že prav, že prav,« je zagodrnjal in odprl zeleno pobarvana železna vrata. Po gramoznem dovozu so se sprehodili do graščine, obdane z umetelno obrezanim grmičjem.

***

Ko so odprli naslednja vrata, tokrat masivna, rjava in lesena, so se znašli v razsvetljenem hodniku. Vzdolž obeh sten so stale police, ki so se šibile od škornjev. Velikih, majhnih, enobarvnih, pisanih, novih, ponošenih.

»Torej drži?« je vprašal Vojteh?

»Ja,« je prikimal Laketbrada. »Ima jih polno, a na noge jih ne more deti.«

»Mar še nisi bil tu?« je vprašal Frane, ki je iz žepa potegnil telefon in slikal par škornjev.

»Ne,« je odvrnil Vojteh. »Iskreno povedano sem mislil, da so govorice o obsedenosti pretirane.«

»To je samo del njegove zbirke. Drugo nadstropje ima v celoti namenjeno škornjem.«

Tedaj so že prispeli do prostorne sobe. Sredi nje je stala ogromna miza, ki se je v sozvočju s policami v predsobi šibila, le da od hrane in pijače. Za njo je na pol zleknjen ždel mož star okoli petdeset let, ki je še najbolj spominjal na žogo. Bil je bolestno debel, iz fino ukrojenih hlač pa so mu molele bose noge. Zajetna roka je obstala na pol poti k ustom, ko jih je zagledal. Nagovoril jih je z bizarnim piskajočim glasom.

»O, gospod inšpektor, čemu se moram zahvaliti za ta nenapovedani obisk? Boste prisedli? Kaj prigriznili? Sveže koline imam.«

»Molči, C. M. Dobro veš, kaj naju je prineslo. Muha je odkril povezavo med tabo in Oberočem, zato si se ga dal znebiti.«

»Kaj pa blebetate, inšpektor?«

»Molči, sem rekel,« je Frane povzdignil glas. Stopil je do debeluha in ga s prstom dregnil v vamp, da je glasno zacvilil. »Ne vemo še natanko, kdo je, vemo pa, da dela zate. Muha mi je sinoči poslal sporočilo: Za kogar Oberoč dela, dosti ima pila jela, on in njega vsa družina. Kdo drug ima več pijače in jedače kot ti in tvoja zločinska družina?«

C. M. se je tanko zahihital. »Res neovrgljiv dokaz, inšpektor. Le s čim se me boste lotili naslednjič? Z Nostradamusovimi prerokbami?«

»Ne duhoviči. Sporočila še ni konec. Mislim, da so me razkrili. Za vsak primer sem v delavnici Felicija Šuštarja ukradel prototip jahalnih škornjev za to sezono.«

S. M. je komaj opazno prebledel.

»Ko so ga tvoji podrepniki ubili in nam poslali tisto ostudno klobaso, si seveda nisi mogel pomagati, da škornjev ne bi zadržal zase. Pri Feliciju sem se pozanimal, kakšni škornji so mu izginili. Opisal mi jih je in potrdil, da so bili za zdaj izgotovljeni edini taki. In, glej no glej, prav ta model sem opazil v tvoji veži. Muha je vedel, da se jim ne boš mogel upreti. Gremo na postajo.« Inšpektor se je trpko nasmehnil. »Se boš obul?«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 2. del

V hladnem polmraku podstrešne čumnate sta v kotu zabrleli rdeči očesi. Bledikava postava se je pretegnila na raševinasti slamnjači in skočila na tla. Stopila je k mizi, kjer jo je obsijala mesečina, pronicajoča skozi motno steklo zamazane strešne line. Naključnemu opazovalcu neznanega moškega bi v oko najbrž padlo kar nekaj podrobnosti, od telesne višine, po kateri bi ga zlahka umestili med palčke, in manka kožnega pigmenta, po katerem bi ga zlahka umestili med Sneguljčice, do manka srca, po katerem bi ga zlahka uvrstili med srne, ki jih je razparal lovec, ko je mačeham ravnokar omenjenih kraljičen prinašal srca v umetelno izdelanih šatuljah. Brezsrčni pritlikavi albin se je nagnil nad mizo in prižgal petrolejko, okoli katere so bile ovešene štiri steklene bučke, napolnjene z vodo. Z njihovo pomočjo je usmeril soj svetlobe v porumenel pergament, na katerem so počivale kaligrafske črke.
»Temnikar,« se je glasil napis, »nalogo imamo zate. V Kranju naj bi se pojavile nove sledi, ki vodijo k sveti deži. Poišči jih in se znebi vseh, ki bi vedeli kaj preveč.«
Belikavi Temnikar je zagodrnjal in obrnil pergament. Na drugi strani je bil v prelomljenem rdečem vosku jasno razviden pečat, na katerem so trije čevlji tvorili piramido, okrog njih pa so ležale besede: »Novus ordo calceorum.« Z grčastimi prsti desnice je zmečkal pergament in se odpravil do omare, iz katere je vzel raševinasto ogrinjalo ter si ga nadel. Poveznil si je kapuco prek glave in se po majavih stopnicah bosopet odpravil v noč.

***

Da bi bolje razumeli vzgibe dotičnega osebka, na tem mestu polistajmo po nikdar ponatisnjeni in od uradnega zgodovinopisja zanikani šestnajsti knjigi Slave vojvodine Kranjske bogenšperškega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja s podnaslovom Tajne združbe inu skrivni cehi vojvodine Krajnske. Na petindvajseti strani zvezka piše naslednje:
Le malu je znanu, de templjarji v resnici iz naših krajov izvirajo. Ime so po šuštarskih opravilih dobili, sej šolne templjajo inu to obrt že stoletja skoz rodove ohranjajo. To seveda o ta pravih templjarjih razpredam, sej so oni, kteri so v Jeruzalemi inu Sveti Deželi nastali, samu ena kopija prou bleda tega kranjskega tajinstvenega ceha.
Njihova naloga naj bi bilo sveto dežo najti, neprecenljivi artefakt iz daljnih časov, v kterem naj bi hranili mast v Bobovku zaklanega zlatooklega mamuta. Ta mast naj bi čudežne učinke imela, inu kedor bi iz nje ocvirke ali zaseko pripravil ter to pojedel, bi lahko vladar sveta postal inu večnega življenja bil deležen.
Ali sledi so se za to sveto dežo že zdavnej skozi historijo zabrisale. Po nekterih pričvanjih nej bi se do nje dokopal Aleksander Makedonski, po drugih Julij Cezar, a temu ne gre kaj prida verjeti. Sveto dežo nej bi namreč še pred prihodom Slovanov v te kranjske dežele nekje na sotočju dveh vodotokov skril poslednji od keltskih druidov, ki jim je bil artefakt v hranjenje zaupan od tih staroselcev, ki so tod pred njimi žili. Od tedaj nej bi deža z obličja zemlje izginila inu ni noben več oči nanjo položil bil.
Trenutni nadšuštar reda templjarjev je Flikarjev Tone, po domače Petarjev, ki bralcem sporoča, de ima ta najboljšo dreto inu smolo, tako da kar k njemu šolne v popravilo prinesite. Če mu izročite kupon, kterega na zadnji strani bukvice najdete, vam deset odstotno znižanje obračuna.

***

Temnikar je segel v malho in iz nje potegnil baterijsko svetilko. Snop brlikave luči je osvetlil kos mastnega kartona, ki je bil nekdaj očitno del večje kartonaste tvorbe, najbrž škatle za pico. Vegastih vrat majave barake se je oklepal s pomočjo zarjavelega risalnega žebljička, na njem pa je bil skorajda nečitljivo načečkan priimek. Beličnik si je zadovoljno zamrmral v brk in pobrskal po malhi za vitrihom. Vajeno ga je vtaknil v ključavnico in odklenil vrata, ki so ob lahnem dotiku zacvilila, kakor bi iz kože dajal nevrotično falzetno mačko brez posluha. Pritlikavec je otrpnil in zadržal dih. Ker je iz kolibe velo neprekinjeno smrčanje, je olajšano izdihnil in na plan privlekel WD-40 ter z njim izdatno naškropil zarjavele tečaje. V drugo je vrata odškrnil neslišno in se zazrl v notranjost kočure. Na žimnici na tleh je ležala orjaška, skorajda kitovska postava. Naslednji predmet, ki ga je vzel iz malhe, je v mesečini poblisnil jekleno, nabrušeno in preteče.

***

Mož stoterih imen in tisočerih aken ter njegov študent Janez Wleibeis sta se ogorčeno zastrmela nekam ven iz strani in glasno ponegodovala: »Kaj pa midva? In najin obljubljeni pogovor, ki naj bi ga nadaljevala od prejšnjič?«

Kaj sta pa tako lahkoverna, je pripomnil avtor.