Tag Archives: Fantazija

Neiztrohnjeno srce

»Postoj tu, tujec, le za hip prisluhni,
kaj jezik moj napleta ti v svarilo.
Ko pade noč in pride molk brezupni,
Ne veš, ne kam bi šel, ne kod, ne …«

Recitacijo je presekal glasen pok iz dveh pušk. Govorec je še nekaj trenutkov majajoče stal, kot bi ga neka neznana sila bodrila pri neupoštevanju dejstva, da ima po novem na ramenih prazen ništrc, nato pa ga je gravitacija neusmiljeno povlekla k sebi, da je s pridušenim copom pomendral podrast in z zdaj le še namišljenimi ustnicami poljubil očetnjavo.

»Pazi, Brane, tamle gre še en!« je vzkliknil srednjerasel moški okoli štiridesetih.

»Vidim ga, Vojko,« je odvrnil plečati ogovorjenec.

Puški sta se istočasno uperili in enoglasno sprožili smrtno pretnjo proti počasi bližajoči se postavi.

Toda ta se je spotaknila ob štrlečo korenino, da jo je zaneslo vstran, in krogli sta ji namesto načrtovane glave odpihnili le levico, da jo je odneslo iz rokava oguljenega suknjiča. Izguba uda je očitno ni preveč motila, saj je odločno stopala dalje in monotono zategovala:

»Ko prideš mi na pot, naj kri ti zmrzne,
iz dni minulih naj spomin ti vznikne,
ko bežal rod človeški pred zvermi je.
Tako zdaj ti pred mano planeš …«

Iz glave mu je vzbrstela sekira, ki je še pred nekaj trenutki počivala za Branetovim pasom.

»Uf, za hip sem se že zbal,« je slišno olajšan dejal Vojko.

»Ne skrbi,« ga je pomiril tovariš, ki je bil dobri dve glavi višji od njega. In če je bil Vojko žilav in utrjen, so se povsod pod Branetovimi oblačili napenjale mišice. Oprtala sta si puški na rame in zakoračila dalje skozi mračečo se hosto. Read More

Share Button

Kolektivna pogodba

»Kam gremo danes na teren?« je med luknjanjem kartice zaspano vprašal Gorag. »V Prerasnikove jame, kajne.«
»Kakšne jame, neki,« ga je prek kupe vročega vrbovega in lipovega poparka začudeno premeril Betal. »Kaj nisi dobil okrožnice? Včeraj nas je čakala ob vrnitvi s terena. Berakljeve enote so utrpele hude izgube v Zabačnikovi močvari in Vrhovni je zaukazal, da jim moramo priskočiti na pomoč.«
»Orenk so jih fasal,« je prikimal Baušej, ki je brusil svojo bojno sekiro. »Baje so se Vraževim vojakom pridružil odpadni magi in so naše zahaklal za hrbtom. Pol močvirja nej bi bilo rdečega od krvi.« S krempljem je krcnil sekiro, da je hladno zazvenela v jutranjo meglico, ki se je vlekla skozi kasarno.
»Ja in? Kot da je to naš problem,« se je zdaj že povsem prebujeno razhudil Gorag. »V kolektivni pogodbi lepo piše, da mora biti sprememba delovne lokacije najavljena vsaj tri dni predhodno.«
»Zakaj pa nisi prebral okrožnice na vhodu?« ga je nekam uradniško opomnil Betal.
»To je pa tud res,« se je priključil še Baušej, ki pa je v glasu imel samo iskreno zaskrbljen prizvok. »Še jest sem jo, pa veš, kakšne probleme mi dela branje. No, mal mi je tud Betal pomagal, če ne bi bil najbrž še zdej tam in jo bral. Zakaj je pa ti nisi?«
»Zakaj, zakaj?« je bil Gorag zadirčen. »Otroka imam bolnega in sem takoj po šihtu oddirjal domov. Me zanima, kakšen bi bil ti, če bi tvoj pamž vročično bledel zaradi levjega kašlja in gnojnih koz. Če mi je zadnji teden uspelo spati po štiri ure na noč, sem bil vesel. Sploh pa je vse to brezpredmetno. Sprememba lokacije potrebuje trodnevno predhodno objavo, ne pa takole z danes na jutri. Vama je pa očitno vseeno!« Read More

Share Button

Stari inkvizitor

Polžaste stopnice so se leno vile proti vrhu zvonika. Počasne a trdne stopinje so zamolklo odmevale od sten prepredenih s pajčevinami. Okorna postava, ki jih je povzročala, se je z desnico naslonila na steno in hropeče zakašljala. Jetika je zahtevala svoj dolg in kašlju je sledilo zateglo piskanje iz pljuč, ki bi se po jakosti zlahka primerjalo s starim hlaponom, če bi ga oseba poznala. A ga ni. Svet, v katerem je živela, še ni doživel industrijske revolucije in parni stroji so bili domena rodov, ki bodo še prišli. Read More

Share Button

Jutranja trola

»Kontrola vozovnic. Smem videti vašo, prosim?«

Zgubani coprnik se je zbegano prebudil iz poldremeža, med katerim mu je po kinkajoči koščeni koničasti bradi spolzel tanek tok goste od tobaka zamazane sline. Mežikajoče se je zastrmel v sprevodnika, ki je s konico okovanega škornja tja v en dan udarjal v trhel trinožnik, na katerem je čemel starec v modri halji.

»Šamo šekundičo,« je dejal in iz širokega rokava potegnil protezo. »Tole ši vštavim, pa jo poiščem.«

Ravno je odprl usta, da bi si na zgornjo dlesen namestil umetno zobovje, ko je lojtrnik zapeljal v udrtino, da je sunkovito poskočil in je starcu odneslo slonovino iz rok. Sprevodnik se je uslužno obrnil, da bi šel ponjo, pa ga je coprnik ustavil s kretnjo roke.

»Ne delajte ši škrbi,« je zašušljal, »bila je dvanajšturna. Preprošt urokeč, ki poškrbi, da še mi žvečer ni treba ubadati š čiščenjem.« Iz rokava je potegnil novo in si jo z vajeno kretnjo namestil v usta. »No, pa šmo. Počakajte, da poiščem to vožovničo. Ižvolite. Kaj pa tako bolščite? Govorno napako imam, vešte. Šte mišlili, da šušljam, ker nimam proteže?«

  Read More

Share Button

Dragi dnevnik – alternativni zaključek

Ki pa niti pod razno ni Režiserjev rez. Je le postaja na poti do končne zgodbe, ki sem jo objavil minuli teden. Glavni junak mi je namreč prirasel k srcu in nekje globoko v sebi sem želel, da mu uspe. Kot je rekel Nered v komadu Crni sin – Zgodba bi lahko krenila tudi v to smer.

ponedeljek, 23. junij

Dragi dnevnik, oprosti, ker tako nečitljivo kracam vate, a ciza ni v najboljšem stanju. No, vseeno je v boljšem kot kolovoz, ki pelje iz vasi. Gospodarju je uspelo. Tudi jaz sem pripomogel k temu, saj sem mu stal ob strani, čeprav so mi misli uhajale k Agati. Poskus je uspel. Zdaj bo pokazal svetu, kdo je genij.

A mene ta svet znanosti ne zanima več. Pustil sem Gospodarja, da je vzneseno kričal Živo je! Živo je!, jaz pa sem stopil do hleva in si sposodil enega od Gospodarjevih konj. Zdaj bo bogat in enega kljuseta res ne bo pogrešal. Pa tega na pol razpadlega voza tudi ne. Nanj sem vrgel culo z vso svojo lastnino in spotoma pobral še Agato. Zdaj naslonjena na mojo ramo drema, ko se počasi fijakava novemu življenju nasproti.

Čudno. Ravnokar je mimo prišla skupina vaščanov, ki je v rokah vihtela bakle in vile ter nekaj vpila. Najbrž kak kresni običaj, ki ga ne poznam. Saj bi se jim pridružil, a Agata pokašljuje in nočem je pustiti same. Raje bom malo bolj prignal konja, da bova do jutra že čez prelaz.

Share Button

Dragi dnevnik

ponedeljek, 9. junij

Oprosti, ker sem za kak mesec pozabil nate, dragi dnevnik. Ne vem kje naj začnem, saj sploh ne vem, kje se me drži glava. No ja, to sem omenil bolj figurativno, saj jo dejansko imam na ramenih, za razliko od tistega ubožca, ki sem ga ponoči moral izkopati iz svežega groba na vaškem pokopališču. Bojda so mu jo oddrobili, ker naj bi se ukvarjal s črno coprnijo. Še dobro, da moj Gospodar ni takšen in da na naju ne preži nevarnost v obliki pobesnele vaške drhali. Ne. Moj Gospodar je znanstvenik in se ne bavi s takimi larifariji, o katerih klepetajo starikave in na pol brljave ženice, ko ob večerih ždijo ob krušni peči, da bi pregnale mraz iz tistih krhkih, opravljivih kosti. Čeprav sem ugotovil, da znajo biti prijazne, če se jim zahoče. Ko me je predvčerajšnjim zalotil dež, me je grbasta in kruljava Agata, ki se je pred kakim mesecem izza gora preselila v kočuro ob vaškem vodnjaku, povabila k sebi pod streho. Še danes ne morem pozabiti njenih rahlo motnih oči, ki so se zazrle v moje in se niso odmaknile. Read More

Share Button

Motno jutro

Planjavo pred gozdom so prekrivale jutranje meglice, ki so se dvigale iz mimobežečega potočka. Zvezda jutranjica je nemo motrila zaspano pokrajino in vdano v usodo čakala, da jo zaslepi sonce, ki se še ni prikazalo izza obzorja. Skozi predzorni somrak se je občasno zaslišalo ukanje sov ter počasno plahutanje njihovih težkih kril, ko so se z glodalci v kljunih vračale v svoje dupline. Prek travnika je s težkimi koraki šla mračna postava, ki je v desnici stiskala brezoblično gmoto …

Read More

Share Button