Tag Archives: Fantazija

»Kam gremo danes na teren?« je med luknjanjem kartice zaspano vprašal Gorag. »V Prerasnikove jame, kajne.«
»Kakšne jame, neki,« ga je prek kupe vročega vrbovega in lipovega poparka začudeno premeril Betal. »Kaj nisi dobil okrožnice? Včeraj nas je čakala ob vrnitvi s terena. Berakljeve enote so utrpele hude izgube v Zabačnikovi močvari in Vrhovni je zaukazal, da jim moramo priskočiti na pomoč.«
»Orenk so jih fasal,« je prikimal Baušej, ki je brusil svojo bojno sekiro. »Baje so se Vraževim vojakom pridružil odpadni magi in so naše zahaklal za hrbtom. Pol močvirja nej bi bilo rdečega od krvi.« S krempljem je krcnil sekiro, da je hladno zazvenela v jutranjo meglico, ki se je vlekla skozi kasarno.
»Ja in? Kot da je to naš problem,« se je zdaj že povsem prebujeno razhudil Gorag. »V kolektivni pogodbi lepo piše, da mora biti sprememba delovne lokacije najavljena vsaj tri dni predhodno.«
»Zakaj pa nisi prebral okrožnice na vhodu?« ga je nekam uradniško opomnil Betal.
»To je pa tud res,« se je priključil še Baušej, ki pa je v glasu imel samo iskreno zaskrbljen prizvok. »Še jest sem jo, pa veš, kakšne probleme mi dela branje. No, mal mi je tud Betal pomagal, če ne bi bil najbrž še zdej tam in jo bral. Zakaj je pa ti nisi?«
»Zakaj, zakaj?« je bil Gorag zadirčen. »Otroka imam bolnega in sem takoj po šihtu oddirjal domov. Me zanima, kakšen bi bil ti, če bi tvoj pamž vročično bledel zaradi levjega kašlja in gnojnih koz. Če mi je zadnji teden uspelo spati po štiri ure na noč, sem bil vesel. Sploh pa je vse to brezpredmetno. Sprememba lokacije potrebuje trodnevno predhodno objavo, ne pa takole z danes na jutri. Vama je pa očitno vseeno!« Read More

Polžaste stopnice so se leno vile proti vrhu zvonika. Počasne a trdne stopinje so zamolklo odmevale od sten prepredenih s pajčevinami. Okorna postava, ki jih je povzročala, se je z desnico naslonila na steno in hropeče zakašljala. Jetika je zahtevala svoj dolg in kašlju je sledilo zateglo piskanje iz pljuč, ki bi se po jakosti zlahka primerjalo s starim hlaponom, če bi ga oseba poznala. A ga ni. Svet, v katerem je živela, še ni doživel industrijske revolucije in parni stroji so bili domena rodov, ki bodo še prišli. Read More

»Kontrola vozovnic. Smem videti vašo, prosim?«

Zgubani coprnik se je zbegano prebudil iz poldremeža, med katerim mu je po kinkajoči koščeni koničasti bradi spolzel tanek tok goste od tobaka zamazane sline. Mežikajoče se je zastrmel v sprevodnika, ki je s konico okovanega škornja tja v en dan udarjal v trhel trinožnik, na katerem je čemel starec v modri halji.

»Šamo šekundičo,« je dejal in iz širokega rokava potegnil protezo. »Tole ši vštavim, pa jo poiščem.«

Ravno je odprl usta, da bi si na zgornjo dlesen namestil umetno zobovje, ko je lojtrnik zapeljal v udrtino, da je sunkovito poskočil in je starcu odneslo slonovino iz rok. Sprevodnik se je uslužno obrnil, da bi šel ponjo, pa ga je coprnik ustavil s kretnjo roke.

»Ne delajte ši škrbi,« je zašušljal, »bila je dvanajšturna. Preprošt urokeč, ki poškrbi, da še mi žvečer ni treba ubadati š čiščenjem.« Iz rokava je potegnil novo in si jo z vajeno kretnjo namestil v usta. »No, pa šmo. Počakajte, da poiščem to vožovničo. Ižvolite. Kaj pa tako bolščite? Govorno napako imam, vešte. Šte mišlili, da šušljam, ker nimam proteže?«

  Read More