Čez nekaj ur, med katerimi je iz Mrgodove pisarne na dvorišče priletelo dosti glasnih besed in približno toliko kletvic, se je trojica vrnila med vojake. Ti so počasi vstajali in si trkali prah z uniform. Gorogu je obraz od veselja tako žarel, da bi ga kak manjši planet zlahka posvojil za svoje sonce.
»Vse je urejeno, fantje,« se je zasmejal. »Lahko grem delat v Prerasnikove jame. Sicer bom šel sam, ampak nihče ne bo mogel reči, da se izogibam delu. Želim pa, da se kolektivno pogodbo in naše pravice spoštuje.« S tal je pobral leščerbo in sulico in se odpravil proti vratom. »Pa uživajte v močvari. Upam, da muljne pijavke ne bodo preveč srborite.« je še zaklical in izginil skozi leseno obzidje.
Sovojščaki, ki so strmeli za njim, so čez nekaj trenutkov zaslišali zaporedje rezkih švistov, glasen krik in top udarec, kot bi nekdo izstrelil roj puščic v ogromno telo in ga podrl. Orki so se zgroženo spogledali in nagonsko planili proti vhodnim vratom. Prvi, ki jim je uspelo priti skoznje, so v bleščavi opoldanskega sonca ugledali sovražnikovo vojsko, ki jih je postrojeno čakala z napetimi tetivami in golim jeklom.
Drugi so videli predvsem trupla soborcev.

Zgubani coprnik se je zbegano prebudil iz poldremeža, med katerim mu je po kinkajoči koščeni koničasti bradi spolzel tanek tok goste od tobaka zamazane sline. Mežikajoče se je zastrmel v sprevodnika, ki je s konico okovanega škornja tja v en dan udarjal v trhel trinožnik, na katerem je čemel starec v modri halji.

»Šamo šekundičo,« je dejal in iz širokega rokava potegnil protezo. »Tole ši vštavim, pa jo poiščem.«

Ravno je odprl usta, da bi si na zgornjo dlesen namestil umetno zobovje, ko je lojtrnik zapeljal v udrtino, da je sunkovito poskočil in je starcu odneslo slonovino iz rok. Sprevodnik se je uslužno obrnil, da bi šel ponjo, pa ga je coprnik ustavil s kretnjo roke.

»Ne delajte ši škrbi,« je zašušljal, »bila je dvanajšturna. Preprošt urokeč, ki poškrbi, da še mi žvečer ni treba ubadati š čiščenjem.« Iz rokava je potegnil novo in si jo z vajeno kretnjo namestil v usta. »No, pa šmo. Počakajte, da poiščem to vožovničo. Ižvolite. Kaj pa tako bolščite? Govorno napako imam, vešte. Šte mišlili, da šušljam, ker nimam proteže?«

***

»… ona pa mi je dejala: ‘Gospa, prisežem, da še svoj živi dan nisem videla bolj nebrzdanega otroka. Saj je res, da smo bili mi v svojih letih živahni, ampak kar je preveč, je pa preveč. Zahtevam, da mi kupite novo mantikoro,’ jaz pa njej: ‘Poglejte, ljuba soseda, nikakršnega dokaza nimate, da se je naš Živobran res igral z očetovo knjigo z uroki in nenamenoma priklical velikanskega orla, ki je odnesel vašo udomačeno mantikoro. Namesto, da bi bili veseli, da ta žival ni pograbila našega sončka Živobrana, ki je roko na srce res bolj živahne krvi, a niti slučajno tako pobalinski, kakor ga poskušate naslikati. Kaj bi jaz brez njega. Kdo pa sicer sploh še ima mantikore za domače živali? Mantikore so bile krik mode za časa kralja Brazdoljuba III.’ In veš, kaj mi ta avša poreče v odgovor? Rekla mi je, naj se  je–«

Močan udarec ji je iz prsi ukradel ves zrak, da je sredi stavka utihnila in se zgrudila po tleh.

***

»Trola. Končno!« je skozi zobe stisnil namrgodeni Blagomir. »Gremo, gremo, zmigajte se!« se je pridušal, ko se je s širokimi rameni komolčil med ženskami in starkami, ovešenimi s cekarji, ki so se odpravljale na tržnico, da bi si kupile kakšno koreniko mandragore, saj vsi vemo, da najboljša poide že kmalu po deveti in kdor se ne pomudi, se tisti da lahko zadovolji le z razdišanimi vejicami, ki imajo približno enako moč kot žajbelj.

Z dobro odmerjenim sunkom desnega komolca je zadel naključno žensko med rebra, da se je med lovljenjem sape sesedla, in se bočno prerinil proti vstopu.

»S poti, babšeta, mogočenmu Blagomirju se mudi nad zverine in beštije, pred katerimi trepetate ponoči  za trdno zapahnjenimi vrati. Ajmo, svojat, rad bi sedel!«

To rekši, se je prerinil do srede lojtrnika, robato potrepljal nekega škrata po ramenih in mu s pogledom dal vedeti, da bo zanj bolje, če odstopi mesto gori mišic, ki se je pela nad njim. Odločil se je še malo zakinkati, ko ga je v glavo zadela proteza.

***

»Kako to, da greš že zdajle na šiht?« je škrat vprašal drugega, ki je sedel tik za njim. »Mar se tvoja izmena v rudniku ne začne uro kasneje? Počemu torej ta trola?«

»I, počemu? Mar ne veš, da je polovico prevozov prevzel nov ceh?«

»Ne.«

»No, jih je. In veš, kaj so svinje naredile? Mesečna karta enega prevoznika velja samo zanj, medtem ko moraš za drugega vzeti svojo?«

»Ja, zakaj pa je ne vzameš potem za drugega?«

»Ker končam tako pozno, da se iz rudnika lahko vrnem samo z Globeltourovim lojtrnikom, saj Kolopotnikov ne  vozi po četrti popoldne.«

»Nič fouš,« je na pol v odgovor in na pol v brado zamrmral prvi, ko je na čokatih ramenih začutil neznan trepljaj. Obrnil se je in zagledal v mišičnjaka, ki je imel ledja zakrita s krpico usnja, na ramenih pa mu je počival meč, večji od povprečno raslega škrata. Ker se je odpravljal na delo in s seboj ni imel sekire, se je raje umaknil, kot pa da bi se zapletal s takšnim primitivcem, ki mu je že na čelu pisalo, da prav išče pretep. S tal je pobral malho z malico in mu odstopil sedež.

»Dremal pa ne boš,« je tiho siknil škrat in takoj za tem stavkom izrekel še urok za razrito cesto.

***

»Pusti ga pri miru,« se je na vse grlo zadrl Tom Bombedobil, ko je Blagomir penasto zagrabil škrata za ovratnik usnjenega telovnika in ga dvignil s tal. Kljub temu, da je v višino meril pičel decimeter in pol, je njegov glas dokaj predirljivo šinil v mišičnjakova ušesa. Ta je spustil zaprepadenega škrata, da je telebnil na z blatom in slamo prekrita tla ter si z rokami preplašeno zakril glavo. Palček se je z vso silo zagnal v moža in pričel plezati po njegovih nogah navzgor. Prijemal se je za goste šope črnih dlak in se nevarno bližal predelu pod pasom.

»Ej … ti … mali … auuu … cuukaaaa … daj … mir … mater … ti …«

Uspelo mu ga je zagrabiti med prste, ki so bili skoraj večji od Toma samega. Podržal si ga je pred očmi in revsknil.

»Poslušaj, ščene malo, mojih nog ne brije nihče razen mene in ker se trenutno bliža zima, bi rad ohranil to zastonjsko zaščito pred mrazom. Štekaš?«

S temi besedami ga je zavrtel nad glavo in zalučal nekam naprej, sam pa se je zleknil nazaj na sedež.

***

Gruščelj je začutil, kako ga je nekaj zadelo v hrbet in je nalahno dregnil Šodra, ki je lomastil ob njem.

»Šoder,« je zagolčal z globokim, kamnitim glasom, »se ti da pogledati, kaj me je zadelo?«

»Nek palček je bil, » mu je odvrnil Gruščelj. »Potniki so se spet zravsali.«

»Res? Saj ne moreš verjeti. Bi si mislil, da mogoče bo pa enkrat en dan minil mirno, ampak ne. Samo pobožne sanje, stari moj.«

»Prav imaš,« je odvrnil Šoder. »Včasih me ima, da bi šel ven iz prevozniškega posla. A kaj, ko trol težko dobi boljšo plačo.«

Trola sta globoko zavzdihnila, kot bi veter zavel skozi gorsko špiljo, in v enoličnem ritmu vlekla lojtrnik naprej.

ponedeljek, 23. junij

Dragi dnevnik, oprosti, ker tako nečitljivo kracam vate, a ciza ni v najboljšem stanju. No, vseeno je v boljšem kot kolovoz, ki pelje iz vasi. Gospodarju je uspelo. Tudi jaz sem pripomogel k temu, saj sem mu stal ob strani, čeprav so mi misli uhajale k Agati. Poskus je uspel. Zdaj bo pokazal svetu, kdo je genij.

A mene ta svet znanosti ne zanima več. Pustil sem Gospodarja, da je vzneseno kričal Živo je! Živo je!, jaz pa sem stopil do hleva in si sposodil enega od Gospodarjevih konj. Zdaj bo bogat in enega kljuseta res ne bo pogrešal. Pa tega na pol razpadlega voza tudi ne. Nanj sem vrgel culo z vso svojo lastnino in spotoma pobral še Agato. Zdaj naslonjena na mojo ramo drema, ko se počasi fijakava novemu življenju nasproti.

Čudno. Ravnokar je mimo prišla skupina vaščanov, ki je v rokah vihtela bakle in vile ter nekaj vpila. Najbrž kak kresni običaj, ki ga ne poznam. Saj bi se jim pridružil, a Agata pokašljuje in nočem je pustiti same. Raje bom malo bolj prignal konja, da bova do jutra že čez prelaz.

Oprosti, ker sem za kak mesec pozabil nate, dragi dnevnik. Ne vem kje naj začnem, saj sploh ne vem, kje se me drži glava. No ja, to sem omenil bolj figurativno, saj jo dejansko imam na ramenih, za razliko od tistega ubožca, ki sem ga ponoči moral izkopati iz svežega groba na vaškem pokopališču. Bojda so mu jo oddrobili, ker naj bi se ukvarjal s črno coprnijo. Še dobro, da moj Gospodar ni takšen in da na naju ne preži nevarnost v obliki pobesnele vaške drhali. Ne. Moj Gospodar je znanstvenik in se ne bavi s takimi larifariji, o katerih klepetajo starikave in na pol brljave ženice, ko ob večerih ždijo ob krušni peči, da bi pregnale mraz iz tistih krhkih, opravljivih kosti. Čeprav sem ugotovil, da znajo biti prijazne, če se jim zahoče. Ko me je predvčerajšnjim zalotil dež, me je grbasta in kruljava Agata, ki se je pred kakim mesecem izza gora preselila v kočuro ob vaškem vodnjaku, povabila k sebi pod streho. Še danes ne morem pozabiti njenih rahlo motnih oči, ki so se zazrle v moje in se niso odmaknile.

Vsi ljudje, kar sem jih srečal, se me vedno gledali s prezirom. Z izjemo Gospodarja, seveda. On me gleda, kakor gleda tesar oblič ali kovač meh. Sem koristen, vendar le golo orodje. Dvomim, da me Gospodar sploh dojema kot živo bitje. A čeprav le kot orodje, me sprejema takšnega kot sem. Očesi različnih velikosti, pri čemer je levo oko v višini nosnice, deformirana hrbtenica in desna noga skoraj čevelj daljša od leve. Marsikak drug gospodar bi me najbrž že zavrgel, kakor gozdar odvrže polomljeno žago, toda Gospodar me ni. Daje mi streho nad glavo in hrano in včasih, ko zgrbljeno ležim na svoji slamnjači, sanjarim, da mi bo nekega dne zapustil svoj laboratorij. Skrbno ga namreč opazujem in se učim, da bom nekoč sposoben upravljati z vsemi zapletenimi napravami. In ko bom sam gospodar tega laboratorija, bom imel svojega slugo, ki bo zame opravljal dela, ki jih zdaj jaz počnem za mojega Gospodarja.

Ko sem sinoči legel k počitku za urico ali dve, preden sem odšel po opravkih na pokopališče, pa nisem sanjal tega. Zatisnil sem oči in prednje je priplaval tisti motni Agatin pogled, ki je bil, kot bi z roko segla skozi duplini v moji lobanji in me pobožala po duši. Čeprav je koža na njenih prstih raskava, tega nisem čutil. Bilo je, kot da bi se me dotikala v baržunastih rokavicah in godla na strune napete skozme. Roke so se ji tresle, ko mi je ponudila skodelo vodene ječmenove kave, da sem kar se da urno segel po njej, pa jo je že polila več kot polovico. Ko sem jo srkal, sem jo z levim očesom opazoval, kako zatopljeno strmi vame in se ji že tako moten pogled polni s solzami.

Pa dovolj za danes. Slišim Gospodarjev glas, ki me kliče.

četrtek, 12. junij

Znova sem s tabo, dnevnik moj. Od ponedeljka se mi ni zgodilo nič kaj posebej razburljivega, čeprav sem upal, da se mi bo. Hodil sem po opravkih za Gospodarja. Pravi, da je sedaj že skoraj vse pripravljeno za največji poskus njegovega življenja. Poskus, ki bo odprl oči samooklicanim svetovnim znanstvenim eminencam, ki si zatiskajo oči pred pravim napredkom. Poskus, ki ga bo postavil tja, kamor po pravici spada, na piedestal znanosti. Poskus, od katerega je odvisno vse. Čez deset dni bo polna luna. To naj bi bil pravi datum za izvedbo, vsaj tako trdi on. Jaz mu verjamem, čeprav sem se zalotil, da med opravljanjem zadolžitev večkrat pomislim na Agato in na njene oči, ki so v meni gledale živo bitje, ki zna čutiti.

Malo mi je nerodno priznati, a včeraj, ko sem med Gospodarjevim popoldanskim dremežem imel uro prostega časa, sem se splazil iz hiše in smuknil v vas do vodnjaka, da bi jo ugledal. A je ni bilo. Vrata in okna je imela zaprta in čeprav me je nekaj gnalo, naj potrkam, se nisem odločil za to.

ponedeljek, 16. junij

Včeraj sem zbral pogum in se med potjo do pokopališča ustavil ob Agatini kajži. Ura je bila že krepko čez polnoč, ko sem pokukal skozi umazano okno. Sedela je za mizo in imela roke sklenjene v molitvi. Nisem bil prepričan, ali je budna, saj se je s čelom naslanjala na grčaste členke, glasu pa ni bilo od mize. V trebuhu sem čutil mravljince in skorajda mi je padlo srce v hlače (tam sem ga kasneje tudi imel, a ne svojega, saj sem na pokopališče moral po ta del človeške anatomije), a sem vseeno nežno potrkal po šipi. Agata se ni zganila. Potrkal sem močneje in opazil, da se je zdrznila. Tretje trkanje je bilo še glasnejše in zdaj se je prebudila in z begavimi očmi sledila izvoru hrupa. Stopila je k oknu in ga odprla. Stal sem tam, ves skrivenčen in sključen, in ko me je zagledala, me je povabila v hišo. Ponudila mi je ječmenove kave, nato pa me je objela in s koščenimi rokami prižela k sebi.

Gospodar je bil jezen, ker sem mu srce prinesel uro prepozno in je besnel, saj ni bil navajen, da zamujam. A bilo mi je vseeno. Prvič v življenju mi nekdo pomeni več kot Gospodar. Dobro, da kljub vsem svojim naprednim napravam, ne zna brati misli, ker bi me sicer gotovo nadrl. Sam mi je vedno polagal na srce, da moram imeti pred seboj jasen cilj. In to v njegovem primeru ni bila prijazna Agata, temveč poskus. Poskus, ki mi kljub želji, da Gospodarju uspe, trenutno ni najpomembnejši.

Če mi bo uspelo, se jutri znova odkradem v vas.

četrtek, 19. junij

Gospodar me stalno potrebuje ob sebi. Pravi, da si ne smeva privoščiti najmanjše napake. Še vedno garam kot črna živina, a med potjo na pokopališče sem se vseeno oglasil pri Agati. S pogledi sva si povedala vse.

ponedeljek, 23. junij

Gospodarju je uspelo. Tudi jaz sem pripomogel k temu, saj sem mu stal ob strani, čeprav so mi misli uhajale k Agati. Poskus je uspel. Zdaj bo pokazal svetu, kdo je genij.

A mene ta svet znanosti ne zanima več. Pustil sem Gospodarja, da je vzneseno kričal Živo je! Živo je!, jaz pa sem stopil do hleva in si sposodil enega od Gospodarjevih konj. Zdaj bo bogat in enega kljuseta res ne bo pogrešal. Pa starega, na pol razpadlega voza tudi ne. Nanj sem vrgel culo z vso svojo lastnino in čez nekaj minut se bom odpravil po Agato. Zapustiti hočeva to dolino in čim prej nama bo to uspelo, bolje bo.

Tako, dnevnik, še tebe zbašem v malho in se odpravim. Hmmm, kaj je ta hrušč …

… gradu se bliža gručica vaščanov z baklami. Najbrž so nekako izvedeli, da je Gospodarju uspel poskus, pa so mu prišli čestitat. Grem jim odpret, potem pa na pot. Ko bom znova pisal vate, dragi dnevnik, bova z Agato že čez prelaz.

Zasopel se je prebudil iz sanj. Čelo mu je prekrival hladen znoj in v ramah je čutil nenavadno ščemenje, ki se je širilo po trupu navzdol. Kot bi mu kdo pod kožo vstavil prgišče mravelj in jim pustil, da prosto gomazijo po brazdah njegovih mišic. Stresel se je in si poskušal pometi ščemenje iz kože, a brez uspeha. Bilo je tako neprijetno in nelagodno, da je šele sedaj začutil bolečino, ki se mu je zasekala v sence. Prekleto, je pomislil, včeraj je moral biti divji. Kaj sem sploh počel? Vstal je in pristavil vodo za kavo ter se odpravil pod mrzel tuš. Hladne kapljice vode so se mešale s potom na njegovem obrazu ter ga uspešno odplaknile, a zbistritve misli zaenkrat še ni bilo na vidiku. Otrl se je v zguljeno frotirjasto brisačo in se matasto opotekel v kuhinjo. Zavrel je kavo in vanjo stisnil polovico limone. Čakal je, da se črna brozga pohladi, in si odsotno gnetel roke, da bi pregnal mravljince. Nepremično se je zazrl v nedoločljivo točko pred seboj.

…postava se je približala gozdu. Iz žepa je vzela svetilko in snop brljave luči je šibko zarezal med hrastova debla. Moški je z levico odmaknil veje, da so se krošnje bežno osvetlile in izginil v gozd …

Zdrznil se je. Kava pred njim je bila že mrzla. Izpil jo je na dušek, se nakremžil ob nagnusni mešanici in skodelico s silo odložil na mizo. Poskušal je urediti misli, a mu to ni kaj prida uspevalo. Z rokami se je uprl v mizo in počasi vstal z majavega stola. Ko je negotovo stopal proti spalnici, so mu boksarice počasi spolzele navzdol, da se je zapletel vanje in skoraj telebnil po tleh. Krasno, je pomislil, že tako se je dan začel čisto usrano, zdaj pa mi je popustila še elastika na gatah. Povlekel si jih je nazaj do pasu in pridržal z eno roko. Napravil je še nekaj korakov in se resignirano sesedel na posteljo. Snel si je perilo in z raztezanjem poskušal ugotoviti, kje je popustila elastika. Živčno je vlekel zdaj sem, zdaj tja, a poškodbe na gumijastem traku ni našel. Čudno, ga je prešinilo, a že naslednji hip je to misel pregnalo še vedno prisotno ščemenje, ki se je medtem razširilo že skoraj na vse telo. Očitno se mu je upirala le še glava, v kateri pa mu je kljuvalo, kot bi kdo vanjo naselil jato sestradanih kokoši. Zakaj se te preklemane kure ne poberejo iz moje glave, se mu je posvetilo, in pokljuvajo te vražje mravlje, ki mi lezejo pod kožo, da me vse srbi. Šibko se je nasmehnil tej domislici in odvrgel boksarice na kup umazanega perila, ki se je bohotil v kotu spalnice. Tole bi bilo dobro oprati, je pomislil, ampak ne še zdaj. Zdajle mora nekako spraviti um v red in se spomniti, kaj je počel včeraj. Spomini so bili zabrisani. Pa ne le za prejšnji dan. Sodeč po datumu na mobilnem telefonu, je bil ves pretekli teden v njegovih možganih le meglena gmota, kot packa črnila, ki jo je nekdo nemarno razmazal z rokavom, ko je nepazljivo potegnil prek nje. Je možno, da je cel teden prepil? Ne, zdaj tega ni počel že kako leto. Občasno se mu je pripetil kak prekrokan vikend, a med tednom se je dosledno držal pravila maksimalno eno pivo na dan. In kdaj se bo to jebeno ščemenje že enkrat nehalo. Naglo je vstal, a v glavi se mu je zavrtelo in omotica je terjala svoj davek, ko je s hrbtom telebnil na razmetano posteljo.

…moški je prodiral vse globlje v hosto. Pletena košara v desnici je brezskrbno nihala ter se zadevala v drevesna debla in praprot, ki se je razraščala pod drevjem. Svetilka je kazala pot nekaj metrov naprej, a v njenem soju se ni znašlo nič omembe vrednega. Nenadoma se je izmed podrasti nekaj deset metrov v levo zaslišal zvok podoben žvižganju. Postava se je za hip zdrznila, uperila svetilko k izvoru bežnega zvoka in se odpravila v njegovo smer …

Okorno je zakrilil z rokami in se dvignil v polsedeč položaj. Kaj za vraga se mu dogaja? Počasi je vstal in krenil proti omari, da bi se oblekel. Vsaj bolečina v glavi se je umirila, če že mravljinci ne popustijo. Odprl je veliko omaro, v kateri je hranil oba para čistih hlač, in izbral ponošene kavbojke. Ko si jih je natikal, so se mu zazdele neobičajno velike. Najbrž se samo omotična glava poigrava z njim. Saj se oblačila med pranjem kvečjemu skrčijo, ne pa raztegnejo. S sumničavim pogledom je premeril hlačnice, ki so se mu vlekle po tleh, in jih zavihal. Vajeno je zategnil pas in za trenutek obstal, ko v njem ni našel luknje, kjer bi morala biti. Vedno ga je zategnil do predzadnje luknje, a tokrat sta mu do zadnje zmanjkala dobra dva centimetra. Je možno, da obstaja kaka tolpa neslanih burkežev, ki vdirajo v tuja stanovanja in nič hudega slutečim ljudem podtikajo napačna oblačila? Misel je bila preveč absurdna celo za njegovo trenutno stanje, a boljše razlage ni našel. Če to po kakšnem čudnem naključju drži, kako so vandali vedeli, kakšne hlače se skrivajo v njegovi omari, saj so bile na las podobne njegovim. Še tisti madež rdečega vina na desni hlačnici, ki ga niso mogli izprati niti najbolj opevani in oglaševani pralni praški, je trdovratno čemel na svojem mestu kot na dan, ko je kavbojke zlikal in jih pospravil v omaro. Izvlekel je še druge hlače in pri njih se je ponovila ista zgodba. Čudno. Popraskal se je po celem trupu, saj je bilo ščemenje vse bolj nevzdržno. Najbolje, da preveri, če mu je kaj zmanjkalo, in obvesti policijo, če se izkaže, da je nekdo res šaril po njegovem blokovskem stanovanjcu. Obenem pa bo v pas s škarjami poskušal napraviti novo luknjo, da mu ne bodo drsele navzdol. Še vedno mu ni bilo jasno, zakaj se mu glava zdi tako težka. Stopil je proti kuhinji, a se nerodno zapletel v predolge hlačnice, ki si jih na teh hlačah ni zavihal, in delček sekunde z grozo opazoval podboj vrat, ki se mu je bližal z nezadržno hitrostjo.

…roke so razgrnile podrast, od koder se je po moževem mnenju oglasilo skrivnostno požvižgavanje. Ob pogledu, ki se je razkril pred njegovimi očmi, je obstal kot vkopan. O žvižgaču ni bilo ne duha ne sluha, a v oči so mu padli gobani, ki so rasli iz tal. Bilo jih je pet in vsak je v premeru imel skoraj pol metra. Zrinil se je skozi visoko podrast in jih željno požiral z očmi. Kapitalna najdba. Segel je proti najbližjemu, ko mu je nekaj spodneslo noge …

Ko se je ovedel od udarca, si je živčno potipal buško, ki se je bohotila sredi čela, s katerim se je zadel v podboj. V dlani se mu je zdela njegova glava nekam večja, kot bi se morala, a s tem se ni kaj prida ukvarjal, saj je zgroženo opazil, da so med njegovo omedlevico hlače postale še večje in da mu noge segajo le še do polovice hlačnic. To ni več smešno, je pomislil. »OK, priznam, potegnili ste me,« je zavpil nekam v zrak. »Uspelo vam je. Inovativen pristop k skriti kameri, res. Ste se zmenili s hišnikom, da vam je posodil ključe? Pa še srečo imate, da sem tako štorast, da ste me lahko večkrat preoblekli. Le mojih golih posnetkov raje ne kažite, bi vas prosil.« Počakal je nekaj trenutkov. »No, kje ste?« je zdaj že kanček nestrpno zavpil. Ščemenje je postajalo vse bolj močno in neprenosno. »Pokažite se že vendar. Haha, smejim se, ker sem na skriti kameri. Dajte no.« Glavo je vse težje držal pokonci, tako ogromna se mu je zdela. Omahnila mu je na prsi in iz grla se mu je izvil srhljiv krik. Glavo je imel veliko kakor celoten trup. Kaj se dogaja? Kaj? Zakaj se krči? Zakaj? Z grozo je opazoval, kako se mu udi zdaj vidno krajšajo in kako trup izginja sam vase. V grlu je začutil močno bitje srca, ki se je trudilo, da bi uspelo prečrpati zadosti krvi. Soba se je pričela vrteti. Na ustnicah se mu je začela nabirati pena. Zagolčal je in stemnilo se mu je pred očmi.

…moški je z obrazom naprej telebnil v gozdni humus. Začutil je, kako se prek njegovega trupa napenjajo vrvi. Poskušal je vstati, saj so se nitke zdele tanke kot sukanec, a bile so presenetljivo močne in niso se hotele vdati pod njegovimi napori. Nenadoma je v njegovo vidno polje stopila drobna postava, nič kaj večja od dlani odraslega človeka. Bradat obraz je ždel pod koničasto kapico in hladne oči so ga s studom motrile. »Poglej ga,« se je s presenetljivo globokim glasom oglasilo bitje, »razdiralca domov. Misliš, da če si toliko večji od nas, lahko po mili volji trgaš in uničuješ naše hiše?« Pljunil ga je v obraz. »Zaradi tebi podobnih je več kot polovica naših ostala brez strehe nad glavo. Ampak mi se ne damo. Vas bomo že počasi spravili k pameti. Enega po enega, a sčasoma nam bo uspelo.« Prvemu na las podoben možic je pritovoril težko staro knjigo in jo odprl. Pričela sta žebrati v nerazumljivem jeziku. »Tako,« je rekel prvi, ko sta končala, »zdaj se boš odpravil domov in pozabil, kaj se ti je zgodilo tukaj. Mislim, da bo kazen kar pravšnja. « V oči mu je vrgel nekakšen prašek in svet se je zameglil …