Nekje je v ospredju radostni klovn. Drugje je v ospredju žalostni klovn. V sredo je v Cankarjevem domu v ospredju stal zapiti klovn, ki je ravnokar v obcestnem jarku posodomiziral enonogo vlačugo, si ga obrisal v garjavo ovco in nazdravil z ribjim možem iz potujočega cirkusa spak.

Od leve proti desni: šegavi bobnar Adrian, falzetni prednji mož Martyn, Bedanc brez bliskavice ter kontrabasist, žagar in thereminist Adrian

Farmyard Filth, album o mesenih užitkih z živalmi, avtomobili in breznogimi travestiti ter pozabljenih truplih in brcanju palic iz rok upokojencev.

Ko sem dal ploščo v podpis, se je bobnar Adrian namuznil: Sex with animals, eh? V sozvočju z albumom, se je odgovor lahko glasil le: Is there any other?

Na Vesti si lahko pogledate par utrinkov s koncerta. Dobil sem celo glasbeno željo. No, ne ravno. Ko je Martyn pobaral publiko, če ima kako željo, sem zavpil: “Terrible”, pa je odvrnil, da so jo itak kanili zaigrati. In so jo. Tako da mi je bilo potem malo žal, da nisem zafehtaril za Swing ‘Em High.

Zvezdnato nebo. Slika je simbolična.

Sam sem imel pripravljenega kar nekaj svežega materiala, ki sem ga na odru poprej izvajal le enkrat ali dvakrat, zato nastopajočih pred menoj nisem kaj prida poslušal. Namesto tega sem se sprehajal po zaodrju zaodrja (ki je bilo pravzaprav nasprotiodrje) in ponavljal program, ki sem ga sestavil za festival. Druga polovica z daljšimi kosi ni bila težavna, bolj sem se bal, da mi bo mogoče kaj zmanjkalo na začetku, kjer sem imel nanizane skorajda same enovrstičnice.

Priprava materiala

Večer pred tem mi je na pomoč nesebično priskočil Perica in mi svetoval še nekaj lepotnih popravkov, ki so mi prišli še kako prav, a sem vseeno cel petek v želodcu nosil prgišče mravljincev, ki so se podili naokoli in me komaj opazno grizljali, saj nastopati pred tisoč glavo množico ni od muh. Resda tega števila nisem vedel vse do začetka večernih nastopov, a sem bil že tekom dneva prepričan, da me zvečer čaka zame doslej najštevilnejše občinstvo na izključno stand up dogodku, saj mi je lani pančevski nastop na dvorišču odplaknil dež in sem namesto zunaj nastopal dvakrat v dvorani (kar se je letos zgodilo sobotnim komikom).

Kruljavi žerjav

Ker sem se zaradi svežine materiala osredotočal tudi na zaporedje, ki mi še ni prišlo povsem v kri, in ne samo na izvedbo, nisem vpil samega nastopa tako, kot bi ga lahko, če bi nastopal z utečenim programom, a je bila izkušnja temu navkljub enkratna. Še posebej me veseli, da Pehar suhih hrušk, ki sem ga gnetel po glavi skoraj celo leto, dobiva končno obliko in da ga bo potrebno v naslednjih nekaj nastopih  samo še kanček zgladiti po robovih in ga dodatno začiniti s kakim ščepcem primerjav.

Frišen pražnji gvant izpod materinih prstov. Bohlonaj, mati.

Tako je minil petek in bil je nastop in bila je pozabava v Subsubu z odprtim mikrofonom, prvi dan. In bil je tudi prispevek na nacionalkinem portalu.

V soboto smo se zaskrbljeno ozirali tja gor pod nebo, kaj nam ima pripihati severni veter, in kazalo je, da se bodo nastopi komikov odvili pod milim nebom, ko je nekaj čez osmo zavil tako močan veter, da je pričelo stole nositi po dvorišču in smo jih urno jeli skladati v kupe. Pri tem so nam nesebično pomagali tudi nekateri obiskovalci, sledila pa je ekspresna priprava dvorane Palacij v gradu. V pol ure smo tako razpostavili kakih 350 stolov, postavila sta se oder in ozvočenje, prenesli transparenti in začelo se je v drugo. Jako uspešno, jako zabavno in po drugi predstavi jako zaspano.

V nedeljo me je dopoldne čakal pogovor na Valu 202, kjer sem se razgovoril kot nedeljski gost. Če ima kdo tričetrt ure življenja viška, je celoten pogovor najti tukaj. Zvečer je sledil nastop v Postojni na festivalu Zmaj ma mlade, kjer sta v nabito polnem atriju IRK SAZU nastopili dve tretjini petkovega panč večera. Sam sem za razliko od petka, ko sem zaključil večer, nastopil prvi in kojci po nastopu sedel v zvesti škodilak ter se odcijazil nazaj v Ljubljano, kjer me je na gradu čakala nagrada za najboljši panč, ki so mi jo izglasovali na radiu Center. Hvala glasovalcem In nagrada? Kolo. Gorsko. Hudo. In trpežno. Testno vožnjo po dvorišču je prestalo.

Obrzdano kolesce

Uspelo mi je ujeti tudi oba nedeljska tujca, Britanca Iana Stona in novozelandskega Šveda (ali švedskega Novozelandca) Ala Pitcherja. Pri obeh je bilo opazno predvsem eno: neprimerno daljša kilometrina. Ian Stone ima tako za seboj kakih 7000 nastopov in to počne štiri ali pet večerov na teden, mi pa vsak po nekaj sto. Na pozabavi v Subsubu smo se zadebatirali kasno v noč in mladi slovenski ter hrvaški junci smo z zanimanjem poslušali veteranske zgodbe in nasvete.

Eden ima trebuh, drugi nos.

Panč se čez tri tedne seli v Zagreb, v Ljubljani pa se nam nov obeta že pozimi v pokriti izdaji.

(fotke osebni arhiv, Miha Rekar in Tanja Mojzer)

prišla do ležečega policaja. Ob predpostavki, da internetne najstnice zardevajo samo še, če na slikah kažejo svoje pomanjkljivosti (ali viške), sva zavzela vsak svoj breg. Jaz sem vehementno opletal s trditvijo, da je važen kot, pod katerim dekle fotografira samo sebe, medtem ko je Irena vljudno zavzela stališče, da se vsa skrivnost skriva v postprodukcijski obdelavi s fotošopom.

Ker sem kmečki pob in imam rad svoj prav, sem se odločil, da empirično dokažem svojo trditev, ki bo ovrgla vsakršno vključevanje fotoštacune v končni izdelek. Vse je v kotih in perspektivah. Vzel sem torej svoj fotoaparat, pogoltnil slino in pogumno pritisnil na sprožilec. Najprej sem uporabil kot stoosemdesetih stopinj.

Skica 1:

Rezultat lahko vidite tukaj:

Zabuhle ličnice, voden pogled in vobča zmedenost.

Če pa fotografijo posnamemo iz kota med telesom in roko, ki je po velikosti nekje med pravim in iztegnjenim, najraje okoli stopetih stopinj …

Skica 2:

… pa je rezultat povsem drugačen:

Takoj opazimo, da je fotografirani subjekt vitek, dobrovoljen in predvsem poželenja ter greha vreden.

Pa smo razrešili še eno skrivnost življenja in to brez hadronskega trkalnika. V tvoj ksiht, fizika!

Na stara leta se bom preselil tja in z visokega trona, obloženega s finim žametom, ogrnjen v brokat delil pravico svojim podložnikom. Ti se mi bodo klanjali in izpolnjevali mojo vsako še tako drobno muho … A vse to leži nekje v prihodnosti. Zaenkrat je edino delovno mesto, ki so mi ga ponudili, mestni čuvaj poševnica plesalec ob drogu.

No-one wants do die alone.
Tied up in a shed
having been tortured for days.
So be my Valentine

1. ki ga ne smete zamenjati z dokumentarcem o Seinfeldu in Ornyju

Detajl slike:

En je stal in da v omamnih dišavah svežega črnila ne bi telebnil po mizi, so ga podpirali štirje, od tega dva ovita v prosoj.

Tam so stale tri in se pretvarjale, da so ena.

Pa je prišel tisti dan v življenjskem ciklu knjige, ko bukvica odvrže goseničasto podobo pisarniških tiskalnikov in se zavije v kokon ploterja. Kar v vsakdanji slovenščini pomeni, da so v tiskarni naredili zadnji poskusni tisk, preden poženejo tiskarske stroje, in da je to zadnja šansa, da debeli urednik še malo vtakne nos med še puhteče papirje, da preveri, če so vnešeni vsi korekturni popravki in da ni slučajno umanjkala kaka stran. Tista točka pred trenutkom resnice, ko nakracaš čačko svojega podpisa na zajeten špeh papirja in rečeš: “Joža, mi smo pripravljen. Požen!”

In čeprav zlepljeno papirovje resda deluje že skorajda kot prava bukvica, je zadevščina vsaj enkrat debelejša od končnega proizvoda metuljaste knjige, saj izpis ni dvostranski. Takisto pa bukvica še nima ovitka, saj bo le-ta narejen pozneje. Zatorej tudi besedica razgaljeni v naslovu. Gospe in gospodje, v vsej svoji neovitosti: ekskluzivne in šokantne fotografije.

Najprej ena slika urednika pri delu, da vsi, ki ne prenesete groznih reči, odvrnete svoja zrkla od nadaljnih slik. Kdor hoče sliko v večji resoluciji, da bi jo prilimal na špajzo kot odganjalnik otrok ali na vhodna vrata kot protivlomilsko zaščito, naj se oglasi na moj e-mail in se bomo dogovorili za ceno.

Takole je videti gola knjiga iz ptičje …

… in takole iz žabje perspektive.

Fotografu se je zapeljivo nastavila v družbi ameriške deluxe sestrice.

Med prestavljanjem s pisalne mize na polico je gospodu Krikecu ploter padel na prste in mu jih sploščil.

Hagrid je resno vzel nalogo varovanja besedila, le da tokrat v bližini ni bilo Miškota, zato mu je pri tem pomagal kar Čekan.

Kar se nekdo ali nekaj prikaže na obzorju in Hagrida z recitiranjem lastne poezije prepriča, da ga spusti h knjigi.

Da, to ni bil nihče drug kot Vogon Yeltz, ki se je očitno odločil, da frdumane grblaajneee zelene niso čtivo za vsako priložnost, in je posegel po Svetinjah smrti. Ko sem mu hotel knjigo izmakniti izpod prstov, je zagolčal nekaj o graditvi obvoznice in moji hiši, tako da raje nisem več silil vanj.

Ura in dan, ko razumni možje in žene odvržejo vsakdanje skrbi (ako tega niso postorili že poprej v dnevu ali celo tednu), ter se predajo nebrzdanemu razvratu, ki so ga čemerni prednamci poimenovali veseli december. Vroča sapa greje roke, ki čakajo na plastični kozarček kuhanega vina, da se ne bi na nohtih zalesketalo ivje, oči že rahlo megleno strmijo tja nekam pod nebo kot pisatelju iz Zvezdice zaspanke, ki ni našel zagamane rime na lonec, in decimeter za njimi elektroni kar malo počasneje potujejo med gangliji. Spokojna idila, ki jo vsake nekaj sekund preseka prediren pok predrzne petarde primitivnega pokavca¹, in ščemeče pričakovanje silvestrske noči, skozi katero nas bodo popeljali zimzeleni napevi Borisa kopitarja in Alfija Nipiča. Otožno odkimavanje, ko Andrej pečenko pove, da v novo leto ne bomo odšli obdani z belo opojnostjo².

In medtem, ko se ti fragmenti na razkošno razsvetljenih ulicah slovenskih mest spajajo v pisani kolaž počasnega opijanja, nekateri ždimo doma, noge nam grejejo topli, z ovco podloženi copati, miza pred nami pa se šibi pod korekturami sedmega Harryja Potterja, ki morajo biti pregledane do tretjega januarja.

Hmmm, ne vem sicer, zakaj sem za prejšnji stavek izbral množino. Kaj veš, mogoče pa je kje kdo, ki ga tarejo enake obveznosti.

glasbeno sponzorstvo zapisa: Make up 2: Kdo je ta, ki žurat ne zna

dokazno gradivo (Slikano z webcamom. Če se vam fotografije zdijo preveč zrnate, z njimi nahranite kokoši) :

Ime na mapi je spremenjeno, da v primeru ropa napadalci ne bi ugotovili, kaj se skriva v njej.

Tole je gomila papirja, čez katero se moram prebiti.

Tu pa je taista grmada, slikana s človekovim najboljšim prvojanuarskim prijateljem, da dobite občutek, koliko je visoka.

In za konec iskreno žalostno lice nekoga, ki dela na ta bakanalski večer. Roko, ki je pripomogla k ustvarjenju izraza, bomo odstranili v postprodukciji.

1. zaradi takih struktur se me je prijel naziv aliterat
2. snegom, ne koko

Najstnik:

Divji dolgolasec:

Urejeni dolgolasec:

Mladenič:

Moški:

Zrela leta: