Tag Archives: Glasba

The Tiger Lillies, britanski trojec, ki ga je nemogoče natančno popredalčkati (eden od njihovih samoopisov se glasi, da je njihova glasba sprevržena fuzija predvojnega berlinskega kabareta in avantgardnega varieteja, ki jo igrajo v blaznem anarhičnem ciganskem slogu), se je prejšnji teden že četrtič ustavil v Sloveniji, tokrat v rahlo spremenjeni zasedbi, saj si je bobnar Adrian Huge vzel polletni dopust. Namesto pojave prijaznega, a kanček premaknjenega strička, in njegove baterije, ki poleg bobnov vsebuje več igrač in krame kot stojnice na brezjanskem parkirišču na veliki šmaren, je za ritem skrbel Martin Pickering, za katerega se je zdelo, da se noče švercati na z glumaštvom obogateno bobnanje rednega člana zasedbe, ampak je deloval kanček odmaknjeno, skorajda eterično, kot duh, ki obvladuje bobne, a ni prepričan, da sploh je uzrt. Tako je bilo pametno dozirano komično nastopaštvo prepuščeno kontrabasistu Adrianu Stoutu (ki se na prvi pogled zdi kot nezakonski otrok Primoža Ekarta in Gregorja Bakoviča), medtem ko je bila glavna pozornost usmerjena v pevca, harmonikarja, pianista in bralca z digitalnih plonkcegelcev, Martyna Jacquesa, dunajskega dečka iz pekla z groteskno poslikanim obrazom, ki je prevladujočemu falzetu in občasnem raskavem hripanju tokrat dodal še daljše pasuse nebesednega prepevanja in kabaretsko različico beatboxa, ki jo je mojstrsko dopolnjeval Stout s skrečanjem na thereminu.

Veliki bendi po koncertnih turnejah preigravajo venček največjih uspešnic, ki jim mestoma sramežljivo primaknejo kakšen nov komad, ki ga publika ne pozna ali ne obrajta. Največji bendi, med katere The Tiger Lillies nedvomno sodijo, se na to požvižgajo. Dobršen del koncerta si privoščijo zapolniti s komadi iz še neizdane plošče, ki so tako novi, da mora pevec občasno pošpegati na telefon, prilepljen vrh harmonike, ponarodele napeve pa prihranijo za dva ekstatična bisa, kjer sprejemajo želje občinstva. A kljub temu pozornosti polnega Kina Šiška niso izgubili niti za trenutek, saj je njihova glasba vrtiljak čustev, ki te posrka vase – od otožnih in zateglih tonov koncertnega klavirja do divje pohote harmonike –, ki vrhunec doživi v Jacquesovem vokalu. Ta je zmožen v enem samem zateglem šumniku na koncu besede fresh vzbuditi več občutij kot celotna reunion turneja Game Over. In ko v pesmi o mornarjevem obisku pri prostitutki oponaša slednjo med hlinjenjem orgazma, zveni bolj resnično kot vsi slovenski poskusi porno filmov.

The Tiger Lillies so si v Ljubljani prislužili stoječe ovacije. In to s pesmimi, ki opevajo prostitutke, zvodnike, morilce, preprodajalce drog in druge izmečke družbe, ki jih trenutna klima v Sloveniji na moralni lestvici uvršča zgolj klin ali dva nad našo politično elito. Nič čudnega torej, da je največji spontani odziv in vihar vzklikov med samim koncertom požel verz, ki se je glasil: »Let’s start a revolution!«

(objavljeno v reviji Stop,  19. 12. 2012)

V petek je slovenska nogometna reprezentanca odigrala prvo tekmo v novem ciklusu kvalifikacij za svetovno prvenstvo v nogometu. Množice na stadionu v Stožicah so zamaknjeno prepevale Zdravljico (minus delček nogometašev), Slovenija gre naprej (z dvoglasnim prepirom med Zlatkom Zahovičem in četrtim članom tria Za vedno –in, Aleksandrom Čeferinom) ter Dviga Slovenija zastave (s posebnim solom predsedniške kandidatke Monike Malešič na singerco). A to so epske pesmi, ki bodrijo podaje naših žogobrcov. Na tem mestu bi pozornost raje usmeril na intimne zgodbe nogometnih navdušencev.

Homo pedifollis slovenicus, slovenski nogometni človek, je za najiskrenejši opis svojega obstoja že od karantanskih dni in prvih tekem na Gosposvetskem polju jemal poskočnico Vilija Resnika. Na fuzbal me pust je prvinski krik tipičnega slovenskega moškega, opisanega v delih dr. Ruglja. V pesmi, ki po mazohističnih notah prekaša tudi Znam živeti na tleh Tinkare Kovač in trenutno knjižno uspešnico o barvnih odtenkih vampirske ljubiteljske proze, je  lirični subjekt pripravljen storiti vse, da bi ga žena le spustila na nogometno tekmo. A taisti subjekt v svojem hotenju ostaja pasiven. Čeprav omenja možnost ločitve, sam ne bi nikdar vložil zahtevka, temveč breme odločitve »jaz ali nogomet« preloži na ramena soproge. Za fuzbal bi naredil vse, a si obenem ne upa storiti ničesar. Kaj sploh še preostane moškim?

Ne bojte se, kajti v bran strumni možatosti prihaja Pica Boj, nekdaj Fidži, ki na svojem prvencu Tudi jaz imam čustva v skladbi Fuzbal predstavi bitje na naslednji evolucijski stopnji, Homo pedifollis slovenicus urbanicus. Vrsto, ki je trda in neizprosna kot beton mestnih naselij, v katerih se je razvila. Tu, v njenem jeziku povedano, ni trte mrte. Ko ga med gledanjem nogometa s prijatelji punca zmoti z željo, da bi šla ven, se ne premakne. Na njene besede: »A sploh veš, da mava obletnco, si čist pozabu, namest da bi me km pelu, si pa prjatle na fuzbal povabu,« ji lirski subjekt ledeno hladno odgovori: »Pa dobr, lubi, sej ni tok hudo, bo še dostkrat prilika, da bi se ga žurat šlo. Pa bod tok dobra, prnes mi en per, sprazn pepelnik, tko k učer.« S tem, da noče narediti nič, postavi statement in akcija se rodi iz negacije le-te.

Očitno je, da evoluciji navkljub modus operandi slovenskih moških še vedno ostaja pasivnost, le da je zdaj postala aktivna. Potem se ni čuditi, zakaj ob vseh političnih bedarijah še nismo šli na ulice.

(objavljeno v reviji Stop, 12. 9. 2012)

Minuli mesec je ameriški raper Snoop Dogg iz oblaka goste megle, ki bi mu ga zavidalo jesensko Ljubljansko barje, širnemu svetu oznanil, da je prišel čas za ponovno spremembo imena, s katero se je po številu menjav nevarno približal Seanu Piff–Paff–Puff–Pff Diddyju in slovenskim novinarkam, obsedenim z numerologijo.

Calvin Cordozar Broadus Jr. je tako po pasjem Snoop Doggy Doggu in kasnejši okrajšavi brez srednjega kužka iz rodu Canis prestopil v rod Felidae ter obkrožen z rastafarijanskimi svečeniki (ki so poleg Etne in starih lad, v katere vaški heroji točijo kurilno olje, najbrž edini na svetu, ki ga prekašajo po izpuščenem dimu) postal Snoop Lion ter namesto rapa začel ustvarjati reggae glasbo. In če je Michael Phelps dokazal, da kajenje marihuane ne škodi nujno plavalnim veščinam, ga je treba odsvetovati nadobudnim matematikom, saj Snoopova trditev, da je reinkarnirani Bob Marley, nasprotuje temeljnim osnovam linearnega zaporedja števil. Prvi se je namreč rodil leta 1971, medtem ko je drugi umrl leta 1981. Mogoče pa bi ga veljalo zaposliti na našem ministrstvu za finance, saj bi s tovrstnimi računskimi operacijami proračunski primanjkljaj zlahka spremenil v presežek. Vprašanje je le, ali ne bi bili stroški za to potrebne marihuane višji od plusa, ki bi ga pridelali na ta način.

Na domači glasbeni sceni se nam odmevna menjava imena najbrž še obeta. Pop Design so za konec avgusta ob negodovanju številnega občinstva napovedali poslovilni koncert. Nato pa je sledil zasuk, vreden samega M. Night. Shyamalana, ko so pred kratkim ob negodovanju še številčnejšega občinstva obelodanili, da poslovilni koncert ne bo dejanski poslovilni koncert, temveč zgolj koncert, s katerim bodo obeležili konec nekega obdobja. Morebiti si bodo ob tej priložnosti spremenili ime v Flop Design in pričeli prepevati samo še športne navijaške himne. Novemu imenu primerno seveda oblečeni striktno v uradna oblačila letošnje slovenske olimpijske odprave.

(objavljeno v reviji Stop, 15. 8. 2012)