The Tiger Lillies, britanski trojec, ki ga je nemogoče natančno popredalčkati (eden od njihovih samoopisov se glasi, da je njihova glasba sprevržena fuzija predvojnega berlinskega kabareta in avantgardnega varieteja, ki jo igrajo v blaznem anarhičnem ciganskem slogu), se je prejšnji teden že četrtič ustavil v Sloveniji, tokrat v rahlo spremenjeni zasedbi, saj si je bobnar Adrian Huge vzel polletni dopust. Namesto pojave prijaznega, a kanček premaknjenega strička, in njegove baterije, ki poleg bobnov vsebuje več igrač in krame kot stojnice na brezjanskem parkirišču na veliki šmaren, je za ritem skrbel Martin Pickering, za katerega se je zdelo, da se noče švercati na z glumaštvom obogateno bobnanje rednega člana zasedbe, ampak je deloval kanček odmaknjeno, skorajda eterično, kot duh, ki obvladuje bobne, a ni prepričan, da sploh je uzrt. Tako je bilo pametno dozirano komično nastopaštvo prepuščeno kontrabasistu Adrianu Stoutu (ki se na prvi pogled zdi kot nezakonski otrok Primoža Ekarta in Gregorja Bakoviča), medtem ko je bila glavna pozornost usmerjena v pevca, harmonikarja, pianista in bralca z digitalnih plonkcegelcev, Martyna Jacquesa, dunajskega dečka iz pekla z groteskno poslikanim obrazom, ki je prevladujočemu falzetu in občasnem raskavem hripanju tokrat dodal še daljše pasuse nebesednega prepevanja in kabaretsko različico beatboxa, ki jo je mojstrsko dopolnjeval Stout s skrečanjem na thereminu.
Veliki bendi po koncertnih turnejah preigravajo venček največjih uspešnic, ki jim mestoma sramežljivo primaknejo kakšen nov komad, ki ga publika ne pozna ali ne obrajta. Največji bendi, med katere The Tiger Lillies nedvomno sodijo, se na to požvižgajo. Dobršen del koncerta si privoščijo zapolniti s komadi iz še neizdane plošče, ki so tako novi, da mora pevec občasno pošpegati na telefon, prilepljen vrh harmonike, ponarodele napeve pa prihranijo za dva ekstatična bisa, kjer sprejemajo želje občinstva. A kljub temu pozornosti polnega Kina Šiška niso izgubili niti za trenutek, saj je njihova glasba vrtiljak čustev, ki te posrka vase – od otožnih in zateglih tonov koncertnega klavirja do divje pohote harmonike –, ki vrhunec doživi v Jacquesovem vokalu. Ta je zmožen v enem samem zateglem šumniku na koncu besede fresh vzbuditi več občutij kot celotna reunion turneja Game Over. In ko v pesmi o mornarjevem obisku pri prostitutki oponaša slednjo med hlinjenjem orgazma, zveni bolj resnično kot vsi slovenski poskusi porno filmov.
The Tiger Lillies so si v Ljubljani prislužili stoječe ovacije. In to s pesmimi, ki opevajo prostitutke, zvodnike, morilce, preprodajalce drog in druge izmečke družbe, ki jih trenutna klima v Sloveniji na moralni lestvici uvršča zgolj klin ali dva nad našo politično elito. Nič čudnega torej, da je največji spontani odziv in vihar vzklikov med samim koncertom požel verz, ki se je glasil: »Let’s start a revolution!«
(objavljeno v reviji Stop, 19. 12. 2012)





Zadnja moževanja