Naj vam črke tečejo!
Tag Archives: Humor
Jezične basni in besedne pravljice
Kam, o, kam nas nosi?
Slovenščina: »Kaj naj?«
Preskriptivna slovnica: »Samo trenutek, da si izmislim.«
Deskriptivna slovnica: »Samo trenutek, da preverim.«
Slovenščina: »Whatever.«
Lažni prijatelji
Pathetic (z glasom Branka Miklavca) (samopomilovalno): »Bed mi je.«
Patetičen (z glasom Berta Sotlarja) (pretirano vzneseno): »Sočustvujem, ti uboga para.«
Nauk (z glasom Pavleta Ravnohriba) (neumestno, ker je očitno prebral samo naslov): »Laž ima kratke noge.«
Družinske zadeve
Okolje (osamljeno): »Nikogar nimam.«
Slovenci: »Storimo nekaj za okolje. Naredimo samostalniku pridevnik, da bo imel družino. Pa da bo bolj veselo, mu naredimo kar dva.«
Okolje potreplja okoljsko in okolijsko po ramenih in ju odpelje na zdravo kosilo.
Leta (mirno) minejo.
Slovenski pravopis: »Hmm, kaj vidijo moje preskriptivne oči? To pa ne gre, da bi okolje imelo dva pridevniška otroka. Le kako se bosta zmenila za dediščino, če kdaj umre? Okoljski, od zdaj naprej si kukavičje dete. Pankrt, ki ga ima vsak lektor pravico, kaj pravico, dolžnost zbrcati in ga zagnati v pekel, kjer bo jok in stok in škripanje z zobmi, lahko pa tudi v Pekel, kjer bo na veke vekov Lovru stregel šmarnico.«
Zloben smeh se prikrade iz ust pravopisa.
Primeri rabe v jeziku (ogorčeno): »Pa ne njega, njega imamo raje, saj se več druži z nami.«
Slovenski pravopis (trmoglavo): »Kar sem rekel, sem rekel!«
Okolijski (s solzami v očeh): »Ampak jaz nočem, da gre. Zakaj ne moreva soobstajati skupaj?«
Slovenski pravopis (še bolj trmoglavo): »Kar sem rekel, sem rekel!«
Grom zadoni v daljavi.
Okoljski si nadene beraške cape in se z razglašenimi goslimi pod roko odpravi po svetu.
Rodilnik množine (posmehljivo): »Prav ti je. Po meni bi se zgledoval, pa te ne bi razdedinili.«
Slovenci (večinoma) še naprej uporabljajo okoljski.
Nekateri lektorji (besno) tlačijo okoljskemu i med l in j.
Soglasniški sklop lj (začudeno): »Pa so rekli, da sem nedeljiv.«
Atom (sočutno in slogovno zmedeno): »Čutim tvojo bol. Mene so na isto finto ruknili.«
Okolijski se vse več pojavlja v medijih: »Lejte me, v cajtengih sem, pa na teveju!«
Vse več Slovencev (začudeno) se praska po glavi.
Prhljaj in uši: »Mi si umijemo roke.«
Glas razuma iz ustrezne ustanove: »Hej, nekateri lektorji, kaj če bi dovolili obliko, ki se je v letih prijela v rabi. Tukaj so se sestavljavci pravopisnega slovarja očitno prenaglili.«
Nekateri lektorji (okrcano): »No dobro, dobro, potem pa okoljski.«
Okoljski se vrne v objem družine.
Okolje, okoljski in okolijski (radostno) ne okolišijo, ampak takoj pripravijo raženj.
Zabava (dovršno) se začne.
Vol (pečeno) se obrača.
Vino (rdeče) teče v potokih.
Konec (srečno) razbije lonec.
Mojca Pokrajculja (žalostno) išče novo stanovanje.
Gradbeni lobi (pogoltno) si mane roke.
Avtor (grobo) odseka, preden besedilo postane še bolj absurdno.
Pika (odločno) se postavi.
Nauk (zasopihano) zamudi.
Strijamoževa prerokba, 7. del
Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«
On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.
STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 7. del
Andrejeve in Davorjeve oči so se v soju Srezadove in Wleibeisove karbidovke zlovešče (in tudi zelo vešče, saj so bile vajene temnih prostorov z medlimi viri svetlobe) svetlikale v pričakovanju razlage, čemu visokorasleža motita dogovorjeni mir palačinkarjev v kranjskih rovih. Slednja sta se lotila pojasnjevanja, prva dva pa majanja z glavama, nejevernega spogledovanja in trkanja po čelu.
Ko je višji dvojec obmolknil, se je nižji še zadnjič spogledal in Davor je spregovoril: »Tale vajina štorija se zdi res privlečena za lase, vendar bi vama vajini sovisokarji dejali taisto, če bi jim omenila, da sta srečala naju.« Ob besedi sovisokarji je prezirljivo pljunil skozi zobe, kar sicer ni doseglo želenega učinka, saj zaradi nepraktične postavitve ust v skoraj sami osi okroglega ploščatega telesa pljunek ni prekoračil oboda taistega telesa, tako da si ga je s kančkom rdečice na obrazu in na videz brezbrižno obrisal z roko ter nadaljeval: »Zatorej vama nakloniva kanček nejevere, ter vaju popeljeva onkraj težkih duri, da poiščeta te svete strije ali Dežamoža, ali kar koli je že tisto, kar iščeta. A bodita pripravljena, da vama vse, kar uzreta, ne bo po godu. Onkraj teh duri je zatavalo bolj malo običajnih ljudi.« Tokrat pri ležeče izgovorjeni besedi ni pljunil, vendar jo je ubesedil s toliko črtljivega gneva, da si v njej lahko jasno zapazil poltene namene, ki jih je imel z materami običajnih ljudi. »In mnogim um ni prenesel pogleda na stvari, ki leže onkraj duri.« Tokrat besed ni mrzko nagnil, temveč jih je zlokobno okrepil, da je Wleibeisu za hip zledenela kri v žilah. »Sta prepričana, da želita skoznje?«
Dvigalo ljubezni
Oni dan me je Luka povabil k sodelovanju pri Dnevu ljubezni, spletni nadaljevanki, ki jo bržda poznate. Rekel sem da in izcimilo se je tole:
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=ufYPXPaKRqc[/youtube]
Krvava pošiljka
Mi sMo daVi MuHO klALI in kOlinE vaM pOSlali!
Besede in črke, izrezane iz časnikov, so bile nalepljene na pomečkanem listu, ki je ležal na mizi inšpektorja Franeta. Sporočilu je družbo delal povoščen papir, na katerem je v rdečkasto vodeni lužici nekam lenobno ždela ne prav mojstrsko izgotovljena klobasa, kateri bi se odrekel vsak mesar, ki da kaj nase. V neoprano črevo so bili zatlačeni kosi mesa, med katerimi so gomazeli beli črvički in se mastili z razkrajajočim tkivom, od nje pa se je širil tako ostuden vonj, da sta mlada policista že poslala kosilo nazaj, od koder je prišlo. In s tem ne mislim policijske menze.
»Jebentiš,« je zaklel inšpektor Frane in pogledal detektiva Vojteha. »Bojim se, da je to tisto, kar se bojim, da je.«
»In to je?« ga je rahlo zmedeno povprašal Vojteh.
»Matevž,« je bil odrezav inšpektor.
»Oprosti, Frane, nočem se prepirati s tabo glede gastronomskih zadev,« je odvrnil detektiv, »konec koncev si naši postaji v zadnjih petnajstih letih vsakič prislužil zlato plaketo na območnem tekmovanju v kuhanju golažev, toda tole še zdaleč ni matevž. Matevž je pretlačen krompir s fižolom, ki mu lahko poljubno dodaš ocvirke, medtem ko je tole očitno klobasa, le da ne vem točno ali bi jo uvrstil med kranjske ali pečenice.«
Strijamoževa prerokba, 2. del
Kranjčani poklapano hodijo po mestu, povešenih glav se bežno ozirajo tja gor pod nebo in čutijo, da jim nekaj manjka, vendar nihče ne ve kaj natanko. Malodušno podrsavanje korakov odmeva v gluho noč. Naenkrat temno noč prereže močan klic: »Maaaaaaaaaaaaaaaast!«
On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.
STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 2. del
V hladnem polmraku podstrešne čumnate sta v kotu zabrleli rdeči očesi. Bledikava postava se je pretegnila na raševinasti slamnjači in skočila na tla. Stopila je k mizi, kjer jo je obsijala mesečina, pronicajoča skozi motno steklo zamazane strešne line. Naključnemu opazovalcu neznanega moškega bi v oko najbrž padlo kar nekaj podrobnosti, od telesne višine, po kateri bi ga zlahka umestili med palčke, in manka kožnega pigmenta, po katerem bi ga zlahka umestili med Sneguljčice, do manka srca, po katerem bi ga zlahka uvrstili med srne, ki jih je razparal lovec, ko je mačeham ravnokar omenjenih kraljičen prinašal srca v umetelno izdelanih šatuljah. Brezsrčni pritlikavi albin se je nagnil nad mizo in prižgal petrolejko, okoli katere so bile ovešene štiri steklene bučke, napolnjene z vodo. Z njihovo pomočjo je usmeril soj svetlobe v porumenel pergament, na katerem so počivale kaligrafske črke.
»Temnikar,« se je glasil napis, »nalogo imamo zate. V Kranju naj bi se pojavile nove sledi, ki vodijo k sveti deži. Poišči jih in se znebi vseh, ki bi vedeli kaj preveč.«
Belikavi Temnikar je zagodrnjal in obrnil pergament. Na drugi strani je bil v prelomljenem rdečem vosku jasno razviden pečat, na katerem so trije čevlji tvorili piramido, okrog njih pa so ležale besede: »Novus ordo calceorum.« Z grčastimi prsti desnice je zmečkal pergament in se odpravil do omare, iz katere je vzel raševinasto ogrinjalo ter si ga nadel. Poveznil si je kapuco prek glave in se po majavih stopnicah bosopet odpravil v noč.
[Ponedeljkov napev] Geneza proteusa
Prejšnji teden sem se precijazil gori, doli, naokoli po Sloveniji, tako da tokrat nekaj avtohtonega, za vse tiste, ki slučajno čepijo pod kako skalo in jim komad ni zašel na radar, sicer pa za obnovitveni tečaj odnosov s turističnimi javnostmi. Rozino besedilo, škofast uvod in krompirjasta kompozicija.
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=_bZkt1qkmIc[/youtube]
Zadnja moževanja