On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 7. del

Andrejeve in Davorjeve oči so se v soju Srezadove in Wleibeisove karbidovke zlovešče (in tudi zelo vešče, saj so bile vajene temnih prostorov z medlimi viri svetlobe) svetlikale v pričakovanju razlage, čemu visokorasleža motita dogovorjeni mir palačinkarjev v kranjskih rovih. Slednja sta se lotila pojasnjevanja, prva dva pa majanja z glavama, nejevernega spogledovanja in trkanja po čelu.

Ko je višji dvojec obmolknil, se je nižji še zadnjič spogledal in Davor je spregovoril: »Tale vajina štorija se zdi res privlečena za lase, vendar bi vama vajini sovisokarji dejali taisto, če bi jim omenila, da sta srečala naju.« Ob besedi sovisokarji je prezirljivo pljunil skozi zobe, kar sicer ni doseglo želenega učinka, saj zaradi nepraktične postavitve ust v skoraj sami osi okroglega ploščatega telesa pljunek ni prekoračil oboda taistega telesa, tako da si ga je s kančkom rdečice na obrazu in na videz brezbrižno obrisal z roko ter nadaljeval: »Zatorej vama nakloniva kanček nejevere, ter vaju popeljeva onkraj težkih duri, da poiščeta te svete strije ali Dežamoža, ali kar koli je že tisto, kar iščeta. A bodita pripravljena, da vama vse, kar uzreta, ne bo po godu. Onkraj teh duri je zatavalo bolj malo običajnih ljudi.« Tokrat pri ležeče izgovorjeni besedi ni pljunil, vendar jo je ubesedil s toliko črtljivega gneva, da si v njej lahko jasno zapazil poltene namene, ki jih je imel z materami običajnih ljudi. »In mnogim um ni prenesel pogleda na stvari, ki leže onkraj duri.« Tokrat besed ni mrzko nagnil, temveč jih je zlokobno okrepil, da je Wleibeisu za hip zledenela kri v žilah. »Sta prepričana, da želita skoznje?«

»Seveda,« je brez pomisleka pritrdil Srezad, ki nikdar ni znal razbirati prizvokov izrečenega.

Wleibeis se je za trenutek obotavljal, toda sla po odkritju nečesa, kar ga je zanimalo že toliko časa, je bila premočna. Sklenil je tvegati. »Kako pa bova prišla skoznje?«

Ob teh besedah se je Andrej brez težav sprehodil skozi nizka vratca in čez nekaj trenutkov se je od znotraj zaslišalo škrtanje zobatih koles in rožljanje verige. Kamnita stena, ki je še ravnokar neomajno stala na poti vsem, večjim od pedi, je v izvrstni poustvaritvi vnebovzetja, ki bi jo na veliki šmaren zlahka uprizorili pred brezjansko baziliko, izginila pod strop. Mozoljavi učenjak in zavaljeni študent sta skozi duri stopila široko razprtih oči, za kar je bilo bolj kot manko svetlobe zaslužno začudenje. Ozek betonski hodnik se je namreč čez nekaj sežnjev razprl v prostrano votlino, polno kapnikov, ki jo je hladno razsvetljevala modro brleča krogla, lebdeča sredi nje.

»Naše poti se tu ločijo,« je dejal Davor. »Ko bosta želela ven, če bosta želela in če vama bo uspelo nazaj do duri,« ni zamudil priložnosti za srhljive poudarke, »preprosto pritisnita na tistile gumb, na katerem piše DURI.« Tokrat z ležečostjo ni izrazil prezira, temveč se je z njo zgolj elegantno izognil narekovajem znotraj premega govora.

»Pa srečno pot,« je s komaj opazno škodoželjnostjo pristavil Andrej in že sta se z Davorjem izgubila v enem izmed nepreštevnih rovov (kar je zgolj figurativna raba jezika, če znate šteti do več kot triinosemdeset). Srezad in Wleibeis sta se nenadoma znašla sama in se rahlo zdrznila, ko so masivne duri za njima v očitnem religioznem navdihnjenju tokrat uprizorile Luciferjev padec.

»Kaj pa zdaj?« je vprašal Wleibeis.

»Bi rekel za nosom, pa bi potrebovala rovnico ali pnevmatično kladivo, saj ga imam zaradi poškodbe pri posebej razgreti igri med dvema ognjema v četrtem razredu zafrknjenega navzdol,« je dejal Srezad, ki se je od študenta očitno navzel cenenega vicmoharstva, ki ga je razkazoval v prejšnjem delu.

Wleibeis ga je le topo gledal.

»A razumeš, reče se, da imaš nos prifrknjen navzgor, če je pa navzdol, je pa zafrknjen, hahaha,« mu je skušal razložiti šalo in pojasnilo v brezupnem hlepenju po študentovem odobravanju podkrepil s smehom, v primerjavi s katerim bi naravno zvenele še silikonske dojke spuščene skozi autotune efekt.

Wleibeis, ki se je virusa t. fornezzius očitno otresel, je mukoma ukrivil ustnici navzgor in bodrilno prikimal profesorju. »Torej na slepo?«

»Kot kaže,« je prikimal Srezad, čigar obličje je v modri svetlobi žareče krogle delovalo kot mesečevo površje. »Razen, če nimaš zopet kakega genialnega geografskega prebliska, ki bo naju usmeril na pravo pot.«

»Geografski prebliski nama bodo prišli prav kvečjemu, ko bova iskala pot na plan,« je odvrnil Bleiweis in se razgledoval naokoli. Pogled se mu je ustalil in nadaljeval je: »Imam občutek, da nama bodo tokrat bolj pomagale dolge ure, ki sem jih porabil za učenje starodavnih pisav.« Uperil je prst nad kamniti obok predora, v katerega sta izginila palačinkarja. »Vidite te pismenke, podobne runam? Samo pravi napis morava najti, pa naju bo sam povedel k Strijamožu.«

»In sveti deži,« je pristavil Srezad.

In naslednjemu delu, je bil avtor odločen, da obdrži zadnjo besedo.

Besede in črke, izrezane iz časnikov, so bile nalepljene na pomečkanem listu, ki je ležal na mizi inšpektorja Franeta. Sporočilu je družbo delal povoščen papir, na katerem je v rdečkasto vodeni lužici nekam lenobno ždela ne prav mojstrsko izgotovljena klobasa, kateri bi se odrekel vsak mesar, ki da kaj nase. V neoprano črevo so bili zatlačeni kosi mesa, med katerimi so gomazeli beli črvički in se mastili z razkrajajočim tkivom, od nje pa se je širil tako ostuden vonj, da sta mlada policista že poslala kosilo nazaj, od koder je prišlo. In s tem ne mislim policijske menze.

»Jebentiš,« je zaklel inšpektor Frane in pogledal detektiva Vojteha. »Bojim se, da je to tisto, kar se bojim, da je.«

»In to je?« ga je rahlo zmedeno povprašal Vojteh.

»Matevž,« je bil odrezav inšpektor.

»Oprosti, Frane, nočem se prepirati s tabo glede gastronomskih zadev,« je odvrnil detektiv, »konec koncev si naši postaji v zadnjih petnajstih letih vsakič prislužil zlato plaketo na območnem tekmovanju v kuhanju golažev, toda tole še zdaleč ni matevž. Matevž je pretlačen krompir s fižolom, ki mu lahko poljubno dodaš ocvirke, medtem ko je tole očitno klobasa, le da ne vem točno ali bi jo uvrstil med kranjske ali pečenice.«

Inšpektor se je zasrepel vanj. »Matevž, ki je zadnja štiri leta preživel pod krinko v kriminalnem podzemlju zahodnega dela Mesta in si je nadel ulični vzdevek Muha.«

»Aha, ta Matevž. Mar misliš, da ga je nekdo –« Ideja se je počasi zasvitala v detektivovi glavi in se mu blago prelila na obraz, ki se je skremžil od gnusa in se nagonsko obrnil proč od mize.

»Seveda je vse skupaj lahko zgolj neslana potegavščina, ki si jo je privoščil C. M. ali kdo od njegovih zagamanih podrepnikov. Toda tole,« odrinil je klobaso in pokazal zaplato krvave kože, na kateri je bila zbledela tetovaža muhe, »nekako razblinja dvome.«

»Mar ni bil na sledi tistemu mafijskemu morilcu, ki je bil enako spreten tako z levico kot z desnico, Oberoču?« Detektiv si je z robcem brisal usta.

»Da. Za ovratnik naj bi mu dihal. Vendar je bil Muha prepričan, da nekdo sumi o njegovih zvezah z nami, tako da se mi je javljal le še z esemesi. Zadnjega sem prejel sinoči. Poglej ga.« Ko ga je Vojteh prebral, je inšpektor pospravil telefon v žep dežnega plašča in dejal: »Mislim, da je čas za vljudnostni obisk.«

***

Kakor je predvideval, je Vojteh pred vrati posestva zagledal groteskni postavi, ki sta se naslanjali vsaka na svojo rešetko železnih vrat. Prva je pripadla pritlikavemu možiclju, visokemu manj kot meter. Plešasto glavo, ki je bila prevelika za njegovo drobno telo, sta kazili grozljivo izbuljeni očesi, ki sta živčno švigali sem ter tja. Desni kotiček ust mu je stalno trzal in se zategoval proti uhlju. Edinemu uhlju. V levem kotičku ust mu je visela prežvečena cigara, od katere se je cedila slina.

Drugo postavo si je lastil običajno raščen moški, priljudnejših obraznih potez, ki pa jih je delno zakrivala dolga bela brada, segajoča čez pas. Brezbrižno si je zvijal tobak in izpod čela motril prihajajočega detektiva. Poslinil je papir, ga zvil in si ga vtaknil v usta. Na steni je lenobno uprasnil žveplenko, si nažgal smotko in puhnil gost dim policistu pod nos.

»Vojteh, platfusar stari,« se je hripavo zarežal. »Kaj je pa tebe prineslo v naš kvartir?«

»Laketbrada, ti kosmati pizdun, se še nisi zadušil v spanju s temi svojimi ščetinami, kaj?« mu ni ostal dolžen. »Kaj pa ti, Pedenjmož?« se je obrnil k pritlikavcu. »Te C. M. še ni prodal prirodoslovnemu muzeju, da te vržejo v formalin in izpopolnijo svojo zbirko krastač?«

Polovnjaku sta zdaj potrznila oba kotička ustnic, da je zares spomnil na pokvečenega žabona, kakršen se ob ženskem poljubu, če bi se seveda našla kaka obupanka, ki bi si drznila pritisniti svoje ustnice ob njegove, najbrž ne bi prelevil v princa, temveč bi preobrazbo iz človeka v dvoživko doživela ženska. Z nepričakovano okretnostjo se je pognal kvišku, z levico zgrabil Vojteha za grlo in ga pričel daviti, medtem ko ga je s kazalcem desnice žokal v oko. Vojteha je pritlikavčev naskok spodnesel, da je telebnil po tleh, a Pedenjmož ga ni izpustil. Zakotalila sta se od vrat v senco, od koder se je zaslišal kavčukasto mesen udarec, ki mu je sledilo grleno ječanje.

Laketbrada je frcnil čik v temo, segel v žep po boksar in vtaknil prste vanj. Strumno je zakoračil od vrat, ko ga je podrl dobro namerjen udarec s pestjo v lice. Zajavkal je in se prijel za čeljust, ko ga je brca v trebuh prepričala, da se zvije v klobčič. Začutil je, kako ga nekdo vleče za brado, da se dviga od tal, in čez nekaj lebdečih trenutkov je stal iz oči v oči z inšpektorjem Franetom.

»Dobro me poslušaj, bradač,« mu je v nos bušknila inšpektorjeva sapa, ki je nazorno izpričevala, da so opazen del njegovega današnjega jedilnika sestavljali vampi in surova čebula. »Tvojega pajdaša sem z gumijevko po glavi, da zdajle prešteva zvezde in si riše astrološko karto.« Treščil je Laketbrado ob zid, da se mu je za hip zameglil pogled. Ko se mu je pred očmi zbistrilo, je videl, da se mu bliža še Vojteh, ki si je otrkaval umazanijo s plašča. Frane mu je ukleščil obraz med jeklene prste proste roke in mu v voh znova ponudil dnevni meni številka ena. »Šel boš z nama in naju odpeljal do šefa, razumeš? Sicer se zna pripetiti, da ti bo dramski krožek osnovne šole Znanega junaka hvaležen za donacijo lasulj.«

»In tega ne znaš izreči na kak bolj vljuden način?«

»Bi vljudno prošnjo sploh razumel?« se je vmešal Vojteh.

Laketbrada si je pomel lice. »Sranje. Mostiček si mi zmajal, pa sem si ga dal narediti komaj prejšnji mesec. Misliš, da smo navadni silaki nadstandardno zavarovani? Glede na to, kaj vse moramo pretrpeti, bi sklepal, da ja, kajne? Smo figo.«

»Dovolj gobezdanja, sicer ti razmajem še kaj drugega. Gremo, odpelji naju k šefu.«

»Že prav, že prav,« je zagodrnjal in odprl zeleno pobarvana železna vrata. Po gramoznem dovozu so se sprehodili do graščine, obdane z umetelno obrezanim grmičjem.

***

Ko so odprli naslednja vrata, tokrat masivna, rjava in lesena, so se znašli v razsvetljenem hodniku. Vzdolž obeh sten so stale police, ki so se šibile od škornjev. Velikih, majhnih, enobarvnih, pisanih, novih, ponošenih.

»Torej drži?« je vprašal Vojteh?

»Ja,« je prikimal Laketbrada. »Ima jih polno, a na noge jih ne more deti.«

»Mar še nisi bil tu?« je vprašal Frane, ki je iz žepa potegnil telefon in slikal par škornjev.

»Ne,« je odvrnil Vojteh. »Iskreno povedano sem mislil, da so govorice o obsedenosti pretirane.«

»To je samo del njegove zbirke. Drugo nadstropje ima v celoti namenjeno škornjem.«

Tedaj so že prispeli do prostorne sobe. Sredi nje je stala ogromna miza, ki se je v sozvočju s policami v predsobi šibila, le da od hrane in pijače. Za njo je na pol zleknjen ždel mož star okoli petdeset let, ki je še najbolj spominjal na žogo. Bil je bolestno debel, iz fino ukrojenih hlač pa so mu molele bose noge. Zajetna roka je obstala na pol poti k ustom, ko jih je zagledal. Nagovoril jih je z bizarnim piskajočim glasom.

»O, gospod inšpektor, čemu se moram zahvaliti za ta nenapovedani obisk? Boste prisedli? Kaj prigriznili? Sveže koline imam.«

»Molči, C. M. Dobro veš, kaj naju je prineslo. Muha je odkril povezavo med tabo in Oberočem, zato si se ga dal znebiti.«

»Kaj pa blebetate, inšpektor?«

»Molči, sem rekel,« je Frane povzdignil glas. Stopil je do debeluha in ga s prstom dregnil v vamp, da je glasno zacvilil. »Ne vemo še natanko, kdo je, vemo pa, da dela zate. Muha mi je sinoči poslal sporočilo: Za kogar Oberoč dela, dosti ima pila jela, on in njega vsa družina. Kdo drug ima več pijače in jedače kot ti in tvoja zločinska družina?«

C. M. se je tanko zahihital. »Res neovrgljiv dokaz, inšpektor. Le s čim se me boste lotili naslednjič? Z Nostradamusovimi prerokbami?«

»Ne duhoviči. Sporočila še ni konec. Mislim, da so me razkrili. Za vsak primer sem v delavnici Felicija Šuštarja ukradel prototip jahalnih škornjev za to sezono.«

S. M. je komaj opazno prebledel.

»Ko so ga tvoji podrepniki ubili in nam poslali tisto ostudno klobaso, si seveda nisi mogel pomagati, da škornjev ne bi zadržal zase. Pri Feliciju sem se pozanimal, kakšni škornji so mu izginili. Opisal mi jih je in potrdil, da so bili za zdaj izgotovljeni edini taki. In, glej no glej, prav ta model sem opazil v tvoji veži. Muha je vedel, da se jim ne boš mogel upreti. Gremo na postajo.« Inšpektor se je trpko nasmehnil. »Se boš obul?«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 2. del

V hladnem polmraku podstrešne čumnate sta v kotu zabrleli rdeči očesi. Bledikava postava se je pretegnila na raševinasti slamnjači in skočila na tla. Stopila je k mizi, kjer jo je obsijala mesečina, pronicajoča skozi motno steklo zamazane strešne line. Naključnemu opazovalcu neznanega moškega bi v oko najbrž padlo kar nekaj podrobnosti, od telesne višine, po kateri bi ga zlahka umestili med palčke, in manka kožnega pigmenta, po katerem bi ga zlahka umestili med Sneguljčice, do manka srca, po katerem bi ga zlahka uvrstili med srne, ki jih je razparal lovec, ko je mačeham ravnokar omenjenih kraljičen prinašal srca v umetelno izdelanih šatuljah. Brezsrčni pritlikavi albin se je nagnil nad mizo in prižgal petrolejko, okoli katere so bile ovešene štiri steklene bučke, napolnjene z vodo. Z njihovo pomočjo je usmeril soj svetlobe v porumenel pergament, na katerem so počivale kaligrafske črke.
»Temnikar,« se je glasil napis, »nalogo imamo zate. V Kranju naj bi se pojavile nove sledi, ki vodijo k sveti deži. Poišči jih in se znebi vseh, ki bi vedeli kaj preveč.«
Belikavi Temnikar je zagodrnjal in obrnil pergament. Na drugi strani je bil v prelomljenem rdečem vosku jasno razviden pečat, na katerem so trije čevlji tvorili piramido, okrog njih pa so ležale besede: »Novus ordo calceorum.« Z grčastimi prsti desnice je zmečkal pergament in se odpravil do omare, iz katere je vzel raševinasto ogrinjalo ter si ga nadel. Poveznil si je kapuco prek glave in se po majavih stopnicah bosopet odpravil v noč.

***

Da bi bolje razumeli vzgibe dotičnega osebka, na tem mestu polistajmo po nikdar ponatisnjeni in od uradnega zgodovinopisja zanikani šestnajsti knjigi Slave vojvodine Kranjske bogenšperškega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja s podnaslovom Tajne združbe inu skrivni cehi vojvodine Krajnske. Na petindvajseti strani zvezka piše naslednje:
Le malu je znanu, de templjarji v resnici iz naših krajov izvirajo. Ime so po šuštarskih opravilih dobili, sej šolne templjajo inu to obrt že stoletja skoz rodove ohranjajo. To seveda o ta pravih templjarjih razpredam, sej so oni, kteri so v Jeruzalemi inu Sveti Deželi nastali, samu ena kopija prou bleda tega kranjskega tajinstvenega ceha.
Njihova naloga naj bi bilo sveto dežo najti, neprecenljivi artefakt iz daljnih časov, v kterem naj bi hranili mast v Bobovku zaklanega zlatooklega mamuta. Ta mast naj bi čudežne učinke imela, inu kedor bi iz nje ocvirke ali zaseko pripravil ter to pojedel, bi lahko vladar sveta postal inu večnega življenja bil deležen.
Ali sledi so se za to sveto dežo že zdavnej skozi historijo zabrisale. Po nekterih pričvanjih nej bi se do nje dokopal Aleksander Makedonski, po drugih Julij Cezar, a temu ne gre kaj prida verjeti. Sveto dežo nej bi namreč še pred prihodom Slovanov v te kranjske dežele nekje na sotočju dveh vodotokov skril poslednji od keltskih druidov, ki jim je bil artefakt v hranjenje zaupan od tih staroselcev, ki so tod pred njimi žili. Od tedaj nej bi deža z obličja zemlje izginila inu ni noben več oči nanjo položil bil.
Trenutni nadšuštar reda templjarjev je Flikarjev Tone, po domače Petarjev, ki bralcem sporoča, de ima ta najboljšo dreto inu smolo, tako da kar k njemu šolne v popravilo prinesite. Če mu izročite kupon, kterega na zadnji strani bukvice najdete, vam deset odstotno znižanje obračuna.

***

Temnikar je segel v malho in iz nje potegnil baterijsko svetilko. Snop brlikave luči je osvetlil kos mastnega kartona, ki je bil nekdaj očitno del večje kartonaste tvorbe, najbrž škatle za pico. Vegastih vrat majave barake se je oklepal s pomočjo zarjavelega risalnega žebljička, na njem pa je bil skorajda nečitljivo načečkan priimek. Beličnik si je zadovoljno zamrmral v brk in pobrskal po malhi za vitrihom. Vajeno ga je vtaknil v ključavnico in odklenil vrata, ki so ob lahnem dotiku zacvilila, kakor bi iz kože dajal nevrotično falzetno mačko brez posluha. Pritlikavec je otrpnil in zadržal dih. Ker je iz kolibe velo neprekinjeno smrčanje, je olajšano izdihnil in na plan privlekel WD-40 ter z njim izdatno naškropil zarjavele tečaje. V drugo je vrata odškrnil neslišno in se zazrl v notranjost kočure. Na žimnici na tleh je ležala orjaška, skorajda kitovska postava. Naslednji predmet, ki ga je vzel iz malhe, je v mesečini poblisnil jekleno, nabrušeno in preteče.

***

Mož stoterih imen in tisočerih aken ter njegov študent Janez Wleibeis sta se ogorčeno zastrmela nekam ven iz strani in glasno ponegodovala: »Kaj pa midva? In najin obljubljeni pogovor, ki naj bi ga nadaljevala od prejšnjič?«

Kaj sta pa tako lahkoverna, je pripomnil avtor.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 1. del

In obljubljeno je, da se nekega dne vrne on, ki ima vamp kakor kit, možgane kakor rozino in zegen kakor človek, ki v družbi dimnikarja poseda na trati štiriperesnih deteljic z žepom, polnim podkev. Ko se mu bo trebuh sedemkrat naložil čez samega sebe, ali pa ko ga bo kranjski živelj res potreboval, bo vstal iz globokega spanca in prinesel radost ter veselje.
»Kaj mi torej veste povedati o tej prerokbi?« je vprašal profesor arheologije Srednjevzhodna Zvezna Ameriška Država, ki sta mu starša (tudi sama strastna arheologa, a le ljubiteljska) v veliki želji za njegovo poklicno pot nadela to predeterminističo, a obenem tudi sumljivo anahronistično ime, saj se je rodil v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Zaradi nepraktičnosti dolgoveznega imena, sta mu starša nadela ljubkovalni akronim Srezad, kar nekako ni pripomoglo k njegovi priljubljenosti med sošolci in sošolkami, ki je bila že tako skoraj nična zaradi močne mozoljavosti, ki ga je prizadela pri rosnih devetih letih. Srezad je tako še v zgodnji mladosti moral opustiti tihe sanje, da bo nekega dne postal pop zvezda, in je pohlevno in razočarano šel po poklicni poti, ki sta mu jo bila očrtala starša. Tako je odrasel v temačnih in vlažnih depojih Prirodoslovnega muzeja, temačnih in manj vlažnih depojih Narodne univerzitetne knjižnice ter vlažni in manj temačni študentski sobici, zabubljen v predslovanske izkopanine, starodavne pergamente in skrivnostne zapise.
Še enkrat je pomahal s kavarniškim prtičkom, na katerem so bile zapisane besede, ki jih je ravnokar prebral. V predavalnici je zavladala tišina, ki so jo predirale samo na pol udušene melodije iz slušalk i-podov polovice študentov in nič kaj udušena melodija iz telefona študenta v zadnji vrsti, ki so se mu pokvarile slušalke. Izmed pogledov uprtih v skripte pred sabo je iz prve vrste opazno štrlela debelušna roka.
»Da?« je lastnika roke osamelke k besedi spodbudil predavatelj Srezad oziroma Vulkansko obličje, kakor so ga v srednji šoli zaradi mozoljavosti dražili sošolci in profesor geografije, ki se je tega nadimka tudi domislil.
»Po nekaterih teorijah naj bi dotične besede zapisal Strijamož sam, preden se je umaknil v osamo, utrujen od vsakodnevnega boja z nepridipravi. Sam tem domnevam ne verjamem preveč, saj je besedilo zapisano brez slovničnih napak, ki so opazno izstopajoče v edinih dveh uradno potrjenih listinah, na katerih je njegova pisava: pismu glasbenemu opremljevalcu Radia Kranj, naj, citiram: da gor en kumad ot Scou pa stau k bomo nasul gramos pret Špehšpilo pa bi blo fejst met eno godbo za skakat k ga bomo ravnal, konec citata in na osebni izkaznici, kjer se je podpisal kot Strijamoš. Poleg tega so druga značilnost Strijamoževih zapisov zamaščeni prstni odtisi, ki mu jih je uspelo spraviti tudi na osebno izkaznico. Kako, tega ne ve nihče, vendar vodilni strokovnjaki v laboratorijih Inštituta za nadnaravno in nadmastno menijo, da gre za redko zabeležen primer tolščokineze.«
»Očitno sem letos le izbral temo, ki ni dolgočasna vsem študentom,« ni mogel skriti navdušenja redni profesor Štirje siri, kakor so ga njegovi sodelavci na fakulteti klicali na samem pa tudi v njegovi prisotnosti. »Kako vam je ime, kolega?«
»Wleibeis, profesor, Janez Wleibeis.«
»No, kolega Wleibeis, omenili ste, da je to samo ena od teorij in res najmanj verjetna. Bi mogoče pojasnili svojim kolegicam in kolegom, kaj vse se še domneva za dotični zapis?« Pri teh besedah je glasno zakašljal in premeril zdolgočasene študente.
»Rade volje,« je prikimal tolsti študent. »Torej. Druga teorija, ki jo je predlagal doktor Jurij Ezičen, strokovnjak za kriptično predrazsvetljensko slovstvo, trdi, da gre za dobeseden, se pravi verbatim et litteratim, če mi dovolite, da se malček pobaham z znanjem latinščine, prepis izgubljenega platnenega prtiča, ki naj bi skupaj z ohranjenim pergamentom in predpasnikom tvoril srednjeveški kodeks Tria P. Dotični pergament je namreč vseboval zapis: Inu oniga leta, kader bode tu meſtu Kreinburg ſhe vedno bres ta’nove biblyoteke gviralu inu bode ta Atlaſ gole koſti na pogled postavlal, ſe ima prezhudno zhudo dogoditi. Semla ſe bo rasperla inu vunkaj bo tiſti glavo pomolil, kteriga bodejo kakor tiga Meſijo posdravili.« Wleibeis je zažarel, saj je bil očitno zadovoljen, da mu je uspelo tako razločno izgovoriti arhaično transkripcijo.
Globoko je vdihnil, da bi nadaljeval, ko sta ga nevljudno prekinila zvonec in omejitev števila znakov. »Nič ne de, kolega,« je rekel Krastač, kakor ga je klicala osnovnošolska učiteljica biologije, »bova nadaljevala naslednjič.«
In res bosta, je pripomnil avtor.

So brž pridrvili se črni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
pričjóčim po koncu so vstali lasje –
oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

»Pa kakšno zagamano sranje je to, za vraga?!?!« je brbotajoče zarjul povodni mož, ko mu je sicer zelenkasti obraz prekrila zaripla rdečica. Togotno je zmečkal stran iz Kranjske čbelice, s katere je prebral pričujoče verze in jo zabrisal čez sobo. Dejstvu, da se je dotični napad besa dogajal nekje v globinah Save, je bilo pripisati krivdo za dokaj nenavdušujoč zaključek meta, saj je papirnata kepa letela naravnost le slab laket, nato pa počasi potonila na dno.
»Pa daj no, Vinko, ne razburjaj se, lepo te prosim« ga je jel miriti prijatelj. »Pomisli na svoje srce. Če bi vedel, da te bo tako vrglo iz tira, bi ti ne bil prinesel v branje te potopline, ki jo je rečni tok priplaknil na moj prag.«
»I, kaj me ne bi raztogotilo, če pa piše o meni, kot da sem navaden babjek, ki ne vidi dlje od naslednje kikle.« Škrge so mu vznemirjeno plapolale kakor nozdrvi vranca v galopu, ko je iskal potrditev pri mladem kolegu. »Dobro me poznaš, Korl, in veš, da nisem takšen. Mar ni tako?«
»Tako je, Vinko, tako,« je prikimaval luskinasti spak in se živčno presedal na z algami preraščenem stolu. Le kako bi mogel vedeti, da si bo Vinko ta košček človeške pisarije vzel tako k srcu. Sam se je ob branju pošteno nasmejal, njegovemu prijatelju pa je odneslo pokrovko, preden je prišel do konca poeme.
»Svet se je zarotil proti meni,« je Vinko bentil dalje. »Mnogo reči sem postoril za časa svojih najboljših dni, a so vse ostale nezapisane. Potem se pa enkrat samkrat mukoma strpam v človeške cunje, da bi si privoščil kanček nedolžne zabave in kam me to pripelje? V zobe nekega peropraska, ki je bil zagledan v deklino, s katero sem se zavrtel v rečnih valovih. In zdaj me bodo vsi poznali kot nenasitnega pohotneža. S čim sem se zameril Čtuluju, da me tako tepe?« V kotičkih ust se mu je začela nabirati bela pena. »Poglej na primer Grendlovo ta staro. Kaj je v življenju naredila ona? Vsa svoja leta je preživela za štedilnikom. Najbolj junaška stvar, ki jo je kdaj storila, je bila, da je jedla hrano, ki si ji je zažgala. Potem pa Beowulf ubije njenega dragega Grendelčka, ki je bil mimogrede navadna pijandura, in babura se ga od žalosti natolče kot mavra ter se odloči, da to pa že ne gre. Vsa togotna odfurija do Beowulfa, da bi se maščevala za smrt svojega pamža, a na koncu Beowulf ubije še njo. Zdaj pa mi povej, se je svet spominja kot slabe gospodinje, ki ga je rada dala na zob, ali kot dobre matere, ki ni pustila, da bi pogin njenega ljubljenega edinca ostal nemaščevan?«
»No, drugo, kakopak,« se je strinjal Korl, ki so mu bili Grendlovi pijanski izpadi dobro znani.
»Vidiš!« se je pridušal Vinko. Luske na rokah in hrbtu so se mu nevarno ježile.
»Saj res,« je brž vskočil Korl. »Nekaj sem te želel še pobarati, vendar te rotim, da se ne razburjaš preveč. V pesmi sem prebral, da naj ji bilo ime Urška. Kaj ni imela drugega imena? Se motim, ali me moj spomin počasi zapušča?«
»S tvojim spominom ni nič narobe,« je odvrnil Vinko. Žila na čelu mu je divje utripala. »Zalika je bila. Očitno se je prekleti škrabar odločil spremeniti njeno ime, da bi jo obvaroval klevetanja. Kaj pa jaz? Zakaj ni napisal, da jo je ugrabil, ne vem, recimo vedomec? Mar jaz resnično nič ne šte – e – e – eeeeaaaaa …« Vinko se je z desno plavutjo zagrabil za levo roko in se spačil od bolečin.
»Ljubi Htulu, kaj je s tabo?« je Korl brž zaplaval k Vinkotu in ga začel tresti za rame. »Reci kaj!« A bilo je prepozno. Šibko srce je izdalo telo, ki je nekoč mogočno plavalo skozi rečne valove. Iz njegovih ust in škrg je prilebdelo še nekaj drobnih zračnih mehurčkov, ki so se razblinili skupaj z njegovim življenjem. Korl je v naročju držal mlahavo telo, ki je nežno plapolalo v počasnem rečnem toku, ki je vel skozi pokojnikovo stanovanje. Stisnil je plavut v pest in z njo zamahnil proti nedoločljivi točki nad gladino.
»Tole mi boš poplačal, ti, ti, gladkokožni pesniček! Vinko je bil moj edini prijatelj. Zdaj sem v Savi sam. Nikogar več nimam, da bi z njim preživljal zimske urice ob lahkotnem klepetu. Dobil boš svoje!« je v nemo reko najprej izvpil svoj bes, nato pa ga za prvo silo utopil v vsebini steklenice žganja, ki je stala na mizi.

*****

Oj, Savica,
nisi več devica!
Si prasica,
ki na široko šči.

»Hehehe, kaj porečeš na tole, Matija? Špasna, kaj?« se je rahlo nabrgljano zarežal okrogloličnež. Natočil si je vina v čašo in jo na dušek izpil.
»Daj no France,« mu je nejevoljno odvrnil Matija. »Kolikokrat naj ti še rečem, da pusti tako pritlehno in obsceno verziranje Knoblu in Koseskemu. Ti si nad njima.«
»Ah, daj no daj, prijatelj,« mu je oporekal pesnik. »Čemu si človek od časa do časa ne bi smel privoščiti sprehoda po bolj ljudskih poteh? Veš kolikokrat so mi podobne kvante plačale zapitek?«
»Vem France, vem. Tega nikdar ne pozabiš omeniti.« Prodniki so ga začeli žuliti, zato se je presedel. »Ampak –«
»Nič ampak. Ne bodi tako zategnjen. Privošči si kakšno čašo in se sprosti.«
»Ne kanim se sprostiti, dokler se enkrat dokončno ne pogovoriva o tvojem pesnenju. Talent imaš, France, in to neznanski. Kot bi bil poslan z neba našemu narodu, da nas blagosloviš s poezijo, kot je še nismo imeli prilike slišati v rodnem jeziku. Ti pa ta talent zapijaš v razvratnih špelunkah, namesto da bi pel blagozvočno hvalnico lepoti.«
»No, no, Matija, zdaj pa klobasaš.« Zvrnil je še eno čašo.
»Nič ne klobasam. Vzemi za primer Savico. Zakaj bi jo omenjal v nekem krčmarskem verzu, če bi lahko v njeno prelestno okolico postavil daljšo in bolj vzvišeno pesnitev.«
»Že prav, že prav.« je rahlo razdraženo rekel France. »Najbolje bo, da si ohladiva razgrete misli. Sonce mi bije v glavo, pa tudi vino mi je že dodobra stopilo vanjo. Pojdiva se namočit v Savo, debato o mojih stvaritvah pa pustiva za hladnejše večerne urice.«

*****

Na dnu tolmuna v bližini rečnega brega, na katerem je potekala burna razprava o prihodnosti slovenske poezije, je čepel Korl in vlekel pogovor na ušesa. Končno si mi prišel v pest, si je mislil. Meseci in meseci iskanja, prihruljenega plavanja v plitvinah, brodenja med trsjem in redkih trenutkov, ko si je upal ponoči po Ljubljanici priplavati v center Ljubljane, kljub strahu, da bi ga slučajno opazili, so prinesli sad. Preklemanski pisun, ki je zakrivil smrt njegovega najboljšega in obenem edinega prijatelja bo stotero poplačal za Korlovo izgubo. Kri mu je hitreje stekla po žilah, čutil je pospešeno bitje srca in vid mu je zameglil slepi bes združen z neustavljivo željo po maščevanju. Gibko se je pognal proti plavalcu, ki se mu je bližal, ga za grabil za noge in potegnil pod vodo tako hitro, da žrtev od presenečenja ni imela časa niti zavpiti. Z levo plavutjo ga je zgrabil prek ust ter se dvignil na površje je toliko, da je z desnico na breg zalučal kepo papirja. Brž za tem se je znova potopil in skupaj z omamljenim plavalcem odplaval proti svojemu podvodnemu stanu, v mislih pa je premleval načrte za maščevanje izpopolnjene do najmanjše podrobnosti.

*****

»Aaaaaaahhhhh,« je zadovoljno zagodel France. »Stari ljudje pravijo: s polnim mehurjem in želodcem ni zdravo hoditi v vodo.« Obrnil se je vstran od drevesa in se odpravil proti vodi. S pogledom je iskal prijatelja, ki ga ni bilo opaziti. »Matija!« je zaklical. »Maaa-tiiii-jaaaaa!« Odgovora ni bilo. »Skrivalnice bi se šel, kaj, ti veliki otrok. Meni pa očitaš zabavljive verze. Kar skrivaj se, sape ne boš več mogel dolgo držati in boš pokukal iz vode.« Ko je še nekaj časa stal na bregu, a o prijatelju ni bilo ne duha ne sluha, ga je počasi začelo skrbeti in se odločil odpraviti za njim v vodo. Tedaj je čisto ob reki zagledal zmečkan kos papirja. Pobral ga je, razgrnil in zapisano v okorni pisavi prebral:

Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
Prešerna pa videl nobeden ni več.

Na obisk je prišel boter jež. Hruške mi sicer ni prinesel, se je pa spešno zapletel v pogovor z mano in mi jel razpredati, kako mu je moja garaža všeč, kako bi v njej krešnil za par dni, naredil bi kakšen žur, poklical kolega murna, da bi zagodel kako na gosli, saj je zdaj poletje in muren nima drugega dela, kakor da svirililisvirilaja naokrog po veselicah in še in še. S svojim leporečenjem me je tako ovil okrog prsta, da sem mu skoraj dovolil nekaj dni prebiti pri meni, ko sem se spomnil, kaj mi je njega dni zaupala botra lisica …

… Bila je mrzla zima, tako mrzla, da so se pingvini, ki so na počitnicah taborili na obronkih gozda, ki z vzhodne strani zamejuje našo vas, ovijali v volnene šale, se greli ob tabornem ognju in srkali domače žganje.¹ Nekega večera sem kot običajno zavil v vaško krčmo, kjer me je krčmar, boter jazbec, toplo sprejel in mi nalil zvrhano šilce pelinkovca oziroma več njih. Srkal sem tretjega ali četrtega, ko sem iz temnega kota ob kaminu, v katerem je tlelo na pol dogorelo bukovo poleno, zaslišal pretresljivo hlipanje, ob katerem bi še kamen potočil solzo, če ne solze, pa vsaj nekaj drobirja. Zahomotana v ocufano in zakrpano odejo je za vegasto mizo sedela botra lisica, ki se je v medlem soju stenske leščerbe zdela skrušena, potrta in še en pridevnik, ki opisuje malodušnost. Prisedel sem in ji naročil čašo krepkega žganja. V motnih očeh se je poblisnila hvaležnost in po nekaj požirkih se ji je razvezal jezik.
Med krčevitim hlipanjem mi je razodela, kako se je usoda kruto poigrala z njo. Velikodušna in dobrosrčna, kakršna je, je v svoj kvartir povabila botra ježa. Ta jo je namreč prosil za kak suh in gorak kotiček, ker mu to leto na črnem trgu ni uspelo kupiti moške odločbe za študentski dom,  in ji obljubljal, da ji bo dobroto stotero povrnil. Naivna rusorepka ga je sprejela pod streho in že čez nekaj dni jo je mali pritepenec z bodicami zrinil prek praga, ji zaskvotal duplino pod starim hrastom in v njej začel prirejati koncerte takrat še underground violinista murna …

… zdrznil sem se iz zamaknjenega stanja, v katerega me je povedlo ježevo medeno besedičenje in se odločil, da ne bom ponovil zvitorepkine napake. Odprl sem svojo skrinjo z inventarjem in se razgledal po njej:

Čeprav sem nagonsko segel po lvl 1 Verigi za rave, saj se je tedaj na drugem koncu domovine ravno odvijala DiscoNautica, mi je sedmi čut dejal, naj pogledam še enkrat, in še dobro da sem. Izbral sem lvl 80 Plavi afro na drogu in pred ježem odplesal par korakov iz mjuzikla Jožef in njegov čudoviti pisani plašč v tehnikolorju in dolby stereu. Jež je otrpnil in se skotalil s kupa kartonov, toda na tleh se je zvil v klobčič in ni hotel naprej.

Urno sem skočil nazaj k skrinji in iz nje povlekel lvl 15 Žarnico za ideje. Posvetilo se mi je, da bi lahko iz Žarometa, Prinašalca komunizma, WD-ja, Polzajemalke, Klešč za manikuro trolov in WTF je toja sestavil katapult, s katerim bi ježa izstrelil iz garaže, vendar mi je manjkala napenjalna vrv, tako da je bila zamisel žal neizvedljiva. Ko sem že skoraj obupal in pričel nabirati svoje imetje v culo, da bi bil pripravljen, ko me bo mali bodičar izgnal iz moje hiše, sem v kotičku skrinje zagledal rešiteljico:

Z zanosom sem jo potegnil na plano in planil nad plenilca domovanj. Ko je jež zagledal omelo, ki sem ga oberoč vihtel nad glavo, mu je srce padlo v hlače, pobral je šila in kopita ter jo brez slovesa ucvrl prek praga.

“Srečno hodi,” sem dejal, minister Gregor pa mu je prodal pet odstotkov lastniškega deleža v Ultri SUM.

PRIPIS: Ravno ko sem zaključil s tem pisanjem, sem skozi okno zagledal sosedovo družino, ki se odpravlja na potovanje. Čudno, da odhajajo na počitnice s solzami v očeh in glasno ihteč, zame je bil dopust vedno vesela priložnost.

PRIPIS 2: Krasno, sosedovi so na počitnicah, doma pa pustili na glas prižgan gramofon. Le kdo bo cel teden ali dva prenašal to violinsko glasbo …

1. Bojda so neke noči s podrtimi bruni na cesti ustavili avtobus na zadnji nočni vožnji in ubogemu šoferju ukradli grelec webasto, a ta zgodba ni potrjena, saj naj bi jim grelec skrivoma prodal sam šofer, ki se je utapljal v dolgovih zaradi izgub na poker avtomatih v mini casinoju nasproti vaške pošte.

Očitno je v izvirniku pisalo “badly decomposed body”, kar potrdi tudi hitro guglanje, vendar dobesedni prevod v “slabo razpadlo truplo” spremeni strohnel kadaver uboge škotinje v svetniško ohranjeno telo s komaj vidnimi znaki razpada, če sploh kakimi, in najbrž še vonjem po lilijah (kar naj bi po nekaterih teorijah bil vonj svetnikov).
Pravilnejši prevedek bi bil vsekakor “močno” ali “zelo”, vendar sem po urnem preletu članka (slabo razpadlo se mi je namreč prav zapičilo v oči) ugotovil, da to sploh ni bila najhujša napaka. Če zanemarimo pogovorni izraz “penzija” za “pokojnino”, je zanimivo dejstvo, da so v njeno stanovanje vdrli “uradniki”, ki so v izvirni novici seveda “officers”, ki so bili najbrž policisti, saj si težko predstavljam občinske funkcionarje, kako vlamljajo v stanovanje.
Krono pa si nadene pojasnilo, da so njeno smrt odkrili (v članku je bila odkrita v okornem trpniku) “ko je eden izmed sosedov opazil, da v njeno stanovanje, v najvišjem nadstropju stavbe, kaplja voda.” Očitno je njen sosed kak upokojen super junak, ki še vedno s svojim super rentgenskim vidom občasno špega v tuja stanovanja. Pri čemer se nam zastavita dve vprašanji:
1. Kako to, da je s svojim super vidom opazil le kapljajočo vodo in ne trupla?
2. Kdo poštenim bogaboječim občanom lahko zagotovi, da kak podobno sprevržen super junak ta trenutek ne kuka v njihovo stanovanje in se naslaja nad prizori iz njihovega zasebnega življenja? Quis custodiet ipsos custodes?

Ampak ko takole preletim članek še enkrat, je zgodba v prevodu mnogo zanimivejša. Nerazkrojeno truplo, voajerski super junaki in uslužbenci javne uprave, ki s štampiljkami razbijajo vrata (nanje so prej najbrž nalepili kak kolek). To pa dejansko je neverjetno, kakor nam obljublja rubrika članka.