Potem ko nas je HBO s pomočjo HAARP-a, chemtrailov ali kakšne druge trenutno modne tehnologije, ki vpliva na vreme, še pozno v marec zasipal s snegom in nam vtepal v glavo, da prihaja zima, je prvoaprilska premiera Igre prestolov dosegla dovoljšno gledanost, da so prenehali z inovativnimi pristopi direktnega marketinga in vreme se je urno izboljšalo. A le za gledalce, saj deželam Zahodnjega še vedno preti nevarnost s severa, od koder bežijo divježi proti Zidu.
Po nekaj delih tretje sezone se zdi, da sta z njo snovalca serije Benioff in Weiss znova napravila kakovostni preskok in da po lanski epizodi o bitki na Črni vodi serija diha še bolj epsko in filmično. Popravila je pomanjkljivosti prve sezone, kjer gledalci mestoma nismo imeli občutka, kako prostran je svet, in je na primer mogočni več desettisočglavi khalasar khala Droga na ekranih bil zgolj borna kolona konjenikov, a se zato vse bolj oddaljuje od knjižne predloge. Sam s tem nimam prevelikih težav, saj serijo jemljem kot svojo entiteto, ki s svojo (ne)uspešnostjo ne more spremeniti romanov, po katerih je nastala, poleg tega pa je utopično pričakovati, da bi na ekran lahko prenesli vse plasti in podrobnosti knjige, ki jo je George R. R. Martin pred dvajsetimi leti začel pisati iz obupa nad televizijsko mašinerijo, ki je neusmiljeno klestila njegove scenarije. Kot hudomušen sredinec teve producentom se je lotil zgodbe, ki se je ne bo dalo posneti. No, dve desetletji pozneje smo lahko veseli, da se je vseeno nekdo lotil tega podviga in da mu gre dobro od rok. Seveda bo vsakdo, ki je bral knjige, našel sebi ljube detajle, ki so pri pisanju scenarijev izviseli kot slovenska davkarija pred neizterjanimi dolgovi. Tu so razlike med izvirnikom in priredbo, ki se nekaterim zdijo večje od razkoraka med dejanskim stanjem in lastnim dojemanjem pevskih sposobnosti junakov, ki jim v talentarskih oddajah namenijo deset sekund pozornosti. Tako sem sam lani zavijal z očmi pri zmanjšani vlogi Qhorina Polrokega, medtem ko me Catelynin monolog o molitvah za smrt Jona Snega iz drugega dela trenutne sezone, ki je vznemiril dobršen delež bralskega gledalstva, ni zmotil.
A nekaterim spremembam navkljub se vidi, da so ustvarjalci ljubitelji knjižne predloge, do katere pa zavzemajo zdravo distanco. To je lepo vidno v uvodnem Aryinem prizoru nove sezone, ko jo Gendry sprašuje, zakaj ni treh smrti, ki ji jih je podaril Jaqen H’ghar, izkoristila za umore pomembnih političnih akterjev, kar smo se spraševali tudi drugi. Ali pa pri malce pobalinskem vpletanju izventekstualnih referenc, ko težaven, že kar gimnastičen spolni položaj poimenujejo meereenski vozel, kar je bilo Martinovo poimenovanje glavnega krivca za zamudo pri pisanju pete knjige, ko se je dajal z urejanjem zgodb likov, prepletajočih se v tem sužnjarskem mestu. Upamo lahko le, da ne bo na kakšno podobno prepreko naletel tudi pri nastajanju šestega dela Pesmi ledu in ognja, sicer se zna zgoditi, da ga bodo ustvarjalci serije dohiteli in prehitele še pred zadnjim dejanjem.
(Objavljeno v reviji Stop, 24. 4. 2013)
Zadnja moževanja