S temi besedami obveščam vse, ki to berete, da ustanavljam versko skupnost tistih, ki verujejo, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik. Ker je temelj nove verske skupnosti verovanje v ničto stopnjo davka na dodano vrednost, se pripadniki skupnosti imenujemo zaničniki. Vsi, ki se nam želijo priključiti, to storijo s tem, da izjavijo:

“Verjamem, da je v Sloveniji možna ničta stopnja davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik.”

Zaradi naše boljše organiziranosti in zavesti, da nas ni malo, prosim, da izjavo s svojim imenom in priimkom ter enim izmed naslovov pošljete na roza(afna)roza.si

Andrej Rozman Roza

Na zdravje ob dnevu brisače!

Čestitkam in pozdravom se pridružuje tudi Vogon Jeltz z družino topoumnih birokratov.

Sam ne skrivam, da sem njegov velik oboževalec, ki mu je rankinovsko metaliterarno preigravanje  priraslo k srcu in se njegove vplive močno čuti v določenih prijemih, ki jih uporabljam pri pisanju. Tole je bil droben intermezzo, da ne bo kak orožnik vpil: “Hop, literarni Cefizelj, pa te imam,” zdaj pa se vrnimo, k možakarju, ki je letos izdal svojo trideseto bukvico, Necrophenia poimenovano.  Ob tem jubileju sicer pripravljam malo daljši zapis za Joker enkrat v bližnji prihodnosti, danes pa bi ob sončavi, ki blago boža naša lica na tole cvetno nedeljo, priobčil pesnitev, ki jo je glavni junak Necrophenie spesnil v čast enemu svojih najljubših pisateljev, Robertu Rankinu.² Prepeva se jo na melodijo ukulelejskega mojstra Georga Formbyja When I’m cleaning windows, ki jo prilagam na koncu za bolj slikovito ponazoritev. Lahko pa si jo poslušate tudi v skrajšani acappela verziji avtorja osebno.

WRITING FAR-FETCHED FICTION

Now I write Far-Fetched Fiction
To earn a couple of bob.
For a lazy blighter
It’s really the ideal job.
I sit in pubs for hours and hours
I drink Harveys, I drink Flowers,
Then I go home for golden showers.
Writing Far-Fetched Fiction.

I sit about and sit about
I sometimes get my ballpoint out.
That really makes the barmaid shout.
Writing Far-Fetched Fiction.

In my profession I work hard
But no one gives a *uck.
It’s blinking J. K. Rowling
Who rakes in every buck.

I drink until my guts explode
I stumble drunken down the road
I wish I’d written The Da Vinci Code
Instead of Far-Fetched Fiction.
(Ukulele solo, with much finger picking,
cross-strums and scale-runs, not to mention
an effective use of grace notes and chromatics.)

In my profession I work hard,
Well no, perhaps I don’t.
I bet I’ll win a Nobel Prize,
Well no, perhaps I won’t.

But like the Murphy’s, I’m not bitter
As long as I can raise a titter.
I think I’ll pop out to the *hitter
And write some Far-Fetched Fiction.

Thank you very much.

Robert osebno (pesmica se začne pri 1:50):

George Formby in izvirno besedilo (plus melodija):

1. ki ga ne smemo zamešati s tistim drugim Rankinom
2. le kdo bi si mislil, kaj?

Po martrungah Brede Smolnikar (hčerke razžaljene: “Ja, ona je opisala našo mati v tej knjigi, sicer jo je spremenila, tako vizuelno kot značajsko, ampak me vemo, da so to naša mati.”) in Matjaža Pikala (razžaljeni policist: “Ja to sem jaz, kdo drug pa bo ta lik, če ne jaz?”) s sodnijo in oprostitvi v obeh primerih, so se znova našli geniji, ki tožijo zaradi vsebine leposlovnega dela. Za razliko od osamljenega modrega angela v Pikalovem primeru so se tu v vlogi tožnika znašla kar celotna modra nebesa, pod ovadbo pa je podpisan namestnik generalnega direktorja policije.

Bravo, geniji v modrem, bravo. Sledi zdaj še tožba slovenskih metalcev proti Andreju Skubicu, ki je v Fužinskem bluzu² kot enega od štirih glavnih likov uporabil prepitega tridesetinšenekajletnega metalca v blodnjah? Ali pa bodo mogoče slovenski policisti tožili potomce Astrid Lindgren, ker policisti v Piki Nogavički niso ravno primer zdrave pameti?

Še Goran osebno o predlogu za pregon na Dnevnikovem portalu.

1. TM Miheljak
2. da ostanemo na isti lokaciji

En je stal in da v omamnih dišavah svežega črnila ne bi telebnil po mizi, so ga podpirali štirje, od tega dva ovita v prosoj.

Tam so stale tri in se pretvarjale, da so ena.

Pa je prišel tisti dan v življenjskem ciklu knjige, ko bukvica odvrže goseničasto podobo pisarniških tiskalnikov in se zavije v kokon ploterja. Kar v vsakdanji slovenščini pomeni, da so v tiskarni naredili zadnji poskusni tisk, preden poženejo tiskarske stroje, in da je to zadnja šansa, da debeli urednik še malo vtakne nos med še puhteče papirje, da preveri, če so vnešeni vsi korekturni popravki in da ni slučajno umanjkala kaka stran. Tista točka pred trenutkom resnice, ko nakracaš čačko svojega podpisa na zajeten špeh papirja in rečeš: “Joža, mi smo pripravljen. Požen!”

In čeprav zlepljeno papirovje resda deluje že skorajda kot prava bukvica, je zadevščina vsaj enkrat debelejša od končnega proizvoda metuljaste knjige, saj izpis ni dvostranski. Takisto pa bukvica še nima ovitka, saj bo le-ta narejen pozneje. Zatorej tudi besedica razgaljeni v naslovu. Gospe in gospodje, v vsej svoji neovitosti: ekskluzivne in šokantne fotografije.

Najprej ena slika urednika pri delu, da vsi, ki ne prenesete groznih reči, odvrnete svoja zrkla od nadaljnih slik. Kdor hoče sliko v večji resoluciji, da bi jo prilimal na špajzo kot odganjalnik otrok ali na vhodna vrata kot protivlomilsko zaščito, naj se oglasi na moj e-mail in se bomo dogovorili za ceno.

Takole je videti gola knjiga iz ptičje …

… in takole iz žabje perspektive.

Fotografu se je zapeljivo nastavila v družbi ameriške deluxe sestrice.

Med prestavljanjem s pisalne mize na polico je gospodu Krikecu ploter padel na prste in mu jih sploščil.

Hagrid je resno vzel nalogo varovanja besedila, le da tokrat v bližini ni bilo Miškota, zato mu je pri tem pomagal kar Čekan.

Kar se nekdo ali nekaj prikaže na obzorju in Hagrida z recitiranjem lastne poezije prepriča, da ga spusti h knjigi.

Da, to ni bil nihče drug kot Vogon Yeltz, ki se je očitno odločil, da frdumane grblaajneee zelene niso čtivo za vsako priložnost, in je posegel po Svetinjah smrti. Ko sem mu hotel knjigo izmakniti izpod prstov, je zagolčal nekaj o graditvi obvoznice in moji hiši, tako da raje nisem več silil vanj.

Tale okroglolični možakar je nekje dejal:

Pravljice so več kot resnične: ne zato, ker nam pripovedujejo, da zmaji v resnici obstajajo, temveč zato, ker nam dopovedujejo, da jih je mogoče premagati.

In zato pravljice niso pomembne samo za mladež temveč tudi za nas, ki smo že trdno zakorakali v življenje.

Ura in dan, ko razumni možje in žene odvržejo vsakdanje skrbi (ako tega niso postorili že poprej v dnevu ali celo tednu), ter se predajo nebrzdanemu razvratu, ki so ga čemerni prednamci poimenovali veseli december. Vroča sapa greje roke, ki čakajo na plastični kozarček kuhanega vina, da se ne bi na nohtih zalesketalo ivje, oči že rahlo megleno strmijo tja nekam pod nebo kot pisatelju iz Zvezdice zaspanke, ki ni našel zagamane rime na lonec, in decimeter za njimi elektroni kar malo počasneje potujejo med gangliji. Spokojna idila, ki jo vsake nekaj sekund preseka prediren pok predrzne petarde primitivnega pokavca¹, in ščemeče pričakovanje silvestrske noči, skozi katero nas bodo popeljali zimzeleni napevi Borisa kopitarja in Alfija Nipiča. Otožno odkimavanje, ko Andrej pečenko pove, da v novo leto ne bomo odšli obdani z belo opojnostjo².

In medtem, ko se ti fragmenti na razkošno razsvetljenih ulicah slovenskih mest spajajo v pisani kolaž počasnega opijanja, nekateri ždimo doma, noge nam grejejo topli, z ovco podloženi copati, miza pred nami pa se šibi pod korekturami sedmega Harryja Potterja, ki morajo biti pregledane do tretjega januarja.

Hmmm, ne vem sicer, zakaj sem za prejšnji stavek izbral množino. Kaj veš, mogoče pa je kje kdo, ki ga tarejo enake obveznosti.

glasbeno sponzorstvo zapisa: Make up 2: Kdo je ta, ki žurat ne zna

dokazno gradivo (Slikano z webcamom. Če se vam fotografije zdijo preveč zrnate, z njimi nahranite kokoši) :

Ime na mapi je spremenjeno, da v primeru ropa napadalci ne bi ugotovili, kaj se skriva v njej.

Tole je gomila papirja, čez katero se moram prebiti.

Tu pa je taista grmada, slikana s človekovim najboljšim prvojanuarskim prijateljem, da dobite občutek, koliko je visoka.

In za konec iskreno žalostno lice nekoga, ki dela na ta bakanalski večer. Roko, ki je pripomogla k ustvarjenju izraza, bomo odstranili v postprodukciji.

1. zaradi takih struktur se me je prijel naziv aliterat
2. snegom, ne koko

Tra-la-laaaaa!