***

Valjhun, sin Kajtimara, je bil od dolgega bitja krvavega boja za krščansko vero precej utrujen. Na pol zleknjen je ždel v svojem šotoru, kjer ga je obiskal Gorazd, znanec iz mladih dni, ki se je ravnokar vrnil s še daljšega potovanja po daljnih deželah.
»Kam vse te je zanesla pot, phijatelj?« je pristno koroško pogrknil Valjhun, akoravno tedajšnje narečje ni bilo tako pojoče kot današnje. (To je tudi edino pogrkovanje, ki ga bom zapisal, saj pisanje h-jev namesto r-jev otežuje branje. Zato bi vas na tem mestu prosil, da si predstavljate, da pogrkuje še naprej. Hvala. op. a.)
»Bil sem v Jeruzalemu, v sveti deželi,« je jel razlagati Gorazd.
»In kako je bilo?«
»V redu. Veš, kaj je najbolj zabavno v sveti deželi?«
»Kaj?«
»Drobne razlike. Reči tam so skoraj iste kot pri nas, samo kanček drugačne so.«
»Kot na primer?«
»To, da je gospodov dan pri nas na nedeljo, pri njih pa na soboto. In rečejo ji sabat, ne sobota. Pa recimo to, da jedo jagnjetino z nekvašenim kruhom.«
»O, fuj.«
»In veš, kako v Jeruzalemu rečejo svinjski krači?«
»Prašič krašom?«
»Ne.«
»Kako pa?«
»Nič, ker judje ne jedo svinjine.«
Oh, kako sta se smejala. Brisala sta si solze iz oči (vsak svojih) in se tolkla po ramenih (drug drugega). Kar naenkrat pa je Valjhun uščipnil Gorazda v lice in mu razmršil lase. Gorazd je začudeno obstal in se zmedeno zazrl v prijatelja.
»Oh, oprosti,« je ta zaznal njegovo neubesedeno vprašanje. »Se spomniš rimskega cesarja Konstantina, ki se mu je v sanjah prikazal goreč križ z besedami V tem znamenju boš zmagal?«
»Seveda, mar misliš, da sem vso pamet pustil na tujem?« se je Gorazdu zdelo zamalo. »In potem je porazil barbare. Ampak kaj ima to zveze s tem babičastim vedenjem?«
»Zadnje dni sanjam zvezdo repatico, ki drvi preko neba in vzklika: Samo za lička vas uščipnem in laske vam razkuštram, več pa ne slišim, ker že izgine iz dogleda in dosluha. Kaj, če je to repatica, ki je bila navzoča ob Gospodovem rojstvu? Raje izpolnim ukaz, čeprav ga niti sam ne razumem najbolje.«
Preden je lahko nadaljeval, je v šotor pokukala Iztokova gola lobanja, za njo pa še njen lastnik, ki mu je sledil poštar.
»Iztok, kaj sem ti ukazal glede te lobanje?«
»Naj jo puščam v svojem šotoru, če pa jo že moram vlačiti s sabo, pa naj jo imam v malhi, sicer mi jo boste lastnoročno zabili tja, kjer hrbet izgubi dostojno ime, šefe.«
»Kolikokrat?«
»Vsak dan vsaj petkrat, šefe.«
»In zakaj me ne ubogaš?«
»Ker je edini spomin na mojega pokojnega očeta, šefe.«
»Očetovo lobanjo nosiš naokoli, namesto da bi jo dal v posvečeno zemljo k počitku?« se je zgrozil Gorazd.
»Očetova je toliko, da jo je naokoli nosil on, preden mi jo je zapustil. Prvotno je pripadala nekemu poganu, ki ga je pobil oče. Sploh pa nisem prišel sem zaradi lobanje, šefe. Tale tu ima paket za nekega Valdungusa, Chetimarusovega sina. Pravi, da naj bi to bil eden naših poveljnikov. Ga poznate?«
»Valdungus?« se je nasmehnil Gorazd. »Tega imena pa nisem slišal, kar sva gulila šolsko klop pri patru Virgiliju.«
»Uh, kakšne sva znala ušpičiti,« je nasmešek preskočil tudi na Valjhunov obraz. Obrnil se je k zmedenemu poštarju. »Jaz sem Valdungus, Chetimarusov sin. Gre za latinsko obliko mojega imena, ki pa je, roko na srce, ne uporabljam prav pogosto.«
»Me veseli, da je stvar rešena, gospod Valdungus,« se je zadovoljno oglasil poštar. »Tukajle podpišite, pa en osebni dokument bom potreboval.«
»Seveda, izvoli,« je Valjhun paketonoscu pomolil osebno izkaznico. »Kako ti je pa ime?« ga je vprašal s pozornostjo do malega človeka, s katero se diči krščanska gospoda, za razliko od poganov, ki jim je malo mar za druge, da le lahko vanje zabadajo svoje meče in kopja.
»Samo, gospod,« se je glasil prijazen odgovor, ki se je kaj kmalu prelil v uradniško strogost. »Oprostite, gospod, ampak s tem dokumentom vam žal ne morem izročiti paketa, saj je na njem navedeno drugo ime kot na pošiljki.«
»Oh, ne bodi picajzlast,« je rahlo razsrjen rekel Valjhun. »Saj je isto. Valdungus, Valjhun. Chetimarus, Kajtimar. Iran, Perzija.«
»Oh, še zelo mi je mar, gospod. Zelo mi je žal, a poštarski kodeks časti mi prepoveduje oddati pošiljko, če naslovnik ne izkaže svoje istovetnosti.«
»Zdaj me pa po malem že zapušča potrpljenje,« se je zlagal Valjhun, kajti besedice malo v potrpljenju, ki se je odpravljalo proč, ni bilo. »Iztok, skoči po našega duhovna, da mu pred Bogom priseže, da sem jaz Valdungus, Chetimarusov sin. Še prej pa stopi k meni.«
Iztok ga je ubogal in preden je zmedeno zapustil šotor, se je zgodilo še nekaj ščipanja lic in kuštranja las.

***

»… in tako bomo ajde obudili z, ahihihi, krvno žrtvijo krščanske device,« je končal svojo izčrpno razlago Prismuknjeni Bramor. Bleda koža je izdajala, da sončna luč ni njegova stalna spremljevalka, vonj pa, da tudi ljudje niso. Ali pa se druži samo z nahodnimi. Črtomir ga je poslušal z drugega konca sobe in kimal, naposled pa vprašal.
»In kje bomo v obleganem braniku našli krščansko devico, blazni starec?«
»Oh, Črt, saj ti lahko rečem Črt, kajne, ahihihi,« se je piskajoče zarežal, »računal sem, da te bo moj načrt prevzel in sem si dovolil sam poskrbeti za to sestavino.« Z okna se je oglasilo krakanje. »Ahihihi, in mislim, da je sestavina ravnokar prispela. Skoči noter, Ocufani Perjatež.«
»Ocufani Perjatež?« je dejal Frenk in segel po meču, a ga še ni izvlekel.
»Ne skrbi, mladec, ahihihi, samo moj sodelavec je.«
Trojica je odprtih ust opazovala, kako je skozi okno priletel krokar, se spremenil v moža, ki mu očitno res ni bilo ime Josip Murn, in Bramorju izročil nekakšno zrcalce. Nato se je znova spremenil v črnega ptiča in odletel v temno noč.
»Sonce,« je šepnil coprnik.
»Kaj je bilo to?« je zanimalo Radovana.
»Star mostiščarski urok, ki vrne besede tistim, ki obstanejo brez njih.«
»Ne to,« je vskočil Črtomir, »ta ptič, ki kožo menja. Oziroma perje.«
»Saj sem povedal, da je moj sodelavec. Gremo, časa nimamo na pretek, ahihihi. Frenk, prižgi svečo, Radovan, zariši na tla morsko taco, Črt, poljubi zrcalo.«
Starčev glas je na vse deloval hipnotično, da so se urno lotili dela. Ko je Črtomir odmaknil ustnice od zarošenega ogledalca, se je še pred koncem odstavka s komaj slišnim zvokom ob njem pojavila Bogomila.
»Ti?«
»Ti!«
V rokah starca, ki je med poblaznelim smehom hripaje žebral uroke v davno pozabljenem jeziku, je poblisnilo hladno jeklo.

***

»Iztok, lobanja!« je zarohnel Valjhun, ko se je le-ta vrnil z duhovnom. Zgrbljenec jo je godrnjaje spravil v malho. »No, pater,« je nadaljeval poveljnik, povejte Samotu tule, kako mi je ime.«
»Valjuhn, sin Kajtimara.«
»Tako, kot piše na moji osebni izkaznici. Kajne? Kako mi je pa ime po latinsko?«
»Valdungus, Chetimarusov sin,« je odvrnil menih, ki mu za razliko od brezoblačnega neba zunaj ni bilo nič jasno.
Poštar je zadovoljno pokimal, ko ga je skupaj s paketom pod seboj pokopal balvan, ki je prifrčal z neba.

***

»Kakšna mora me je tlačila, Oti,« je zagolčal velikan, ko je vstajal, opirajoč se na roke. »Sanjalo se mi je, da so mi ljudje ukradli rebro in ga izobesili pod strop nekakšnega svetišča.«
»Kaj si pa šel spat s polnim želodcem,« je z glasom, ki je nevajenemu človeškemu ušesu zvenel kot bobnenje razpenjenega vodotoka, odvrnil drugi ajd. Ozrl se je naokoli. »O, poglej ga, Prismuknjeni Bramor. Kako si, stari smrduh? Si le našel eliksir življenja? Povej, kateri so bolj okusni. Tile za obzidjem ali oni v šotorih? Od lakote se mi kar megli.«

***

»Šah!« se je v marmorni dvorani gromko zadrl sključeni starec.
»Mat!« ga je z bliskom v očeh dopolnil njegov tovariš.

***

»Manj strašna noč je v črni zemlji, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi … Hmmm … Nekaj še manjka, na vodi čutim, da bi bilo za govor dobro kresniti kak jambski enajsterec, pa mi manjkata dva zloga. Kaj bi lahko naredil z zemljo? V črni zemlji spodaj? V humusu prečrnem?«
Črtomir je koračil po svoji sobi in krožil okoli lesene mize, na kateri je ležal načrt Ajdovskega gradca z okolico. Ob vratih sta negotovo stala njegova pribočnika Radovan in Frenk (Vem, da Frenk ni ravno staroslovansko ime, a sem do zdaj porabil že vsa slovanska imena, omenjena v wikipedijinem članku o knjigi Pod svobodnim soncem, bukve pa se mi ne da iskati. Pravzaprav je v tistem članku omenjen še nek Rado, a uporaba Rada namesto Frenka bi vnesla nepotreben komični element, ko bi se na vsak Črtomirjev klic »Rado« obrnila oba častnika. op. a.) in ga zaskrbljeno opazovala.
»Kaj mi je storiti? Krščanska vojska tistega pogrkuna Valjhuna mi ždi pred obzidjem, naše vrste so zdesetkane, ženska mi sporoča, da me čaka pod slapom, kot bi imel čas misliti na njeno gladko in voljno telo, po katerem pršijo vodne kapljice, da jo obdaja nežna mavrica, ko se gladi po jedrih prsih in ji roka zdrsne …«
»Kreh, kreh,« se je oglasilo od levega podboja vrat.
Radovanov nevsiljiv kašelj je prebudil Črtomirja iz zasanjanosti, da se je zdrznil in nadaljeval: »… obenem pa ne najdem pravih besed za bodrilni govor pred odločilno bitko. Zmanjkuje nam živeža in prav dolgo ne bomo več zdržali.«
»Črtomir, če smem zmotiti,« se je znova oglasilo od vrat. Tokrat iz bližine desnega podboja. Bil je Frenk.
»Reci,« je z v usodo vdanim glasom dejal Črtomir.
»Se spomniš Prismuknjenega Bramorja, na pol blaznega starca, ki trdi, da njegov rod izhaja izpred skoraj treh tisočnij let, ko naj bi se prek nekdanje Emone raztezalo ogromno barje? Pravi, da je vešč starodavne magije in da lahko iz zemlje obudi velikane, ki so nekdaj prebivali tukaj.«
»Velikane?«
»Ja, velikane. Saj veš, ajde, po katerih je ime dobil ta branik.«
»Prvič slišim. Sveto sem bil prepričan, da je kraj dobil ime po ajdi. Lepa reč. Ampak ravno zadnjič, ko nisem mogel spati, sem spisal pesem o njej. Sicer je malce enolična, a vseeno. Poslušajta. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori, že ajda zori. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori prav zares.«
»No, ja, ni ne vem kaj,« je bil iskren Radovan. »Mogoče bi dopisal še kako kitico, kako jo neka ženska žanje tri dni in ima zaradi tega vse žuljave roke.«
»Zanimivo,« je odvrnil Črtomir. »Kaj pa meniš ti, Frenk?«
»Se strinjam z Radovanom, da ni kaj prida« se je oglasil še Frenk, tokrat od levega podboja, saj je medtem zamenjal mesto s kolegom. »Vendar sam ne bi nadaljeval te pesmi, temveč bi podobo zrele ajde uporabil raje na drug način. Kaj pravita, če bi bila ajda metafora za prijateljstvo, ki ga ne moreta uničiti ne ogenj ne voda in tako znova in znova cveti, ne glede na neprilike zunanjega sveta?«
»Pretenciozno sranje,« sta v en glas odvrnila Črtomir in Radovan.
»Raje povej, kaj je s tem Bramorjem,« je nadaljeval Črtomir sam, »da se izognemo še večji zastranitvi in potencialni tožbi zaradi kršitve avtorskih pravic. Nikoli ne moreš biti prepričan, da si besedilo parafraziral dovolj, da ne gre za krajo.« (Zakaj pa misliš, da dobesedno navajam le besedila, ki so v javni domeni, ti malikovalska glavca? op. a.)
»No,« je začel Frenk, ki se je za hip ozrl po sobi in iskal vir glasu v oklepaju, »Prismuknjeni Bramor naj bi poznal starodavne skrivnosti naravne magije, ki izvirajo še iz halštata.«
»Na zdravje,« je bil nepoučeno vljuden Črtomir.
»Temačne uroke časov, preden so nebo nad nami poselili Svarog, Perun, Stribog in preostali,« se ni dal motiti Frenk. »Kletve pradavnih sil, božanstev Bliska in Groma, ki življenje jemljeta in ga poklanjata. Pravi, da lahko s človeško žrtvijo oživimo ajde, ki ležijo natanko pod nami. Pomisli, Črtomir, tile bavarski vazalčki se bodo razbežali kot preplašene podgane, ko bodo nadnje planili petnajst čevljev visoki nasprotniki.«
»Toda mar ne bo španovija z ajdi enako izdajstvo bogov naših očetov, kot bi bilo sprejetje tega novega rimskega boga?«
»Ne, ker bi se povezali z božanstvi, ki so bila tu, preden so naši bogovi prišli z nami izza Karpatov, ko so se naši predniki naučili plavati.«
»O, ja, plavati, to pa to. Moj prapradedek se je v tisti ruski reki tako prezebel, da se do smrti ni znebil revme,« se je zdelo Radovanu, da se mora vključiti v pogovor, da ne bi kdo pozabil nanj.
»Prav,« se je odločil Črtomir. »Pripelji mi tega čudaškega starca. A bolje zate, da res zna coprati, in bolje zanj, da me ne bo postavil pred kako težko odločitev in bi moral žrtvovati kaj, kar resnično ljubim.«

***

Ob zadnjih človečkovih besedah je po marmornati dvorani završalo od krohota, pa čeprav bolj enostransko. Radigost je tresnil z maseljcem piva ob trikotno mizo in ga na dušek izpil. Svarog si je brisal solze z obraza, dočim je Perun z vso silo lopnil Striboga po hrbtu in se zarežal: »Je pa za štose, tale, kaj?«
Drugi stranici mize sta bili tišji. Na eni sta v oblazinjenih naslanjačih ždela zverižena starčka, ki so jima kljub krhkosti teles v očeh pobliskavali radoživi bliski. Smejala sta se tiho in hripavo, a vseeno na nek način gromovito.
Na tretji stranici je vzravnano in dostojanstveno sedel postaven mož, ki se mu je obraz neprestano prelival iz podobe tridesetletnika v lice krepkega dolgobradega starca in nazaj, nad njim pa je v zraku negibno lebdel bel golob. »Malo več resnosti, prosim,« je dejal z glasom, ki je obenem božal in ukazoval. »Imam še eno figuro.«
Ko je zamahnil nad stekleno kroglo sredi mize, da se je podoba poveljniške sobane zameglila in se je na njenem mestu prikazala devica na otočku sredi jezera, je Perun zašepetal Svarogu: »Zakaj stalno govori v ednini, če so pa trije?«