Tag Archives: Olimpijada

Londonska olimpijada je v polnem zamahu. Ko to pišem, se Slovenci (kajti zmage so od vseh, porazi pa intimne zadeve športnikov) kitimo s tremi medaljami. Tako trenutno vodimo na lestvici osvojenih medalj na število prebivalcev. To je le eno prvih mest Slovenije na statističnih lestvicah, med katerimi velja omeniti še prvo mesto na lestvici števila vojaških plovil na kilometer obale.

Pred televizorji uživamo v bolj ali manj znanih športih od košarke in atletike do konjskega baleta (brez piruet) in trampolina (mimogrede, če koga zanima, lahko iz prve roke povem, da je povprečni strošek menjave ponjave na slovenskih plažnih trampolinih 315 €). Zato se tu ozrimo po bolj ali manj znanih olimpijskih dejstvih.

– V Grčiji so 10. maja prižgali olimpijski ogenj in ga poslali na pot proti Londonu. Po sto metrih so nosilca bakle napadli in brutalno pretepli policisti, ki so mislili, da gre le še za enega izgrednika več. Olimpijski ogenj je Grčijo zapustil v četrtem poskusu, ko so ga zaupali grškemu prvaku v šprintu, Dimitrisu Zalaufitisu.

– Tekaške proge na centralnem olimpijskem stadionu niso krstili športniki, temveč Jennifer Saunders in Joanna Lumley, ki sta tam posneli nekaj prizorov ponovno oživljene nadaljevanke Naravnost fantastično. Določeni športniki so računali, da bo zadrogiranost njunih likov, Edine in Patsy, določila najvišjo dovoljeno mero dopinga, vendar so delali račune brez krčmarja. Oziroma brez preprodajalca steroidov.

– V Londonu se je prvič kot olimpijski šport predstavilo tudi žensko boksanje. Justinu Bieberju se kljub treningom z Mikom Tysonom ni uspelo uvrstiti v kanadsko reprezentanco.

– Roger Federer in Juan Martin del Porto sta po rekordnem polfinalu, ki je trajal štiri ure in pol, prejelo zlato in srebrno medaljo za maraton. Najboljši tekač se bo tako moral zadovoljiti z bronasto. Proti koncu finala je gledalce v Wimbledonu zmotil otroški jok. Televizijski komentator se je obregnil, kaj imajo starši s seboj nositi dojenčke. Vendar ni mogel vedeti, da je jokal otrok, ki so ga spočeli med prvim nizom.

(objavljeno v reviji Stop, 8. 8. 2012)

Dober teden pred začetkom Olimpijskih iger so režiserju Dannyju Boylu zabičali, da mora kanček skrajšati otvoritveno slovesnost. Zaradi predolge proslave naj bi imeli gledalci težave z vračanjem domov, saj bi povzročili preveliko gnečo na javnem prevozu, ki neha voziti ob pol treh zjutraj. Če bi bili v Ljubljani, takšnih težav ne bi imeli. Pa ne zato, ker so naši ponudniki javnega prevoza bolj fleksibilni in bi bili zaradi izrednega dogodka pripravljeni podaljšati obratovalni čas, marveč zato, ker bi se vsi Slovenci na otvoritev tako ali tako pripeljali z lastnim avtomobilom. Po možnosti po ena oseba na vozilo. Zaradi tega bi morali zamakniti začetek slovesnosti za uro, saj bi ob devetih zvečer polovica gledalcev še vedno ždela v koloni, ki bi se vila po obvoznici od Novih Jarš čez rondo Tomačevo do stadiona v Stožicah. A kljub temu ne bi imeli težav s prepoznim koncem, saj bi odpadel ves del prireditve, ki je prikazoval bukolično podeželsko idilo in rojstvo industrijske dobe, in bi videli le dogajanje od leta 1991 naprej. Prav tako ne bi dolgovezili s pregledom glasbe od šestdesetih do sedanjosti. Venček skladb Prifarskih muzikantov, pa smo opravili.

Omembe je seveda vreden tudi komentar Mihe Žibrata. Poleg dvigovanja angleške himne se mi je v spomin najbolj vtisnil opis Mika Oldfielda, ki ga je Žibrat opredelil za »kitarista in multiinstrumentalista«. Nestrpno čakam njegove komentarje košarkarskih tekem, kjer nam bo predstavil »Kobeja Bryanta, košarkarja in športnika«. Pogrešal pa sem Iva Milovanoviča, ki bi nam s pomočjo svoje ure povedal, koliko časa še ostaja do konca otvoritve.

Pogrešal ga je tudi Paul McCartney, ki je na trnih čakal svoj nastop. Bal se je namreč, da mu bodo tako kot pred tednom dni odklopili elektriko, ker je ura kazala čez polnoč. Za razliko od njega pa je bil povsem sproščen James Bond, ki se je tokrat prvič peljal v helikopterju, na katerega ni nihče streljal.

Edina stvar, ki se je malce vlekla, je bil sprevod fotografov in kamermanov, med katere se je uspelo pritihotapiti nekaj športnikom. Nisem si mislil, da se bo pomanjkanje varnostnikov pokazalo že prvi dan.

(objavljeno v reviji Stop, 1. 8. 2012)