Recitacijo je presekal glasen pok iz dveh pušk. Govorec je še nekaj trenutkov majajoče stal, kot bi ga neka neznana sila bodrila pri neupoštevanju dejstva, da ima po novem na ramenih prazen ništrc, nato pa ga je gravitacija neusmiljeno povlekla k sebi, da je s pridušenim copom pomendral podrast in z zdaj le še namišljenimi ustnicami poljubil očetnjavo.

»Pazi, Brane, tamle gre še en!« je vzkliknil srednjerasel moški okoli štiridesetih.

»Vidim ga, Vojko,« je odvrnil plečati ogovorjenec.

Puški sta se istočasno uperili in enoglasno sprožili smrtno pretnjo proti počasi bližajoči se postavi.

Toda ta se je spotaknila ob štrlečo korenino, da jo je zaneslo vstran, in krogli sta ji namesto načrtovane glave odpihnili le levico, da jo je odneslo iz rokava oguljenega suknjiča. Izguba uda je očitno ni preveč motila, saj je odločno stopala dalje in monotono zategovala:

»Ko prideš mi na pot, naj kri ti zmrzne,
iz dni minulih naj spomin ti vznikne,
ko bežal rod človeški pred zvermi je.
Tako zdaj ti pred mano planeš …«

Iz glave mu je vzbrstela sekira, ki je še pred nekaj trenutki počivala za Branetovim pasom.

»Uf, za hip sem se že zbal,« je slišno olajšan dejal Vojko.

»Ne skrbi,« ga je pomiril tovariš, ki je bil dobri dve glavi višji od njega. In če je bil Vojko žilav in utrjen, so se povsod pod Branetovimi oblačili napenjale mišice. Oprtala sta si puški na rame in zakoračila dalje skozi mračečo se hosto.

***

Zdaj sta bila na lovu že polpeti mesec. Vse se je začelo, ko je v njihovo vasico na obronkih zasnežene gorske verige zatavalo prvo od bitij. Vaščani so ga imeli za potujočega pesnika, kakršnih so bili vajeni, čeprav so morali priznati, da je dotičnemu beseda res lepo tekla, saj je verziral v laškem enajstercu in ne alpski poskočnici, kakor so bili vajeni od njegovih predhodnikov. To jim je razložil vaški učitelj, ki je prišleka tudi vzel pod streho. Najbrž se je nadejal poglobljenega pogovora o italijanskih pesnikih minulih stoletij, saj v vasi, roko na srce, ni imel nikogar, s katerim bi lahko besedoval o čem podobnem. Na gorskem pobočju so živeli preprosti ljudje, ki so znali brati ravno toliko, da so si pri setvi in žetvi pomagali s pratiko ter da so s pomočjo molitvenika odžebrali kake litanije, saj je bilo pozimi ob hudem sneženju do prve cerkve predaleč.

Ko sta naslednji dan šomošter in potujoči pesnik stopila v vaško krčmo, da bi si privezala dušo, je krčmar z začudenjem opazil, da po novem tudi učitelju beseda teče nekam gladko in ritmično. Žal se ob tem ni zavedal, da si obiskovalca duše ne bosta privezala z nobeno od vodenih obar ali žagovinastih klobas z njegovega jedilnika, temveč z njim samim. Težko bi rekli, kdo je bil bolj presenečen – krčmar, ki ga je trgalo dvoje zlakotnelih ust, ali Vojko in Brane, logarja in lovca, ki sta krvavi prizor opazovala za mizo v kotu, kjer ju pesniško navdahnjena ljudožerca nista opazila. Kozarca razredčenega vina sta zastala ob poti k ustom ter se razbila,  ko sta zaradi osuplega trzanja prstov zapustila varni primež dlani in se srečala s tlemi. Logarja sta se spogledala in segla k puškama.

Mrakobno krčmo so napolnili streli in vonj sveže krvi se je mešal z vonjem po smodniku. Vaščani, ki jih je streljanje sredi vasi, presenetilo, so počakali nekaj trenutkov, da se je le-to poleglo, nato pa jih je premagala radovednost in zgrnili so se v krčmo. Tam so v enem kotu v dimu iz še smodečih pušk zagledali Braneta in Vojkota, medtem ko so na drugem koncu krčme nagrmadena ležala trupla krčmarja, ki je sicer stregel kislico, vendar ji ni navijal cene, učitelja, ki je njihovi mladeži nesebično vlival znanje v glave, čeprav ga je dobršen del odteklo ven, in potujočega poeta, ki jim je z verzi polepšal prejšnji večer. Majali so z glavami, češ kako sta se sicer zgledna moška pustila zapeljati alkoholu, da sta storila tako zlodelo. Ob zmedenem  blebetanju o kanibalističnih težnjah dveh vpletenih kadavrov jih je spreletelo, da najbrž prstov ni imel vpletenih zgolj alkohol, marveč tudi kak peklenšček, ki jima je pred oči nastavil kopreno, skozi katero sta uzrla to nezaslišano gnusobo, o kateri sta napletala.

Logarjema tako ni ostalo drugega, kakor da urno pobereta šila in kopita ter s puškama na ramah in sekirama za pasom zapustita svojo rojstno vas. Trdno prepričana, da tisto, kar sta ugledala v gostilnici, ni bil zgolj plod omračenega uma, temveč se je to resnično zgodilo, sta sklenila priti zadevi do dna. S takim madežem na ugledu pač ne gre živeti in oba sta si srčno želela vrnitve v rodni kraj.

Ko sta se spustila v dolino, sta izvedela, da so podobni nestvori pustošili in jemali krvavi davek tudi po drugih vasicah. Prebivalci so se organizirali v straže in postali izredno sumničavi do kakršnega koli tujca, ki ga je pot zanesla v njihovo bližino. Robata kmečka govorica, ki se je kot hudournik valila iz Branetovega in Vojkovega grla, jima je odpirala vrata, saj so ljudožerski monstrumi po pravilu govorili v izbrani pesniški govorici s točno določenim ritmom laškega enajsterca, kakor ga je poimenoval preminuli šomošter.

Brane in Vojko sta tako sledila morilskemu toku proti samemu izvoru. Nekajkrat sta skrenila s poti, kar sta sklepala po krajih, kjer niso utrpeli toliko žrtev, in se vračala, hodila proti neznanemu počelu zla in spotoma pobijala vse, kar je več kot deset zlogov zapored spregovorilo v jambu.

***

»Nekam presenetljivo mirno je,« je dejal Brane.

»Le zatišje pred nevihto,« ga je posvaril Vojko. Resda je bil Brane močnejši od njega in tudi bolj ročen z orožjem, a rad se je prenaglil in Vojkove izkušnje so mu kar nekajkrat priskočile na pomoč ter mu rešile življenje. Kakor Vojkotu njegova moč.

Prispela sta do pokopališča. Brane je odrinil rešetkasta vrata, da so zarjavelo zaškripala na tečajih s pesmijo, ki je obema pognala srh po hrbtu. Stopila sta skoznje, postala in napela ušesa. Z njune desne je prihajalo nerazločno mrmranje. Naperila sta orožje in lahno stopila v smer glasu. Ta se je kmalu ojačal do razločljivosti:

»… bridke zveze,
zdaj grizem žolč, da trpkost v usta leze.
Sem smrti svat in sonce mi sovrag je,
O, pridi pome in me …«

POK!

»Očitno sva mu izpolnila željo,« je rekel Brane. »Želel si je smrti.«

»Mislim, da ne tako dobesedno,« je odvrnil Vojko. Se spomniš tistega šomoštra izpred dveh mesecev? Uspelo mu je uiti kar trem nestvorom in je rekel, da mu njihove besede še zdaj odzvanjajo v ušesih. Romantično svetobolje, jim je dejal. Ne mislijo resno. Trpijo samo na papirju.«

Pred njima se je v meglici zarisal obris strupeno zelene rastline s krvavordečim cvetjem, ki se je dvigala poltretji meter visoko.

»To bo to,« je šepnil Brane, izvlekel sekiro in se pognal k njej.

»Počakaj!« je kriknil Vojko, a prepozno. Pod Branetovo sekiro je padla ena veja, toda tačas ga je rastlina obvila s preostalimi zelenimi udi in mu iz pljuč iztisnila zrak. Brane se je napenjal, da bi se je rešil, a vse je kazalo, da izgublja boj.

»Streljaj v cvetove!« je zavpil Vojku. »Streljaj vanje, da
kot kri iz rane sveže se razlije,
iz njih bo sok mrtvaški vame zniknil.
Mi dal gorjupe …«

POK!

Vojko je s solznimi očmi opazoval orjaško gmoto svojega tovariša, kako je izgubila glavo, se opotekla in telebnila po tleh. Rastlina, ki ga je še vedno oklepala, očitno ni pričakovala silnega potega in ga ni pravočasno izpustila, tako da jo je ob padcu v večni sen izrul iz tal. Brž, ko so korenine pomolile iz zemlje, se je posušila in sprhnela.

Preživeli logar je stopil k grobu, iz katerega je rasla in vanj zasadil lopato. Kot zamaknjen je odmetaval zemljo, dokler lopata ni naletela na prepreko. Top udarec ob les, ga je prebudil. S pomočjo vrvi mu je uspelo izvleči krsto. Grude vlažne prsti so se sprijemale na nelakirani smrekovini, ko jo je vlekel na dan. Neučakano je odbil pokrov in jo odprl.

V krsti je sredi na pol sprhnelih kosti utripalo srce, rdečkasto žareče od gorke krvi, ki se je pretakala po njem. Vojko je z desnico izvlekel lovsko bodalo, z levico pa segel po srcu. Prijel ga je in se pripravil, da mu zada končni udarec,
ki ga poslal bo tja, kjer mu je mesto,
v deželo senc in niča, kjer peklenščki
si dni pestrijo s kriki duš prekletih.

On je močen, on je možat,

To je nova pesem taramtaramtarat
.Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 4. del

V svetlobi neonske luči sta se nad mizo sklanjali dve postavi, ki sta ohali in mhmali kot profesionalna ohavca in mhmavca ter uperjali prste v različne točke zemljevida kot olimpijska prvaka v uperjanju. Dogajalo se je mrzlično kimanje z glavo in učeno naštevanje dokaj nedokazljivih teorij, ki so v trenutku, ko so v lahnem drncu zapustile usta, brezbrižno obveljale za neovrgljiva dejstva. Če bi se jima radovedni bralec zazrl prek rame, bi na mizi opazil razgrnjen zemljevid Kranja, iz katerega so kot otrdeli deževniki z ruticami iz rosnega travnika molele raznobarvne zastavice. Prek direndaja natisnjenih uličic in gričevnatih izohips so premočrtno švigale ravnilaste premice, ki so stikale flomastraste repe ob vznožjih zastavic. Če bi taisti zvedavi bralec začel na ušesa vleči besede, bi bil priča naslednjemu pogovoru.

»… tako sem se vprašal, zakaj bi mamuta postavili sredi krožišča, saj so okostje našli v Krokodilnici, ki je bližje drugemu koncu Kokrice,« je dejal Janez Bleiweis.

»Krokodilnici?« je vprašal kraterjasto oblični Srezad.

»Da, v enem od jezerc na območju nekdanjega glinokopa, ki ob času najdbe seveda še ni bilo pod vodo. Drugi dve sta Čukova jama in Ledvička,« je odvrnil Bleiweis, ki je v prostem času prebiral domače strani turističnih društev vasic, ki so obkrožale Kranj. »Sklepal sem, da najbrž obeležuje še kaj drugega, a njegova namembnost mi je polzela iz rok, dokler nisem prejšnji teden v arhivu našel pergamenta, ki omenja sveto dežo.«

»Da,« je kar preveč poznavalsko pritrdil Srezad, ki je sicer zanjo izvedel šele iz študentove elektronske pošte in postoril nekaj dodatnega brskanja po manj dostopnih kotičkih narodnega arhiva. »Starodavni artefakt, ki naj bi vseboval mast zlatooklega mamuta. Skozi zgodovino so se do nje želeli dokopati templjarji, medtem ko jim na drugi strani to nakano preprečujejo déžarji, trije varuhi svete deže. Ti so potomci vrača, lovca in nabiralca, ki so se prvi zaobljubili, da čudežna mast ne sme priti v napačne roke. To nalogo si že več tisočletij predajajo iz roda v rod.«

»Zato sem se vprašal, kaj, če je ta konstrukcija mamuta izhodiščna točka, ki bi nam pomagala najti nahajališče svete deže in posledično, vsaj tako sem prepričan, tudi Strijamoža.«

»Drzna teorija, če smem pripomniti,« je profesor poprosil za dovoljenje, ko je že pripomnil.

»Tako sem si ogledal, kje v Kranju so še gradili krožišča, in prišel do osupljivega odkritja,« je nadaljeval debelušni študent. »Krožišče pri veleblagovniški četrti na vzhodni mestni vpadnici ter improvizirani plastično oranžno-beli krožišči na Planini in v Stražišču so postavljena v ravni črti. Če stražiško krožišče označimo z A, krožišče na vzhodni vpadnici z B in krožišče na Kokrici s C, dobimo trikotnik, kar je seveda jasno vsakemu tretješolcu. Toda osupljivi del šele pride. Če krožišče na Planini označimo z D in skozenj potegnemo pravokotnico na stranico AB, bo ta potekala naravnost skozi krožišče C. Tako dobimo pravokotni trikotnik ADC. Mi še sledite?« Vprašanje je bilo bolj kot profesorju, ki je imel pred seboj zemljevid, namenjeno bralcem.

»Seveda,« je odvrnil Srezad, ki se ni zavedal, da je avtor na koncu teksta prilepil zemljevid z označenimi krožišči in tako bralcem velikodušno omogočil lažje spremljanje izrečenega.

»Če temu trikotniku skozi točko D narišemo pravokotnico na AC, se pravi višino, kot bi rekli naši matematični prijatelji, bo ta daljico AC sekala v točki E,« je nadaljeval Wleibeis, hvaležen avtorju, da ni pozabil osnov geometrije.

»In točka E leži točno ob vznožju ceste na Šmarjetno goro, kar pomeni, da se sveta deža nahaja na vrhu, najbrž zazidana v cerkvici,« je vneto vskočil aknasti profesor.

»Kje pa,« je poskušal debeli študent čim blažje umiriti Srezadovo vnemo, ki je vodila v slepo ulico. »Vse ostaja v obodu krožišč. Če daljico ED razdelimo po načelu žaltavega reza v razmerju ena proti ena cela devet, se razdeli sredi Jelenovega klanca, kjer naj bi bil po redkih ohranjenih pričevanjih vhod v Špehšpiljo.«

»Janez, to je vendar ge-ni-jaln-o,« je nekam nespretno zlogoval navdušenje Wleibeisov mentor, a mu je obenem nehote uspelo ubesediti šibko aluzijo na pisca treh romanov, ki so se dogajali v času, ko so po zemlji topotale še zadnje črede zgoraj omenjenih dlakavih živali in ti je klic Mamuti! prislužil hvaležen pogled, ne pa ene na gobec.

Janez se je hotel zahvaliti za kompliment, vendar mu je to preprečil konec strani.

In tale stavek, ki sicer zgodbi ne dodaja ničesar, je pristavil avtor.

Besede in črke, izrezane iz časnikov, so bile nalepljene na pomečkanem listu, ki je ležal na mizi inšpektorja Franeta. Sporočilu je družbo delal povoščen papir, na katerem je v rdečkasto vodeni lužici nekam lenobno ždela ne prav mojstrsko izgotovljena klobasa, kateri bi se odrekel vsak mesar, ki da kaj nase. V neoprano črevo so bili zatlačeni kosi mesa, med katerimi so gomazeli beli črvički in se mastili z razkrajajočim tkivom, od nje pa se je širil tako ostuden vonj, da sta mlada policista že poslala kosilo nazaj, od koder je prišlo. In s tem ne mislim policijske menze.

»Jebentiš,« je zaklel inšpektor Frane in pogledal detektiva Vojteha. »Bojim se, da je to tisto, kar se bojim, da je.«

»In to je?« ga je rahlo zmedeno povprašal Vojteh.

»Matevž,« je bil odrezav inšpektor.

»Oprosti, Frane, nočem se prepirati s tabo glede gastronomskih zadev,« je odvrnil detektiv, »konec koncev si naši postaji v zadnjih petnajstih letih vsakič prislužil zlato plaketo na območnem tekmovanju v kuhanju golažev, toda tole še zdaleč ni matevž. Matevž je pretlačen krompir s fižolom, ki mu lahko poljubno dodaš ocvirke, medtem ko je tole očitno klobasa, le da ne vem točno ali bi jo uvrstil med kranjske ali pečenice.«

Inšpektor se je zasrepel vanj. »Matevž, ki je zadnja štiri leta preživel pod krinko v kriminalnem podzemlju zahodnega dela Mesta in si je nadel ulični vzdevek Muha.«

»Aha, ta Matevž. Mar misliš, da ga je nekdo –« Ideja se je počasi zasvitala v detektivovi glavi in se mu blago prelila na obraz, ki se je skremžil od gnusa in se nagonsko obrnil proč od mize.

»Seveda je vse skupaj lahko zgolj neslana potegavščina, ki si jo je privoščil C. M. ali kdo od njegovih zagamanih podrepnikov. Toda tole,« odrinil je klobaso in pokazal zaplato krvave kože, na kateri je bila zbledela tetovaža muhe, »nekako razblinja dvome.«

»Mar ni bil na sledi tistemu mafijskemu morilcu, ki je bil enako spreten tako z levico kot z desnico, Oberoču?« Detektiv si je z robcem brisal usta.

»Da. Za ovratnik naj bi mu dihal. Vendar je bil Muha prepričan, da nekdo sumi o njegovih zvezah z nami, tako da se mi je javljal le še z esemesi. Zadnjega sem prejel sinoči. Poglej ga.« Ko ga je Vojteh prebral, je inšpektor pospravil telefon v žep dežnega plašča in dejal: »Mislim, da je čas za vljudnostni obisk.«

***

Kakor je predvideval, je Vojteh pred vrati posestva zagledal groteskni postavi, ki sta se naslanjali vsaka na svojo rešetko železnih vrat. Prva je pripadla pritlikavemu možiclju, visokemu manj kot meter. Plešasto glavo, ki je bila prevelika za njegovo drobno telo, sta kazili grozljivo izbuljeni očesi, ki sta živčno švigali sem ter tja. Desni kotiček ust mu je stalno trzal in se zategoval proti uhlju. Edinemu uhlju. V levem kotičku ust mu je visela prežvečena cigara, od katere se je cedila slina.

Drugo postavo si je lastil običajno raščen moški, priljudnejših obraznih potez, ki pa jih je delno zakrivala dolga bela brada, segajoča čez pas. Brezbrižno si je zvijal tobak in izpod čela motril prihajajočega detektiva. Poslinil je papir, ga zvil in si ga vtaknil v usta. Na steni je lenobno uprasnil žveplenko, si nažgal smotko in puhnil gost dim policistu pod nos.

»Vojteh, platfusar stari,« se je hripavo zarežal. »Kaj je pa tebe prineslo v naš kvartir?«

»Laketbrada, ti kosmati pizdun, se še nisi zadušil v spanju s temi svojimi ščetinami, kaj?« mu ni ostal dolžen. »Kaj pa ti, Pedenjmož?« se je obrnil k pritlikavcu. »Te C. M. še ni prodal prirodoslovnemu muzeju, da te vržejo v formalin in izpopolnijo svojo zbirko krastač?«

Polovnjaku sta zdaj potrznila oba kotička ustnic, da je zares spomnil na pokvečenega žabona, kakršen se ob ženskem poljubu, če bi se seveda našla kaka obupanka, ki bi si drznila pritisniti svoje ustnice ob njegove, najbrž ne bi prelevil v princa, temveč bi preobrazbo iz človeka v dvoživko doživela ženska. Z nepričakovano okretnostjo se je pognal kvišku, z levico zgrabil Vojteha za grlo in ga pričel daviti, medtem ko ga je s kazalcem desnice žokal v oko. Vojteha je pritlikavčev naskok spodnesel, da je telebnil po tleh, a Pedenjmož ga ni izpustil. Zakotalila sta se od vrat v senco, od koder se je zaslišal kavčukasto mesen udarec, ki mu je sledilo grleno ječanje.

Laketbrada je frcnil čik v temo, segel v žep po boksar in vtaknil prste vanj. Strumno je zakoračil od vrat, ko ga je podrl dobro namerjen udarec s pestjo v lice. Zajavkal je in se prijel za čeljust, ko ga je brca v trebuh prepričala, da se zvije v klobčič. Začutil je, kako ga nekdo vleče za brado, da se dviga od tal, in čez nekaj lebdečih trenutkov je stal iz oči v oči z inšpektorjem Franetom.

»Dobro me poslušaj, bradač,« mu je v nos bušknila inšpektorjeva sapa, ki je nazorno izpričevala, da so opazen del njegovega današnjega jedilnika sestavljali vampi in surova čebula. »Tvojega pajdaša sem z gumijevko po glavi, da zdajle prešteva zvezde in si riše astrološko karto.« Treščil je Laketbrado ob zid, da se mu je za hip zameglil pogled. Ko se mu je pred očmi zbistrilo, je videl, da se mu bliža še Vojteh, ki si je otrkaval umazanijo s plašča. Frane mu je ukleščil obraz med jeklene prste proste roke in mu v voh znova ponudil dnevni meni številka ena. »Šel boš z nama in naju odpeljal do šefa, razumeš? Sicer se zna pripetiti, da ti bo dramski krožek osnovne šole Znanega junaka hvaležen za donacijo lasulj.«

»In tega ne znaš izreči na kak bolj vljuden način?«

»Bi vljudno prošnjo sploh razumel?« se je vmešal Vojteh.

Laketbrada si je pomel lice. »Sranje. Mostiček si mi zmajal, pa sem si ga dal narediti komaj prejšnji mesec. Misliš, da smo navadni silaki nadstandardno zavarovani? Glede na to, kaj vse moramo pretrpeti, bi sklepal, da ja, kajne? Smo figo.«

»Dovolj gobezdanja, sicer ti razmajem še kaj drugega. Gremo, odpelji naju k šefu.«

»Že prav, že prav,« je zagodrnjal in odprl zeleno pobarvana železna vrata. Po gramoznem dovozu so se sprehodili do graščine, obdane z umetelno obrezanim grmičjem.

***

Ko so odprli naslednja vrata, tokrat masivna, rjava in lesena, so se znašli v razsvetljenem hodniku. Vzdolž obeh sten so stale police, ki so se šibile od škornjev. Velikih, majhnih, enobarvnih, pisanih, novih, ponošenih.

»Torej drži?« je vprašal Vojteh?

»Ja,« je prikimal Laketbrada. »Ima jih polno, a na noge jih ne more deti.«

»Mar še nisi bil tu?« je vprašal Frane, ki je iz žepa potegnil telefon in slikal par škornjev.

»Ne,« je odvrnil Vojteh. »Iskreno povedano sem mislil, da so govorice o obsedenosti pretirane.«

»To je samo del njegove zbirke. Drugo nadstropje ima v celoti namenjeno škornjem.«

Tedaj so že prispeli do prostorne sobe. Sredi nje je stala ogromna miza, ki se je v sozvočju s policami v predsobi šibila, le da od hrane in pijače. Za njo je na pol zleknjen ždel mož star okoli petdeset let, ki je še najbolj spominjal na žogo. Bil je bolestno debel, iz fino ukrojenih hlač pa so mu molele bose noge. Zajetna roka je obstala na pol poti k ustom, ko jih je zagledal. Nagovoril jih je z bizarnim piskajočim glasom.

»O, gospod inšpektor, čemu se moram zahvaliti za ta nenapovedani obisk? Boste prisedli? Kaj prigriznili? Sveže koline imam.«

»Molči, C. M. Dobro veš, kaj naju je prineslo. Muha je odkril povezavo med tabo in Oberočem, zato si se ga dal znebiti.«

»Kaj pa blebetate, inšpektor?«

»Molči, sem rekel,« je Frane povzdignil glas. Stopil je do debeluha in ga s prstom dregnil v vamp, da je glasno zacvilil. »Ne vemo še natanko, kdo je, vemo pa, da dela zate. Muha mi je sinoči poslal sporočilo: Za kogar Oberoč dela, dosti ima pila jela, on in njega vsa družina. Kdo drug ima več pijače in jedače kot ti in tvoja zločinska družina?«

C. M. se je tanko zahihital. »Res neovrgljiv dokaz, inšpektor. Le s čim se me boste lotili naslednjič? Z Nostradamusovimi prerokbami?«

»Ne duhoviči. Sporočila še ni konec. Mislim, da so me razkrili. Za vsak primer sem v delavnici Felicija Šuštarja ukradel prototip jahalnih škornjev za to sezono.«

S. M. je komaj opazno prebledel.

»Ko so ga tvoji podrepniki ubili in nam poslali tisto ostudno klobaso, si seveda nisi mogel pomagati, da škornjev ne bi zadržal zase. Pri Feliciju sem se pozanimal, kakšni škornji so mu izginili. Opisal mi jih je in potrdil, da so bili za zdaj izgotovljeni edini taki. In, glej no glej, prav ta model sem opazil v tvoji veži. Muha je vedel, da se jim ne boš mogel upreti. Gremo na postajo.« Inšpektor se je trpko nasmehnil. »Se boš obul?«

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 2. del

V hladnem polmraku podstrešne čumnate sta v kotu zabrleli rdeči očesi. Bledikava postava se je pretegnila na raševinasti slamnjači in skočila na tla. Stopila je k mizi, kjer jo je obsijala mesečina, pronicajoča skozi motno steklo zamazane strešne line. Naključnemu opazovalcu neznanega moškega bi v oko najbrž padlo kar nekaj podrobnosti, od telesne višine, po kateri bi ga zlahka umestili med palčke, in manka kožnega pigmenta, po katerem bi ga zlahka umestili med Sneguljčice, do manka srca, po katerem bi ga zlahka uvrstili med srne, ki jih je razparal lovec, ko je mačeham ravnokar omenjenih kraljičen prinašal srca v umetelno izdelanih šatuljah. Brezsrčni pritlikavi albin se je nagnil nad mizo in prižgal petrolejko, okoli katere so bile ovešene štiri steklene bučke, napolnjene z vodo. Z njihovo pomočjo je usmeril soj svetlobe v porumenel pergament, na katerem so počivale kaligrafske črke.
»Temnikar,« se je glasil napis, »nalogo imamo zate. V Kranju naj bi se pojavile nove sledi, ki vodijo k sveti deži. Poišči jih in se znebi vseh, ki bi vedeli kaj preveč.«
Belikavi Temnikar je zagodrnjal in obrnil pergament. Na drugi strani je bil v prelomljenem rdečem vosku jasno razviden pečat, na katerem so trije čevlji tvorili piramido, okrog njih pa so ležale besede: »Novus ordo calceorum.« Z grčastimi prsti desnice je zmečkal pergament in se odpravil do omare, iz katere je vzel raševinasto ogrinjalo ter si ga nadel. Poveznil si je kapuco prek glave in se po majavih stopnicah bosopet odpravil v noč.

***

Da bi bolje razumeli vzgibe dotičnega osebka, na tem mestu polistajmo po nikdar ponatisnjeni in od uradnega zgodovinopisja zanikani šestnajsti knjigi Slave vojvodine Kranjske bogenšperškega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja s podnaslovom Tajne združbe inu skrivni cehi vojvodine Krajnske. Na petindvajseti strani zvezka piše naslednje:
Le malu je znanu, de templjarji v resnici iz naših krajov izvirajo. Ime so po šuštarskih opravilih dobili, sej šolne templjajo inu to obrt že stoletja skoz rodove ohranjajo. To seveda o ta pravih templjarjih razpredam, sej so oni, kteri so v Jeruzalemi inu Sveti Deželi nastali, samu ena kopija prou bleda tega kranjskega tajinstvenega ceha.
Njihova naloga naj bi bilo sveto dežo najti, neprecenljivi artefakt iz daljnih časov, v kterem naj bi hranili mast v Bobovku zaklanega zlatooklega mamuta. Ta mast naj bi čudežne učinke imela, inu kedor bi iz nje ocvirke ali zaseko pripravil ter to pojedel, bi lahko vladar sveta postal inu večnega življenja bil deležen.
Ali sledi so se za to sveto dežo že zdavnej skozi historijo zabrisale. Po nekterih pričvanjih nej bi se do nje dokopal Aleksander Makedonski, po drugih Julij Cezar, a temu ne gre kaj prida verjeti. Sveto dežo nej bi namreč še pred prihodom Slovanov v te kranjske dežele nekje na sotočju dveh vodotokov skril poslednji od keltskih druidov, ki jim je bil artefakt v hranjenje zaupan od tih staroselcev, ki so tod pred njimi žili. Od tedaj nej bi deža z obličja zemlje izginila inu ni noben več oči nanjo položil bil.
Trenutni nadšuštar reda templjarjev je Flikarjev Tone, po domače Petarjev, ki bralcem sporoča, de ima ta najboljšo dreto inu smolo, tako da kar k njemu šolne v popravilo prinesite. Če mu izročite kupon, kterega na zadnji strani bukvice najdete, vam deset odstotno znižanje obračuna.

***

Temnikar je segel v malho in iz nje potegnil baterijsko svetilko. Snop brlikave luči je osvetlil kos mastnega kartona, ki je bil nekdaj očitno del večje kartonaste tvorbe, najbrž škatle za pico. Vegastih vrat majave barake se je oklepal s pomočjo zarjavelega risalnega žebljička, na njem pa je bil skorajda nečitljivo načečkan priimek. Beličnik si je zadovoljno zamrmral v brk in pobrskal po malhi za vitrihom. Vajeno ga je vtaknil v ključavnico in odklenil vrata, ki so ob lahnem dotiku zacvilila, kakor bi iz kože dajal nevrotično falzetno mačko brez posluha. Pritlikavec je otrpnil in zadržal dih. Ker je iz kolibe velo neprekinjeno smrčanje, je olajšano izdihnil in na plan privlekel WD-40 ter z njim izdatno naškropil zarjavele tečaje. V drugo je vrata odškrnil neslišno in se zazrl v notranjost kočure. Na žimnici na tleh je ležala orjaška, skorajda kitovska postava. Naslednji predmet, ki ga je vzel iz malhe, je v mesečini poblisnil jekleno, nabrušeno in preteče.

***

Mož stoterih imen in tisočerih aken ter njegov študent Janez Wleibeis sta se ogorčeno zastrmela nekam ven iz strani in glasno ponegodovala: »Kaj pa midva? In najin obljubljeni pogovor, ki naj bi ga nadaljevala od prejšnjič?«

Kaj sta pa tako lahkoverna, je pripomnil avtor.

Click here to view the embedded video.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 1. del

In obljubljeno je, da se nekega dne vrne on, ki ima vamp kakor kit, možgane kakor rozino in zegen kakor človek, ki v družbi dimnikarja poseda na trati štiriperesnih deteljic z žepom, polnim podkev. Ko se mu bo trebuh sedemkrat naložil čez samega sebe, ali pa ko ga bo kranjski živelj res potreboval, bo vstal iz globokega spanca in prinesel radost ter veselje.
»Kaj mi torej veste povedati o tej prerokbi?« je vprašal profesor arheologije Srednjevzhodna Zvezna Ameriška Država, ki sta mu starša (tudi sama strastna arheologa, a le ljubiteljska) v veliki želji za njegovo poklicno pot nadela to predeterminističo, a obenem tudi sumljivo anahronistično ime, saj se je rodil v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Zaradi nepraktičnosti dolgoveznega imena, sta mu starša nadela ljubkovalni akronim Srezad, kar nekako ni pripomoglo k njegovi priljubljenosti med sošolci in sošolkami, ki je bila že tako skoraj nična zaradi močne mozoljavosti, ki ga je prizadela pri rosnih devetih letih. Srezad je tako še v zgodnji mladosti moral opustiti tihe sanje, da bo nekega dne postal pop zvezda, in je pohlevno in razočarano šel po poklicni poti, ki sta mu jo bila očrtala starša. Tako je odrasel v temačnih in vlažnih depojih Prirodoslovnega muzeja, temačnih in manj vlažnih depojih Narodne univerzitetne knjižnice ter vlažni in manj temačni študentski sobici, zabubljen v predslovanske izkopanine, starodavne pergamente in skrivnostne zapise.
Še enkrat je pomahal s kavarniškim prtičkom, na katerem so bile zapisane besede, ki jih je ravnokar prebral. V predavalnici je zavladala tišina, ki so jo predirale samo na pol udušene melodije iz slušalk i-podov polovice študentov in nič kaj udušena melodija iz telefona študenta v zadnji vrsti, ki so se mu pokvarile slušalke. Izmed pogledov uprtih v skripte pred sabo je iz prve vrste opazno štrlela debelušna roka.
»Da?« je lastnika roke osamelke k besedi spodbudil predavatelj Srezad oziroma Vulkansko obličje, kakor so ga v srednji šoli zaradi mozoljavosti dražili sošolci in profesor geografije, ki se je tega nadimka tudi domislil.
»Po nekaterih teorijah naj bi dotične besede zapisal Strijamož sam, preden se je umaknil v osamo, utrujen od vsakodnevnega boja z nepridipravi. Sam tem domnevam ne verjamem preveč, saj je besedilo zapisano brez slovničnih napak, ki so opazno izstopajoče v edinih dveh uradno potrjenih listinah, na katerih je njegova pisava: pismu glasbenemu opremljevalcu Radia Kranj, naj, citiram: da gor en kumad ot Scou pa stau k bomo nasul gramos pret Špehšpilo pa bi blo fejst met eno godbo za skakat k ga bomo ravnal, konec citata in na osebni izkaznici, kjer se je podpisal kot Strijamoš. Poleg tega so druga značilnost Strijamoževih zapisov zamaščeni prstni odtisi, ki mu jih je uspelo spraviti tudi na osebno izkaznico. Kako, tega ne ve nihče, vendar vodilni strokovnjaki v laboratorijih Inštituta za nadnaravno in nadmastno menijo, da gre za redko zabeležen primer tolščokineze.«
»Očitno sem letos le izbral temo, ki ni dolgočasna vsem študentom,« ni mogel skriti navdušenja redni profesor Štirje siri, kakor so ga njegovi sodelavci na fakulteti klicali na samem pa tudi v njegovi prisotnosti. »Kako vam je ime, kolega?«
»Wleibeis, profesor, Janez Wleibeis.«
»No, kolega Wleibeis, omenili ste, da je to samo ena od teorij in res najmanj verjetna. Bi mogoče pojasnili svojim kolegicam in kolegom, kaj vse se še domneva za dotični zapis?« Pri teh besedah je glasno zakašljal in premeril zdolgočasene študente.
»Rade volje,« je prikimal tolsti študent. »Torej. Druga teorija, ki jo je predlagal doktor Jurij Ezičen, strokovnjak za kriptično predrazsvetljensko slovstvo, trdi, da gre za dobeseden, se pravi verbatim et litteratim, če mi dovolite, da se malček pobaham z znanjem latinščine, prepis izgubljenega platnenega prtiča, ki naj bi skupaj z ohranjenim pergamentom in predpasnikom tvoril srednjeveški kodeks Tria P. Dotični pergament je namreč vseboval zapis: Inu oniga leta, kader bode tu meſtu Kreinburg ſhe vedno bres ta’nove biblyoteke gviralu inu bode ta Atlaſ gole koſti na pogled postavlal, ſe ima prezhudno zhudo dogoditi. Semla ſe bo rasperla inu vunkaj bo tiſti glavo pomolil, kteriga bodejo kakor tiga Meſijo posdravili.« Wleibeis je zažarel, saj je bil očitno zadovoljen, da mu je uspelo tako razločno izgovoriti arhaično transkripcijo.
Globoko je vdihnil, da bi nadaljeval, ko sta ga nevljudno prekinila zvonec in omejitev števila znakov. »Nič ne de, kolega,« je rekel Krastač, kakor ga je klicala osnovnošolska učiteljica biologije, »bova nadaljevala naslednjič.«
In res bosta, je pripomnil avtor.

Click here to view the embedded video.

»Kaj ne moreš nalagati prtljage malce bolj previdno?« je ihtavo siknil ženski glas.

»Poslušaj, ljubica, če se ne bi ti celo popoldne in večer odločala, katere oblekice boš vzela s seboj in kaj boš morala pustiti doma, ker gre v najino potovalno skrinjo samo pol tvoje poletne garderobe, bi voz natovoril še pred večerno zarjo,« se je nič kaj galantno oglasilo izpod drevesa, kjer je temna senca poskušala dvigniti ravnokar omenjeno skrinjo na voz, v katerega sta bila vprežena šimeljna.

»Ne osiraj se, Finofin,« se je oglasilo iz krošnje. »Le kako bi naložil prtljago, če te ni bilo doma, ko pa si moral iti kegljat s prijatelji, ki jih ne boš videl do naslednjega ščipa.«

»Kolikokrat ti moram povedati, da je Analgen praznoval stodvajseti spočetni dan?« Godrnjaje mu je le uspelo spraviti tovor na voz. Obrisal si je vlažne roke ob hlače in si otrl potne kaplje s čela. »Opravljeno.« Odprl je steklenico piva in jo na dušek izpraznil do polovice. »Gladijel, vzemi malho z lembasom z mize, zakleni vrata in čim prej pojdiva. Če odrineva pred tretjo jutranjo uro, se bova izognila gneči in zastojem na Čakavškovem prelazu.«

***

»Mar slučajno že štiri ure stojiva v koloni, ki sva se ji izognila, ker sva od doma odrinila že pred tretjo jutranjo uro?«

»Če pa nisem vedel, da so v sosednji kraljevini uvedli … ej, mojster, kaj ste že uvedli?« je Finofin zaklical orku, ki je ždel na vozu pred njima.

»Kolektivni dopust,« je prijazno pojasnil ork, ki je poleg bojne opreme doma očitno pustil tudi bojevito nrav. »Lani je vodja soldaškega sindikata postal Mrgod, eden redkih preživelih iz pokola v Begavovi kasarni.¹  Z nekimi diagrami in krivuljami je dokazal, da bomo bolj produktivni na bojišču, če gremo na počitnice vsi obenem. Gresta vidva tudi v Fyesso? Nočem biti vsiljiv, vendar me res zanima, če je tistole, kar vama moli iz malhe, lembas. Bi se ga dalo dobiti grižljaj? Toliko sem že slišal o njem, a ga še nikdar nisem poskusil. Če želita, ga zamenjam za kos tele prvovrstne žolce iz svinjskih in jagnječjih kopit in zrkel.«

Finofin je Gladijel še pravi čas ponudil prazno malho, da z bruhanjem ni onesnažila voza.

***

»Lepo pozdravljena. Želita, prosim?« ju je na recepciji kočijokempa pozdravil kosmatopeti polovnjak.

»Dober dan. Imava rezervacijo na priimek Elmerion,« je dejal Finofin, zbit od vožnje, ki je trajala skoraj poldrugi dan. Gladijel je mršče bolščala v prazno, saj z njim ni spregovorila niti besedice, odkar jima je pri spustu z Ridne gore počilo kolo na vozu in je Finofin potujočemu kolarju popravilo plačal z eno od njenih oblek.

»Aha, že vidim, morala bi priti že sinoči.«

»Ja, nekaj manjših nezgod sva imela na poti, kajne ljubica?«

»Pri tebi so vse stvari majhne.«

»Hehe, to je pa moja Gladijel, vedno za špase,« se je prisiljeno nasmehnil.

»Gospod Elmerion, žal se bojim, da vaših težav še ni konec,« je odvrnil polovnjak »Ker vas sinoči ni bilo, smo prostor za vaš šotor že oddali nekemu petičnemu kiklopu. Imamo pa prostor v coni B, kjer je zaradi strahu pred okužbo z veprsko gripo kampiranje odpovedala neka škratja družina. Se boste namestili tam?«

»Kaj pa naj,« je poklapano pritrdil in skoraj prisegel, da je iz Gladijelinih oči videl poblisniti strele.

***

»Natakar, oprostite, natakar!« Finofin je obupano tleskal s prsti, medtem ko je Gladijel zatopila nos v revijo z novicami o življenju vilinskih zvezdnikov, ki so bile zaradi njihove predanosti monogamnemu načinu življenja in obči nravnosti precej dolgočasne.

»Oprostite, ampak niste v mojem rajonu,« je Finofina godrnjaje odpravil natakar, ko ga je le-ta pocukal za rokav.

»Samo zanima me, kaj je z najino ribjo ploščo. Naročila sva jo že pred uro, pa je še vedno ni.«

»Poglejte, niste v mojem rajonu,« je natakar ostajal neomajen

»Če pa najinega natakarja že pol ure ni na spregled,« je potarnal Finofin.

»Je bil pegast in rdečelas?« je zanimalo natakarja.

»Da.« V Finofinovih očeh je zatlelo neznatno upanje, da bosta končno prišla do obeda.

»A, Šibica vam je stregel. Videl sem, kako se je zapletel v prepir z neko meduzo. Ker ji ni prinesel pravilnega naročila, mu je pokazala svojo frizuro.«

»In?«

»Kot sem že rekel, niste v mojem rajonu. Ker je Šibica okamnel, boste morali počakati na natakarja iz nove izmene, do katere sta samo še slabi dve uri.«

***

»Ljubica,« se je že v deseto oglasilo iz šotora, na katerega je sijala mesečina.

»Kaj je?« je sledil vznejevoljen odgovor, s katerim bi lahko na opoldanski vročini ohladil liter ali dva medice.

»Poslušaj. Žal mi je za vse, kar si morala pretrpeti na poti do sem, in žal mi je, če sem ti v kaki hipni razburjenosti zabrusil kaj gorkega.«

»Nadaljuj,« je odvrnila za odtenek manj mrzlo.

»Razmišljal sem. Zdaj, ko sva poročena že skoraj trideset let …«

»Ja?« Glas se je rahlo tajal.

»… in na obzorju ni nobene nove vojne …«

»Ja?« Temperatura se je dvigala proti ledišču.

»… sem mislil, da bi lahko …«

»Tak, zini že no enkrat,« je zazvenelo bolj igrivo kakor pa karajoče.

»… no, da bi lahko spočela svojega prvega otroka.«

Iz šotora se je razleglo cmokotanje mokrih poljubov.

»Nekaj se mi je utrnilo,« ga je prekinil Finofin. »Smukniva na plažo in se ljubiva v morju. Naj najin prvorojenec v gozd prinese svežino slanih sapic in igrivost morskih valov.«

»Oh, ti moj junak,« je rahlo klišejsko in že kar preveč osladno dahnila Gladijel ter skupaj z možem stekla do plaže takoj zatem, ko sta se izmotala iz šotora in mu je oskrbela rano na podplatu, ker je pozabil, da je pred šotor odložil prazno steklenico piva.

Zadihana sta prispela do plaže, kjer sta odvrgla tisto malo oblačil, kar sta jih imela na sebi, in čofotaje stekla v vodo. Njegove ustnice so poiskale njene in se prepletle v valu naslade, medtem ko je val sinjega morja pljuskal ob njune boke. S prsti desnice ji je zdrsel po vratu navzdol, dokler ni naletel na prsi in jih začel neučakano gnesti. Čutil je njeno roko, ki ga je božala po hrbtu in polzela na prednjo stran. Nežno jo je začel grizljati po koničastih ušesih, da je usločila hrbet. Njeni prsti so se sklenili okoli njegovega otr–

»Ja, kaj se pa gresta, sprevrženca nemoralna. Karolina, odpelji otroka nazaj v šotor, da se ne pohujšata. Mar vidite to, baron Klaus?««

Na obali so se pričele nabirati sloke bledikave postave in motrile gola objeta vilinca.

»Fej jih bodi,« se je strinjal ogovorjeni baron. »Tako njiju kot upravo tega kočijokempa, ki je zagotovila, da so njihovi gostje sama ugledna bitja, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi ponoči na plaži uživali pritlehno mesenost.«

»Glogov kol pa vampirjem prijazno taborjenje,« se je pridušal tretji, če bitja brez duše to sploh lahko počnejo. Požugal je proti vilincema, ki nista vedela, kam bi uperila pogleda in sta se potopila do vratu v vodo, da sta se zdela kot dve rdeče razžarjeni boji. »Srečo imata, da je vaša rasa odporna na naše ugrize. Prvorojeni, ja. Govorci.« Prezirljivo je pljunil in nadaljeval z robantenjem: »Zagotovo sta to naredila namerno. Na sonce tako ali tako ne upajo, dajva jim uničiti še noč, ko si upajo priti na plažo. Da vaju ni sram, mladca predrzna.«

Krvosesi so odvihrali s plaže in Gladijel je zakoračila proti obali.

»Kam se ti pa mudi?« jo je prijel za komolec.

»Pusti me pri miru. Spat grem.«

»Jaz naj grem pa s trdim v posteljo? Če ti ni več do seksa, bi mi ga vsaj –«

Moledujoč stavek je rezko odrezala zveneča klofuta.

***

»Poslušaj, no, ljubica, kaj bojo pa sosedje rek–«

»Me prav malo briga, kaj rečejo sosedje, kaj najini družini in kaj vse jebeno vilinsko občestvo! S teboj ne morem več živeti! Me razumeš? Ne! Morem! Več!« Po licih so ji polzele biserne solze.

»Ampak –«

»Nič, ampak. Odhajam. Bodi vesel. Se boš vsaj zapisal v zgodovino, kot prvi vilinec, ki se je ločil. S čim drugim se ti tako ali tako ne bi nikdar uspelo. Domov nikar ne hodi. Tvoje stvari te bodo čakale pri Analgenu.«

Skrušeno se je sesedel in potopil glavo v dlani. Z rdečimi očmi jo je opazoval, kako je odvihrala v temo.

»Oprostite, gospod,« ga je iz otopelosti predramil skuštran rdečelasec z nekam kamnitim pogledom.

»Kaj bi rad?« se je osorno obregnil vanj.

»Vašo ribjo ploščo sem prinesel. Saj ne boste jezni, če je hladna, kaj?«

1. Ork omenja dogodke, ki so opisani v štoriji Kolektivna pogodba

So brž pridrvili se črni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
pričjóčim po koncu so vstali lasje –
oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

»Pa kakšno zagamano sranje je to, za vraga?!?!« je brbotajoče zarjul povodni mož, ko mu je sicer zelenkasti obraz prekrila zaripla rdečica. Togotno je zmečkal stran iz Kranjske čbelice, s katere je prebral pričujoče verze in jo zabrisal čez sobo. Dejstvu, da se je dotični napad besa dogajal nekje v globinah Save, je bilo pripisati krivdo za dokaj nenavdušujoč zaključek meta, saj je papirnata kepa letela naravnost le slab laket, nato pa počasi potonila na dno.
»Pa daj no, Vinko, ne razburjaj se, lepo te prosim« ga je jel miriti prijatelj. »Pomisli na svoje srce. Če bi vedel, da te bo tako vrglo iz tira, bi ti ne bil prinesel v branje te potopline, ki jo je rečni tok priplaknil na moj prag.«
»I, kaj me ne bi raztogotilo, če pa piše o meni, kot da sem navaden babjek, ki ne vidi dlje od naslednje kikle.« Škrge so mu vznemirjeno plapolale kakor nozdrvi vranca v galopu, ko je iskal potrditev pri mladem kolegu. »Dobro me poznaš, Korl, in veš, da nisem takšen. Mar ni tako?«
»Tako je, Vinko, tako,« je prikimaval luskinasti spak in se živčno presedal na z algami preraščenem stolu. Le kako bi mogel vedeti, da si bo Vinko ta košček človeške pisarije vzel tako k srcu. Sam se je ob branju pošteno nasmejal, njegovemu prijatelju pa je odneslo pokrovko, preden je prišel do konca poeme.
»Svet se je zarotil proti meni,« je Vinko bentil dalje. »Mnogo reči sem postoril za časa svojih najboljših dni, a so vse ostale nezapisane. Potem se pa enkrat samkrat mukoma strpam v človeške cunje, da bi si privoščil kanček nedolžne zabave in kam me to pripelje? V zobe nekega peropraska, ki je bil zagledan v deklino, s katero sem se zavrtel v rečnih valovih. In zdaj me bodo vsi poznali kot nenasitnega pohotneža. S čim sem se zameril Čtuluju, da me tako tepe?« V kotičkih ust se mu je začela nabirati bela pena. »Poglej na primer Grendlovo ta staro. Kaj je v življenju naredila ona? Vsa svoja leta je preživela za štedilnikom. Najbolj junaška stvar, ki jo je kdaj storila, je bila, da je jedla hrano, ki si ji je zažgala. Potem pa Beowulf ubije njenega dragega Grendelčka, ki je bil mimogrede navadna pijandura, in babura se ga od žalosti natolče kot mavra ter se odloči, da to pa že ne gre. Vsa togotna odfurija do Beowulfa, da bi se maščevala za smrt svojega pamža, a na koncu Beowulf ubije še njo. Zdaj pa mi povej, se je svet spominja kot slabe gospodinje, ki ga je rada dala na zob, ali kot dobre matere, ki ni pustila, da bi pogin njenega ljubljenega edinca ostal nemaščevan?«
»No, drugo, kakopak,« se je strinjal Korl, ki so mu bili Grendlovi pijanski izpadi dobro znani.
»Vidiš!« se je pridušal Vinko. Luske na rokah in hrbtu so se mu nevarno ježile.
»Saj res,« je brž vskočil Korl. »Nekaj sem te želel še pobarati, vendar te rotim, da se ne razburjaš preveč. V pesmi sem prebral, da naj ji bilo ime Urška. Kaj ni imela drugega imena? Se motim, ali me moj spomin počasi zapušča?«
»S tvojim spominom ni nič narobe,« je odvrnil Vinko. Žila na čelu mu je divje utripala. »Zalika je bila. Očitno se je prekleti škrabar odločil spremeniti njeno ime, da bi jo obvaroval klevetanja. Kaj pa jaz? Zakaj ni napisal, da jo je ugrabil, ne vem, recimo vedomec? Mar jaz resnično nič ne šte – e – e – eeeeaaaaa …« Vinko se je z desno plavutjo zagrabil za levo roko in se spačil od bolečin.
»Ljubi Htulu, kaj je s tabo?« je Korl brž zaplaval k Vinkotu in ga začel tresti za rame. »Reci kaj!« A bilo je prepozno. Šibko srce je izdalo telo, ki je nekoč mogočno plavalo skozi rečne valove. Iz njegovih ust in škrg je prilebdelo še nekaj drobnih zračnih mehurčkov, ki so se razblinili skupaj z njegovim življenjem. Korl je v naročju držal mlahavo telo, ki je nežno plapolalo v počasnem rečnem toku, ki je vel skozi pokojnikovo stanovanje. Stisnil je plavut v pest in z njo zamahnil proti nedoločljivi točki nad gladino.
»Tole mi boš poplačal, ti, ti, gladkokožni pesniček! Vinko je bil moj edini prijatelj. Zdaj sem v Savi sam. Nikogar več nimam, da bi z njim preživljal zimske urice ob lahkotnem klepetu. Dobil boš svoje!« je v nemo reko najprej izvpil svoj bes, nato pa ga za prvo silo utopil v vsebini steklenice žganja, ki je stala na mizi.

*****

Oj, Savica,
nisi več devica!
Si prasica,
ki na široko šči.

»Hehehe, kaj porečeš na tole, Matija? Špasna, kaj?« se je rahlo nabrgljano zarežal okrogloličnež. Natočil si je vina v čašo in jo na dušek izpil.
»Daj no France,« mu je nejevoljno odvrnil Matija. »Kolikokrat naj ti še rečem, da pusti tako pritlehno in obsceno verziranje Knoblu in Koseskemu. Ti si nad njima.«
»Ah, daj no daj, prijatelj,« mu je oporekal pesnik. »Čemu si človek od časa do časa ne bi smel privoščiti sprehoda po bolj ljudskih poteh? Veš kolikokrat so mi podobne kvante plačale zapitek?«
»Vem France, vem. Tega nikdar ne pozabiš omeniti.« Prodniki so ga začeli žuliti, zato se je presedel. »Ampak –«
»Nič ampak. Ne bodi tako zategnjen. Privošči si kakšno čašo in se sprosti.«
»Ne kanim se sprostiti, dokler se enkrat dokončno ne pogovoriva o tvojem pesnenju. Talent imaš, France, in to neznanski. Kot bi bil poslan z neba našemu narodu, da nas blagosloviš s poezijo, kot je še nismo imeli prilike slišati v rodnem jeziku. Ti pa ta talent zapijaš v razvratnih špelunkah, namesto da bi pel blagozvočno hvalnico lepoti.«
»No, no, Matija, zdaj pa klobasaš.« Zvrnil je še eno čašo.
»Nič ne klobasam. Vzemi za primer Savico. Zakaj bi jo omenjal v nekem krčmarskem verzu, če bi lahko v njeno prelestno okolico postavil daljšo in bolj vzvišeno pesnitev.«
»Že prav, že prav.« je rahlo razdraženo rekel France. »Najbolje bo, da si ohladiva razgrete misli. Sonce mi bije v glavo, pa tudi vino mi je že dodobra stopilo vanjo. Pojdiva se namočit v Savo, debato o mojih stvaritvah pa pustiva za hladnejše večerne urice.«

*****

Na dnu tolmuna v bližini rečnega brega, na katerem je potekala burna razprava o prihodnosti slovenske poezije, je čepel Korl in vlekel pogovor na ušesa. Končno si mi prišel v pest, si je mislil. Meseci in meseci iskanja, prihruljenega plavanja v plitvinah, brodenja med trsjem in redkih trenutkov, ko si je upal ponoči po Ljubljanici priplavati v center Ljubljane, kljub strahu, da bi ga slučajno opazili, so prinesli sad. Preklemanski pisun, ki je zakrivil smrt njegovega najboljšega in obenem edinega prijatelja bo stotero poplačal za Korlovo izgubo. Kri mu je hitreje stekla po žilah, čutil je pospešeno bitje srca in vid mu je zameglil slepi bes združen z neustavljivo željo po maščevanju. Gibko se je pognal proti plavalcu, ki se mu je bližal, ga za grabil za noge in potegnil pod vodo tako hitro, da žrtev od presenečenja ni imela časa niti zavpiti. Z levo plavutjo ga je zgrabil prek ust ter se dvignil na površje je toliko, da je z desnico na breg zalučal kepo papirja. Brž za tem se je znova potopil in skupaj z omamljenim plavalcem odplaval proti svojemu podvodnemu stanu, v mislih pa je premleval načrte za maščevanje izpopolnjene do najmanjše podrobnosti.

*****

»Aaaaaaahhhhh,« je zadovoljno zagodel France. »Stari ljudje pravijo: s polnim mehurjem in želodcem ni zdravo hoditi v vodo.« Obrnil se je vstran od drevesa in se odpravil proti vodi. S pogledom je iskal prijatelja, ki ga ni bilo opaziti. »Matija!« je zaklical. »Maaa-tiiii-jaaaaa!« Odgovora ni bilo. »Skrivalnice bi se šel, kaj, ti veliki otrok. Meni pa očitaš zabavljive verze. Kar skrivaj se, sape ne boš več mogel dolgo držati in boš pokukal iz vode.« Ko je še nekaj časa stal na bregu, a o prijatelju ni bilo ne duha ne sluha, ga je počasi začelo skrbeti in se odločil odpraviti za njim v vodo. Tedaj je čisto ob reki zagledal zmečkan kos papirja. Pobral ga je, razgrnil in zapisano v okorni pisavi prebral:

Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
Prešerna pa videl nobeden ni več.

Click here to view the embedded video.