***

Valjhun, sin Kajtimara, je bil od dolgega bitja krvavega boja za krščansko vero precej utrujen. Na pol zleknjen je ždel v svojem šotoru, kjer ga je obiskal Gorazd, znanec iz mladih dni, ki se je ravnokar vrnil s še daljšega potovanja po daljnih deželah.
»Kam vse te je zanesla pot, phijatelj?« je pristno koroško pogrknil Valjhun, akoravno tedajšnje narečje ni bilo tako pojoče kot današnje. (To je tudi edino pogrkovanje, ki ga bom zapisal, saj pisanje h-jev namesto r-jev otežuje branje. Zato bi vas na tem mestu prosil, da si predstavljate, da pogrkuje še naprej. Hvala. op. a.)
»Bil sem v Jeruzalemu, v sveti deželi,« je jel razlagati Gorazd.
»In kako je bilo?«
»V redu. Veš, kaj je najbolj zabavno v sveti deželi?«
»Kaj?«
»Drobne razlike. Reči tam so skoraj iste kot pri nas, samo kanček drugačne so.«
»Kot na primer?«
»To, da je gospodov dan pri nas na nedeljo, pri njih pa na soboto. In rečejo ji sabat, ne sobota. Pa recimo to, da jedo jagnjetino z nekvašenim kruhom.«
»O, fuj.«
»In veš, kako v Jeruzalemu rečejo svinjski krači?«
»Prašič krašom?«
»Ne.«
»Kako pa?«
»Nič, ker judje ne jedo svinjine.«
Oh, kako sta se smejala. Brisala sta si solze iz oči (vsak svojih) in se tolkla po ramenih (drug drugega). Kar naenkrat pa je Valjhun uščipnil Gorazda v lice in mu razmršil lase. Gorazd je začudeno obstal in se zmedeno zazrl v prijatelja.
»Oh, oprosti,« je ta zaznal njegovo neubesedeno vprašanje. »Se spomniš rimskega cesarja Konstantina, ki se mu je v sanjah prikazal goreč križ z besedami V tem znamenju boš zmagal?«
»Seveda, mar misliš, da sem vso pamet pustil na tujem?« se je Gorazdu zdelo zamalo. »In potem je porazil barbare. Ampak kaj ima to zveze s tem babičastim vedenjem?«
»Zadnje dni sanjam zvezdo repatico, ki drvi preko neba in vzklika: Samo za lička vas uščipnem in laske vam razkuštram, več pa ne slišim, ker že izgine iz dogleda in dosluha. Kaj, če je to repatica, ki je bila navzoča ob Gospodovem rojstvu? Raje izpolnim ukaz, čeprav ga niti sam ne razumem najbolje.«
Preden je lahko nadaljeval, je v šotor pokukala Iztokova gola lobanja, za njo pa še njen lastnik, ki mu je sledil poštar.
»Iztok, kaj sem ti ukazal glede te lobanje?«
»Naj jo puščam v svojem šotoru, če pa jo že moram vlačiti s sabo, pa naj jo imam v malhi, sicer mi jo boste lastnoročno zabili tja, kjer hrbet izgubi dostojno ime, šefe.«
»Kolikokrat?«
»Vsak dan vsaj petkrat, šefe.«
»In zakaj me ne ubogaš?«
»Ker je edini spomin na mojega pokojnega očeta, šefe.«
»Očetovo lobanjo nosiš naokoli, namesto da bi jo dal v posvečeno zemljo k počitku?« se je zgrozil Gorazd.
»Očetova je toliko, da jo je naokoli nosil on, preden mi jo je zapustil. Prvotno je pripadala nekemu poganu, ki ga je pobil oče. Sploh pa nisem prišel sem zaradi lobanje, šefe. Tale tu ima paket za nekega Valdungusa, Chetimarusovega sina. Pravi, da naj bi to bil eden naših poveljnikov. Ga poznate?«
»Valdungus?« se je nasmehnil Gorazd. »Tega imena pa nisem slišal, kar sva gulila šolsko klop pri patru Virgiliju.«
»Uh, kakšne sva znala ušpičiti,« je nasmešek preskočil tudi na Valjhunov obraz. Obrnil se je k zmedenemu poštarju. »Jaz sem Valdungus, Chetimarusov sin. Gre za latinsko obliko mojega imena, ki pa je, roko na srce, ne uporabljam prav pogosto.«
»Me veseli, da je stvar rešena, gospod Valdungus,« se je zadovoljno oglasil poštar. »Tukajle podpišite, pa en osebni dokument bom potreboval.«
»Seveda, izvoli,« je Valjhun paketonoscu pomolil osebno izkaznico. »Kako ti je pa ime?« ga je vprašal s pozornostjo do malega človeka, s katero se diči krščanska gospoda, za razliko od poganov, ki jim je malo mar za druge, da le lahko vanje zabadajo svoje meče in kopja.
»Samo, gospod,« se je glasil prijazen odgovor, ki se je kaj kmalu prelil v uradniško strogost. »Oprostite, gospod, ampak s tem dokumentom vam žal ne morem izročiti paketa, saj je na njem navedeno drugo ime kot na pošiljki.«
»Oh, ne bodi picajzlast,« je rahlo razsrjen rekel Valjhun. »Saj je isto. Valdungus, Valjhun. Chetimarus, Kajtimar. Iran, Perzija.«
»Oh, še zelo mi je mar, gospod. Zelo mi je žal, a poštarski kodeks časti mi prepoveduje oddati pošiljko, če naslovnik ne izkaže svoje istovetnosti.«
»Zdaj me pa po malem že zapušča potrpljenje,« se je zlagal Valjhun, kajti besedice malo v potrpljenju, ki se je odpravljalo proč, ni bilo. »Iztok, skoči po našega duhovna, da mu pred Bogom priseže, da sem jaz Valdungus, Chetimarusov sin. Še prej pa stopi k meni.«
Iztok ga je ubogal in preden je zmedeno zapustil šotor, se je zgodilo še nekaj ščipanja lic in kuštranja las.

***

»… in tako bomo ajde obudili z, ahihihi, krvno žrtvijo krščanske device,« je končal svojo izčrpno razlago Prismuknjeni Bramor. Bleda koža je izdajala, da sončna luč ni njegova stalna spremljevalka, vonj pa, da tudi ljudje niso. Ali pa se druži samo z nahodnimi. Črtomir ga je poslušal z drugega konca sobe in kimal, naposled pa vprašal.
»In kje bomo v obleganem braniku našli krščansko devico, blazni starec?«
»Oh, Črt, saj ti lahko rečem Črt, kajne, ahihihi,« se je piskajoče zarežal, »računal sem, da te bo moj načrt prevzel in sem si dovolil sam poskrbeti za to sestavino.« Z okna se je oglasilo krakanje. »Ahihihi, in mislim, da je sestavina ravnokar prispela. Skoči noter, Ocufani Perjatež.«
»Ocufani Perjatež?« je dejal Frenk in segel po meču, a ga še ni izvlekel.
»Ne skrbi, mladec, ahihihi, samo moj sodelavec je.«
Trojica je odprtih ust opazovala, kako je skozi okno priletel krokar, se spremenil v moža, ki mu očitno res ni bilo ime Josip Murn, in Bramorju izročil nekakšno zrcalce. Nato se je znova spremenil v črnega ptiča in odletel v temno noč.
»Sonce,« je šepnil coprnik.
»Kaj je bilo to?« je zanimalo Radovana.
»Star mostiščarski urok, ki vrne besede tistim, ki obstanejo brez njih.«
»Ne to,« je vskočil Črtomir, »ta ptič, ki kožo menja. Oziroma perje.«
»Saj sem povedal, da je moj sodelavec. Gremo, časa nimamo na pretek, ahihihi. Frenk, prižgi svečo, Radovan, zariši na tla morsko taco, Črt, poljubi zrcalo.«
Starčev glas je na vse deloval hipnotično, da so se urno lotili dela. Ko je Črtomir odmaknil ustnice od zarošenega ogledalca, se je še pred koncem odstavka s komaj slišnim zvokom ob njem pojavila Bogomila.
»Ti?«
»Ti!«
V rokah starca, ki je med poblaznelim smehom hripaje žebral uroke v davno pozabljenem jeziku, je poblisnilo hladno jeklo.

***

»Iztok, lobanja!« je zarohnel Valjhun, ko se je le-ta vrnil z duhovnom. Zgrbljenec jo je godrnjaje spravil v malho. »No, pater,« je nadaljeval poveljnik, povejte Samotu tule, kako mi je ime.«
»Valjuhn, sin Kajtimara.«
»Tako, kot piše na moji osebni izkaznici. Kajne? Kako mi je pa ime po latinsko?«
»Valdungus, Chetimarusov sin,« je odvrnil menih, ki mu za razliko od brezoblačnega neba zunaj ni bilo nič jasno.
Poštar je zadovoljno pokimal, ko ga je skupaj s paketom pod seboj pokopal balvan, ki je prifrčal z neba.

***

»Kakšna mora me je tlačila, Oti,« je zagolčal velikan, ko je vstajal, opirajoč se na roke. »Sanjalo se mi je, da so mi ljudje ukradli rebro in ga izobesili pod strop nekakšnega svetišča.«
»Kaj si pa šel spat s polnim želodcem,« je z glasom, ki je nevajenemu človeškemu ušesu zvenel kot bobnenje razpenjenega vodotoka, odvrnil drugi ajd. Ozrl se je naokoli. »O, poglej ga, Prismuknjeni Bramor. Kako si, stari smrduh? Si le našel eliksir življenja? Povej, kateri so bolj okusni. Tile za obzidjem ali oni v šotorih? Od lakote se mi kar megli.«

***

»Šah!« se je v marmorni dvorani gromko zadrl sključeni starec.
»Mat!« ga je z bliskom v očeh dopolnil njegov tovariš.

***

»Manj strašna noč je v črni zemlji, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi … Hmmm … Nekaj še manjka, na vodi čutim, da bi bilo za govor dobro kresniti kak jambski enajsterec, pa mi manjkata dva zloga. Kaj bi lahko naredil z zemljo? V črni zemlji spodaj? V humusu prečrnem?«
Črtomir je koračil po svoji sobi in krožil okoli lesene mize, na kateri je ležal načrt Ajdovskega gradca z okolico. Ob vratih sta negotovo stala njegova pribočnika Radovan in Frenk (Vem, da Frenk ni ravno staroslovansko ime, a sem do zdaj porabil že vsa slovanska imena, omenjena v wikipedijinem članku o knjigi Pod svobodnim soncem, bukve pa se mi ne da iskati. Pravzaprav je v tistem članku omenjen še nek Rado, a uporaba Rada namesto Frenka bi vnesla nepotreben komični element, ko bi se na vsak Črtomirjev klic »Rado« obrnila oba častnika. op. a.) in ga zaskrbljeno opazovala.
»Kaj mi je storiti? Krščanska vojska tistega pogrkuna Valjhuna mi ždi pred obzidjem, naše vrste so zdesetkane, ženska mi sporoča, da me čaka pod slapom, kot bi imel čas misliti na njeno gladko in voljno telo, po katerem pršijo vodne kapljice, da jo obdaja nežna mavrica, ko se gladi po jedrih prsih in ji roka zdrsne …«
»Kreh, kreh,« se je oglasilo od levega podboja vrat.
Radovanov nevsiljiv kašelj je prebudil Črtomirja iz zasanjanosti, da se je zdrznil in nadaljeval: »… obenem pa ne najdem pravih besed za bodrilni govor pred odločilno bitko. Zmanjkuje nam živeža in prav dolgo ne bomo več zdržali.«
»Črtomir, če smem zmotiti,« se je znova oglasilo od vrat. Tokrat iz bližine desnega podboja. Bil je Frenk.
»Reci,« je z v usodo vdanim glasom dejal Črtomir.
»Se spomniš Prismuknjenega Bramorja, na pol blaznega starca, ki trdi, da njegov rod izhaja izpred skoraj treh tisočnij let, ko naj bi se prek nekdanje Emone raztezalo ogromno barje? Pravi, da je vešč starodavne magije in da lahko iz zemlje obudi velikane, ki so nekdaj prebivali tukaj.«
»Velikane?«
»Ja, velikane. Saj veš, ajde, po katerih je ime dobil ta branik.«
»Prvič slišim. Sveto sem bil prepričan, da je kraj dobil ime po ajdi. Lepa reč. Ampak ravno zadnjič, ko nisem mogel spati, sem spisal pesem o njej. Sicer je malce enolična, a vseeno. Poslušajta. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori, že ajda zori. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori prav zares.«
»No, ja, ni ne vem kaj,« je bil iskren Radovan. »Mogoče bi dopisal še kako kitico, kako jo neka ženska žanje tri dni in ima zaradi tega vse žuljave roke.«
»Zanimivo,« je odvrnil Črtomir. »Kaj pa meniš ti, Frenk?«
»Se strinjam z Radovanom, da ni kaj prida« se je oglasil še Frenk, tokrat od levega podboja, saj je medtem zamenjal mesto s kolegom. »Vendar sam ne bi nadaljeval te pesmi, temveč bi podobo zrele ajde uporabil raje na drug način. Kaj pravita, če bi bila ajda metafora za prijateljstvo, ki ga ne moreta uničiti ne ogenj ne voda in tako znova in znova cveti, ne glede na neprilike zunanjega sveta?«
»Pretenciozno sranje,« sta v en glas odvrnila Črtomir in Radovan.
»Raje povej, kaj je s tem Bramorjem,« je nadaljeval Črtomir sam, »da se izognemo še večji zastranitvi in potencialni tožbi zaradi kršitve avtorskih pravic. Nikoli ne moreš biti prepričan, da si besedilo parafraziral dovolj, da ne gre za krajo.« (Zakaj pa misliš, da dobesedno navajam le besedila, ki so v javni domeni, ti malikovalska glavca? op. a.)
»No,« je začel Frenk, ki se je za hip ozrl po sobi in iskal vir glasu v oklepaju, »Prismuknjeni Bramor naj bi poznal starodavne skrivnosti naravne magije, ki izvirajo še iz halštata.«
»Na zdravje,« je bil nepoučeno vljuden Črtomir.
»Temačne uroke časov, preden so nebo nad nami poselili Svarog, Perun, Stribog in preostali,« se ni dal motiti Frenk. »Kletve pradavnih sil, božanstev Bliska in Groma, ki življenje jemljeta in ga poklanjata. Pravi, da lahko s človeško žrtvijo oživimo ajde, ki ležijo natanko pod nami. Pomisli, Črtomir, tile bavarski vazalčki se bodo razbežali kot preplašene podgane, ko bodo nadnje planili petnajst čevljev visoki nasprotniki.«
»Toda mar ne bo španovija z ajdi enako izdajstvo bogov naših očetov, kot bi bilo sprejetje tega novega rimskega boga?«
»Ne, ker bi se povezali z božanstvi, ki so bila tu, preden so naši bogovi prišli z nami izza Karpatov, ko so se naši predniki naučili plavati.«
»O, ja, plavati, to pa to. Moj prapradedek se je v tisti ruski reki tako prezebel, da se do smrti ni znebil revme,« se je zdelo Radovanu, da se mora vključiti v pogovor, da ne bi kdo pozabil nanj.
»Prav,« se je odločil Črtomir. »Pripelji mi tega čudaškega starca. A bolje zate, da res zna coprati, in bolje zanj, da me ne bo postavil pred kako težko odločitev in bi moral žrtvovati kaj, kar resnično ljubim.«

***

Ob zadnjih človečkovih besedah je po marmornati dvorani završalo od krohota, pa čeprav bolj enostransko. Radigost je tresnil z maseljcem piva ob trikotno mizo in ga na dušek izpil. Svarog si je brisal solze z obraza, dočim je Perun z vso silo lopnil Striboga po hrbtu in se zarežal: »Je pa za štose, tale, kaj?«
Drugi stranici mize sta bili tišji. Na eni sta v oblazinjenih naslanjačih ždela zverižena starčka, ki so jima kljub krhkosti teles v očeh pobliskavali radoživi bliski. Smejala sta se tiho in hripavo, a vseeno na nek način gromovito.
Na tretji stranici je vzravnano in dostojanstveno sedel postaven mož, ki se mu je obraz neprestano prelival iz podobe tridesetletnika v lice krepkega dolgobradega starca in nazaj, nad njim pa je v zraku negibno lebdel bel golob. »Malo več resnosti, prosim,« je dejal z glasom, ki je obenem božal in ukazoval. »Imam še eno figuro.«
Ko je zamahnil nad stekleno kroglo sredi mize, da se je podoba poveljniške sobane zameglila in se je na njenem mestu prikazala devica na otočku sredi jezera, je Perun zašepetal Svarogu: »Zakaj stalno govori v ednini, če so pa trije?«

»Da mi pri tej priči utihneš!« se je zaripla Rozamunda zadrla na zaprepadenega trubadurja, ki najprej sploh ni vedel, kaj ga je doletelo. Ko je zbral misli in pogledal bolj natančno, je videl, da ga je doletela njegova lastna lutnja. In to v glavo. Večkrat. Resignirano si je izvlekel strgano struno iz kuštravega lasišča in se žalostno ozrl po na tleh razmetanih trskah, ki so še pred nekaj trenutki iz sebe izvabljale blagozvočne napeve. Prekleto babše, si je mislil sam pri sebi. Resda si lepotica, a to še ni razlog, da mi razbiješ plunko, ki je v naši rodbini že pet rodov. Dobro, ne bi rekel, če bi širil laži. A saj širna in daljna okolica ve, da se je Ostrovrhar pač odločil za brhkejšo mladenko.

Rozamunda se je medtem sesedla na svoj stol in iz kupčka nesreče se je slišalo odrezano ihtenje, ki ga je sem ter tja prekinilo mogočno smrkanje, ki ga na prvi pogled ne bi prisodili takemu blagorodnemu, prifrknjenemu nosku, vajenemu najfinejših dišav. Z židanim faconetelnom si je obrisala solze in se z rdečimi ter rahlo zabuhlimi očmi zazrla v žlahtnega očeta.

»Očeeeeee, zakaj temu predrznemu kričaču dovoliš tako obnašanje pod svojo streho? Tvojo lastno kri žali s temi pritlehnimi klevetami! Obesi ga!«

»Ampak vaša gnada,« je trubadur nekako iztisnil besede mimo cmoka, ki je v pevčevo grlo prišel na krajše počitnice, a je zaradi trenutne blagodejne masaže glasilk premišljeval, da bi mogoče ostal malo dlje. »Moje pesmi so čista resnica. Nikakršne izmišljotine ni v nji –«

»Molči,« se je osorno obregnil stari Turjačan. »Moja hči je bila od nekdaj največja lepotica daleč naokoli in nobena priseljenka ji ne bo odvzela tega primata. Biriču bom naročil, naj ti jih z bičem odšteje dvajset po hrbtu, in bolje zate, da te noge nikoli več ne prinesejo na Turjak, sicer se te Bog usmili.«

Gašper (tako je bilo namreč ime nesrečnemu trubadurju) se je pustil odvleči straži in stoično pretrpel korobačenje hrbtišča. Močno je stisnil zobe in niti enkrat ni zajavkal. Temu je najbrž botrovalo dejstvo, da je vso svojo energijo usmeril v premišljevanje o maščevanju naduti gospodi. Največja lepotica, mu je odmevalo v glavi in se z neznansko hitrostjo pretakalo po sinapsah. Če res želiš biti največja lepotica, ti bomo pa pomagali, prevzetnica, so nadaljevale njegove misli. Poznam nekoga, ki bi znal imeti ravno pravšnje arcnije zate.

Ko jo je mahal z gradu (pomahal seveda ni, kar je nekaj stoletij kasneje rabilo kot navdih kantavtorju, ki je najraje prepeval o vodotokih v rakvah), je skozi laneno srajco počasi pronicala kri in na njegovem hrbtu risala lise, ob katerih bi Rorschach doživel mokre sanje. V vasi pod gradom je zajezdil konja in odgalopiral proti Kleku. Pot tja ne bi bila omembe vredna, če ne bi srečal dveh roparskih škratov, ki jima je namig očitno dala nesreča, ki nikdar ne pride sama. Gašper je tako zadnjih trinajst kilometrov prepešačil, njegovo zvesto kljuse pa se je medtem obračalo na žaru in poslušalo pijanske pesmice o zlatu.

V gosti hosti, ki je prekrivala pobočje Kleka, je potreboval kar nekaj časa, da je našel manjšo čistino. Sredi nje je stala zanikrna, z ovijalkami prepredena kočura, ki se je je dobro spominjal iz otroških let. Nekega dne se je kljub očetovim svarilom odpravil v gozd in se, mlad in zaletav, kakršen je bil, izgubil. Taval je med debelimi debli in strahoma opazoval, kako se skozi goste krošnje nadenj zgrinja mrak. Ko se je že skoraj sprijaznil z dejstvom, da bo moral prespati pod milim nebom, je naletel na jaso in kočuro. Prestrašeno je pokukal skozi njeno okno. Pred kaminom je v gugalnem stolu sedela stara ženica s črnim mačkom v naročju in kinkala. Previdno je potrkal na okno in jo zdramil iz lahnega spanca. Prijazno mu je odprla vrata in ko ji je povedal svojo zgodbo, ga je prosila, naj ji zapoje kako pesem. Mili toni, ki so se izvili iz deškega grla, so starko zazibali v mir, ki ga ni okusila že dolga leta. Ponudila mu je prenočišče, zjutraj pa ga je pospremila do roba gozda. Ob slovesu mu je dejala, da če se bo kdaj znašel v stiski, naj se ne mudi oglasiti pri njej, saj poseduje določena znanja, ki znajo pomagati v vsakem položaju.

Gašper je potrkal na vrata in dobesedno čakal na trnih, saj se je čez ozko potko tekom let razraslo bodičevje. Ni vedel, ali je starka sploh še med živimi, toda odgovor je dobil že čez nekaj trenutkov. Vrata so se škripaje odprla, ven pa je pomolil koščen obraz, ki ga je vodil kljukast nos, na katerem je ždela mati vseh bradavic. Stare oči so nekajkrat pomežiknile, nato pa so se oglasila usta: »Gašper? Gašper, si to res ti? Moj slavček tiste oblačne noči?«

»Da, jaz sem,« je odvrnil pevec. »Kako ste me takoj prepoznali? Videli ste me samo kot otroka. Ste uporabili tista svoja določena znanja?«

»Ne, tepček,« se je zasmejala starka. »Materino znamenje, ki se ti razteza čez pol levega lica, te je izdalo. Stopi no v hišo.«

Starka je na ognjišču pristavila vodo za čaj in ga pobarala: »Kaj te je po petnajstih letih prineslo k meni? Mislila sem, da te ne bom več videla. Joj, revček, šele sedaj sem opazila krvave srage na tvojem hrbtu. Kaj se ti je pripetilo?«

Trubadur ji je najprej povedal vse o muhasti turjaški grofični, nakar ji je razložil svoj načrt, ki ga je skoval med biričevimi udarci. Ženici so se usta razlezla v rahel nasmešek.

»Dobro si se spomnil,« se je počeno zahihitala (na tem mestu bi pisec rad omenil, da pridevnik počen opisuje lastnost starkinega glasu, ki ni bil zmožen ohranjati enakomenega tona in jakosti, ter da na nikakršen način ne namiguje, da bi bila ženica pod vplivom obzorja razširjujočih zeli) in se sprehodila do police, na kateri je ždelo par starih knjig. V roke je vzela najdebelejšo, jo začela listati, si mrmrati v brk (kar je povsem legitimna izbira besed, saj so ji zgornjo ustnico poraščale redke črne dlake) in se odpravila do omare.

»Saj ne zameriš, če boš ostal brez čaja?« je rekla Gašperju. »Tale krop bom uporabila koristneje.« Z naročjem, polnim trubadurju neznanih reči, je stopila k ognjišču in v vrelo vodo začela metati raznovrsten nabor raritet (če imate v bližini kako leto starega otroka, ga prosite, da izgovori zadnje tri besede).

Čez štiri ure je bila kuha gotova. Starka je vsebino kotlička prelila v čutaro in jo ponudila Gašperju. Mladenič se ji je zahvalil in obljubil, da se vrne s poročilom o poteku stvari. V zahvalo ji je zapel pesem, ki je na Turjaku ni imel možnosti dokončati, in vzel pot pod noge. Tokrat je bila daljša, saj ni imel konja, a že naslednje jutro je, preoblečen v potujočega padarja, potrkal na turjaške duri. Pod pretvezo, da prodaja napoj, ki očisti dekliško kožo bolje kot karkoli, je bil nemudoma sprejet in Rozamunda je trmasto cepetala, dokler stari Turjačan ni odkupil cele čutare. Izpraznila jo je na dušek in nestrpno zrla v padarja, kdaj bodo učinki vidni.

Tedajci si je Gašper snel lažno brado in se zakrohotal. »Se me spomnite, grofična? Želeli ste biti največja lepotica daleč naokoli. Zdaj vam bo želja izpolnjena!« Stekel je proti vratom, ne da bi čakal na odgovor, in se pognal v dolino. Tekel je do roba gozdička, kjer se je lagodno zleknil pod hrast in hahljaje opazoval potek dogodkov.

Kriki in krčevito zvijanje princese, ki se je naenkrat počutila preveliko za svojo kožo, so mu bili prihranjeni, saj so jih videli le prisotni v veliki sobani gradu. A ni bilo treba dolgo čakati, da se je predstava preselila na plano. Najprej je popustila streha na sredi gradu. Skozi luknjo je pogledala Rozamundina glava in begala z očmi sem ter tja, saj še vedno ni dojela, kaj se godi z njo. Kmalu je skozi streho molela že polovica grofične, a še vedno ni prenehala rasti. Zgroženi dvorjani so v paniki bežali od gradu in se zaletavali s preplašenimi konji, ki so prav tako želeli čimprej stran od nevarnosti. Navkljub gargantovskim razsežnostim, ki jih je doseglo grofičino telo, je vseeno ohranilo mile, deviške poteze. In, jasno, povsem gladko in čisto kožo, saj je bila to ena od učinkovin zvarka. A tkivo ni več dohajalo pospešene rasti. Koža je začela pokati in skozi reže je pričela počasi brizgati topla kri. Skozi grlo se je prikobalil še zadnji, oglušujoč krik, nato pa je manekensko telo razneslo v dežju krvi, sluzi in razcefranega mesa.

Gašper si je odmaknil roko izpred obraza in s sebe otresel ostanke lepotnega neurja. »Pa si bila največja lepotica,« je veselo dejal. »Resda le za nekaj trenutkov, a dvomim, da bo kdaj prišla še kakšna večja od tebe.« V mislih je začel sestavljati novo pesem in se požvižgovaje odpravil proč od ruševin nekdaj mogočnega gradu.