Fetalij je v naslovu samo zato, da se mu zahvalim za vodo, ki jo je častil. Bila je z okusom in bila je okusna. Dobil pa sem jo zato, ker se je z menoj neokusno poigral spomin in me prepričal, da bo danes namesto prvega julija enaintrideseti junij. Na srečo sem zmoto ugotovil nekaj čez osmo zvečer in še ujel ljubljansko dopolnočno pošto, da sem poslal dacarjem, kar je dacarjevskega, podnebju pa par paketov dizelskih izpuhov. Pa sem se spomnil nanj (na Fetalija, ne na spomin) in ga poklical, če je na šihtu, ko bom ravno v hoodu. Najbolj bistri bralci bloga so najbrž že ugotovili, da je bil. In me presenetil z vodo. Na izbiro mi je dal še pomarančni sok, pa sem raje vzel vodo. Šele zdaj mi je padlo na um, da sem to najbrž storil nezavedno, ker je bila pollitrska, sok pa samo tretjinolitrski. Fetalij, če se čutiš, da sem te prikrajšal za deci in dve tretjini vode, povej. Ampak če gledamo razmerje v masi, bi moral jaz vzeti obe pijači, tebi pa nakloniti samo naprstnik vode. Ali pa soka.
Prvi del naslova se pa nanaša na naslednje spote. Meni najljubši reper, njegov bend, meni najbrži najljubši zahodnoobalec in za konec še oba skupaj. Vse sami stari znanci in sami stari komadi. Tony Bennett je pustil srce v San Franciscu, jaz pa nekje v drugi polovici devetdesetih.
Read More
Poštena pridaniča, kakršna sva s Sadežem, sva ga nafehtala za podlago, ki jo je skomponiral Markoff
Zadnja moževanja