Tag Archives: Slovenski Klasiki

Povodni mož

28. 07. 2009 19:30 ⋅ 1 Comment ⋅

So brž pridrvili se črni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
pričjóčim po koncu so vstali lasje –
oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

»Pa kakšno zagamano sranje je to, za vraga?!?!« je brbotajoče zarjul povodni mož, ko mu je sicer zelenkasti obraz prekrila zaripla rdečica. Togotno je zmečkal stran iz Kranjske čbelice, s katere je prebral pričujoče verze in jo zabrisal čez sobo. Dejstvu, da se je dotični napad besa dogajal nekje v globinah Save, je bilo pripisati krivdo za dokaj nenavdušujoč zaključek meta, saj je papirnata kepa letela naravnost le slab laket, nato pa počasi potonila na dno. Read More

Share Button
Posted in: Štorije ⋅ Tagged: , , ,

Gorjupa historija hrastoveljskih bratov, kratka epistolarna zgodba, prvi del

04. 05. 2009 20:10 ⋅ 2 Comments ⋅

Predgovor: epistolarni oz. pisemski romani v spogledovanju s sodobnimi tehnologijami dobivajo nove podobe. Wertherjeva ročno spisana pisma so stvar preteklosti in na knjižnem tržišču že lahko kupujemo romane, zgrajene izključno iz elektronske pošte, bodisi v bolj klasični pisemski obliki (npr. Veličkovićev Sahib), bodisi tudi bolj ortografsko označenih v maniri okrajšav, smeškov in drugih prvin internetnega jezika.
Pričujoči sestavek je “literarni jam”, ki se je spodaj podpisanemu in soavtorju Matevžu J. – m00ltyju zapisal februarja kot zgodba, ki se razkriva skozi forumski dvogovor dveh oseb, in je spontano izšel iz klasičnega bodenja “kdo bo pogruntal več fraz in for na isto temo” v (od m00ltyja poimenovanem) neoinfantilističnem slogu. Sam medij je sicer anahronistično vključen v strukturo, saj se kmalu izkaže, da spremljamo zgodbo s preloma prejšnjega stoletja, vendar mislim, da to le prispeva k šegavi eklektičnosti zapisanega, ki se tako ali tako ne zmeni za časovno logiko.
Kako bo zgodba delovala izven forumskih okvirov, se mi niti ne sanja. Lahko, da se bo svežemu bralcu zazdela vredna kakega nasmeška, možno pa je, da bo v navadni postavitvi izgubila draž ter predvsem spontanost, ki jo je bilo čutiti, ko so sporočila prihajala drug za drugim in niti sama avtorja nisva vedela, kam bo zavila fabula (kolikor je je bilo prisotne). Če bi jo raje brali v izvirniku, najdete tukajle zajemne slike izvirne forumske teme. Read More

Share Button
Posted in: Bukvarije, Druge škrabarije, Naključne pisarije, Perje, Šegavi paberki ⋅ Tagged: , ,

Ajdovski gradec, 2. del

23. 03. 2009 13:57 ⋅ 5 Comments ⋅

Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja. Čista poezija, tale otoček, je ležeče razmišljala Bogomila (Kajti, da, bila je ona, o, bistri bralec. op. a.) in se nastavljala gorki sončavi. Spreletel jo je občutek, da jo nekdo opazuje, a se je le zdrznila in se prekobalila na bok.
Iz kamnitega svetišča boginje Žive je stopil Staroslav, dekletov oče, in se nejevoljno namrgodil, ko jo je ugledal poležavati.
»Kaj pomeni to poležavanje, hči moja? Pa čeprav samo odpiram in zaklepam vežo, je to naporno opravilo in spodobilo bi se, da pomagaš svojemu staremu očetu.«
»Dajte no, oče, komaj petintrideset let vam je. Ne poskusite mi vzbujati krivde. Sploh sem vam pa povedala, da moja duša ni več Živina, temveč Jezusova.«
»Ne spet s tem, hči, moje staro srce se lomi ob tvojih bogokletnih besedah.«
»Komu pa bom dala dušo, če ne njemu. On mi je odgovoril na molitve in me je odrešil opeklin in slepote, ko mi je nedolžnost vnela oči in lica in sem se v mukah metala v mrzlo biserno vodo tega jezera, da mi je ohladila bolečine. Kje je bila tedaj Živa, vas vprašam, oče.« Togotno je vstala. Read More

Share Button
Posted in: Bukvarije, Štorije ⋅ Tagged: , , , ,

Ajdovski gradec, 1. del

16. 03. 2009 14:59 ⋅ 14 Comments ⋅

»Valdungus, Chetimarusov sin? Valdungus, Chetimarusov sin?« je med vegastimi šotori in tabornimi ognji vijugal poštar.
»Kaj se pa dereš kot jesihar?« ga je osorno nadrl stražar.
»Prinašam paket za Valdungusa, Chetimarusovega sina. Veste, kje bi ga našel?«
»Kako si rekel, Valdungusa?« je hripavo zamomljal možakar. »Nimam pojma, prvič slišim. Trenutek, prosim.« Obrnil se je proti središču tabora in zavpil: »Iztok! Iztok!«
K čakajoči dvojici je prikrevsal igorjast možicelj v raševini in z golo lobanjo ter ju s škilavim pogledom premotril naenkrat, čeprav sta stala dva metra vsaksebi.
»Daj no, Iztok, mar moraš to lobanjo res povsod nositi s sabo?« se je vanj nejevoljno obregnil stražar, za katerega bomo kmalu izvedeli, da mu je ime Jaroželod.
»Zaboga, Jaroželod (Kaj sem vam rekel, a? op.a.), te še vedno tako moti? Saj je samo kost,« je zagodrnjal sključenec, stlačil lobanjo v malho, ki mu je visela čez ramena, in se živčno pogladil po pramenu mastnih las, ki so mu v šopih poganjali po glavi. »Reci, čemu si me klical od kotla. Ravno sem si hotel naložiti obare, ko …« Read More

Share Button
Posted in: Bukvarije, Šegavi paberki, Štorije ⋅ Tagged: , , , ,

Slovenski klasiki: Kavboj Pipec in Rdeča Pesa (Božo Kos)

13. 02. 2009 21:26 ⋅ 13 Comments ⋅

V Mladini z večjimi in manjšimi presledki objavljajo stripe pod skupnim imenovalcem Slovenski klasiki. Ko so lani skupaj s Stripburgerjem pozvali avtorje naj priobčijo nove enostranske predelave kanoniziranih in marginalnih del slovenskega slovstva, se je med povabljenci znašel tudi risar Matej de Cecco.
Z Matejem sva se prvič srečala, ko sem ga še kot urednik mladinskega leposlovja na MK povabil k sodelovanju pri stripovski predelavi uspešne slovenske mladinske serije, ki naj zaenkrat še ostane zavita v tančico skrivnosti. Potem pa so urednice pri PILu v iskanju avtorjev novega stripa, ki bi domoval v najstniškem mesečniku, prišle na idejo, da bi znala z Matejem tvoriti zanimiv ustvarjalni par in nama predstavile svojo idejo. Beseda je dala besedo in tako je v poletnih mesecih nastala pilotska epizoda stripa Pilko in Čopka v Narobniji, ki je pred objavo doživela kar nekaj korenitih sprememb, med njimi skoraj popolno vizualno preobrazbo.
Read More

Share Button
Posted in: Druge škrabarije, Perje, Šegavi paberki, Vesti brez vesti ⋅ Tagged: , , ,

Orjaška Rozamunda

10. 02. 2009 14:58 ⋅ 6 Comments ⋅

»Bolj ko lepa Rozamunda,
lepši Lejla mu dopade,
v grad turjaški je ne pelje,
na svoj grad domú jo vzame.
Cvet junakov, Ojstrovrhar,
ji srce nedolžno gane.
Ve –«

»Da mi pri tej priči utihneš!« se je zaripla Rozamunda zadrla na zaprepadenega trubadurja, ki najprej sploh ni vedel, kaj ga je doletelo. Ko je zbral misli in pogledal bolj natančno, je videl, da ga je doletela njegova lastna lutnja. In to v glavo. Večkrat. Resignirano si je izvlekel strgano struno iz kuštravega lasišča in se žalostno ozrl po na tleh razmetanih trskah, ki so še pred nekaj trenutki iz sebe izvabljale blagozvočne napeve. Prekleto babše, si je mislil sam pri sebi. Resda si lepotica, a to še ni razlog, da mi razbiješ plunko, ki je v naši rodbini že pet rodov. Dobro, ne bi rekel, če bi širil laži. A saj širna in daljna okolica ve, da se je Ostrovrhar pač odločil za brhkejšo mladenko.

Rozamunda se je medtem sesedla na svoj stol in iz kupčka nesreče se je slišalo odrezano ihtenje, ki ga je sem ter tja prekinilo mogočno smrkanje, ki ga na prvi pogled ne bi prisodili takemu blagorodnemu, prifrknjenemu nosku, vajenemu najfinejših dišav. Z židanim faconetelnom si je obrisala solze in se z rdečimi ter rahlo zabuhlimi očmi zazrla v žlahtnega očeta.

»Očeeeeee, zakaj temu predrznemu kričaču dovoliš tako obnašanje pod svojo streho? Tvojo lastno kri žali s temi pritlehnimi klevetami! Obesi ga!« Read More

Share Button
Posted in: Štorije ⋅ Tagged: , , ,

Alpski mrtveci 3: V gorah te nihče ne sliši jodlati

23. 09. 2007 23:53 ⋅ 5 Comments ⋅

Veter je klišejsko gnal temne oblake na kup in nekje v gori je osamljen volk zateglo zavijal otožno melodijo, ki je v poslušalcih vzbujala še večje nelagodje, kot ga bo čez stoletje spisana popevka z volkovim žlahtnikom v naslovni vlogi. Strele so pobezljano švigale proti tlom in potrebovale so dobro koncentracijo, da ne bi nehote na laž postavile starega reka o dvojnem udaru na eno mesto in neobstoju le-tega. Jata ujed je lakomno krožila nad jaso in če bi bili sposobne proizvajati slino, bi ob pojedini, ki se jim je obetala, najbrž povsem osramotile težke dežne kaplje, ki niso ravno varčevale s svojimi močmi. Če pod vse to potegnemo črto, je bilo vzdušje res peklensko, a Kekec, Mojca in Brincelj tega niso opazili, saj so imeli glave prepolne drugih, za njih bolj perečih skrbi. V nemem objemu so opazovali nemrtve planšarje, ki so jih obkrožali in jih bodo vsak trenutek raztrgali in pomalicali. Kekec in Brincelj sta zaprla oči (Mojci jih ni bilo treba) in skupaj so vdani v usodo čakali, da začutijo prve mrzle prste v svojem drobovju in neusmiljeno trde zobe na rokah.
Read More

Share Button
Posted in: Štorije ⋅ Tagged: , , ,