So brž pridrvili se črni oblaki,
zasliši na nebu se strašno gromenje,
zasliši vetrov se sovražno vršenje,
zasliši potokov derečih šumenje,
pričjóčim po koncu so vstali lasje –
oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje!

»Pa kakšno zagamano sranje je to, za vraga?!?!« je brbotajoče zarjul povodni mož, ko mu je sicer zelenkasti obraz prekrila zaripla rdečica. Togotno je zmečkal stran iz Kranjske čbelice, s katere je prebral pričujoče verze in jo zabrisal čez sobo. Dejstvu, da se je dotični napad besa dogajal nekje v globinah Save, je bilo pripisati krivdo za dokaj nenavdušujoč zaključek meta, saj je papirnata kepa letela naravnost le slab laket, nato pa počasi potonila na dno.
»Pa daj no, Vinko, ne razburjaj se, lepo te prosim« ga je jel miriti prijatelj. »Pomisli na svoje srce. Če bi vedel, da te bo tako vrglo iz tira, bi ti ne bil prinesel v branje te potopline, ki jo je rečni tok priplaknil na moj prag.«
»I, kaj me ne bi raztogotilo, če pa piše o meni, kot da sem navaden babjek, ki ne vidi dlje od naslednje kikle.« Škrge so mu vznemirjeno plapolale kakor nozdrvi vranca v galopu, ko je iskal potrditev pri mladem kolegu. »Dobro me poznaš, Korl, in veš, da nisem takšen. Mar ni tako?«
»Tako je, Vinko, tako,« je prikimaval luskinasti spak in se živčno presedal na z algami preraščenem stolu. Le kako bi mogel vedeti, da si bo Vinko ta košček človeške pisarije vzel tako k srcu. Sam se je ob branju pošteno nasmejal, njegovemu prijatelju pa je odneslo pokrovko, preden je prišel do konca poeme.
»Svet se je zarotil proti meni,« je Vinko bentil dalje. »Mnogo reči sem postoril za časa svojih najboljših dni, a so vse ostale nezapisane. Potem se pa enkrat samkrat mukoma strpam v človeške cunje, da bi si privoščil kanček nedolžne zabave in kam me to pripelje? V zobe nekega peropraska, ki je bil zagledan v deklino, s katero sem se zavrtel v rečnih valovih. In zdaj me bodo vsi poznali kot nenasitnega pohotneža. S čim sem se zameril Čtuluju, da me tako tepe?« V kotičkih ust se mu je začela nabirati bela pena. »Poglej na primer Grendlovo ta staro. Kaj je v življenju naredila ona? Vsa svoja leta je preživela za štedilnikom. Najbolj junaška stvar, ki jo je kdaj storila, je bila, da je jedla hrano, ki si ji je zažgala. Potem pa Beowulf ubije njenega dragega Grendelčka, ki je bil mimogrede navadna pijandura, in babura se ga od žalosti natolče kot mavra ter se odloči, da to pa že ne gre. Vsa togotna odfurija do Beowulfa, da bi se maščevala za smrt svojega pamža, a na koncu Beowulf ubije še njo. Zdaj pa mi povej, se je svet spominja kot slabe gospodinje, ki ga je rada dala na zob, ali kot dobre matere, ki ni pustila, da bi pogin njenega ljubljenega edinca ostal nemaščevan?«
»No, drugo, kakopak,« se je strinjal Korl, ki so mu bili Grendlovi pijanski izpadi dobro znani.
»Vidiš!« se je pridušal Vinko. Luske na rokah in hrbtu so se mu nevarno ježile.
»Saj res,« je brž vskočil Korl. »Nekaj sem te želel še pobarati, vendar te rotim, da se ne razburjaš preveč. V pesmi sem prebral, da naj ji bilo ime Urška. Kaj ni imela drugega imena? Se motim, ali me moj spomin počasi zapušča?«
»S tvojim spominom ni nič narobe,« je odvrnil Vinko. Žila na čelu mu je divje utripala. »Zalika je bila. Očitno se je prekleti škrabar odločil spremeniti njeno ime, da bi jo obvaroval klevetanja. Kaj pa jaz? Zakaj ni napisal, da jo je ugrabil, ne vem, recimo vedomec? Mar jaz resnično nič ne šte – e – e – eeeeaaaaa …« Vinko se je z desno plavutjo zagrabil za levo roko in se spačil od bolečin.
»Ljubi Htulu, kaj je s tabo?« je Korl brž zaplaval k Vinkotu in ga začel tresti za rame. »Reci kaj!« A bilo je prepozno. Šibko srce je izdalo telo, ki je nekoč mogočno plavalo skozi rečne valove. Iz njegovih ust in škrg je prilebdelo še nekaj drobnih zračnih mehurčkov, ki so se razblinili skupaj z njegovim življenjem. Korl je v naročju držal mlahavo telo, ki je nežno plapolalo v počasnem rečnem toku, ki je vel skozi pokojnikovo stanovanje. Stisnil je plavut v pest in z njo zamahnil proti nedoločljivi točki nad gladino.
»Tole mi boš poplačal, ti, ti, gladkokožni pesniček! Vinko je bil moj edini prijatelj. Zdaj sem v Savi sam. Nikogar več nimam, da bi z njim preživljal zimske urice ob lahkotnem klepetu. Dobil boš svoje!« je v nemo reko najprej izvpil svoj bes, nato pa ga za prvo silo utopil v vsebini steklenice žganja, ki je stala na mizi.

*****

Oj, Savica,
nisi več devica!
Si prasica,
ki na široko šči.

»Hehehe, kaj porečeš na tole, Matija? Špasna, kaj?« se je rahlo nabrgljano zarežal okrogloličnež. Natočil si je vina v čašo in jo na dušek izpil.
»Daj no France,« mu je nejevoljno odvrnil Matija. »Kolikokrat naj ti še rečem, da pusti tako pritlehno in obsceno verziranje Knoblu in Koseskemu. Ti si nad njima.«
»Ah, daj no daj, prijatelj,« mu je oporekal pesnik. »Čemu si človek od časa do časa ne bi smel privoščiti sprehoda po bolj ljudskih poteh? Veš kolikokrat so mi podobne kvante plačale zapitek?«
»Vem France, vem. Tega nikdar ne pozabiš omeniti.« Prodniki so ga začeli žuliti, zato se je presedel. »Ampak –«
»Nič ampak. Ne bodi tako zategnjen. Privošči si kakšno čašo in se sprosti.«
»Ne kanim se sprostiti, dokler se enkrat dokončno ne pogovoriva o tvojem pesnenju. Talent imaš, France, in to neznanski. Kot bi bil poslan z neba našemu narodu, da nas blagosloviš s poezijo, kot je še nismo imeli prilike slišati v rodnem jeziku. Ti pa ta talent zapijaš v razvratnih špelunkah, namesto da bi pel blagozvočno hvalnico lepoti.«
»No, no, Matija, zdaj pa klobasaš.« Zvrnil je še eno čašo.
»Nič ne klobasam. Vzemi za primer Savico. Zakaj bi jo omenjal v nekem krčmarskem verzu, če bi lahko v njeno prelestno okolico postavil daljšo in bolj vzvišeno pesnitev.«
»Že prav, že prav.« je rahlo razdraženo rekel France. »Najbolje bo, da si ohladiva razgrete misli. Sonce mi bije v glavo, pa tudi vino mi je že dodobra stopilo vanjo. Pojdiva se namočit v Savo, debato o mojih stvaritvah pa pustiva za hladnejše večerne urice.«

*****

Na dnu tolmuna v bližini rečnega brega, na katerem je potekala burna razprava o prihodnosti slovenske poezije, je čepel Korl in vlekel pogovor na ušesa. Končno si mi prišel v pest, si je mislil. Meseci in meseci iskanja, prihruljenega plavanja v plitvinah, brodenja med trsjem in redkih trenutkov, ko si je upal ponoči po Ljubljanici priplavati v center Ljubljane, kljub strahu, da bi ga slučajno opazili, so prinesli sad. Preklemanski pisun, ki je zakrivil smrt njegovega najboljšega in obenem edinega prijatelja bo stotero poplačal za Korlovo izgubo. Kri mu je hitreje stekla po žilah, čutil je pospešeno bitje srca in vid mu je zameglil slepi bes združen z neustavljivo željo po maščevanju. Gibko se je pognal proti plavalcu, ki se mu je bližal, ga za grabil za noge in potegnil pod vodo tako hitro, da žrtev od presenečenja ni imela časa niti zavpiti. Z levo plavutjo ga je zgrabil prek ust ter se dvignil na površje je toliko, da je z desnico na breg zalučal kepo papirja. Brž za tem se je znova potopil in skupaj z omamljenim plavalcem odplaval proti svojemu podvodnemu stanu, v mislih pa je premleval načrte za maščevanje izpopolnjene do najmanjše podrobnosti.

*****

»Aaaaaaahhhhh,« je zadovoljno zagodel France. »Stari ljudje pravijo: s polnim mehurjem in želodcem ni zdravo hoditi v vodo.« Obrnil se je vstran od drevesa in se odpravil proti vodi. S pogledom je iskal prijatelja, ki ga ni bilo opaziti. »Matija!« je zaklical. »Maaa-tiiii-jaaaaa!« Odgovora ni bilo. »Skrivalnice bi se šel, kaj, ti veliki otrok. Meni pa očitaš zabavljive verze. Kar skrivaj se, sape ne boš več mogel dolgo držati in boš pokukal iz vode.« Ko je še nekaj časa stal na bregu, a o prijatelju ni bilo ne duha ne sluha, ga je počasi začelo skrbeti in se odločil odpraviti za njim v vodo. Tedaj je čisto ob reki zagledal zmečkan kos papirja. Pobral ga je, razgrnil in zapisano v okorni pisavi prebral:

Vrtinec so vidli čolnarji dereč;
Prešerna pa videl nobeden ni več.

Gorjupa historija hrastoveljskih bratov

moolty:
diši po najbolj bistrem jutru
po hčerah planin in nenadejani zdravljici
diši tako kot izgleda zlata penina ki lebdi v breztežnosti
na vesoljski ladji izgubljeni v vsemirju
a diši tako nekako? se mi zdi da ja!

/naključna oseba pohvali pesmico/

moolty:
hehe
se mi je od nekdaj zdelo da imam ”nos za te stvari”

Stric Bedanc:
zakaj pa misliš, da smo te v vrtcu klicali ostržek?

moolty:
če mi pa je šlo še kaj bolj v nost od tega z ostržkom je to bil nadimek Cyrano

tega vam ne pozabim ama

Stric Bedanc:
no no, ne vihaj nosu

moolty:
ja ki ti ga kao ne bi če bi te tolikokrat potegnili za nos že v rani mladosti??

Stric Bedanc:
ja, kaj si pa vtikal nos v zadeve, ki se te ne tičejo

moolty:
ne bi rekel da sem ga ravno vtikal, prinešene so mi bile naravnost pred nos, če se slučajno ne spomniš – ali se celo samo delaš (pretvarjaš(glumiš(se nardiš francoza))) da se ne!

Stric Bedanc:
Veš, kaj, vse skupaj si začel ti, ko si mi ukradel knjigo Peter Nos je vsemu kos. Bila je iz knjižnice in sem moral plačati pet opominov, ker me je bilo strah doma povedati, da knjige nimam več. Pet opominov iz knjižnice pa pomeni kar precejšnjo količino žvečilnih (softy in bazooka), lizik (unih ploščatih z okusom kole) in dvojnih porcij vampov v menzi lokalne tovarne azbesta, ki sem se jim moral odpovedati, da sem poravnal opomine. Ti gre v nos, da sem se jaz s športom izvlekel iz geta, v katerem sva rasla, ti pa še vedno prodajaš krek (crack) na ulicah Hrastovelj. Sem ti rekel, da pazi, da ne zapadeš v mrtvaški ples z drogo, ki je upodobljen v naši cerkvici, kjer sva kot otroka oba ministrirala in brala berila. Čeprav si me izdal, se še vedno spomnim tvojega najljubšega. Izaija 7, 14-15, ki si ga vedno bral na osmo navadno nedeljo. Za tiste, ki v bibliji niso tako izobraženi kot ti, ga citiram:

14 Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka
Gr., lat. devica.
bo spočela
Ali je spočela.
in rodila sina in mu dala ime
Ali dal mu boš ime; lat. dali mu boste ime.
Emanuel.
Tj. ‘z nami je Bog’.
15 Skuto
Ali Maslo ali Smetano; podobno v v. 7,22.
in med bo jedel, da bo znal zavračati húdo in izbirati dobro.

Oh, prav spomnim se te, kako si vedno potem vsem razlagal, da ta odlomek iz preroka Izaije citira evangelist Matej v svojem prvem poglavju, ko pravi “Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami. ”

Kje je zdaj tisti mladi m00lty, ki sem ga poznal, ki je imel iskre v očeh, ljubezen do boga in veselje do življenja? zdaj vidim samo še lupino, izpraznjeno od prešuštvovanja, karnalnosti in drog, ki ti pri živem telesu izpijajo dušo.

Nocoj bom prižgal svečko na oknu in molil zate, da najdeš pot nazaj k luči. In ko se vrneš, bomo zaklali jagnje in se veselili tri dni in tri noči (a brez cracka, velja?)

moolty:
No, pa smo tam kjer ni muh… vidim da si se končno opogumil in položil vse karte na mizo. Ampak vedi, da sem te spregledal, MOJMIR. Ja, prav ste prebrali, našemu ”StricBedancu” v resnici sploh ni ime Stric Bedanc, kot se rad ponaša, temveč je en navaden Mojmir iz Hrastovelj, ki beži pred samim seboj.
Heh, kot da ne vem kaj nameravaš s tem ”holier than thou” (o ja, kar brez skrbi, nisi edini faran, ki zna angleško… , ko si se ti podal na advokatski študij v Celovec (Klagenfurt)(za katerega so šli vsi župnijski prihranki in upi), sem jaz ostal doma in poprijel za vsako delo (tudi turiste sem vodil (ne boš verjel koliko tujih jezikov govorijo!)in jim prodajal crack) saj sem bil primoran skrbeti za najine uboge krušne starše (oče se je še leta po tem trkal po prsih in govoril kakšnega učenjaka in uspešneža ima za sina, ”mojemu Mojmirju se tam čez mejo resnično dobro godi, nekoč se bo vrnil v zlati kočiji in svojim ubogim staršem zgradil palačo” je jel trditi vsakemu, ki ga je bil voljan poslušati in mu nato dati krajcar ali dva(od sramote je poblaznel, saj je namreč že vsa župnija slišala o tem kako sta te dva berača na Koroškem naplahtala, češ da bo denar dvojno obrodil, če ga posadiš ob polni luni in jo z njim popihala, med tem ko si ti dremal pod jablano in sanjal o vseh tistih dateljnih, kruhovcu, gusarjih in ostalih čudesih iz tujih dežel). Ampak kdo bo verjel, poblaznelemu starcu vprašam te, kdo? ) pristopom. Tako povem ti, prihrani si zase molitve (kozjih molitvic ti ne bom odžrebral ker sam že dalj časa boleham za jetiko ampak verjami mi da bi ti jih še znal napeti!), jaz sem imel vsaj pošteno delo, crack gor ali dol, v božjih očeh to ni greh, saj ve da je obupanim ljudem opij zadnja uteha! Ne pa kot ti, ki kakor rokovnjač zabavljaš to forumsko zalego za groš na objavo! Da niti ne začnem o tem kako nizkotno je to, da si to širokoustenje načel in ga za nameček začinil s številnimi neslanostmi kar tukaj vsem na očeh, ker veš, da ti zna prinesti dober odziv pri tej radovedni drhali, ki naju sedaj prebira! Kaj zijaš, paša?

Za tisto epizodo s Peter Nos je vsemu kos, sem se ti pa dodobra oddolžil ako me spomin ne vara, saj si me prisili, da sem ti jo odplačal s petjem in plesom, ko si ti v najinem imenu beračil in se drl kot jesihar na velikem križišču vsakič, ko so se mimo odpeljali kakšni italijanski turisti. Kljub vsemu se mi pa utrne solza, ko pomislim na tisto lajno, ki si jo vrtel in jo je z gorjačo razčesnil jezni popotnik, Joseph Merrick.

Stric Bedanc:
Mogoče si res mislil, da si položil vse karte na mizo, dragi Ivan Bonifacij (o da, spoštovane mn3njalničarke in cenjeni mn3njalničarji, M00lty ima v resnici dve imeni, prvo in srednje, kar pomeni, da je bil v družini ON mišljen in določen za uspeh, lahko bi rekli da celo predestiniran, pa je vse skupaj zapravil, ko si je pri štirih letih med otroško igro v čudaški nesreči, ki je vključevala elektro pionir, frakelj terana, sosedovega ovna, spajkalnik in zbrana dela Pasolinija na HD-DVD disku iztaknil levo oko, izmaličil spodnjo ustnico in pohabil desno nogo. V podrobnosti ne bom zahajal, ker me še dandanes (oziroma ponoči, hehe, če smem navkljub resnosti in tragiki biti malo šegav, tako kot recimo ključar v Shakespearovem Macbethu, ki sprosti napetost po umoru kralja Duncana (sem dal spojler, če kdo še ni bral ali gledal te drame, ki na nek način vleče žalostne vzporednice z Ivan Bonifacijevim a.k.a. M00ltyjevim otroštvom)) mučijo more in se zbujam v krikih, ko se spomnim njegovega spačenega obraza, ko ga je vaški ranocelnik operiral na vaškem trgu, jaz pa sem pobiral po pet goldinarjev vstopnine, da so si poseg lahko ogledala tudi vedoželjna zijala), a jaz imam v rokavu skritega še enega asa! O ja, nikar me ne glej tako zabodeno kot tvoja najljubša mačka, ko sem ji tiste oblačne majske noči zarinil rjasto pilo med rebra, ker si priberačil dva beliča več kot jaz in te je najina krušna mati (Bog ji daj večni mir in pokoj) s solzami v očeh poljubila, meni pa za večerjo pod mizo vrgla kos plesnive krušne skorje, da sem se moral plaziti po tleh kakor pes in glodati tisto skorjo, medtem ko ste me drugi brcali po hiši (kakor se je tiste dni reklo dnevni sobi) in se mi glasno rogali, češ, poglej si tega pridaniča, iz njega nikoli ne bo nič.
No, pa da ti razkrijem zgodbo, ki je moj as v rokavu (skirti adut). Sam si omenil, da sta bila najina starša (Bog jima daj večni mir in pokor) le rejnika, kakor tesar Jožef Jezusu ali Racman Jaka Paku, Žaku in Maku. Sicer izhajava iz različnih materic in sva plodova različnih semen. Jaz sem v resnici najmlajši sin ruskega carja Nikolaja in cesarice Aleksandre, ki sta ga takoj ob rojstvu poslala po slu v Vatikan, kjer naj bi ga (oziroma ME) vzgajali, saj jima je Rasputin v sanjah velel, naj zaščitita svojo kri, ki bo kmalu barvala belo platno v boljševiške zastave. A kaj, ko je carskega sla z menoj v naročju pri Ravbarkomadi ustavil ravbarski vitez Erazem Predjamski, ga oropal, onečastil in ubil, mene pa je dal svojemu psarju, naj stori z mano, kakor se mu zahoče. Bradavičastemu in garjastemu slugi sem se zasmilil in me je kot rojstnodnevno darilo poklonil mlademu jalovemu paru iz njegovih rodnih Hrastovelj, tako je, najinemu očetu in najini materi (Bog jima daj večni mir in pokoj).
Ti, dragi Ivan Bonifacij, pa si nezakonski sin vaške norice (oz. crazy cat-lady kot ji rečejo čez lužo (v Ameriki)) in (pazi zdaj, to te bo res presenetilo. Nisem ti hotel razkriti tega, a bodimo iskreni, sam si iskal s pranjem umazanega perila na očeh javnosti) Josepha Merricka, ki si je baburo privoščil med svojim prvim obiskom v naših krajih, ko je pisal Ilustrirano razlago Slave vojvodine Kranjske za prebivalce kraljestva njenega visočanstva kraljice Viktorije. Zato je tudi razbil mojo lajno, ko je ugledal tebe. Spomnil si ga na greh nečistovanja in prešuštva, ki ga je tiste davne noči zagrešil v hrastovljah, ko je v osmici pogledal pregloboko v kozarec, in to ga je, vernega moža kakršen je bil, tako močno peklilo, da je hotel na tistem mestu in v tistem trenutku pokončati seme, ki ga ne bi smelo biti. S svojim pohodnim krepelom je namreč zamahnil proti tebi, ne proti lajni, a ti tega jasno nisi opazil, saj si bil proti njemu obrnjen z levo stranjo lica, kjer ti v očesni duplini ždi keramična krogla. Urno sem se odzval na njegov gib in med tebe ter njegov kij srda potisnil lajno, da se je raztreščila z vso silo. Vedel sem, da bova brez lajne težko beračila in da bodo prihodki še manjši, a dragi brat, ljubim te tako močno, da sem raje žrtvoval glasbilo in ohranil tebe pri življenju.
In zdaj ko veš, kdo je tvoj resnični oče, ti je, upam, postalo tudi jasno, zakaj imaš tako ogromen nos.

***

Valjhun, sin Kajtimara, je bil od dolgega bitja krvavega boja za krščansko vero precej utrujen. Na pol zleknjen je ždel v svojem šotoru, kjer ga je obiskal Gorazd, znanec iz mladih dni, ki se je ravnokar vrnil s še daljšega potovanja po daljnih deželah.
»Kam vse te je zanesla pot, phijatelj?« je pristno koroško pogrknil Valjhun, akoravno tedajšnje narečje ni bilo tako pojoče kot današnje. (To je tudi edino pogrkovanje, ki ga bom zapisal, saj pisanje h-jev namesto r-jev otežuje branje. Zato bi vas na tem mestu prosil, da si predstavljate, da pogrkuje še naprej. Hvala. op. a.)
»Bil sem v Jeruzalemu, v sveti deželi,« je jel razlagati Gorazd.
»In kako je bilo?«
»V redu. Veš, kaj je najbolj zabavno v sveti deželi?«
»Kaj?«
»Drobne razlike. Reči tam so skoraj iste kot pri nas, samo kanček drugačne so.«
»Kot na primer?«
»To, da je gospodov dan pri nas na nedeljo, pri njih pa na soboto. In rečejo ji sabat, ne sobota. Pa recimo to, da jedo jagnjetino z nekvašenim kruhom.«
»O, fuj.«
»In veš, kako v Jeruzalemu rečejo svinjski krači?«
»Prašič krašom?«
»Ne.«
»Kako pa?«
»Nič, ker judje ne jedo svinjine.«
Oh, kako sta se smejala. Brisala sta si solze iz oči (vsak svojih) in se tolkla po ramenih (drug drugega). Kar naenkrat pa je Valjhun uščipnil Gorazda v lice in mu razmršil lase. Gorazd je začudeno obstal in se zmedeno zazrl v prijatelja.
»Oh, oprosti,« je ta zaznal njegovo neubesedeno vprašanje. »Se spomniš rimskega cesarja Konstantina, ki se mu je v sanjah prikazal goreč križ z besedami V tem znamenju boš zmagal?«
»Seveda, mar misliš, da sem vso pamet pustil na tujem?« se je Gorazdu zdelo zamalo. »In potem je porazil barbare. Ampak kaj ima to zveze s tem babičastim vedenjem?«
»Zadnje dni sanjam zvezdo repatico, ki drvi preko neba in vzklika: Samo za lička vas uščipnem in laske vam razkuštram, več pa ne slišim, ker že izgine iz dogleda in dosluha. Kaj, če je to repatica, ki je bila navzoča ob Gospodovem rojstvu? Raje izpolnim ukaz, čeprav ga niti sam ne razumem najbolje.«
Preden je lahko nadaljeval, je v šotor pokukala Iztokova gola lobanja, za njo pa še njen lastnik, ki mu je sledil poštar.
»Iztok, kaj sem ti ukazal glede te lobanje?«
»Naj jo puščam v svojem šotoru, če pa jo že moram vlačiti s sabo, pa naj jo imam v malhi, sicer mi jo boste lastnoročno zabili tja, kjer hrbet izgubi dostojno ime, šefe.«
»Kolikokrat?«
»Vsak dan vsaj petkrat, šefe.«
»In zakaj me ne ubogaš?«
»Ker je edini spomin na mojega pokojnega očeta, šefe.«
»Očetovo lobanjo nosiš naokoli, namesto da bi jo dal v posvečeno zemljo k počitku?« se je zgrozil Gorazd.
»Očetova je toliko, da jo je naokoli nosil on, preden mi jo je zapustil. Prvotno je pripadala nekemu poganu, ki ga je pobil oče. Sploh pa nisem prišel sem zaradi lobanje, šefe. Tale tu ima paket za nekega Valdungusa, Chetimarusovega sina. Pravi, da naj bi to bil eden naših poveljnikov. Ga poznate?«
»Valdungus?« se je nasmehnil Gorazd. »Tega imena pa nisem slišal, kar sva gulila šolsko klop pri patru Virgiliju.«
»Uh, kakšne sva znala ušpičiti,« je nasmešek preskočil tudi na Valjhunov obraz. Obrnil se je k zmedenemu poštarju. »Jaz sem Valdungus, Chetimarusov sin. Gre za latinsko obliko mojega imena, ki pa je, roko na srce, ne uporabljam prav pogosto.«
»Me veseli, da je stvar rešena, gospod Valdungus,« se je zadovoljno oglasil poštar. »Tukajle podpišite, pa en osebni dokument bom potreboval.«
»Seveda, izvoli,« je Valjhun paketonoscu pomolil osebno izkaznico. »Kako ti je pa ime?« ga je vprašal s pozornostjo do malega človeka, s katero se diči krščanska gospoda, za razliko od poganov, ki jim je malo mar za druge, da le lahko vanje zabadajo svoje meče in kopja.
»Samo, gospod,« se je glasil prijazen odgovor, ki se je kaj kmalu prelil v uradniško strogost. »Oprostite, gospod, ampak s tem dokumentom vam žal ne morem izročiti paketa, saj je na njem navedeno drugo ime kot na pošiljki.«
»Oh, ne bodi picajzlast,« je rahlo razsrjen rekel Valjhun. »Saj je isto. Valdungus, Valjhun. Chetimarus, Kajtimar. Iran, Perzija.«
»Oh, še zelo mi je mar, gospod. Zelo mi je žal, a poštarski kodeks časti mi prepoveduje oddati pošiljko, če naslovnik ne izkaže svoje istovetnosti.«
»Zdaj me pa po malem že zapušča potrpljenje,« se je zlagal Valjhun, kajti besedice malo v potrpljenju, ki se je odpravljalo proč, ni bilo. »Iztok, skoči po našega duhovna, da mu pred Bogom priseže, da sem jaz Valdungus, Chetimarusov sin. Še prej pa stopi k meni.«
Iztok ga je ubogal in preden je zmedeno zapustil šotor, se je zgodilo še nekaj ščipanja lic in kuštranja las.

***

»… in tako bomo ajde obudili z, ahihihi, krvno žrtvijo krščanske device,« je končal svojo izčrpno razlago Prismuknjeni Bramor. Bleda koža je izdajala, da sončna luč ni njegova stalna spremljevalka, vonj pa, da tudi ljudje niso. Ali pa se druži samo z nahodnimi. Črtomir ga je poslušal z drugega konca sobe in kimal, naposled pa vprašal.
»In kje bomo v obleganem braniku našli krščansko devico, blazni starec?«
»Oh, Črt, saj ti lahko rečem Črt, kajne, ahihihi,« se je piskajoče zarežal, »računal sem, da te bo moj načrt prevzel in sem si dovolil sam poskrbeti za to sestavino.« Z okna se je oglasilo krakanje. »Ahihihi, in mislim, da je sestavina ravnokar prispela. Skoči noter, Ocufani Perjatež.«
»Ocufani Perjatež?« je dejal Frenk in segel po meču, a ga še ni izvlekel.
»Ne skrbi, mladec, ahihihi, samo moj sodelavec je.«
Trojica je odprtih ust opazovala, kako je skozi okno priletel krokar, se spremenil v moža, ki mu očitno res ni bilo ime Josip Murn, in Bramorju izročil nekakšno zrcalce. Nato se je znova spremenil v črnega ptiča in odletel v temno noč.
»Sonce,« je šepnil coprnik.
»Kaj je bilo to?« je zanimalo Radovana.
»Star mostiščarski urok, ki vrne besede tistim, ki obstanejo brez njih.«
»Ne to,« je vskočil Črtomir, »ta ptič, ki kožo menja. Oziroma perje.«
»Saj sem povedal, da je moj sodelavec. Gremo, časa nimamo na pretek, ahihihi. Frenk, prižgi svečo, Radovan, zariši na tla morsko taco, Črt, poljubi zrcalo.«
Starčev glas je na vse deloval hipnotično, da so se urno lotili dela. Ko je Črtomir odmaknil ustnice od zarošenega ogledalca, se je še pred koncem odstavka s komaj slišnim zvokom ob njem pojavila Bogomila.
»Ti?«
»Ti!«
V rokah starca, ki je med poblaznelim smehom hripaje žebral uroke v davno pozabljenem jeziku, je poblisnilo hladno jeklo.

***

»Iztok, lobanja!« je zarohnel Valjhun, ko se je le-ta vrnil z duhovnom. Zgrbljenec jo je godrnjaje spravil v malho. »No, pater,« je nadaljeval poveljnik, povejte Samotu tule, kako mi je ime.«
»Valjuhn, sin Kajtimara.«
»Tako, kot piše na moji osebni izkaznici. Kajne? Kako mi je pa ime po latinsko?«
»Valdungus, Chetimarusov sin,« je odvrnil menih, ki mu za razliko od brezoblačnega neba zunaj ni bilo nič jasno.
Poštar je zadovoljno pokimal, ko ga je skupaj s paketom pod seboj pokopal balvan, ki je prifrčal z neba.

***

»Kakšna mora me je tlačila, Oti,« je zagolčal velikan, ko je vstajal, opirajoč se na roke. »Sanjalo se mi je, da so mi ljudje ukradli rebro in ga izobesili pod strop nekakšnega svetišča.«
»Kaj si pa šel spat s polnim želodcem,« je z glasom, ki je nevajenemu človeškemu ušesu zvenel kot bobnenje razpenjenega vodotoka, odvrnil drugi ajd. Ozrl se je naokoli. »O, poglej ga, Prismuknjeni Bramor. Kako si, stari smrduh? Si le našel eliksir življenja? Povej, kateri so bolj okusni. Tile za obzidjem ali oni v šotorih? Od lakote se mi kar megli.«

***

»Šah!« se je v marmorni dvorani gromko zadrl sključeni starec.
»Mat!« ga je z bliskom v očeh dopolnil njegov tovariš.

***

»Manj strašna noč je v črni zemlji, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi … Hmmm … Nekaj še manjka, na vodi čutim, da bi bilo za govor dobro kresniti kak jambski enajsterec, pa mi manjkata dva zloga. Kaj bi lahko naredil z zemljo? V črni zemlji spodaj? V humusu prečrnem?«
Črtomir je koračil po svoji sobi in krožil okoli lesene mize, na kateri je ležal načrt Ajdovskega gradca z okolico. Ob vratih sta negotovo stala njegova pribočnika Radovan in Frenk (Vem, da Frenk ni ravno staroslovansko ime, a sem do zdaj porabil že vsa slovanska imena, omenjena v wikipedijinem članku o knjigi Pod svobodnim soncem, bukve pa se mi ne da iskati. Pravzaprav je v tistem članku omenjen še nek Rado, a uporaba Rada namesto Frenka bi vnesla nepotreben komični element, ko bi se na vsak Črtomirjev klic »Rado« obrnila oba častnika. op. a.) in ga zaskrbljeno opazovala.
»Kaj mi je storiti? Krščanska vojska tistega pogrkuna Valjhuna mi ždi pred obzidjem, naše vrste so zdesetkane, ženska mi sporoča, da me čaka pod slapom, kot bi imel čas misliti na njeno gladko in voljno telo, po katerem pršijo vodne kapljice, da jo obdaja nežna mavrica, ko se gladi po jedrih prsih in ji roka zdrsne …«
»Kreh, kreh,« se je oglasilo od levega podboja vrat.
Radovanov nevsiljiv kašelj je prebudil Črtomirja iz zasanjanosti, da se je zdrznil in nadaljeval: »… obenem pa ne najdem pravih besed za bodrilni govor pred odločilno bitko. Zmanjkuje nam živeža in prav dolgo ne bomo več zdržali.«
»Črtomir, če smem zmotiti,« se je znova oglasilo od vrat. Tokrat iz bližine desnega podboja. Bil je Frenk.
»Reci,« je z v usodo vdanim glasom dejal Črtomir.
»Se spomniš Prismuknjenega Bramorja, na pol blaznega starca, ki trdi, da njegov rod izhaja izpred skoraj treh tisočnij let, ko naj bi se prek nekdanje Emone raztezalo ogromno barje? Pravi, da je vešč starodavne magije in da lahko iz zemlje obudi velikane, ki so nekdaj prebivali tukaj.«
»Velikane?«
»Ja, velikane. Saj veš, ajde, po katerih je ime dobil ta branik.«
»Prvič slišim. Sveto sem bil prepričan, da je kraj dobil ime po ajdi. Lepa reč. Ampak ravno zadnjič, ko nisem mogel spati, sem spisal pesem o njej. Sicer je malce enolična, a vseeno. Poslušajta. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori, že ajda zori. Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori, že ajda zori prav zares.«
»No, ja, ni ne vem kaj,« je bil iskren Radovan. »Mogoče bi dopisal še kako kitico, kako jo neka ženska žanje tri dni in ima zaradi tega vse žuljave roke.«
»Zanimivo,« je odvrnil Črtomir. »Kaj pa meniš ti, Frenk?«
»Se strinjam z Radovanom, da ni kaj prida« se je oglasil še Frenk, tokrat od levega podboja, saj je medtem zamenjal mesto s kolegom. »Vendar sam ne bi nadaljeval te pesmi, temveč bi podobo zrele ajde uporabil raje na drug način. Kaj pravita, če bi bila ajda metafora za prijateljstvo, ki ga ne moreta uničiti ne ogenj ne voda in tako znova in znova cveti, ne glede na neprilike zunanjega sveta?«
»Pretenciozno sranje,« sta v en glas odvrnila Črtomir in Radovan.
»Raje povej, kaj je s tem Bramorjem,« je nadaljeval Črtomir sam, »da se izognemo še večji zastranitvi in potencialni tožbi zaradi kršitve avtorskih pravic. Nikoli ne moreš biti prepričan, da si besedilo parafraziral dovolj, da ne gre za krajo.« (Zakaj pa misliš, da dobesedno navajam le besedila, ki so v javni domeni, ti malikovalska glavca? op. a.)
»No,« je začel Frenk, ki se je za hip ozrl po sobi in iskal vir glasu v oklepaju, »Prismuknjeni Bramor naj bi poznal starodavne skrivnosti naravne magije, ki izvirajo še iz halštata.«
»Na zdravje,« je bil nepoučeno vljuden Črtomir.
»Temačne uroke časov, preden so nebo nad nami poselili Svarog, Perun, Stribog in preostali,« se ni dal motiti Frenk. »Kletve pradavnih sil, božanstev Bliska in Groma, ki življenje jemljeta in ga poklanjata. Pravi, da lahko s človeško žrtvijo oživimo ajde, ki ležijo natanko pod nami. Pomisli, Črtomir, tile bavarski vazalčki se bodo razbežali kot preplašene podgane, ko bodo nadnje planili petnajst čevljev visoki nasprotniki.«
»Toda mar ne bo španovija z ajdi enako izdajstvo bogov naših očetov, kot bi bilo sprejetje tega novega rimskega boga?«
»Ne, ker bi se povezali z božanstvi, ki so bila tu, preden so naši bogovi prišli z nami izza Karpatov, ko so se naši predniki naučili plavati.«
»O, ja, plavati, to pa to. Moj prapradedek se je v tisti ruski reki tako prezebel, da se do smrti ni znebil revme,« se je zdelo Radovanu, da se mora vključiti v pogovor, da ne bi kdo pozabil nanj.
»Prav,« se je odločil Črtomir. »Pripelji mi tega čudaškega starca. A bolje zate, da res zna coprati, in bolje zanj, da me ne bo postavil pred kako težko odločitev in bi moral žrtvovati kaj, kar resnično ljubim.«

***

Ob zadnjih človečkovih besedah je po marmornati dvorani završalo od krohota, pa čeprav bolj enostransko. Radigost je tresnil z maseljcem piva ob trikotno mizo in ga na dušek izpil. Svarog si je brisal solze z obraza, dočim je Perun z vso silo lopnil Striboga po hrbtu in se zarežal: »Je pa za štose, tale, kaj?«
Drugi stranici mize sta bili tišji. Na eni sta v oblazinjenih naslanjačih ždela zverižena starčka, ki so jima kljub krhkosti teles v očeh pobliskavali radoživi bliski. Smejala sta se tiho in hripavo, a vseeno na nek način gromovito.
Na tretji stranici je vzravnano in dostojanstveno sedel postaven mož, ki se mu je obraz neprestano prelival iz podobe tridesetletnika v lice krepkega dolgobradega starca in nazaj, nad njim pa je v zraku negibno lebdel bel golob. »Malo več resnosti, prosim,« je dejal z glasom, ki je obenem božal in ukazoval. »Imam še eno figuro.«
Ko je zamahnil nad stekleno kroglo sredi mize, da se je podoba poveljniške sobane zameglila in se je na njenem mestu prikazala devica na otočku sredi jezera, je Perun zašepetal Svarogu: »Zakaj stalno govori v ednini, če so pa trije?«

Pilko in Čopka v Narobniji - izsek iz stripa

No in med ustvarjanjem mladinskega seriala je Matej omenil par idej za Slovenske klasike. Premlevala sva različne avtorje in dela, imela že narejen luštkan scenarij za Cankarjev Pehar suhih hrušk, ki sva ga skrižala z ropom SKBja, a je bilo dotično delo že poklasicirano in tako ni prišlo v poštev. Nato sva jih premlela še eno par, a sadov ni in ni bilo. Nato se je Mateju posvetilo. S pomočjo prijaznih Pilovih urednic se je zakopal v stare Pile, ko je bila besedica Pil še kratica in je pomenila Pionirski list, ter podrobno preštudiral Kavboja Pipca in Rdečo peso, humorni detektivski serial, ki ga je dolga leta ustvarjal Božo Kos. V glavi je imel že približen zaplet stripa, ki sem ga nato razvijal v par smeri, na koncu pa zavil v to, ki jo boste malo nižje videli. Matej je nato pridodal še ščepec svojih začimb (ob katerih sem se na glas krohotal), vse skupaj zapakiral in poslal naprej.

Tomaž Lavrič, oče Diareje, je bil nad stripom navdušen in obljubil čim prejšnjo objavo, a ko je prišlo do nje, je vmes skočil Murphy in nama z Matejem pokazal osle, ko je tiskarski škrat na mestu avtorja stripa navedel Grega Mastnaka, ki je prispeval strip v predhodnji številki revije. No, v tokratni so se opravičili in objavili najini imeni, vse skupaj pa je pravilno zapisano v arhivu na Mladinini strani.

In ker v dotičnem arhivu hranijo čisto majhne in neberljive sličice stripov, ga priobčujem na tem mestu. Opomba za tiste najbolj brihtne: kliknite na sliko, da se poveča

»Da mi pri tej priči utihneš!« se je zaripla Rozamunda zadrla na zaprepadenega trubadurja, ki najprej sploh ni vedel, kaj ga je doletelo. Ko je zbral misli in pogledal bolj natančno, je videl, da ga je doletela njegova lastna lutnja. In to v glavo. Večkrat. Resignirano si je izvlekel strgano struno iz kuštravega lasišča in se žalostno ozrl po na tleh razmetanih trskah, ki so še pred nekaj trenutki iz sebe izvabljale blagozvočne napeve. Prekleto babše, si je mislil sam pri sebi. Resda si lepotica, a to še ni razlog, da mi razbiješ plunko, ki je v naši rodbini že pet rodov. Dobro, ne bi rekel, če bi širil laži. A saj širna in daljna okolica ve, da se je Ostrovrhar pač odločil za brhkejšo mladenko.

Rozamunda se je medtem sesedla na svoj stol in iz kupčka nesreče se je slišalo odrezano ihtenje, ki ga je sem ter tja prekinilo mogočno smrkanje, ki ga na prvi pogled ne bi prisodili takemu blagorodnemu, prifrknjenemu nosku, vajenemu najfinejših dišav. Z židanim faconetelnom si je obrisala solze in se z rdečimi ter rahlo zabuhlimi očmi zazrla v žlahtnega očeta.

»Očeeeeee, zakaj temu predrznemu kričaču dovoliš tako obnašanje pod svojo streho? Tvojo lastno kri žali s temi pritlehnimi klevetami! Obesi ga!«

»Ampak vaša gnada,« je trubadur nekako iztisnil besede mimo cmoka, ki je v pevčevo grlo prišel na krajše počitnice, a je zaradi trenutne blagodejne masaže glasilk premišljeval, da bi mogoče ostal malo dlje. »Moje pesmi so čista resnica. Nikakršne izmišljotine ni v nji –«

»Molči,« se je osorno obregnil stari Turjačan. »Moja hči je bila od nekdaj največja lepotica daleč naokoli in nobena priseljenka ji ne bo odvzela tega primata. Biriču bom naročil, naj ti jih z bičem odšteje dvajset po hrbtu, in bolje zate, da te noge nikoli več ne prinesejo na Turjak, sicer se te Bog usmili.«

Gašper (tako je bilo namreč ime nesrečnemu trubadurju) se je pustil odvleči straži in stoično pretrpel korobačenje hrbtišča. Močno je stisnil zobe in niti enkrat ni zajavkal. Temu je najbrž botrovalo dejstvo, da je vso svojo energijo usmeril v premišljevanje o maščevanju naduti gospodi. Največja lepotica, mu je odmevalo v glavi in se z neznansko hitrostjo pretakalo po sinapsah. Če res želiš biti največja lepotica, ti bomo pa pomagali, prevzetnica, so nadaljevale njegove misli. Poznam nekoga, ki bi znal imeti ravno pravšnje arcnije zate.

Ko jo je mahal z gradu (pomahal seveda ni, kar je nekaj stoletij kasneje rabilo kot navdih kantavtorju, ki je najraje prepeval o vodotokih v rakvah), je skozi laneno srajco počasi pronicala kri in na njegovem hrbtu risala lise, ob katerih bi Rorschach doživel mokre sanje. V vasi pod gradom je zajezdil konja in odgalopiral proti Kleku. Pot tja ne bi bila omembe vredna, če ne bi srečal dveh roparskih škratov, ki jima je namig očitno dala nesreča, ki nikdar ne pride sama. Gašper je tako zadnjih trinajst kilometrov prepešačil, njegovo zvesto kljuse pa se je medtem obračalo na žaru in poslušalo pijanske pesmice o zlatu.

V gosti hosti, ki je prekrivala pobočje Kleka, je potreboval kar nekaj časa, da je našel manjšo čistino. Sredi nje je stala zanikrna, z ovijalkami prepredena kočura, ki se je je dobro spominjal iz otroških let. Nekega dne se je kljub očetovim svarilom odpravil v gozd in se, mlad in zaletav, kakršen je bil, izgubil. Taval je med debelimi debli in strahoma opazoval, kako se skozi goste krošnje nadenj zgrinja mrak. Ko se je že skoraj sprijaznil z dejstvom, da bo moral prespati pod milim nebom, je naletel na jaso in kočuro. Prestrašeno je pokukal skozi njeno okno. Pred kaminom je v gugalnem stolu sedela stara ženica s črnim mačkom v naročju in kinkala. Previdno je potrkal na okno in jo zdramil iz lahnega spanca. Prijazno mu je odprla vrata in ko ji je povedal svojo zgodbo, ga je prosila, naj ji zapoje kako pesem. Mili toni, ki so se izvili iz deškega grla, so starko zazibali v mir, ki ga ni okusila že dolga leta. Ponudila mu je prenočišče, zjutraj pa ga je pospremila do roba gozda. Ob slovesu mu je dejala, da če se bo kdaj znašel v stiski, naj se ne mudi oglasiti pri njej, saj poseduje določena znanja, ki znajo pomagati v vsakem položaju.

Gašper je potrkal na vrata in dobesedno čakal na trnih, saj se je čez ozko potko tekom let razraslo bodičevje. Ni vedel, ali je starka sploh še med živimi, toda odgovor je dobil že čez nekaj trenutkov. Vrata so se škripaje odprla, ven pa je pomolil koščen obraz, ki ga je vodil kljukast nos, na katerem je ždela mati vseh bradavic. Stare oči so nekajkrat pomežiknile, nato pa so se oglasila usta: »Gašper? Gašper, si to res ti? Moj slavček tiste oblačne noči?«

»Da, jaz sem,« je odvrnil pevec. »Kako ste me takoj prepoznali? Videli ste me samo kot otroka. Ste uporabili tista svoja določena znanja?«

»Ne, tepček,« se je zasmejala starka. »Materino znamenje, ki se ti razteza čez pol levega lica, te je izdalo. Stopi no v hišo.«

Starka je na ognjišču pristavila vodo za čaj in ga pobarala: »Kaj te je po petnajstih letih prineslo k meni? Mislila sem, da te ne bom več videla. Joj, revček, šele sedaj sem opazila krvave srage na tvojem hrbtu. Kaj se ti je pripetilo?«

Trubadur ji je najprej povedal vse o muhasti turjaški grofični, nakar ji je razložil svoj načrt, ki ga je skoval med biričevimi udarci. Ženici so se usta razlezla v rahel nasmešek.

»Dobro si se spomnil,« se je počeno zahihitala (na tem mestu bi pisec rad omenil, da pridevnik počen opisuje lastnost starkinega glasu, ki ni bil zmožen ohranjati enakomenega tona in jakosti, ter da na nikakršen način ne namiguje, da bi bila ženica pod vplivom obzorja razširjujočih zeli) in se sprehodila do police, na kateri je ždelo par starih knjig. V roke je vzela najdebelejšo, jo začela listati, si mrmrati v brk (kar je povsem legitimna izbira besed, saj so ji zgornjo ustnico poraščale redke črne dlake) in se odpravila do omare.

»Saj ne zameriš, če boš ostal brez čaja?« je rekla Gašperju. »Tale krop bom uporabila koristneje.« Z naročjem, polnim trubadurju neznanih reči, je stopila k ognjišču in v vrelo vodo začela metati raznovrsten nabor raritet (če imate v bližini kako leto starega otroka, ga prosite, da izgovori zadnje tri besede).

Čez štiri ure je bila kuha gotova. Starka je vsebino kotlička prelila v čutaro in jo ponudila Gašperju. Mladenič se ji je zahvalil in obljubil, da se vrne s poročilom o poteku stvari. V zahvalo ji je zapel pesem, ki je na Turjaku ni imel možnosti dokončati, in vzel pot pod noge. Tokrat je bila daljša, saj ni imel konja, a že naslednje jutro je, preoblečen v potujočega padarja, potrkal na turjaške duri. Pod pretvezo, da prodaja napoj, ki očisti dekliško kožo bolje kot karkoli, je bil nemudoma sprejet in Rozamunda je trmasto cepetala, dokler stari Turjačan ni odkupil cele čutare. Izpraznila jo je na dušek in nestrpno zrla v padarja, kdaj bodo učinki vidni.

Tedajci si je Gašper snel lažno brado in se zakrohotal. »Se me spomnite, grofična? Želeli ste biti največja lepotica daleč naokoli. Zdaj vam bo želja izpolnjena!« Stekel je proti vratom, ne da bi čakal na odgovor, in se pognal v dolino. Tekel je do roba gozdička, kjer se je lagodno zleknil pod hrast in hahljaje opazoval potek dogodkov.

Kriki in krčevito zvijanje princese, ki se je naenkrat počutila preveliko za svojo kožo, so mu bili prihranjeni, saj so jih videli le prisotni v veliki sobani gradu. A ni bilo treba dolgo čakati, da se je predstava preselila na plano. Najprej je popustila streha na sredi gradu. Skozi luknjo je pogledala Rozamundina glava in begala z očmi sem ter tja, saj še vedno ni dojela, kaj se godi z njo. Kmalu je skozi streho molela že polovica grofične, a še vedno ni prenehala rasti. Zgroženi dvorjani so v paniki bežali od gradu in se zaletavali s preplašenimi konji, ki so prav tako želeli čimprej stran od nevarnosti. Navkljub gargantovskim razsežnostim, ki jih je doseglo grofičino telo, je vseeno ohranilo mile, deviške poteze. In, jasno, povsem gladko in čisto kožo, saj je bila to ena od učinkovin zvarka. A tkivo ni več dohajalo pospešene rasti. Koža je začela pokati in skozi reže je pričela počasi brizgati topla kri. Skozi grlo se je prikobalil še zadnji, oglušujoč krik, nato pa je manekensko telo razneslo v dežju krvi, sluzi in razcefranega mesa.

Gašper si je odmaknil roko izpred obraza in s sebe otresel ostanke lepotnega neurja. »Pa si bila največja lepotica,« je veselo dejal. »Resda le za nekaj trenutkov, a dvomim, da bo kdaj prišla še kakšna večja od tebe.« V mislih je začel sestavljati novo pesem in se požvižgovaje odpravil proč od ruševin nekdaj mogočnega gradu.

In čakali.

Ter čakali še malo.

A planšarji niso naredili prvega koraka. Neartikuliranemu golčanju se je pridružil zvok topih udarcev in zateglega ječanja. Kekec je počasi odprl eno oko in od začudenja na široko zazijal. Še pred minutami nepregledna gruča pozombljenih planšarjev je ležala razmetana po jasi, vsakemu pa se je na sredi čela dičil storž. Nekateri so imeli češarke zarinjene tako globoko v betice, da bi jih nepozoren opazovalec zlahka zamenjal za hindujce. Sredi kadavrskega nereda je stal Bedanec in se na široko režal. Poleg njega je z resnim izrazom na obrazu stala vila Škrlatica in pozorno motrila trojico, ki se je še vedno preplašena stiskala drug k drugemu.

»Vam je padlo srce v hlače?« se je gromsko zakrohotal Bedanec. »No, kaj vam ne bi, saj sem se tudi sam skorajda podelal, ko sem se včeraj zbudil iz popoldanskega dremeža in opazil, da sem se obkrožil, kakor čudno se že to sliši.«

»Vila Škrlatica!« je zavpil Kekec. »Kako lahko stojiš ob njem in ničesar ne ukreneš. On je eden izmed njih. Na lastne oči sem videl, kako je v večjem številu ugonobil Rožleta.«

»Ne skrbi, Kekec,« mu je odgovorila vila z nasmeškom, ki je iz Kekčevega srca izgnal strah in bolečino ter ju nadomestil s prijetnim spokojem. »Tole je pravi Bedanec. Stvori, s katerimi ste imeli opravka, so le njegove kopije, za katere še ne vem natančno, kako so nastale, vendar sumim, da so povezane z velikim srebrnim predmetom, ki se je prejšnjo noč znašel v gozdu tamle čez.«

»Kakšnim srebrnim predmetom?« je radovedno vprašal Kekec, v katerega se je znova počasi naseljevalo nelagodje ob pogledu na razdejanje na planini in misli na preminulega kompanjona.

»Pojavil se je med nevihto,« je skozi pojemajoče dežne kaplje rekla vila. »Nanj so me opozorile gozdne živali, a ker je bil videti nenevaren, mu nisem posvečala pozornosti. Kot vse kaže, sem se usodno motila. Sicer pa je najbolje, da si ga gremo pogledat.« S temi besedami je Kekcu izročila bisago polno uročenih češarkov in skupaj so se odpravili proti gozdu.

Komaj so naredili nekaj korakov, že so opazili opotekajočo postavo, ki se jim je bližala. Brezkrvno Rožletovo obličje je prazno bolščalo predse, iz z živalsko krvjo pomazanih ust pa mu je štrlelo črno perje, ostanki nesrečnega vrana, ki si ga je privoščil za obed. Z negotovimi koraki si je utiral pot med pokošenimi planšarji in predse iztegoval roki. Druščina se je spogledala.

»Še dobro, da je Mojca slepa,« je rekel Kekec, »sicer bi ga videla in bi ji moral razlagati, da to ni Rožle, ki smo ga poznali, ampak samo obsedeni ostanki njegovega telesa. Kdo ve, koliko časa bi nam to vzelo.« To rekši, je segel v malho in z dobro merjenim storžem položil prijateljevo truplo k večnemu počitku. »Pojdimo zdaj in rešimo, kar se še da rešiti.«

Mala četica je zakoračila prek planšarskih kadavrov in se podala proti gozdu, v katerem se je skrival srebrni tujek. Pot je minevala v tišini, le tu in tam je Bedanec lopnil Kekca po ramenih in se zarežal: »Kaj, Kekec, si si kdaj mislil, da se boš spajdašil s temle raubšicom?«

Končno so dospeli do cilja in nemo opazovali razdejanje, ki ga je povzročil neznani predmet. Ogromna srebrna krogla je ležala zasidrana v gozdnih tleh, mogočne smreke okoli nje pa so bile zlomljene, kakor bi se otrok igral z žveplenkami. Ravno so sikali besede, s katerimi bi opisali svoja občutja in vtise, ko je gozdno tišino prerezal težak kovinski zvok in v srebrni krogli je zabolščala odprtina, velika kot tri odrasle osebe. Druščina se je kot že nekajkrat prej vajeno spogledala in Kekec je stopil par korakov naprej z Bedancem tik za petami.

»Hej,« je zaklical deček. »Prikaži se na plano, če si upaš.«

V odgovor na njegov vzklik se je v odprtini zarisal obris postave, ki se je kaj kmalu prelevil v postavo samo. Kekec je za trenutek zavidal Mojci slepoto, saj ni mogla videti pošastenga bitja, ki se je pojavilo pred njimi. Z več očmi kot udi (ki so bili lovkasti in jih ni bilo ravno malo) je nezemeljsko bitje bolščalo v peterico gorjanov in izdavilo nekaj, kar je bilo še najbolj podobno žaganju grčavega hloda, pomešano s kriki ranjenega orla. Obraz grozovitega stvora je za trenutek prekrila rdečica in z eno od lovk je segel v globino svojega plovila.

»Aha, tole bo bolje,« se je zaslišalo. »Se opravičujem. Kot kaže sem imel prevajalnik nastavljen na jezik nekega planeta iz drugega osončja.«

Druščina se je (kako predvidljivo in zlagoma že dolgočasno) znova spogledala. Prvi, ki je našel dar govora je bil Bedanec, ki je jezno pomahal s pestjo in dél: »Kdo si, ti ogabni oné in kako si upaš kaliti spokojnost naših planin. Če tukaj kdo to počne, sem to jaz!«

Oboje nezemljanovih ust se je razpotegnilo v približek nasmeha, njihov lastnik pa je v Bedanca nameril čudno pripravo, ki jo je držal z eno od lovk. Iz konice naprave je posvetil močan snop zelenkasto vijolične svetlobe in od Bedanca je ostal le še kupček pepela. Brincelj je preplašeno zakričal in preden se je Kekec lahko obrnil proti njemu, je nezemljan še enkrat sprožil orožje in škrateljc se je utekočinil. Ko so Brincljevo novo pojavno obliko slastno srkale korenine okoliških dreves, se je Kekec obrnil nazaj k stvoru, a nesrečen konec dveh spremljevalcev ga je izučil, da ni pametno odpirati ust, ko pošast želi govoriti.

»Bi mi rad še kdo skočil v besedo? Ne? Dobro, se mi je zdelo, da ne. Vi trije, dobro me poslušajte.«

»Kekec,« se je tedaj oglasila Mojca. »Čigav je ta glas poln medu?«

Žviiiiing.

Kekec je nemočno opazoval, kako Mojca izpareva v zrak. Hotel je skočiti stvoru v lase, a kaj ko jih ni imel. Ugriznil se je v jezik in poslušal.

»Tako, upam, da me zdaj res ne bo nihče več prekinjal. Lahko bi vama na dolgo in široko razlagal svoje podle namene, ki jih imam z vašim bednim planetom, ampak jih mislim strniti v par bes- Ah, dajta no, kaj res ne morem v miru dokončati stavka? Kje je vajina olika?« S temi besedami je uperil orožje v vilo Škrlatico, ki je ravnokar dvigala roke v urok in ga nemo oblikovala z ustnicami. Ko jo je oblil snop svetlobe, se je spremenila v živemu srebru podobno snov in se razlila po tleh ter se nemo svetlikala v redkih žarkih sonca, ki so se prebili skozi oblake in goste krošnje okoliških dreves.

»No, me boš pa samo ti poslušal,« se je stvor obrnil h Kekcu. A Kekec se ni mogel več zadrževati. Sunkovito je planil proti stvoru in preden je znova položil nogo na tla, ga je oblila hladna zelenkasto vijolična svetloba. Začutil je še, kako je njegova koža kar naenkrat prevelika zanj, krčenja njegove notranjosti pa nič več. Ovoj Kekčevega telesa se je počasi sesedel na podrast, neznano bitje pa je naenkrat zavilo z vsemi svojimi brezštevilnimi očmi.

»Pa nič,« si je zamrmralo v brk in se umaknilo v notranjost plovila.

Odprtina se je zaprla in čez nekaj trenutkov zazevala na drugem koncu plovila. Iz njega so okorno izstopili Kekec, Mojca, Brincelj, vila Škrlatica in Bedanec. In izstopili še enkrat. Ter še enkrat. In še enkrat. Pa še enkrat. Prazne oči so slepo bolščale predse, v glavah pa jim je odmevala le ena beseda.

Ubij!

V svežem prebujajočem se jutru se je med gorami razlegala pesem, ki jo je sem ter tja zmotilo smrkanje in odsekano hlipanje Mojce, ki še vedno ni mogla verjeti, da so nečloveški Bedanci poslali Rožleta rakom žvižgat. Prav zato ji je Kekčevo požvižgavanje, s katerim se je bodril, tolikanj bolj lezlo pod kožo in se tam zvijalo kot bodičasta ličinka, ki želi na plano, a ima ravno toliko moči, da povzroča ščemeče nelagodje, kože pa ne more predreti.

»Strah me je,« je zašepetala Brinclju in se ga še močneje oklenila okoli roke. »Misliš, da bo Kekcu uspelo, ali bomo vsi končali tako kot Rožle.«

»Upam, da mu bo,« je odvrnil škrateljc, »čeprav je pred njim težka naloga. Kaj, če so nas Bedanci prehiteli in planšarjem ni več pomoči?«

»Tu smo,« je skozi stisnjene zobe iztisnil Kekec. »Poglejmo, če smo prišli še pravi čas.«

Planina se je lesketala v prvih sončnih žarkih, ki so se prekrasno lomili v kapljicah rose, ki je prekrivala travnik kot lahna poletna rjuha. A trojica se ni zmogla otresti občutka nelagodja, saj je poleg rosne rjuhe planino prekrival tudi težak zimski koc mučne tišine. Ptičice, ki so ob tej uri ponavadi že ubrano žvrgolele v pozdrav prihajajočemu dnevu, so se molče stiskale v svojih gnezdih. Tudi krave in drobnica se niso oglašale, temveč so se stiskale skupaj in molče topo bolščale predse z velikimi, vodenimi zrkli. Ko so se približevali kočam, je bilo, kot bi se odprla peklenska vrata. Prek sinjega neba so se začeli valiti težki nevihtni oblaki, ki so se zbirali tako hitro, kot bi jih na kup pihal velikan, ki z eno nogo stoji na Triglavu in z drugo na Škrlatici. Jutro se je spremenilo v polmrak, živali pa so živčno pričele blejati, meketati in mukati. V preplašenih krikih so se zaletavale ob lesene ograde staj in poskušale zbežati, kot bi se jim bližal krvoločen mesar s sveže nabrušeno sekiro, da bi jim bil nevoščljiv še Zajčev veliki črni bik. Zrak je razparal krik ujede, ki je zakrožila nad planino in nato izginila v daljavi. Ni minilo dolgo in težke deževne kaplje so začele biti lica dečka, deklice in pritlikavca. Bližalo se jim je zamolklo grmenje, treskanje strel pa je osvetljevalo drevesa, da so metala pošastne sence prek livad.

Takrat so jih zagledali. Iz planšarij so pričeli stopati planšarji, ki so jim vedno radi ponudili latvico kislega mleka ali zagozdo kruha s še svežim maslom, a njihov videz je Kekcu dal vedeti, da so ti idilični časi za vedno minili. Z nepremičnimi sklepi so ubirali počasne kruljave korake, iz grl pa so jim grčali nečloveški vzdihi, ob katerih se je Brincelj pomočil v hlače. V mrtvih očeh jim je odsevala strahotna odločenost, da pomorijo vse, ki niso kakor oni, da se pogostijo z njihovo toplo notranjostjo in še neka stvar, da je upoštevana trojnost, ki je potrebna za pravnomočnost seznama.

Kekec je nemo segel v malho in izvlekel storž. Nalahno ga je potežkal v dlani in ga z vso močjo zadegal najbližjemu stvoru v betico. Vse je kazalo, da se bo ponovila zgodba izpred nekaj ur, ko je Kekec lastnoročno uničil hordo pozombljenih Bedancev, a vseeno so ga ravno ti dogodki izučili, da prijateljev ne sme pustiti samih. Nemrtvi planšarji so, kot je takšnim bitjem v navadi, okoli trojice sklenili širok krog in ga začeli ožati. Kekec jih je pogumno polagal enega za drugim, a kaj, ko sta se za vsakega padlega planšarja takoj pojavila dva nova. Vsuvali so se iz koč, kakor bi v njih sam peklenšček izpeljal industrijsko revolucijo in postavil tekoče trakove, ki brez predaha bljuvajo satanske stvore. Bridka bitka je trajala že kake četrt ure, ko je Kekec z roko v bisagi zatipal v prazno. Iz ust se mu je izvalil prestrašen krik, ki se je brž otresel razbite lupine, razvil svoje lepljive peroti in se pognal proti vršacem, ki so obkrožali planino, da bi odmeval od njihovih sten in pridodal svoj piskrček k že tako grozotnemu vzdušju. Če bi krik imel dar vida, bi lahko zgroženo opazoval, kako se krog razcapanih postav okoli Kekca, Mojce in Brinclja vse bolj zapira, ledeno mrzle roke pa pogoltno hlastajo po telesih zaenkrat še polnih življenja, v katerih se pretaka topla, mastna in slastna kri. A narava ga je prikrajšala za oči, zato je neprizadeto nadaljeval svoj polet med stenami in se igrivo drgnil ob svoje brate in sestre, ki so se mu pridruževali v vse večjem številu.

*

Nevedoč za krvavi pokol, ki se je neizogibno približeval na planini, se je nedaleč stran na robu gozdiča pasla srnja družinica. Ko so se zjutraj prebudili, so potrebovali nekaj časa, da so se navadili na brezoblične gmote mesa, ki so se prek noči iz nič pojavile na njihovem travniku, a ko so se po nezaupljivem ovohavanju prepričali, da jim ne predstavljajo nevarnosti, so se opogumili in stopili k zajtrku. Lakomno so smukali listje z grmičevja, ko je najmlajši srnjaček preplašeno odskočil in se stekel skrit za zaščitniško materino telo. Mama srna je pogledala v smer, od koder je pribežalo njeno plaho otroče, ter samo zmajala z glavo misleč, kako ji je uspelo povreči mladiča, proti kateremu so bili zajci najpogumnejša živalska vrsta na planetu.

Iz zemlje je molel črv in silil na plan. Poleg srnje družine, ga je opazil tudi vran, ki je leno preletaval jaso in se spustil proti njemu. Neučakano je kljunil po njem, ko so iz zemlje pogledali še trije črvovi žlahtniki in ga zgrabili za vrat. Oklenili so ga v jeklen prijem in bukolično idilo je potihem presekalo škrtanje drobečih kosti. Vranova glava je mlahavo omahnila in skupaj s preostankom ptice poniknila pod zemljo. Srnja mati se je tedaj sama pognala v beg, mladičem pa ni bilo treba dvakrat reči, da je najpametnejša stvar v danem položaju, da ji poslušno sledijo. Nad jaso je legel lažen občutek spokojnosti. Nekaj časa se je slišalo le zamolklo škrtanje, ki je prihajalo izpod zemlje, a kmalu je na mestu, kjer je izginil vran, iz zemlje dejavujsko vzklila bleda brezkrvna roka. Tej se je kmalu pridružila njena dvojnica in skupaj sta odgrebli vlažno temno prst, pod katero je ležal trup, na katerega sta bili nasajeni.

Mrtve oči so se odprle. Rožle se je počasi zravnal v sedeč položaj, nato pa okorno vstal. Ko se je šepavo odpravil v gozd, ni vedel, kam točno je namenjen, vedel je le, da mu je vran samo zbudil apetit. Iz razmesarjenega trebuha mu je visel ostanek črev, ki so se vlekla za njim in na tleh puščala šibko rdečo sled zadnjih kapelj krvi, ki jih je še premoglo njegovo nemrtvo telo.

»Daj no, Rožle, ne bodi no taka prismoda. Zaradi ene zažgane koruze pa že ne bomo konca vzeli,« se mu je v obraz zasmejal prijatelj.

»Kakšna koruza, Kekec, si mar slep?« je vse bolj prestrašeno in hitro blebetal plašni pastirček. »Kaj ne vidiš tistega tam?«

Kekec je uprl pogled v temo, za trenutek zamižal, da bi se znebil bleščave zubljev, ki so počasi lizali dračje, in se zazrl še bolj pozorno. Med drevjem je komajda še lahko razločil gorostasen obris, ki jim je počasi in nekam šepavo lomastil naproti.

»Rožle, ti si pa res ena šema,« je brezskrbno odgovoril Kekec. »Kot da ne bi vedel, da se Bedanec boji sov? Samo zaukam, pa bo pobral šila in kopita, kot bi mignil.« Ne bodi ga len, je fantin sklenil dlani, ju prislonil k ustom ter začel oponašati sovo. Pastirčkovemu ukanju je kmalu pritegnil še zborček zamolklih skovikov iz hoste in le-ta se je pomirjeno naslonil nazaj na podrto deblo. »Vidiš, ga že ni več.«

»Na tvojem mestu ne bi bil tako prepričan,« mu je s tresočim glasom odvrnil kolega. »Ne, da ga ni več, še več jih je!«

»Koga je še več, Rožle?« se je oglasila do tedaj molčeča Mojca.

»Bedancev!« S prstom je kazal proti gozdu. »Prej je bil samo eden, zdaj pa so trije, ne, čakaj, štirje, ne, pet! Pet jih je! Po nas je, ovbe, ovbe!«

»Kekec, je to res, ali me Rožle vleče za nos?« so se Mojci v kotičkih slepih očes začele nabirati solze. »Kako je lahko Bedancev pet?«

»Ne vem, Mojca, kot bi se kakšnemu zlobnemu škrateljcu zahotelo poigrati z nami.«

»Kakšni pa so ti Bedanci, Kekec?«

»Veliki, Mojca, kot Bedanec, ki ga poznamo. Pa obleke imajo razcefrane kot Rožle zatagmašne hlače, ko mu je v njih spodrsnilo. Pa kruljavo hodijo, kot bi ga par glažev pod kapo imeli.«

»Bi prosim prenehala blebetati,« je zavpil Rožle. »Bežimo, kar nas pete nesejo, dokler imamo še celo kožo.« To rekši se je pognal v beg, a ni prišel prav daleč, saj se je že po kakih desetih korakih spotaknil ob rogovilo, ki je tam nič hudega hoteč ždela med travo in čakala, da jo vržejo v ogenj. Dvakrat se je prekobalil in obležal na hrbtu, le dober meter proč od najbližjega Bedanca. »Na pomaganje!« se je začel na ves glas dreti »Na pomaganje!«

»Kekec!«

»Kaj je Mojca?«

»Pojdi raje pomagat prijatelju, ne pa da me otipavaš po stegnih.«

»Saj te ne.«

»Kako ne. Čigava pa je potem ta roka?« je vprašala in tipala po njej, da bi našla lastnika.

Krik, ki se je razlegel po jasi in se še nekaj časa odbijal med stenami okoliških vršacev, je prebudil veverice, ki so drnjohale v drevesnih duplinah, splašil čredo spečih srn in sprožil manjši plaz, ki se je kot nabrgljan starček skotalil po steni Prisanka v dolino. Roka, ki je šlatala Mojco, je bila mrzla in hrapava, od nje pa je vel vonj po zatohli prhnobi. Komu je pripadala, ni bilo moč vedeti, saj je pognala iz zemlje kot vražja sončnica, ki se ji je namesto sonca zahotelo živega človeškega mesa. Ostanki nohtov so praskali po nogi, grčavi prsti pa so grabili po njej. Mojca je preplašeno odskočila. Ker se je odzvala nagonsko, ji tudi uporaba Pehtinih kapljic ne bi kaj dosti pomagala, da ne bi z eno nogo pristala v počasi pojemajočem ognju in pomendrala delno zoglenel koruzni storž. Kriku preplašenosti je sledil znatno tišji krik bolečine. Tedaj je tudi Kekec že opazil roko, ki je počasi, a vztrajno rasla med travnimi bilkami. Pognal se je proti Mojci, jo potegnil iz ognja in stekel proti Rožletu.

Rožleta je medtem že obstopilo vseh pet Bedancev. S praznimi očmi so bolščali vanj in stegovali roke, da bi ga zagrabili. Zateglo so mrmrali: »Kjeeee jeeee žiiiivoooooooo, kjeeee maaaaaš poooskoooook?« Kekec se je z vso silo zapodil v najbližjega, mu skočil v brado in ga začel mikastiti.

»Pusti Rožleta pri miru, si me slišal?« se je zariplo drl in pulil Bedančevo brado, ki mu je v kosmih ostajala med prsti. Okornega silaka je s tem tako zmedel, da se je opotekel nekaj korakov vstran, kar je Rožletu ponudilo priložnost, da pobegne skozi vrzel med spakami. Čeprav trd od strahu, je zbral toliko moči, da se je izmuznil na prostost in se preplašeno oklenil Mojce. Ko sta se obrnila, da bi zbežala, je Rožletu zastala sapa.

Roka, ki je prej cvetela med travami, je zdaj že vzbrstela v groteskno deblo do pasu v zemljo zakopanega telesa. Kadavrasto zmene se je z obema rokama opiralo ob tla in se poskušalo izvleči do konca. A to še ni bilo vse. Celotna jasa je kar kipela od poganskih poganjkov. Nekje so iz zemlje kukali samo prsti, drugje je na plano prilezla že cela roka in pol glave. Kekec je skočil z omotičnega Bedanca in se pridružil prijateljema. Stali so ob prsketajoči žerjavici in nemo motrili počasne hruste, ki so sklepali krog okoli njih, ko sta se kar naenkrat zaslišala dva topa udarca, ki jima je sledil padec dveh zločestih monstrumov, pod noge pa se jim je prikotalil storž.

»Keeekeeeeec! Le sem! Pa brž!« se je zaslišal piskajoč glas z roba hoste.

»Brincelj!« je vzkliknil Kekec in vsi trije so se pognali v dir.

»Se mi je kar zdelo, da vas najdem tukaj,« je rekel pritlikavec. »Vidim, da ste naleteli na podobne težave kot jaz. Cela planina jih je polna.«

»Res?« je vprašal Kekec. »Kako ti jih je pa uspelo položiti z enim samim češarkom?«

»Hja,« je odvrnil Brincelj, »ni bil navaden češarek,« in se namuznil. »Uročeni so. Vila Škrlatica mi jih je dala celo malho in mi naročila, da te poiščem. Samo v betico ga moraš zadeti, pa pade kot pokošen.«

Kekec je vzel bisago v roke in iz nje izvlekel storž. »No, pa poskusimo,« je dejal in ga z vso silo zalučal najbližjemu stvoru naravnost v črepinjo. Češarek se mu je zaril v oko in z vso težo je lopnil po tleh. »Pa res deluje,« je rekel in pripravil novega. Ko je tako položil še dva pošastneža, se je opogumljen zagnal v njihovo sredo in jim metal storže v glavo čisto od blizu. Počasi stegujoče roke so druga za drugo omahovale, ko so trupi, na katere so bile pritrjene, topo padali na tla. Ko je na drugem koncu jase tako opravil še z zadnjim stvorom, se je z roba gozda razlegel krik.

»Kekec, hitro sem, Rožleta imajo,« je zapiskal Brincelj. Kekec se je pognal v dir, a žal je bil prepozen. Ko je bil dovolj blizu, da je lahko zalučal storž, so se tri kadavraste spake že mastile s toplim drobovjem.

»O, moj Bog,« je zakričal Brincelj. »Ubili so Rožleta.«

»Barabe,« je zajokala Mojca.

Poln srda je Kekec s storžem v roki začel besno udrihati po njihovih glavah, da so pocepali kot muhe, a prijatelju ni bilo več pomoči. S solzami, ki so mu vrele na lice kot hudourniška voda, je Brinceljnu pomagal izgrebsti jamo, v katero sta položila pastirčeve ostanke. Mojca je komaj slišno hlipala, ko so ga pokrili s črno grudo in vanjo zapičili križ, izdelan iz vej povezanih s konopcem.

»Pojdimo,« je dejal Kekec, vstal in si z rokavom otrl solze z lic. V pordelih očeh se mu je bleščal maščevalen sijaj. »Rožletu ni več pomoči, a prepričan sem, da vseh beštij še nismo pokončali. Na nas je, da obvarujemo speče planšarje,« je rekel in v pesti krčevito stiskal češarek, ko je trojica zakoračila v gozd.

Naslednjič na blogu blizu vas: Alpski mrtveci 2: Armada planšarjev. Še več krvi, še več trupel in še več alpskih poskočnic.

Levo in desno od nje je ždelo še več mož in žena, vsak s svojo čašo v roki, gubami na licih in solzami v očeh. A njih leta niso bila enotna. Z razbrazdanimi obrazi so razkropljeno po mračni čumnati sedeli tako deca, ki se jim je še cedilo od nosov, kot dekleta v letih, v katerih bi se moškim ob pogledu nanje cedile sline, če le ne bi imele tako neprivlačnih ksihtov. S praznimi pogledi so topo bolščali predse, le kaka roka se je od časa do časa pomaknila k očem, da bi požlahtnila pelin s svojim gorjem.

Kurent je odmaknil lok s strun in stogoteno zalučal gosli v steno. »Prekleta škart roba,« se je pridušal. »Ko boš godel nanje, ne bo pete, ki ne bi topotala. Vzemi jih. Vsi bodo plesali in se radostili. Se bodo moj –«

Kura, ki je v iskanju pregovornega zrna, benteča nad slepo žlahtnico, ki ji je vsakega speljala pred kljunom, zablodila v izbo, je ob poplavi psovk iz Kurentovih ust glasno zakokodakala in jo ucvrla nazaj na blatno dvorišče. Pobesnelec je ni opazil. Pobral je gosli in z njimi udrihal po steni, dokler mu ni v rokah ostal le polomljen vrat in se je s strgano struno porezal po hrbtni strani dlani. »Pa kaj vam je, ljudje božji?« je zariplo vpil na otopelo občinstvo. »Kaj je narobe z vami, Slovenci moji? Kako naj vas spravim v dobro voljo?«

Glave so ostale sklonjene in odgovora ni bilo. Kurent si je ihtavo polizal kri z rane in jo mahnil proti vratom. Tik preden je zapustil prostor, se je obrnil in prek rame rekel: »Vrnem se, pa čeprav čez sedemkrat sedem let, in tedaj vas nasmejim.«

No, Kurentu ni bilo potrebno devetinštirideset let bloditi po svetu, a tega zaenkrat še ne vemo. Ne prehitevajmo dogodkov, pustimo času čas in še tretja klišejska fraza o kreposti potrpežljivosti, da izpolnimo od pisca pričakovano trojnost. Naš junak je najprej aliterativno prehodil prostrane poljane podleskov in se spraševal, če si vseeno ni zadal pretežkega bremena. Kaj pa je on vedel o humorju. Resda je občasno ob kupici rujnega razdrl kakšno nabrito, a to ne more biti to. Slovenci si zaslužijo žlahtnega humorja, ki jim bo razvedril srce in duha, ne pa opolzkih opazk, ki te za kratek tren nasmejijo, čez ravno tako kratek tren pa jih pozabiš. Tuhtal je, kaj bi bilo skupnega vsem Slovencem, ko ga je prešinilo. Politika, kaj pa drugega. Vsi radi zabavljajo čeznjo in politike vabijo v svojo sredo še manj raje kot garjave klateže. Vrnil se je torej v svojo kočuro, se usedel za računalnik, ki ga je nekam anahronistično posedoval, ter se lotil raziskovanja satire. Sedem let jo je preučeval, sedem dolgih let (istih, da ne bo pomote) je opazoval politike ter si beležil njihove izjave in lastnosti, sedem napornih let (ja, še vedno istih sedem) je pisal svoje opazke, dokler ni končno prišel dan, ko je bil pripravljen.

Nekam nervozno je stopil v čumnato iz začetnih odstavkov in se razgledal. Slovenci se niso spremenili niti za pičico. Še vedno so lovili solze v čaše pelina in jih poganjali po od jadikovanja hrapavih grlih. Še vedno so z očmi prazno zrli predse. Še vedno so imeli gub polna lica. Še vedno ne vem, kdaj bi bilo pametno prenehati z naštevanjem in nadaljevati fabulo. Kurent se je ustopil v njihovo sredo in pričel s pripovedovanjem svoje satire. Bila je to prečudovita satira, ki se ni spuščala na osebni nivo, marveč je bičala storjene napake njenih objektov. Puščice so se s stilistično prefinjenostjo zasajale v traparije akterjev, a nobena ni poletela pritlehno.

Kurent je goreče govoril in si po ognjevitem nastopu otrl pot s čela. Pogledal je po svojem občinstvu, a odziva ni bilo. Ena sama gubica se ni ukrivila, eno samo oko ni trznilo. Le sem ter tja je kaka roka postorila svojo martrungo s solzo, kotičkom očesa in kozarcem. Besno je zabrisal zapiske v ognjišče v kotu sobe, kjer so jih lenobno obliznili plameni. Naj gre vse k vragu, si je mislil, še ogenj je depresiven in se mu komajda ljubi goreti. Z enainštiridesetimi leti časa je stopil na plano in se znova zatopil v misli. Politika torej odpade. Kaj pa majhnost? Kaj če je prav majhnost tista, zaradi katere moje ljudi preveva toliko gorja. Če bi vse skupaj obrnil na šalo in bi se ji ljudje nasmejali, bi mogoče končno lahko strli te okove malodušja, ki jih dušijo.

In znova je sedem let prebil v svoji kočuri, študiral, pisal, popravljal, metal v koš in pisal, dokler ni bil pripravljen. Z rahlo oklevajočimi, a vseeno strumnimi koraki se je odpravil pred slovensko občestvo in jih poskusil nasmejati. Šale so bile mojstrsko dodelane, polne referenc na znane majhne osebe; nekatere so se spogledovale s teorijo kvantov (a niso bile kvante), druge s filozofijo. Znova mu je spodletelo, a tokrat je vsaj dobil odziv občinstva. Po nekaj prebranih šalah, je nekaj ljudi dvignilo glave. S kotičkom očesa je nestrpno pričakoval nasmeške, ki pa jih nji bilo. Namesto njih so mu v glavo priletele psovke »Poglejte ga, potujčenca!«, »Tujcem se je prodal, mi pa naj ga prenašamo tukaj?«, »Kako se lahko norčuješ iz naše majhnosti?«, za njimi pa še suho poleno, ki ga je zalučal ob ognjišču sedeč zgubanec.

Kurent je pobral šila in kopita ter jo podurhal proč. Saj ne morem verjeti svojim očem, je pomislil, ko si je z zmečkanim faconetelnom brisal kri s čela. Mimo je priletela ptica, a zaradi s krvjo zamegljenega pogleda, ni videl natančno, če je bil kos ali drozg. Prav absurdno je že, kako zadrte so njihove duše, mu je dalje valoval tok zavesti. Prav absurdno. Kaj pa če je to to? Absurd bi jih znal vzradostiti.

Naslednjih šest let in pol je Kurent sede na eni nogi v družbi mrtve norveške papige ob klopotu lupin kokosovih orehov škrabal domislice, ki bi lahko ukrivile slovenske ustnice navzgor. A znova brez haska. Vzdušje v mrakobni sobici je po njegovem nastopu postalo kvečjemu turobnejše, saj se je tudi Kurenta prijelo malodušje, ko je uvidel, da ustnice ostajajo trdno zasidrane na svojih mestih.

In tako se je zgodba ponovila še štirikrat, vsakih sedem let. Kurent se je na vse kriplje trudil, da bi Slovenci končno sprejeli smeh v svojo sredo, a vsakič je odšel le še bolj poklapan in brez idej, kaj mu je storiti. Ko je že v sedmo zapuščal čumnato, je bil povsem resigniran. Na čelu in licih so se mu začele risati prve gubice in z grozo je spoznal, da so se vsa njegova pričakovanja izjalovila. Ne le, da mu ni uspelo vrniti smeha med njegove ljudi, celo sam se je počasi začel spreminjati v enega od njih. Ostalo mu je le še šest mesecev do konca zaobljubljenih sedemkrat sedem let. Nemočno je s pestjo zamahnil proti nebu in skorajda že zaklel, ko je za hrbtom zaslišal starikav glas.

»Poglej si ga, no. Če ni tole Kurent, pa tudi nič nočem. Dolga leta so minila, kar se nisva videla.«

Kurent se je obrnil in pred sabo zagledal znanega mu berača.

»Ti,« je bleknil. »Ammm, hočem reči, vi. Kaj pa vi tukaj?«

»Zrl sem znad oblakov in zapazil tvoj trud. Pa si se mi zasmilil. Saj res,« je za hip obmolknil. »Kje imaš pa tiste gosli, ki sem ti jih bil dal? Saj paziš nanje, kaj?«

»Ammm,« je zamomljal Kurent. »Doma jih imam, na varnem spravljene.«

»No, lepo,« je odvrnil Bog (da, bil je on; pod podobo, kakršnega je poznal Kurent), »Škoda bi bilo, če bi se jim kaj zgodilo. Zadnje svoje sorte so.«

Kurent se je kanček nelagodno začel prestopati na mestu. »Povejte mi,« je pobaral Boga, »kako naj razvedrim Slovence? Kako naj jim preženem mrak iz src?«

»Preprosto,« je odvrnil berač. »Čudi me, da se nisi tega domislil že sam.«

»Kako le, poskusil sem z vsemi pretanjenimi oblikami humorja, vedno igral na drugo, če ne na tretjo žogo, v šale sem vpletal reference z vseh možnih področij, pa nič.«

»No, vidiš,« se je glasil odgovor. »Ravno tu si ga polomil. Ker si mi bil že od nekdaj ljub, čeprav te ne morem ravno šteti med zgledne ovčice, ti povem. Pozabi na svoj lepi glas, Ko poskušaš nasmejati Slovence, uporabi raje kakšen naglas. Primorski in štajerski vedno vžgeta, še bolje pa bo, če boš govoril slovensko kakor kakšen tujec. Če boš storil to, ti skorajda ni treba početi drugega; tvoji ljudje se ti bodo smejali, pa čeprav boš govoril povsem vsakdanje stvari, še bedarij ti ne bo treba izustiti. Ako pa bi si vseeno rad povsem zagotovil smeh, naj bo vsaka tvoja šala bolj ali manj povezana s spolnostjo. Manj subtilna bo, večjega krohota boš deležen. Ko se smejijo, nočejo razmišljati. Zato jim lahko tudi prodaš stare šale. Najboljše so tiste neštetokrat reciklirane izpred tridesetih let, samo imena zamenjaj, pa ti ne bo treba pisati vsakič nove satire. In ne smeši dejanj, oni hočejo, da smešiš osebo. Če slučajno kakšen dovtip ne pade na plodna tla, pa zakolni. Kletvicam se vedno smejijo.«

Bog je zajel sapo, Kurent pa je prebledelo vskočil: »Kaj pa, če jaz nočem pripovedovati takih šal?«

»Če jih nočeš, jih pač nočeš. Svobodno voljo imaš in v nič te ne morem siliti.«

Kurent je nekaj časa tiho tuhtal in končno spregovoril: »To ni zame. Če je to res edini način, kako jih pripraviti do smeha, naj se pa utapljajo v pelinu in solzah. Jaz jo bom mahnil pogledat kam drugam. V teh dolgih letih sem si nabral prenekatero izkušnjo in verjetno bom kje našel ljudi, ki bodo znali ceniti moj humor.«

»Tudi prav,« je rekel Bog. »Te zanima še kaj?«

»Ja,« je odvrnil Kurent. »Imate na zalogi kakšne škornje sedemmiljke?«