Prebujati se začnemo v začetku decembra. Kot dobro naoljene ure začutimo, da prihaja naš čas. Da je tukaj trenutek, ko se izvijemo iz svojih zapredkov, v katerih prespimo dobršen del leta, in da krmežljavo zamežikamo v zatohlo votlinje, ki mu pravimo dom. Pod zemljo začne vršati. Naše domovanje so prostrane votline pod severnim tečajem, kjer bivamo skriti pred vsiljivimi pogledi človeštva. Na površje se odpravljamo v treh valovih. Prvi val nastopi v začetku decembra, medtem ko se druga dva zvrstita v razmiku tedna dni ob koncu meseca. Otovorjeni z živopisanimi zavoji prinašamo darove in radost vsem ljudem. Najnovejše in najmodernejše napravice in igračke, ki lepšajo in lajšajo življenja. Mi smo obdarovalci.

Ko sem se dodobra pretegnil, sem si nadel plašč in se počasi odpravil proti izhodu. Ob prevzemu daril sem z očmi ošinil obdarovalca pred mano. Najina pogleda sta se za hip srečala in si v tistem bežnem trenutku brez besed zaželela srečo. Jaz jo bom potreboval več, saj nisem pol tako krepak kot on, vendar ne dvomim, da mi bo uspelo.

Nihče ne ve točno, od kje smo prišli. Niti mi sami. Preprosto znašli smo se tukaj. Smo potomci božanstev, spodleteli poizkus nezemeljskih civilizacij ali nas je v obstoj priklicalo množično verovanje ljudi? Tega ne ve nihče. Lastnih pisnih virov nimamo, saj jih ne potrebujemo. V svojih genih nosimo edine podatke, ki jih zares potrebujemo. Vsa naša bit se skriva v preprostem gonilu, ki nam daje življenje, a nam ga obenem še lažje vzame. Vsako leto mora vsak od nas obdarovati vsaj eno osebo, sicer umre. Tako je zagotovljeno dovoljšne število obdarovalcev, da se ne bi spozabili in mesec budnosti preživeli drugače kot z raznašanjem daril.

V zraku je bilo čutiti napetost drugačne vrste, kakršna nas je prevevala nekdaj. Včasih smo se med odhodom šalili in glasno bodrili, zdaj pa smo bolj vsak zase potihem smukali skozi prehod. Kdo bi si mislil, da se bo usoda tako kruto poigrala z nami.

Obdarovani morajo biti vsi ljudje. Ko obdarovalec pokloni darilo neki osebi, te osebe ne more obdarovati nihče drug. To je bila varovalka, zapisana v naše gene, da ne bi obiskali le ljudi, do katerih vodijo udobne poti in jim namenili vsa darila, temveč resnično vse človeštvo. Ta na videz poštena ureditev se je sesedla sama vase pred tremi desetletji, ko je zemljo zajela nova svetovna vojna. Sprte strani niso varčevale z orožjem in uničevalnimi sredstvi in bleščeča civilizacija se je sesedla v smodeč kupček pepela, človeštvo pa je bilo zdesetkano. Osamele skupinice ljudi so se naseljevale, kjer so našle zaplate rodovitne zemlje ali pa skladišča hrane, ki so jo odnesla bolje kot prebivalci. A drastično zmanjšanje zemeljske populacije je prineslo težavo za obdarovalce. Kar naenkrat nas je bilo več kot ljudi in razdajanje daril se je sprevrglo v neusmiljen boj za obstanek.

V prvem in drugem poskusu mi ni uspelo obdarovati nikogar … Na silvestrsko noč sem stal na robu puste kamnite planjave. Tesno prižet ob okrušen balvan sem od daleč opazoval, kako so se trije obdarovalci  sunkovito pognali k vegasti kolibi, ki je kljubovaje stala ob drobni krpi njive. Čas se je počasi iztekal in kdor je hotel živeti vsaj še eno leto, je imel le še slabe pol ure, da najde svojega obdarovanca. V bledi bleščavi pojemajoče lune se niso več trudili s človeškimi krinkami, ki smo si jih nadevali, da naša, za ljudi grozljiva obličja ne bi plašila naključnih nespečnežev, ki bi nas uzrli kot begave sence. Dolge okončine s poudarjenimi sklepi so se v boju za obstanek besno prepletale, ko so se njihovi lastniki odrivali, da bi prvi prišli do koče. Najmočnejši je s silovito brco v obraz onesposobil enega od nasprotnikov, ki se je ječe zvil po kamnitih tleh in si tiščal roko k nosnicam, iz katerih je mezela kri. Podoben manever je hotel poizkusiti še na drugem, a se mu je ta okretno izmaknil, da je prvi izgubil ravnotežje in tudi sam omahnil po tleh. S kri ledenečim krikom je opazoval, kako je edini še stoječi obdarovalec gibko skočil skozi razbito okno. Čez nekaj trenutkov je v hiši nekaj brljavo poblisnilo. Premagana obdarovalca sta tako kot jaz vedela, kaj to pomeni.

Ko obdarovalec razda vsa svoja darila, se razblini in se znova utelesi v svoji duplini, globoko pod zemeljskim površjem. Znajde se v zapredku, v katerem prespi enajst mesecev, ko bo med ljudi znova ponesel veselje in radost.

Prihuljen ob skalo sem počakal, da sta preostala dva stekla proč v brezglavem iskanju novega obdarovanca, nato pa sem se še sam odpravil proti koči. Ogledoval sem si jo namreč že več dni in opazil podrobnost, ki bi znala pomeniti razliko med obstojem in smrtjo. Splazil sem se v hišo in jo zagledal. Na postelji v kotu je nemirno spala bleda ženska. Obris telesa pod odejo je bil nesorazmerno okrogel v primerjavi z njenim upadlim obrazom.
Zdaj sem tudi sam odvrgel človeško krinko in stopil do nje. Levo dlan sem ji položil na usta, da ne bi kričala in se premetavala, ter z nje potegnil odejo in ji raztrgal obleko. Iztegnil sem desni kazalec z ostrim krempljem na koncu in zarezal prek njenega nabreklega trebuha. Topla kri, ki je obarvala robove rane, se je na mrzlem zraku spreminjala v paro. Ko je bila zareza dovolj široka, sem previdno segel vanjo in iz mesnate zibke izvlekel otroka. Prijel sem ga za drobni nožici, lepljivi od maternične tekočine, ter s kremplji leve roke preščipnil popkovino. Napeto sem zadržal dih in čakal, da dete vdihne zrak in zajoka. A to se ni zgodilo. Okorno sem ga tlesknil po zadnjici, da mu je eden od mojih krempljev na njej pustil plitvo zarezo, vendar se s tem nisem kaj prida ubadal. Vse misli so bile usmerjene v eno samo željo. Zadihaj. Zadihaj. Zadihaj! In kot bi me nekje nekdo uslišal, je dojenček krčevito vdihnil zrak in zajokal. Z glasnim olajšanjem sem ga položil v naročje bledi materi. Obdajal jo je temno rdečkast obris, saj se krvavitev iz odprtega trebuha ni ustavila in se je zdelo, kot da je umazana rjuha pod njo vzcvetela kot makovo polje. Dete se je skoraj skobalilo iz nezavestnih rok, a sem ga z urno kretnjo zadržal. S prosto roko sem si segel pod plašč in na plano potegnil ličen zavoj prevezan s pentljo. V njem se je skrivala napredna tehnološka igrača, ki je v tem razrušenem svetu  imela samo en smoter. Ne zabavati otroka, ki se mu je tako kot materi vse bolj mrzlila sapa in pojemal utrip, temveč meni podariti še eno leto življenja.
Darilo sem odložil ob posteljo in nevajeno pogladil otroka po obrazu. Če se bom naslednje leto vrnil na isto mesto, njiju brez dvoma ne bo več tu. Skozi svetlobo, ki me je oblila, sem videl še ročice, ki so se stegovale k otrplemu materinemu obrazu, nato pa začutil, kako tonem v spanec.

In čakali.

Ter čakali še malo.

A planšarji niso naredili prvega koraka. Neartikuliranemu golčanju se je pridružil zvok topih udarcev in zateglega ječanja. Kekec je počasi odprl eno oko in od začudenja na široko zazijal. Še pred minutami nepregledna gruča pozombljenih planšarjev je ležala razmetana po jasi, vsakemu pa se je na sredi čela dičil storž. Nekateri so imeli češarke zarinjene tako globoko v betice, da bi jih nepozoren opazovalec zlahka zamenjal za hindujce. Sredi kadavrskega nereda je stal Bedanec in se na široko režal. Poleg njega je z resnim izrazom na obrazu stala vila Škrlatica in pozorno motrila trojico, ki se je še vedno preplašena stiskala drug k drugemu.

»Vam je padlo srce v hlače?« se je gromsko zakrohotal Bedanec. »No, kaj vam ne bi, saj sem se tudi sam skorajda podelal, ko sem se včeraj zbudil iz popoldanskega dremeža in opazil, da sem se obkrožil, kakor čudno se že to sliši.«

»Vila Škrlatica!« je zavpil Kekec. »Kako lahko stojiš ob njem in ničesar ne ukreneš. On je eden izmed njih. Na lastne oči sem videl, kako je v večjem številu ugonobil Rožleta.«

»Ne skrbi, Kekec,« mu je odgovorila vila z nasmeškom, ki je iz Kekčevega srca izgnal strah in bolečino ter ju nadomestil s prijetnim spokojem. »Tole je pravi Bedanec. Stvori, s katerimi ste imeli opravka, so le njegove kopije, za katere še ne vem natančno, kako so nastale, vendar sumim, da so povezane z velikim srebrnim predmetom, ki se je prejšnjo noč znašel v gozdu tamle čez.«

»Kakšnim srebrnim predmetom?« je radovedno vprašal Kekec, v katerega se je znova počasi naseljevalo nelagodje ob pogledu na razdejanje na planini in misli na preminulega kompanjona.

»Pojavil se je med nevihto,« je skozi pojemajoče dežne kaplje rekla vila. »Nanj so me opozorile gozdne živali, a ker je bil videti nenevaren, mu nisem posvečala pozornosti. Kot vse kaže, sem se usodno motila. Sicer pa je najbolje, da si ga gremo pogledat.« S temi besedami je Kekcu izročila bisago polno uročenih češarkov in skupaj so se odpravili proti gozdu.

Komaj so naredili nekaj korakov, že so opazili opotekajočo postavo, ki se jim je bližala. Brezkrvno Rožletovo obličje je prazno bolščalo predse, iz z živalsko krvjo pomazanih ust pa mu je štrlelo črno perje, ostanki nesrečnega vrana, ki si ga je privoščil za obed. Z negotovimi koraki si je utiral pot med pokošenimi planšarji in predse iztegoval roki. Druščina se je spogledala.

»Še dobro, da je Mojca slepa,« je rekel Kekec, »sicer bi ga videla in bi ji moral razlagati, da to ni Rožle, ki smo ga poznali, ampak samo obsedeni ostanki njegovega telesa. Kdo ve, koliko časa bi nam to vzelo.« To rekši, je segel v malho in z dobro merjenim storžem položil prijateljevo truplo k večnemu počitku. »Pojdimo zdaj in rešimo, kar se še da rešiti.«

Mala četica je zakoračila prek planšarskih kadavrov in se podala proti gozdu, v katerem se je skrival srebrni tujek. Pot je minevala v tišini, le tu in tam je Bedanec lopnil Kekca po ramenih in se zarežal: »Kaj, Kekec, si si kdaj mislil, da se boš spajdašil s temle raubšicom?«

Končno so dospeli do cilja in nemo opazovali razdejanje, ki ga je povzročil neznani predmet. Ogromna srebrna krogla je ležala zasidrana v gozdnih tleh, mogočne smreke okoli nje pa so bile zlomljene, kakor bi se otrok igral z žveplenkami. Ravno so sikali besede, s katerimi bi opisali svoja občutja in vtise, ko je gozdno tišino prerezal težak kovinski zvok in v srebrni krogli je zabolščala odprtina, velika kot tri odrasle osebe. Druščina se je kot že nekajkrat prej vajeno spogledala in Kekec je stopil par korakov naprej z Bedancem tik za petami.

»Hej,« je zaklical deček. »Prikaži se na plano, če si upaš.«

V odgovor na njegov vzklik se je v odprtini zarisal obris postave, ki se je kaj kmalu prelevil v postavo samo. Kekec je za trenutek zavidal Mojci slepoto, saj ni mogla videti pošastenga bitja, ki se je pojavilo pred njimi. Z več očmi kot udi (ki so bili lovkasti in jih ni bilo ravno malo) je nezemeljsko bitje bolščalo v peterico gorjanov in izdavilo nekaj, kar je bilo še najbolj podobno žaganju grčavega hloda, pomešano s kriki ranjenega orla. Obraz grozovitega stvora je za trenutek prekrila rdečica in z eno od lovk je segel v globino svojega plovila.

»Aha, tole bo bolje,« se je zaslišalo. »Se opravičujem. Kot kaže sem imel prevajalnik nastavljen na jezik nekega planeta iz drugega osončja.«

Druščina se je (kako predvidljivo in zlagoma že dolgočasno) znova spogledala. Prvi, ki je našel dar govora je bil Bedanec, ki je jezno pomahal s pestjo in dél: »Kdo si, ti ogabni oné in kako si upaš kaliti spokojnost naših planin. Če tukaj kdo to počne, sem to jaz!«

Oboje nezemljanovih ust se je razpotegnilo v približek nasmeha, njihov lastnik pa je v Bedanca nameril čudno pripravo, ki jo je držal z eno od lovk. Iz konice naprave je posvetil močan snop zelenkasto vijolične svetlobe in od Bedanca je ostal le še kupček pepela. Brincelj je preplašeno zakričal in preden se je Kekec lahko obrnil proti njemu, je nezemljan še enkrat sprožil orožje in škrateljc se je utekočinil. Ko so Brincljevo novo pojavno obliko slastno srkale korenine okoliških dreves, se je Kekec obrnil nazaj k stvoru, a nesrečen konec dveh spremljevalcev ga je izučil, da ni pametno odpirati ust, ko pošast želi govoriti.

»Bi mi rad še kdo skočil v besedo? Ne? Dobro, se mi je zdelo, da ne. Vi trije, dobro me poslušajte.«

»Kekec,« se je tedaj oglasila Mojca. »Čigav je ta glas poln medu?«

Žviiiiing.

Kekec je nemočno opazoval, kako Mojca izpareva v zrak. Hotel je skočiti stvoru v lase, a kaj ko jih ni imel. Ugriznil se je v jezik in poslušal.

»Tako, upam, da me zdaj res ne bo nihče več prekinjal. Lahko bi vama na dolgo in široko razlagal svoje podle namene, ki jih imam z vašim bednim planetom, ampak jih mislim strniti v par bes- Ah, dajta no, kaj res ne morem v miru dokončati stavka? Kje je vajina olika?« S temi besedami je uperil orožje v vilo Škrlatico, ki je ravnokar dvigala roke v urok in ga nemo oblikovala z ustnicami. Ko jo je oblil snop svetlobe, se je spremenila v živemu srebru podobno snov in se razlila po tleh ter se nemo svetlikala v redkih žarkih sonca, ki so se prebili skozi oblake in goste krošnje okoliških dreves.

»No, me boš pa samo ti poslušal,« se je stvor obrnil h Kekcu. A Kekec se ni mogel več zadrževati. Sunkovito je planil proti stvoru in preden je znova položil nogo na tla, ga je oblila hladna zelenkasto vijolična svetloba. Začutil je še, kako je njegova koža kar naenkrat prevelika zanj, krčenja njegove notranjosti pa nič več. Ovoj Kekčevega telesa se je počasi sesedel na podrast, neznano bitje pa je naenkrat zavilo z vsemi svojimi brezštevilnimi očmi.

»Pa nič,« si je zamrmralo v brk in se umaknilo v notranjost plovila.

Odprtina se je zaprla in čez nekaj trenutkov zazevala na drugem koncu plovila. Iz njega so okorno izstopili Kekec, Mojca, Brincelj, vila Škrlatica in Bedanec. In izstopili še enkrat. Ter še enkrat. In še enkrat. Pa še enkrat. Prazne oči so slepo bolščale predse, v glavah pa jim je odmevala le ena beseda.

Ubij!

V svežem prebujajočem se jutru se je med gorami razlegala pesem, ki jo je sem ter tja zmotilo smrkanje in odsekano hlipanje Mojce, ki še vedno ni mogla verjeti, da so nečloveški Bedanci poslali Rožleta rakom žvižgat. Prav zato ji je Kekčevo požvižgavanje, s katerim se je bodril, tolikanj bolj lezlo pod kožo in se tam zvijalo kot bodičasta ličinka, ki želi na plano, a ima ravno toliko moči, da povzroča ščemeče nelagodje, kože pa ne more predreti.

»Strah me je,« je zašepetala Brinclju in se ga še močneje oklenila okoli roke. »Misliš, da bo Kekcu uspelo, ali bomo vsi končali tako kot Rožle.«

»Upam, da mu bo,« je odvrnil škrateljc, »čeprav je pred njim težka naloga. Kaj, če so nas Bedanci prehiteli in planšarjem ni več pomoči?«

»Tu smo,« je skozi stisnjene zobe iztisnil Kekec. »Poglejmo, če smo prišli še pravi čas.«

Planina se je lesketala v prvih sončnih žarkih, ki so se prekrasno lomili v kapljicah rose, ki je prekrivala travnik kot lahna poletna rjuha. A trojica se ni zmogla otresti občutka nelagodja, saj je poleg rosne rjuhe planino prekrival tudi težak zimski koc mučne tišine. Ptičice, ki so ob tej uri ponavadi že ubrano žvrgolele v pozdrav prihajajočemu dnevu, so se molče stiskale v svojih gnezdih. Tudi krave in drobnica se niso oglašale, temveč so se stiskale skupaj in molče topo bolščale predse z velikimi, vodenimi zrkli. Ko so se približevali kočam, je bilo, kot bi se odprla peklenska vrata. Prek sinjega neba so se začeli valiti težki nevihtni oblaki, ki so se zbirali tako hitro, kot bi jih na kup pihal velikan, ki z eno nogo stoji na Triglavu in z drugo na Škrlatici. Jutro se je spremenilo v polmrak, živali pa so živčno pričele blejati, meketati in mukati. V preplašenih krikih so se zaletavale ob lesene ograde staj in poskušale zbežati, kot bi se jim bližal krvoločen mesar s sveže nabrušeno sekiro, da bi jim bil nevoščljiv še Zajčev veliki črni bik. Zrak je razparal krik ujede, ki je zakrožila nad planino in nato izginila v daljavi. Ni minilo dolgo in težke deževne kaplje so začele biti lica dečka, deklice in pritlikavca. Bližalo se jim je zamolklo grmenje, treskanje strel pa je osvetljevalo drevesa, da so metala pošastne sence prek livad.

Takrat so jih zagledali. Iz planšarij so pričeli stopati planšarji, ki so jim vedno radi ponudili latvico kislega mleka ali zagozdo kruha s še svežim maslom, a njihov videz je Kekcu dal vedeti, da so ti idilični časi za vedno minili. Z nepremičnimi sklepi so ubirali počasne kruljave korake, iz grl pa so jim grčali nečloveški vzdihi, ob katerih se je Brincelj pomočil v hlače. V mrtvih očeh jim je odsevala strahotna odločenost, da pomorijo vse, ki niso kakor oni, da se pogostijo z njihovo toplo notranjostjo in še neka stvar, da je upoštevana trojnost, ki je potrebna za pravnomočnost seznama.

Kekec je nemo segel v malho in izvlekel storž. Nalahno ga je potežkal v dlani in ga z vso močjo zadegal najbližjemu stvoru v betico. Vse je kazalo, da se bo ponovila zgodba izpred nekaj ur, ko je Kekec lastnoročno uničil hordo pozombljenih Bedancev, a vseeno so ga ravno ti dogodki izučili, da prijateljev ne sme pustiti samih. Nemrtvi planšarji so, kot je takšnim bitjem v navadi, okoli trojice sklenili širok krog in ga začeli ožati. Kekec jih je pogumno polagal enega za drugim, a kaj, ko sta se za vsakega padlega planšarja takoj pojavila dva nova. Vsuvali so se iz koč, kakor bi v njih sam peklenšček izpeljal industrijsko revolucijo in postavil tekoče trakove, ki brez predaha bljuvajo satanske stvore. Bridka bitka je trajala že kake četrt ure, ko je Kekec z roko v bisagi zatipal v prazno. Iz ust se mu je izvalil prestrašen krik, ki se je brž otresel razbite lupine, razvil svoje lepljive peroti in se pognal proti vršacem, ki so obkrožali planino, da bi odmeval od njihovih sten in pridodal svoj piskrček k že tako grozotnemu vzdušju. Če bi krik imel dar vida, bi lahko zgroženo opazoval, kako se krog razcapanih postav okoli Kekca, Mojce in Brinclja vse bolj zapira, ledeno mrzle roke pa pogoltno hlastajo po telesih zaenkrat še polnih življenja, v katerih se pretaka topla, mastna in slastna kri. A narava ga je prikrajšala za oči, zato je neprizadeto nadaljeval svoj polet med stenami in se igrivo drgnil ob svoje brate in sestre, ki so se mu pridruževali v vse večjem številu.

*

Nevedoč za krvavi pokol, ki se je neizogibno približeval na planini, se je nedaleč stran na robu gozdiča pasla srnja družinica. Ko so se zjutraj prebudili, so potrebovali nekaj časa, da so se navadili na brezoblične gmote mesa, ki so se prek noči iz nič pojavile na njihovem travniku, a ko so se po nezaupljivem ovohavanju prepričali, da jim ne predstavljajo nevarnosti, so se opogumili in stopili k zajtrku. Lakomno so smukali listje z grmičevja, ko je najmlajši srnjaček preplašeno odskočil in se stekel skrit za zaščitniško materino telo. Mama srna je pogledala v smer, od koder je pribežalo njeno plaho otroče, ter samo zmajala z glavo misleč, kako ji je uspelo povreči mladiča, proti kateremu so bili zajci najpogumnejša živalska vrsta na planetu.

Iz zemlje je molel črv in silil na plan. Poleg srnje družine, ga je opazil tudi vran, ki je leno preletaval jaso in se spustil proti njemu. Neučakano je kljunil po njem, ko so iz zemlje pogledali še trije črvovi žlahtniki in ga zgrabili za vrat. Oklenili so ga v jeklen prijem in bukolično idilo je potihem presekalo škrtanje drobečih kosti. Vranova glava je mlahavo omahnila in skupaj s preostankom ptice poniknila pod zemljo. Srnja mati se je tedaj sama pognala v beg, mladičem pa ni bilo treba dvakrat reči, da je najpametnejša stvar v danem položaju, da ji poslušno sledijo. Nad jaso je legel lažen občutek spokojnosti. Nekaj časa se je slišalo le zamolklo škrtanje, ki je prihajalo izpod zemlje, a kmalu je na mestu, kjer je izginil vran, iz zemlje dejavujsko vzklila bleda brezkrvna roka. Tej se je kmalu pridružila njena dvojnica in skupaj sta odgrebli vlažno temno prst, pod katero je ležal trup, na katerega sta bili nasajeni.

Mrtve oči so se odprle. Rožle se je počasi zravnal v sedeč položaj, nato pa okorno vstal. Ko se je šepavo odpravil v gozd, ni vedel, kam točno je namenjen, vedel je le, da mu je vran samo zbudil apetit. Iz razmesarjenega trebuha mu je visel ostanek črev, ki so se vlekla za njim in na tleh puščala šibko rdečo sled zadnjih kapelj krvi, ki jih je še premoglo njegovo nemrtvo telo.

»Daj no, Rožle, ne bodi no taka prismoda. Zaradi ene zažgane koruze pa že ne bomo konca vzeli,« se mu je v obraz zasmejal prijatelj.

»Kakšna koruza, Kekec, si mar slep?« je vse bolj prestrašeno in hitro blebetal plašni pastirček. »Kaj ne vidiš tistega tam?«

Kekec je uprl pogled v temo, za trenutek zamižal, da bi se znebil bleščave zubljev, ki so počasi lizali dračje, in se zazrl še bolj pozorno. Med drevjem je komajda še lahko razločil gorostasen obris, ki jim je počasi in nekam šepavo lomastil naproti.

»Rožle, ti si pa res ena šema,« je brezskrbno odgovoril Kekec. »Kot da ne bi vedel, da se Bedanec boji sov? Samo zaukam, pa bo pobral šila in kopita, kot bi mignil.« Ne bodi ga len, je fantin sklenil dlani, ju prislonil k ustom ter začel oponašati sovo. Pastirčkovemu ukanju je kmalu pritegnil še zborček zamolklih skovikov iz hoste in le-ta se je pomirjeno naslonil nazaj na podrto deblo. »Vidiš, ga že ni več.«

»Na tvojem mestu ne bi bil tako prepričan,« mu je s tresočim glasom odvrnil kolega. »Ne, da ga ni več, še več jih je!«

»Koga je še več, Rožle?« se je oglasila do tedaj molčeča Mojca.

»Bedancev!« S prstom je kazal proti gozdu. »Prej je bil samo eden, zdaj pa so trije, ne, čakaj, štirje, ne, pet! Pet jih je! Po nas je, ovbe, ovbe!«

»Kekec, je to res, ali me Rožle vleče za nos?« so se Mojci v kotičkih slepih očes začele nabirati solze. »Kako je lahko Bedancev pet?«

»Ne vem, Mojca, kot bi se kakšnemu zlobnemu škrateljcu zahotelo poigrati z nami.«

»Kakšni pa so ti Bedanci, Kekec?«

»Veliki, Mojca, kot Bedanec, ki ga poznamo. Pa obleke imajo razcefrane kot Rožle zatagmašne hlače, ko mu je v njih spodrsnilo. Pa kruljavo hodijo, kot bi ga par glažev pod kapo imeli.«

»Bi prosim prenehala blebetati,« je zavpil Rožle. »Bežimo, kar nas pete nesejo, dokler imamo še celo kožo.« To rekši se je pognal v beg, a ni prišel prav daleč, saj se je že po kakih desetih korakih spotaknil ob rogovilo, ki je tam nič hudega hoteč ždela med travo in čakala, da jo vržejo v ogenj. Dvakrat se je prekobalil in obležal na hrbtu, le dober meter proč od najbližjega Bedanca. »Na pomaganje!« se je začel na ves glas dreti »Na pomaganje!«

»Kekec!«

»Kaj je Mojca?«

»Pojdi raje pomagat prijatelju, ne pa da me otipavaš po stegnih.«

»Saj te ne.«

»Kako ne. Čigava pa je potem ta roka?« je vprašala in tipala po njej, da bi našla lastnika.

Krik, ki se je razlegel po jasi in se še nekaj časa odbijal med stenami okoliških vršacev, je prebudil veverice, ki so drnjohale v drevesnih duplinah, splašil čredo spečih srn in sprožil manjši plaz, ki se je kot nabrgljan starček skotalil po steni Prisanka v dolino. Roka, ki je šlatala Mojco, je bila mrzla in hrapava, od nje pa je vel vonj po zatohli prhnobi. Komu je pripadala, ni bilo moč vedeti, saj je pognala iz zemlje kot vražja sončnica, ki se ji je namesto sonca zahotelo živega človeškega mesa. Ostanki nohtov so praskali po nogi, grčavi prsti pa so grabili po njej. Mojca je preplašeno odskočila. Ker se je odzvala nagonsko, ji tudi uporaba Pehtinih kapljic ne bi kaj dosti pomagala, da ne bi z eno nogo pristala v počasi pojemajočem ognju in pomendrala delno zoglenel koruzni storž. Kriku preplašenosti je sledil znatno tišji krik bolečine. Tedaj je tudi Kekec že opazil roko, ki je počasi, a vztrajno rasla med travnimi bilkami. Pognal se je proti Mojci, jo potegnil iz ognja in stekel proti Rožletu.

Rožleta je medtem že obstopilo vseh pet Bedancev. S praznimi očmi so bolščali vanj in stegovali roke, da bi ga zagrabili. Zateglo so mrmrali: »Kjeeee jeeee žiiiivoooooooo, kjeeee maaaaaš poooskoooook?« Kekec se je z vso silo zapodil v najbližjega, mu skočil v brado in ga začel mikastiti.

»Pusti Rožleta pri miru, si me slišal?« se je zariplo drl in pulil Bedančevo brado, ki mu je v kosmih ostajala med prsti. Okornega silaka je s tem tako zmedel, da se je opotekel nekaj korakov vstran, kar je Rožletu ponudilo priložnost, da pobegne skozi vrzel med spakami. Čeprav trd od strahu, je zbral toliko moči, da se je izmuznil na prostost in se preplašeno oklenil Mojce. Ko sta se obrnila, da bi zbežala, je Rožletu zastala sapa.

Roka, ki je prej cvetela med travami, je zdaj že vzbrstela v groteskno deblo do pasu v zemljo zakopanega telesa. Kadavrasto zmene se je z obema rokama opiralo ob tla in se poskušalo izvleči do konca. A to še ni bilo vse. Celotna jasa je kar kipela od poganskih poganjkov. Nekje so iz zemlje kukali samo prsti, drugje je na plano prilezla že cela roka in pol glave. Kekec je skočil z omotičnega Bedanca in se pridružil prijateljema. Stali so ob prsketajoči žerjavici in nemo motrili počasne hruste, ki so sklepali krog okoli njih, ko sta se kar naenkrat zaslišala dva topa udarca, ki jima je sledil padec dveh zločestih monstrumov, pod noge pa se jim je prikotalil storž.

»Keeekeeeeec! Le sem! Pa brž!« se je zaslišal piskajoč glas z roba hoste.

»Brincelj!« je vzkliknil Kekec in vsi trije so se pognali v dir.

»Se mi je kar zdelo, da vas najdem tukaj,« je rekel pritlikavec. »Vidim, da ste naleteli na podobne težave kot jaz. Cela planina jih je polna.«

»Res?« je vprašal Kekec. »Kako ti jih je pa uspelo položiti z enim samim češarkom?«

»Hja,« je odvrnil Brincelj, »ni bil navaden češarek,« in se namuznil. »Uročeni so. Vila Škrlatica mi jih je dala celo malho in mi naročila, da te poiščem. Samo v betico ga moraš zadeti, pa pade kot pokošen.«

Kekec je vzel bisago v roke in iz nje izvlekel storž. »No, pa poskusimo,« je dejal in ga z vso silo zalučal najbližjemu stvoru naravnost v črepinjo. Češarek se mu je zaril v oko in z vso težo je lopnil po tleh. »Pa res deluje,« je rekel in pripravil novega. Ko je tako položil še dva pošastneža, se je opogumljen zagnal v njihovo sredo in jim metal storže v glavo čisto od blizu. Počasi stegujoče roke so druga za drugo omahovale, ko so trupi, na katere so bile pritrjene, topo padali na tla. Ko je na drugem koncu jase tako opravil še z zadnjim stvorom, se je z roba gozda razlegel krik.

»Kekec, hitro sem, Rožleta imajo,« je zapiskal Brincelj. Kekec se je pognal v dir, a žal je bil prepozen. Ko je bil dovolj blizu, da je lahko zalučal storž, so se tri kadavraste spake že mastile s toplim drobovjem.

»O, moj Bog,« je zakričal Brincelj. »Ubili so Rožleta.«

»Barabe,« je zajokala Mojca.

Poln srda je Kekec s storžem v roki začel besno udrihati po njihovih glavah, da so pocepali kot muhe, a prijatelju ni bilo več pomoči. S solzami, ki so mu vrele na lice kot hudourniška voda, je Brinceljnu pomagal izgrebsti jamo, v katero sta položila pastirčeve ostanke. Mojca je komaj slišno hlipala, ko so ga pokrili s črno grudo in vanjo zapičili križ, izdelan iz vej povezanih s konopcem.

»Pojdimo,« je dejal Kekec, vstal in si z rokavom otrl solze z lic. V pordelih očeh se mu je bleščal maščevalen sijaj. »Rožletu ni več pomoči, a prepričan sem, da vseh beštij še nismo pokončali. Na nas je, da obvarujemo speče planšarje,« je rekel in v pesti krčevito stiskal češarek, ko je trojica zakoračila v gozd.

Naslednjič na blogu blizu vas: Alpski mrtveci 2: Armada planšarjev. Še več krvi, še več trupel in še več alpskih poskočnic.

Zasopel se je prebudil iz sanj. Čelo mu je prekrival hladen znoj in v ramah je čutil nenavadno ščemenje, ki se je širilo po trupu navzdol. Kot bi mu kdo pod kožo vstavil prgišče mravelj in jim pustil, da prosto gomazijo po brazdah njegovih mišic. Stresel se je in si poskušal pometi ščemenje iz kože, a brez uspeha. Bilo je tako neprijetno in nelagodno, da je šele sedaj začutil bolečino, ki se mu je zasekala v sence. Prekleto, je pomislil, včeraj je moral biti divji. Kaj sem sploh počel? Vstal je in pristavil vodo za kavo ter se odpravil pod mrzel tuš. Hladne kapljice vode so se mešale s potom na njegovem obrazu ter ga uspešno odplaknile, a zbistritve misli zaenkrat še ni bilo na vidiku. Otrl se je v zguljeno frotirjasto brisačo in se matasto opotekel v kuhinjo. Zavrel je kavo in vanjo stisnil polovico limone. Čakal je, da se črna brozga pohladi, in si odsotno gnetel roke, da bi pregnal mravljince. Nepremično se je zazrl v nedoločljivo točko pred seboj.

…postava se je približala gozdu. Iz žepa je vzela svetilko in snop brljave luči je šibko zarezal med hrastova debla. Moški je z levico odmaknil veje, da so se krošnje bežno osvetlile in izginil v gozd …

Zdrznil se je. Kava pred njim je bila že mrzla. Izpil jo je na dušek, se nakremžil ob nagnusni mešanici in skodelico s silo odložil na mizo. Poskušal je urediti misli, a mu to ni kaj prida uspevalo. Z rokami se je uprl v mizo in počasi vstal z majavega stola. Ko je negotovo stopal proti spalnici, so mu boksarice počasi spolzele navzdol, da se je zapletel vanje in skoraj telebnil po tleh. Krasno, je pomislil, že tako se je dan začel čisto usrano, zdaj pa mi je popustila še elastika na gatah. Povlekel si jih je nazaj do pasu in pridržal z eno roko. Napravil je še nekaj korakov in se resignirano sesedel na posteljo. Snel si je perilo in z raztezanjem poskušal ugotoviti, kje je popustila elastika. Živčno je vlekel zdaj sem, zdaj tja, a poškodbe na gumijastem traku ni našel. Čudno, ga je prešinilo, a že naslednji hip je to misel pregnalo še vedno prisotno ščemenje, ki se je medtem razširilo že skoraj na vse telo. Očitno se mu je upirala le še glava, v kateri pa mu je kljuvalo, kot bi kdo vanjo naselil jato sestradanih kokoši. Zakaj se te preklemane kure ne poberejo iz moje glave, se mu je posvetilo, in pokljuvajo te vražje mravlje, ki mi lezejo pod kožo, da me vse srbi. Šibko se je nasmehnil tej domislici in odvrgel boksarice na kup umazanega perila, ki se je bohotil v kotu spalnice. Tole bi bilo dobro oprati, je pomislil, ampak ne še zdaj. Zdajle mora nekako spraviti um v red in se spomniti, kaj je počel včeraj. Spomini so bili zabrisani. Pa ne le za prejšnji dan. Sodeč po datumu na mobilnem telefonu, je bil ves pretekli teden v njegovih možganih le meglena gmota, kot packa črnila, ki jo je nekdo nemarno razmazal z rokavom, ko je nepazljivo potegnil prek nje. Je možno, da je cel teden prepil? Ne, zdaj tega ni počel že kako leto. Občasno se mu je pripetil kak prekrokan vikend, a med tednom se je dosledno držal pravila maksimalno eno pivo na dan. In kdaj se bo to jebeno ščemenje že enkrat nehalo. Naglo je vstal, a v glavi se mu je zavrtelo in omotica je terjala svoj davek, ko je s hrbtom telebnil na razmetano posteljo.

…moški je prodiral vse globlje v hosto. Pletena košara v desnici je brezskrbno nihala ter se zadevala v drevesna debla in praprot, ki se je razraščala pod drevjem. Svetilka je kazala pot nekaj metrov naprej, a v njenem soju se ni znašlo nič omembe vrednega. Nenadoma se je izmed podrasti nekaj deset metrov v levo zaslišal zvok podoben žvižganju. Postava se je za hip zdrznila, uperila svetilko k izvoru bežnega zvoka in se odpravila v njegovo smer …

Okorno je zakrilil z rokami in se dvignil v polsedeč položaj. Kaj za vraga se mu dogaja? Počasi je vstal in krenil proti omari, da bi se oblekel. Vsaj bolečina v glavi se je umirila, če že mravljinci ne popustijo. Odprl je veliko omaro, v kateri je hranil oba para čistih hlač, in izbral ponošene kavbojke. Ko si jih je natikal, so se mu zazdele neobičajno velike. Najbrž se samo omotična glava poigrava z njim. Saj se oblačila med pranjem kvečjemu skrčijo, ne pa raztegnejo. S sumničavim pogledom je premeril hlačnice, ki so se mu vlekle po tleh, in jih zavihal. Vajeno je zategnil pas in za trenutek obstal, ko v njem ni našel luknje, kjer bi morala biti. Vedno ga je zategnil do predzadnje luknje, a tokrat sta mu do zadnje zmanjkala dobra dva centimetra. Je možno, da obstaja kaka tolpa neslanih burkežev, ki vdirajo v tuja stanovanja in nič hudega slutečim ljudem podtikajo napačna oblačila? Misel je bila preveč absurdna celo za njegovo trenutno stanje, a boljše razlage ni našel. Če to po kakšnem čudnem naključju drži, kako so vandali vedeli, kakšne hlače se skrivajo v njegovi omari, saj so bile na las podobne njegovim. Še tisti madež rdečega vina na desni hlačnici, ki ga niso mogli izprati niti najbolj opevani in oglaševani pralni praški, je trdovratno čemel na svojem mestu kot na dan, ko je kavbojke zlikal in jih pospravil v omaro. Izvlekel je še druge hlače in pri njih se je ponovila ista zgodba. Čudno. Popraskal se je po celem trupu, saj je bilo ščemenje vse bolj nevzdržno. Najbolje, da preveri, če mu je kaj zmanjkalo, in obvesti policijo, če se izkaže, da je nekdo res šaril po njegovem blokovskem stanovanjcu. Obenem pa bo v pas s škarjami poskušal napraviti novo luknjo, da mu ne bodo drsele navzdol. Še vedno mu ni bilo jasno, zakaj se mu glava zdi tako težka. Stopil je proti kuhinji, a se nerodno zapletel v predolge hlačnice, ki si jih na teh hlačah ni zavihal, in delček sekunde z grozo opazoval podboj vrat, ki se mu je bližal z nezadržno hitrostjo.

…roke so razgrnile podrast, od koder se je po moževem mnenju oglasilo skrivnostno požvižgavanje. Ob pogledu, ki se je razkril pred njegovimi očmi, je obstal kot vkopan. O žvižgaču ni bilo ne duha ne sluha, a v oči so mu padli gobani, ki so rasli iz tal. Bilo jih je pet in vsak je v premeru imel skoraj pol metra. Zrinil se je skozi visoko podrast in jih željno požiral z očmi. Kapitalna najdba. Segel je proti najbližjemu, ko mu je nekaj spodneslo noge …

Ko se je ovedel od udarca, si je živčno potipal buško, ki se je bohotila sredi čela, s katerim se je zadel v podboj. V dlani se mu je zdela njegova glava nekam večja, kot bi se morala, a s tem se ni kaj prida ukvarjal, saj je zgroženo opazil, da so med njegovo omedlevico hlače postale še večje in da mu noge segajo le še do polovice hlačnic. To ni več smešno, je pomislil. »OK, priznam, potegnili ste me,« je zavpil nekam v zrak. »Uspelo vam je. Inovativen pristop k skriti kameri, res. Ste se zmenili s hišnikom, da vam je posodil ključe? Pa še srečo imate, da sem tako štorast, da ste me lahko večkrat preoblekli. Le mojih golih posnetkov raje ne kažite, bi vas prosil.« Počakal je nekaj trenutkov. »No, kje ste?« je zdaj že kanček nestrpno zavpil. Ščemenje je postajalo vse bolj močno in neprenosno. »Pokažite se že vendar. Haha, smejim se, ker sem na skriti kameri. Dajte no.« Glavo je vse težje držal pokonci, tako ogromna se mu je zdela. Omahnila mu je na prsi in iz grla se mu je izvil srhljiv krik. Glavo je imel veliko kakor celoten trup. Kaj se dogaja? Kaj? Zakaj se krči? Zakaj? Z grozo je opazoval, kako se mu udi zdaj vidno krajšajo in kako trup izginja sam vase. V grlu je začutil močno bitje srca, ki se je trudilo, da bi uspelo prečrpati zadosti krvi. Soba se je pričela vrteti. Na ustnicah se mu je začela nabirati pena. Zagolčal je in stemnilo se mu je pred očmi.

…moški je z obrazom naprej telebnil v gozdni humus. Začutil je, kako se prek njegovega trupa napenjajo vrvi. Poskušal je vstati, saj so se nitke zdele tanke kot sukanec, a bile so presenetljivo močne in niso se hotele vdati pod njegovimi napori. Nenadoma je v njegovo vidno polje stopila drobna postava, nič kaj večja od dlani odraslega človeka. Bradat obraz je ždel pod koničasto kapico in hladne oči so ga s studom motrile. »Poglej ga,« se je s presenetljivo globokim glasom oglasilo bitje, »razdiralca domov. Misliš, da če si toliko večji od nas, lahko po mili volji trgaš in uničuješ naše hiše?« Pljunil ga je v obraz. »Zaradi tebi podobnih je več kot polovica naših ostala brez strehe nad glavo. Ampak mi se ne damo. Vas bomo že počasi spravili k pameti. Enega po enega, a sčasoma nam bo uspelo.« Prvemu na las podoben možic je pritovoril težko staro knjigo in jo odprl. Pričela sta žebrati v nerazumljivem jeziku. »Tako,« je rekel prvi, ko sta končala, »zdaj se boš odpravil domov in pozabil, kaj se ti je zgodilo tukaj. Mislim, da bo kazen kar pravšnja. « V oči mu je vrgel nekakšen prašek in svet se je zameglil …

***

Nad obzorjem se je že začenjalo svitati, a oblake je uspevalo predreti le najvztrajnejšim sončnim žarkom, tako da je na jasici sredi hrastovega gozda še vedno kraljeval somrak. Temne postave v temnih kutah s temnimi kapucami na glavah so se na temnem travniku pripravljale k temačnim stvarem, ki pa bodo, če jim bodo uspele, v zgodbo vnesle vsaj nekaj barvne raznolikosti. Resda le ene barve, a učeni možje pravijo, da zna rdeča ob dobrem kontrastu prav poživiti vsako kompozicijo, v kateri se znajde.
Med drevesi je zaukal skovir in nad oglavnicami mož je zaokrožil vran, ki je zavreščal tako predvidljivo predirljivo, da bi vsakemu poštenemu bogaboječnežu pognal srce v dir, mravljince po hrbtu in strah v kosti. A ti možje niso bili ničkaj bogaboječi. Še zdaleč ne. Glasno so se upali postavljati, da so najpredrznejša svojat daleč naokoli. Hudičeva semena so jim pravili. Petek in svetek so glasno kvantali, se odevali v raztrgane črne cape in verige, da so se marsikatera neomadeževana deca stiskala k materam ob krilo, ko so jih ugledala na ulici, in si vsevdilj vrteli oglušujoč hrup, ki so mu sami pravili glasba, dasiravno je bil blagozvočnim harmonijam, ki so jih vkup zložili skladateljski umi žal že minulih dob, podoben le v tem, da so ga izdajali na takistih nosilcih zvoka kakor mojstrska blagoglasja. Morebiti sem res kanček starokopiten (Vendar ne nečimrn. Če bi bil, bi se tukaj drznil potrepljati po ramah za tako spretno vpeto in le pretanjenemu umu opazno nanosnico na prvo prigodo.), a sam bi raje kot ta njihov hrušč poslušal, kako dajejo mačka iz kože. In če gre verjeti govoricam, ki so se širile po mestu, so Hudičeva semena na grbi imela tudi to pregreho, akoravno so jo sami odločno zanikali.
Pozornemu opazovalcu bi se ta trenutek najbrž posvetilo, da imajo tudi tokrat nakano storiti to. Vsaj po ostremu rezilu, ki se je v poslednjih žarkih mesečine zasvetlikal enemu izmed njih v rokah, in mačku, ki ga je v naročju držal nekdo drug, sodeč. A bi se motil. Maček je bil namreč njihov ljubljenček. Star, črnodlak, z razcefranim levim uhljem in brazgotino, ki se mu je raztezala prek razlitega desnega očesa in smrčka, se je nekega dne priklatil v njihovo bližino in zlodejevci so ga posvojili. Res pa je, da je bil nož izvlečen na plano z namero. Ta namera je bila plastična kantica polna rdeče tekočine, najbrž krvi, ki so jo spuščali mačkom med odiranjem kože. Skupaj z nož vihtečim se je postavil na sredo čistine, kamor so preostali štirje zlobci tačas z živim apnom zarisali znak, ki ga bolj posvečeni bralci najbrž poznajo s platnic knjig z oroki. Jeklo je zapelo svojo žalostniko in zarezalo v pokrov. Iz zevajoče rane v snežnobeli plastiki se je klokotaje ulila rdečina, s katero so brezsrčneži v sredo pentagrama zarisali znake, ki jih prej omenjeni bralci poznajo iz notranjosti knjig z oroki.
Po tem zlonosnem obredu je sedmerica sklenila krog in uprla pogled v tla. Ko so tako stali že kake pol ure in se ni zgodilo prav nič, so se začeli nelagodno spogledovati, a spregovorili niso niti besedice. V molku so tako čakali še nadaljne tričetrt ure, ko je vsaj enemu vse skupaj začelo počasi presedati. Pogledal je na uro, se zdrznil, stopil iz kroga in zarobantil.
»Kurac pa satan pa njegov prihod pa ko jebe šolo pa skupaj bomo zavladali svetu! Kje ga imate? Grem. Čez eno uro popravljam matematiko. Če fašem popravca, bom imel celo poletje hausarest.«

***

<L00ci4> kok je cagar?
*tr003v1l pogleda na uro
<tr003v1l> 06:03:52
<tr003v1l> se dve minute
*DVD has joined #satan.is.my.dead
<DVD> a bi ga kera v usta?
*DVD has been kicked by L00ci4
< m4ns0nk4> spemerji eni
<L00ci4> a ste redi?
*s4t4nchy prikima
<Dva_QCK> jep
<tr003v1l> aha
<L00ci4> gremo
<L00ci4> /\/\
<L00ci4> < >
<L00ci4> \/
<s4t4nchy> satan ftw
<Dva_QCK> \,,/
<tr003v1l> |)3\/1|_ pwnz j00
<tr003v1l> …
<m4ns0nk4> nc ni blo an
<L00ci4> noup
<Dva_QCK> (((
<tr003v1l> mah krneki
<tr003v1l> grem jest *
<TehGvant> owned imo

***

aaaAAAADRIINGDRIINGDRINDRIIINGDNGDNGDNGDROOOONGDROOOONGDRIIIINGDRIIIINGDROOOOOOOŠPLJOC

Kosmata rdeča dlan, ki se je dičila z ostrimi črnimi kremplji, je lopnila drobno modro kreaturo z motoristično čelado in zamegljenimi dimljami, da je nadležno oné le še šibko zacvililo in obmolknilo. Dlan se je skupaj z roko, na katero je bila nataknjena, in njeno dvojčico na drugi strani trupa pretegnila, iz ust malo višje pa je med nagnitimi čekani zehaje zavel ostuden zadah po trohnobi.
»Samo še pet minutk,« je matasto zagrčal lastnik ust in si zaspano pogladil rogova, ki sta mu poganjala iz glave. Cmokaje se je prekobalil na bok in potopil nazaj v peklenske sanje.