Tag Archives: Stand-up

Na letošnjih emmyjih je največjo bero nagrad za komične dosežke pobrala Sodobna družina, ki jo spremljamo tudi na sporedu nacionalne televizije, medtem ko je emmy za scenarij komične serije šel v roke Louisu C. K. za serijo Louie. Petinštiridesetletni komik je prireditev sicer zapustil z dvema kipcema. Drugega je dobil za režijo svojega stand-up šova Live at the Beacon Theater, ki ga je oboževalcem za skorajda simbolično ceno dolarskega petaka distribuiral prek lastne spletne strani.

Nagrajene serije Louie, ki je čez lužo ravnokar zašpilila tretjo sezono, ni odkupila še nobena od slovenskih televizijskih hiš (predvajali so jo le na enem od lokalnih Foxovih programov), kar je škoda. Širše teve občestvo s tem zamuja enega najsvetlejših komičnih draguljev, kar jih trenutno sveti na ne tako malih zaslonih. Ampak zakaj bi si belili glavo zaradi tega, saj bomo tedensko spet lahko poslušali sveža razglabljanja Angelce L., za Loiueja pa bomo slišali samo, če bo Ursula Parker, ki igra njegovo hčerko, znova izustila prgišče slovenskih besed.

Louie je sicer dokaz, da do najboljših televizijskih stvaritev pridemo, kadar sposobni in kreativni ljudje dobijo škarje in platno v svoje roke in jih kravatarji ne skušajo omejevati s kroji iz Burd, ki so jih izbrskali med starim papirjem. Louis C. K. je zavračanje televizijskih norm pokazal že s kratkotrajno serijo Srečni Louie, kjer je na glavo obrnil cosbyjevsko družinsko komedijo, v Louieju pa se je povsem oddaljil od pravil, ki naj bi veljala za sitcome. Stalne zasedbe ni, saj se v vseh delih pojavlja edino on sam, kontinuiteta med epizodami je ohlapna, saj se isti igralci pojavljajo v različnih vlogah, prav tako pa določeni deli nimajo skupne zgodbe, temveč sestojijo iz krajših vinjet.

In prav odsotnosti osnovnega okvira (razen tega, da je glavni junak ločen komik sredi štiridesetih z dvema hčerkama) se gre zahvaliti za največjo odliko serije: raznolikost, saj nikoli ne veš, kaj te čaka, ko se bo odvrtela najavna špica. Edino, kar je postalo kanček predvidljivo, so ženske, ki jih Louie srečuje, saj se skoraj brez izjeme izkažejo za osebe, ki zaradi lastne čustvene prtljage, ki je prevelika, da bi jo odnesle na krov nizkocenovnega letalskega prevoznika, ne izpolnijo pričakovanj glavnega junaka, ki običajno potegne kratko.  A temu navkljub gre za eno najbolj osvežujočih zadev, kar jih trenutno ponujajo velike teve hiše. Čakamo, da pride tudi na naš jedilni list.

(objavljeno v reviji Stop, 3. 10. 2012)

Pri vseh iskanjih mladih in neuveljavljenih talentov ta niso zaobšla niti slovenske stand-up scene. Seveda tu še ne govorimo o razkošnih televizijskih produkcijah, kakršna je bila ameriška Last comic standing. Stand-up je v Sloveniji vseeno še premlada in premalo obče znana scena, da bi bil dovoljšen delež gledalcev pripravljen tedensko spremljati četico komikov, kako pod mentorstvom izkušenejših stanovskih kolegov pili obrtne veščine in razdeluje svojo odrsko persono. Razen seveda, če ne bi ob tem kidali gnoja, osemenjevali krav in opravljali drugih kmečkih opravil. Po možnosti sredi gostilne, kjer bi skrbeli za dobavo in konzumacijo sira, podkrepljeno s šovofobnimi izpadi. (Saj se jih spomnite, prijatelji: »Show must go!« In ombudsman tedaj ni niti trznil z očesom.)

Tako je Stand up komik leta niz živih dogodkov, ki daje priložnost bolj ali manj svežim stand-up komikom, da pridejo do kančka medijske izpostavitve, obenem pa lahko vidijo, iz kakšnega testa so. Tako lansko tekmovanje pod voditeljsko taktirko Vida Valiča, kot letošnje, ki ga je v treh predizborih in v finalnem večeru krmaril Jonas Žnidaršič, je pokazalo, da je najboljše testo tisto, ki se je kvasilo na odru, in da najmanj brezpredmetnosti na odru kvasijo komiki, ki imajo za seboj že nekaj nastopov. Letos so prav zaradi odrske kilometrine izstopali Aleš Novak, Stefan Šumanac – Šumi, Žan Papič in poznejši zmagovalec Uroš Kuzman. Slednji, sicer asistent na Fakulteti za matematiko in fiziko ter s tem dober kandidat, da nekoč postane nesmrtno obeležen v kakšnem kantavtorskem valčku, je publiko v nabito polni Komuni na svojo stran dobil že s prvimi šalami. Zmago mu je prinesel inteligenten obzervacijski humor, začinjen z dobršno mero samoironije, češnja na torti pa je bila besna reakcija ob cingljanju zvonca, ki je nastopajoče opozarjal, naj zaključijo, ko je začel nadirati zvončkljalca: »Ne mi zvonit! Kdo je profesor tuki!«

Uvrstitev komikov, ki bolj ali manj redno nastopajo, na prva mesta, je pokazala, da pri stand-upu ni potreben samo smisel za humor, temveč da je za uspeh potrebno predvsem konstantno delo, saj se material pili in brusi z odzivi občinstva.

(objavljeno v reviji Stop, 19. 9. 2012)