Zvezdnato nebo. Slika je simbolična.

Sam sem imel pripravljenega kar nekaj svežega materiala, ki sem ga na odru poprej izvajal le enkrat ali dvakrat, zato nastopajočih pred menoj nisem kaj prida poslušal. Namesto tega sem se sprehajal po zaodrju zaodrja (ki je bilo pravzaprav nasprotiodrje) in ponavljal program, ki sem ga sestavil za festival. Druga polovica z daljšimi kosi ni bila težavna, bolj sem se bal, da mi bo mogoče kaj zmanjkalo na začetku, kjer sem imel nanizane skorajda same enovrstičnice.

Priprava materiala

Večer pred tem mi je na pomoč nesebično priskočil Perica in mi svetoval še nekaj lepotnih popravkov, ki so mi prišli še kako prav, a sem vseeno cel petek v želodcu nosil prgišče mravljincev, ki so se podili naokoli in me komaj opazno grizljali, saj nastopati pred tisoč glavo množico ni od muh. Resda tega števila nisem vedel vse do začetka večernih nastopov, a sem bil že tekom dneva prepričan, da me zvečer čaka zame doslej najštevilnejše občinstvo na izključno stand up dogodku, saj mi je lani pančevski nastop na dvorišču odplaknil dež in sem namesto zunaj nastopal dvakrat v dvorani (kar se je letos zgodilo sobotnim komikom).

Kruljavi žerjav

Ker sem se zaradi svežine materiala osredotočal tudi na zaporedje, ki mi še ni prišlo povsem v kri, in ne samo na izvedbo, nisem vpil samega nastopa tako, kot bi ga lahko, če bi nastopal z utečenim programom, a je bila izkušnja temu navkljub enkratna. Še posebej me veseli, da Pehar suhih hrušk, ki sem ga gnetel po glavi skoraj celo leto, dobiva končno obliko in da ga bo potrebno v naslednjih nekaj nastopih  samo še kanček zgladiti po robovih in ga dodatno začiniti s kakim ščepcem primerjav.

Frišen pražnji gvant izpod materinih prstov. Bohlonaj, mati.

Tako je minil petek in bil je nastop in bila je pozabava v Subsubu z odprtim mikrofonom, prvi dan. In bil je tudi prispevek na nacionalkinem portalu.

V soboto smo se zaskrbljeno ozirali tja gor pod nebo, kaj nam ima pripihati severni veter, in kazalo je, da se bodo nastopi komikov odvili pod milim nebom, ko je nekaj čez osmo zavil tako močan veter, da je pričelo stole nositi po dvorišču in smo jih urno jeli skladati v kupe. Pri tem so nam nesebično pomagali tudi nekateri obiskovalci, sledila pa je ekspresna priprava dvorane Palacij v gradu. V pol ure smo tako razpostavili kakih 350 stolov, postavila sta se oder in ozvočenje, prenesli transparenti in začelo se je v drugo. Jako uspešno, jako zabavno in po drugi predstavi jako zaspano.

V nedeljo me je dopoldne čakal pogovor na Valu 202, kjer sem se razgovoril kot nedeljski gost. Če ima kdo tričetrt ure življenja viška, je celoten pogovor najti tukaj. Zvečer je sledil nastop v Postojni na festivalu Zmaj ma mlade, kjer sta v nabito polnem atriju IRK SAZU nastopili dve tretjini petkovega panč večera. Sam sem za razliko od petka, ko sem zaključil večer, nastopil prvi in kojci po nastopu sedel v zvesti škodilak ter se odcijazil nazaj v Ljubljano, kjer me je na gradu čakala nagrada za najboljši panč, ki so mi jo izglasovali na radiu Center. Hvala glasovalcem In nagrada? Kolo. Gorsko. Hudo. In trpežno. Testno vožnjo po dvorišču je prestalo.

Obrzdano kolesce

Uspelo mi je ujeti tudi oba nedeljska tujca, Britanca Iana Stona in novozelandskega Šveda (ali švedskega Novozelandca) Ala Pitcherja. Pri obeh je bilo opazno predvsem eno: neprimerno daljša kilometrina. Ian Stone ima tako za seboj kakih 7000 nastopov in to počne štiri ali pet večerov na teden, mi pa vsak po nekaj sto. Na pozabavi v Subsubu smo se zadebatirali kasno v noč in mladi slovenski ter hrvaški junci smo z zanimanjem poslušali veteranske zgodbe in nasvete.

Eden ima trebuh, drugi nos.

Panč se čez tri tedne seli v Zagreb, v Ljubljani pa se nam nov obeta že pozimi v pokriti izdaji.

(fotke osebni arhiv, Miha Rekar in Tanja Mojzer)

Perica v montaži pegla, polira, peska, šmirgla in obrezuje zadnje frejme, preden postavi dokončno podobo na ogled, pa delček slikovnega materiala, ki mi ga je uspelo škljocniti med samim snemanjem.

Bučan je tako lep, da sem ga raje slikal s telefonom. Tako zrnatost in neostrost fotografije vsaj kanček poveča možnosti, da bo kdo opazil tudi druge.

Roxa je kot dežurnega gurmana doletela čast dolbenja pasje radosti, ki smo jo izmaknili Žalostnemu Berniju (ki je bil tako še bolj žalosten in po ulicah se govori, da si v parku za železniško postajo vsak večer reže debele bernardinske žile)

Zobozdravstvena oskrba v Šoštanju je na stopnji njihove modne osveščenosti.

Centerfor in levi bek novega slovenskega prvoligaša, Prulskih kanarčkov, v pogovoru s snemalcem Mitjem, ki ima glede fotografiranja profila enake zahteve kot Helena Blagne.

Režiser mi ni dovolil, da bi se podričal po tirnem toboganu, zato sem mu pokazal mednarodno znamenje za “Že prav, niti malo zabave mi ne privoščiš na snemanju”. Žal sem ga kazal z desnico, tako da se ga na sliki, ki jo je vešče kadriral režiser, ne opazi.

Rox tokrat pozira kot model prepišne kolekcije pomlad/poletje 1335. Na nogah ima ujemajoče črne mrežaste najlonke.

Ustvarjanje Mumije z ljubljanskega griča. Kostumografsko smo se zgledovali pri filmih Morana, Rabljeva freska in Vampir z Gorjancev.

Mizica, pogrni se:

Click here to view the embedded video.

120 kil žive vage:

Skače dedek samonog:

Dnevi visoke mode:

Če pa sem koga zrajcal toliko, da ga zanima, kakšne klatimo v živo, si nas lahko ogledate 27. 3. (četrtek) in 5. 4. (sobota) ob deveti večerni uri v Gromki na Metelkovi.

No-one wants do die alone.
Tied up in a shed
having been tortured for days.
So be my Valentine

1. ki ga ne smete zamenjati z dokumentarcem o Seinfeldu in Ornyju