On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 9. del

Srezad in Wleibeis sta stopala iz predora, nad katerim je v starodavnih pismenkah pisalo Oslje in si razočarano trkala prah z obleke.

»Po svoje je logično,« je dejal debeli študent.

»Če dobro pomisliš, bi kaj takega morala pričakovati,« je prikimal mozoljavi profesor.

»Saj legenda pravi, da je od Oselj ostal le kup ruševin,« je nadaljeval misel Wleibeis.

»In tako ni nič čudnega, da sva naletela nanje, ne pa na gole joškarice, ki bi iz mene končno naredile moža,« je skoraj s solzami v očeh zaključil Srezad.

»Ooooohooooo,« se je oglasilo v temi za njima.

Srezad in Wleibeis sta prestrašeno odskočila ter se obrnila v smer glasu. V polmraku predora, iz katerega sta ravno stopila, sta brleli zelenkasti očesi. Nagonsko sta se začela ritensko odmikati, oči pa so jima sledile. Čez dva koraka, se je okrog njih zarisal obraz, čez enega pa počasi še telo. Pred osuplima učenjakoma je stal starec, izžarevajoč neverjetno vitalnost in življenjsko energijo. Oči so ždele med voskastimi gubami obraznih potez in ju živahno merile od nog do glave. V oguljene hipijevske cote odet možak je spregovoril s pomirjujočim glasom.

»Strah je odveč,« so se glasile njegove prve besede. (Srezad in Wleibeis nista vedela, da so po naključju to bile tudi dejansko prve besede, ki jih je spregovoril le nekaj minut po rojstvu na svislih neke gorske domačije, ko sta starša opazovala dojenčka s povsem zgubanim obrazom in medlo svetlečimi očmi.) »Tu sem, da vama pomagam,« je nadaljeval. (Medtem ko je svoje prve prve besede nadaljeval z: »No, krasno, mati so omedleli. Oče, niste ji razodeli svoje skrivnosti, kaj ne?«)

»Pomagate pri čem?« sta v en glas vprašala učenjaka.

»Pri iskanju Strijamoža in svete deže, kakopak,« jima je odvrnil starec. »Mislita, da sta ostala neopažena?«

»Ja?« je nekam negotovo odvrnil Wleibeis.

»Pa kaj še. In pri tem sta bila tako neprevidna, da sta na lokacijo svete deže opozorila človeka, ki mu nikdar ne sme priti v roke.«

»Kakega mesarja, ki bi rad naredil sveto zaseko?« se je skušal pošaliti Srezad.

»Stvar je preresna za take šale,« ga je osorno odpravil starec. »So vama znane naslednje besede? Skozi zgodovino so se do nje želeli dokopati templjarji, medtem ko jim na drugi strani to nakano preprečujejo déžarji, trije varuhi svete deže. Ti so potomci vrača, lovca in nabiralca, ki so se prvi zaobljubili, da čudežna mast ne sme priti v napačne roke. To nalogo si že več tisočletij predajajo iz roda v rod.«

»Pa res,« je dejal Wleibeis. »Natanko to sem omenil v četrtem delu.

»Kar seveda dokazuje, da je avtor že na začetku natančno domislil vse potankosti zgodbe in si je ne izmišlja sproti glede na trenutni navdih,« je pristavil Srezad, ki ga je spreletel čuden občutek, kot da bi mu kdo besede položil v usta.

»Jaz sem eden izmed déžarjev,« je dejal starec in se nasmehnil, da so se prikazali rumenkasti zobje, ki so pričali o dolgoletnem prijateljevanju z dimi vseh sort. »Potomec vrača. Potomec nabiralca je zapitež, ki ga mogoče poznata po imenu Feder. Na srečo se nezavedno odzove klicu svete deže, kadar ga le ta potrebuje, saj je v preštevilnih delirijih izgubil spomin na svojo poklicanost. Tretji, potomec lovca, pa je tisti, ki mu sveta deža ne sme pasti v roke. Njegov oče je namreč umrl, preden se je rodil, in tako nanj ni prenesel starodavnih skrivnosti. To sem nameraval storiti sam, brž ko bi deček dopolnil dvanajsto leto, vendar mu je pri desetih letih umrla še mama in pristal je v rokah Fusarjevega Francija, tedaj še mladega templjarja, ki je danes nadšuštar tega brezbožnega reda. Franci je v bledikavem mladeniču prepoznal odlike lovca in ga vzgojil v sebi poslušen stroj za opravljanje neprijetnih nalog. Temnikar, kakor je lovčevemu potomcu ime, se je namreč rodil brez kožnega pigmenta. Sramovala se ga je še lastna mati in Fusar je bil prvi, ki je dečku pokazal naklonjenost, česar Temnikar seveda ni nikdar pozabil. Tako je namesto človeka, ki bi moral varovati sveto dežo, odrasel v največjo nevarnost, ki ji preti. Če bi se dokopal do nje in jo predal templjarjem, bi to pomenilo konec sveta, kakršnega poznamo.« Segel je v žep in iz njega potegnil potlačen joint. Zgladil ga je med prsti, si ga vtaknil v usta, ga prižgal in z užitkom povlekel dim vase. Ko ga je izdihnil, so ga spremljale besede: »Vidva pa …«

»Kaj je z nama?« sta vprašala.

»Čutim, da sta dobrega srca in s sveto dežo nimata podlih namenov. Žene vaju čista raziskovalna narava, ki se napaja v odkrivanju novih ali davno pozabljenih reči,« je dejal vrač.

»Seveda,« sta vneto prikimala oba.

»Zato vama bom pokazal pot do svete deže in Strijamoža,« je dejal vrač, »a pred tem morata prestati tri preizkuse.«

Seveda v naslednjem delu, se je avtorju zazdelo, da mora izpostaviti povsem očitno stvar.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 8. del

Srezad in Wleibeis sta počasi stopala od tunela do tunela. Ker nista bila prepričana, kaj ju lahko čaka v temi in kaj ne (predvsem sta se bala, da njunih stopal ne bi pričakala trdna tla), nista hotela tvegati slepega koraka v predore. Debelušni študent je prebiral napise, ki so se sločili nad zevajočimi črnimi ustji v pismenkah, ki so še najbolj spominjale na letno srečanje zobotrebcev, ki jih pesti posebej zoprna oblika artritisa. Skrivenčene oblike v grobo skalo izklesanih znakov so se sprva še počasi ter v spremljavi mhmjev in aaaajev, nato pa vse bolj tekoče prelivale v glasove, razumljive tudi mozoljastemu znanstveniku, ki je še vedno tako močno zeval od začudenja, da mu je brada bobnala po adamovem jabolku.

Sprehodila sta se mimo vhodov v nekaj tako obskurnih mističnih krajev, ki bi si še v najbolj ezoteričnih zgodovinskih knjigah prislužili zgolj opombo pod črto v opombi pod črto, pa še tam bi se znašli v oklepaju. Korak jima je prvič resneje zastal pri predoru, nad katerim se je pet pismenk ponašalo s komaj opazno pozlato, ki se je v soju modre krogle bledikavo svetlikala z grobega kamna.

»Oslje,« je prebral Wleibeis in glasno zajel sapo. »Profesor, se vam sanja, kaj sva ravnokar odkrila? Tu je vhod v Oslje.«

»Kakšno Oslje?« je prhnil Srezad. »Od kod kar naenkrat navdušenje nad lihoprstimi kopitarji?«

Wleibeis je urno ugotovil, da sta zopet zakoračila na področje, ki ga je sam že dobro uhodil, medtem ko je bilo za učenjaka zgolj prazen list papirja, na katerem se šele ima zarisati okoren zemljevid. »Ne, ne,« je pojasnil s kanček prisiljenim nasmeškom. »Oslje nimajo zveze z osli. So mitološki kraj …«

»… kamor hodijo kosci brusit sekire,« je navdušeno dokončal Srezad.

»Ne, tudi z oslami nimajo ničesar skupnega,« je Bleiweis neusmiljeno sestrelil profesorjevo zavzetost za ruralne enakozvočnice. »Če gre verjeti zapisom škofjeloškega kapucinca – in preden mi spet vskočite v besedo, naj povem, da s tem mislim kapucinskega meniha in ne okrasne rastline – iz osemnajstega stoletja, so v cerkvi pod škofjeloškim gradom hranili pergament z legendo o zlatem mestu prešuštva, ki pa je zgorel v požaru leta 1669. Po legendi naj bi Oslje ležalo na ravnici severno od Kranja med Kokrico in Predosljami, ki so zaradi njih tudi dobile svoje ime.«

»Dobro, dobro, komu mar lokacija,« ga je z modrim odbleskom v očeh prekinil učenjak. »Kaj je bilo tisto o mestu prešuštva? In zlatu?«

»Če na kratko povzamem legendo,« je začel Wleibeis, »je bilo Oslje mogočno cesarsko mesto, v katerem so se dvigale stavbe, izgotovljene iz najfinejšega marmorja. Dičile so se z bogatimi zlatimi inkrustacijami, sredi mesta pa je na trgu stala zlata fontana v podobi starodavnega božanstva naslade, okrog katere so ob ščipu plesala poltena dekleta, se zvijala v sladostrastnih gibih ter se predajala postavnim mladeničem, ki so si jih jemali na vse predstavljive in nepredstavljive načine.«

Srezadu je iz kotička ust opazno začela curljati slina. »Aha.«

»Nekega dne pa je v mesto na kobilici prijahal neznanec. Bil je tako ogromen, da so se mu med ježo noge vlekle po tleh, in tako čednega lica, da so vsa dekleta medlela ob pogledu nanj. Ponujale so se mu, a on se ni zmenil za njih. Sedel v senci lipe ob fontani, prebiral starodavne spise in srkal ohlajen šipkov čaj, oslajen s karameliziranim sladkorjem.

‘Kok to, da nas nočeš?’ ga je s kanček neposrečenim štajerskim naglasom pobarala ena od radoživk, ki so od blizu in daleč hodile v Oslje na spolnost brez obveznosti.

‘Cilj moje poti ni v mesu, temveč v duhu,’ je odvrnil in se zatopil nazaj v svoje spise.

In ker si ženske vselej najbolj želijo tisto, kar se zdi nedostopno (česar smo se naučili že v preštevilnih romantičnih komedijah), so le še bolj koprnele za njim, najbolj od vseh zala cesarična, ki je dneve presedela ob njegovih nogah in povsem pozabila na obredno občevanje ob ščipu.

Po treh mesecih se je neznanec dvignil in naznanil, da naj mu prinesejo sekiro, da bo posekal vaško lipo, saj se naj bi v vzorcu letnic debla skrival odgovor na vprašanje o smislu življenja. Namesto sekire je dočakal cesarsko gardo, ki ga je grobo odrinila od drevesa.«

»Pohiti s koncem,« ga je priganjajoče prekinil Srezad. »Spet nama bo zmanjkalo prostora.«

»Silak je sedel na kobilico, posadil predse cesarično in odpeketal. A že po nekaj korakih se je kobilica čudežno dvignila od tal, zaprepadeni meščani pa so opazovali zgolj obris jahanca in oseb na njej, ki se je risal pred polno luno, ko so leteli prek neba.

Zgrožena cesarica se je drla: ‘Hčer mi je izpridil, lipe pa mu ne dam!’ in zaukazala izstrelitev raket zemlja – zrak. Toda tudi silak je imel svoje zaveznike in je nad mesto poslal skupino robotov, ki so se spreminjali v vozila s konca dvajsetega stoletja. Bitka je bila kratka, a srdita, in Oslje so končale v kupu ruševin, od koder so jih stoletja odpihnila v pozabo.«

Za las, je dejal avtor.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 7. del

Andrejeve in Davorjeve oči so se v soju Srezadove in Wleibeisove karbidovke zlovešče (in tudi zelo vešče, saj so bile vajene temnih prostorov z medlimi viri svetlobe) svetlikale v pričakovanju razlage, čemu visokorasleža motita dogovorjeni mir palačinkarjev v kranjskih rovih. Slednja sta se lotila pojasnjevanja, prva dva pa majanja z glavama, nejevernega spogledovanja in trkanja po čelu.

Ko je višji dvojec obmolknil, se je nižji še zadnjič spogledal in Davor je spregovoril: »Tale vajina štorija se zdi res privlečena za lase, vendar bi vama vajini sovisokarji dejali taisto, če bi jim omenila, da sta srečala naju.« Ob besedi sovisokarji je prezirljivo pljunil skozi zobe, kar sicer ni doseglo želenega učinka, saj zaradi nepraktične postavitve ust v skoraj sami osi okroglega ploščatega telesa pljunek ni prekoračil oboda taistega telesa, tako da si ga je s kančkom rdečice na obrazu in na videz brezbrižno obrisal z roko ter nadaljeval: »Zatorej vama nakloniva kanček nejevere, ter vaju popeljeva onkraj težkih duri, da poiščeta te svete strije ali Dežamoža, ali kar koli je že tisto, kar iščeta. A bodita pripravljena, da vama vse, kar uzreta, ne bo po godu. Onkraj teh duri je zatavalo bolj malo običajnih ljudi.« Tokrat pri ležeče izgovorjeni besedi ni pljunil, vendar jo je ubesedil s toliko črtljivega gneva, da si v njej lahko jasno zapazil poltene namene, ki jih je imel z materami običajnih ljudi. »In mnogim um ni prenesel pogleda na stvari, ki leže onkraj duri.« Tokrat besed ni mrzko nagnil, temveč jih je zlokobno okrepil, da je Wleibeisu za hip zledenela kri v žilah. »Sta prepričana, da želita skoznje?«

»Seveda,« je brez pomisleka pritrdil Srezad, ki nikdar ni znal razbirati prizvokov izrečenega.

Wleibeis se je za trenutek obotavljal, toda sla po odkritju nečesa, kar ga je zanimalo že toliko časa, je bila premočna. Sklenil je tvegati. »Kako pa bova prišla skoznje?«

Ob teh besedah se je Andrej brez težav sprehodil skozi nizka vratca in čez nekaj trenutkov se je od znotraj zaslišalo škrtanje zobatih koles in rožljanje verige. Kamnita stena, ki je še ravnokar neomajno stala na poti vsem, večjim od pedi, je v izvrstni poustvaritvi vnebovzetja, ki bi jo na veliki šmaren zlahka uprizorili pred brezjansko baziliko, izginila pod strop. Mozoljavi učenjak in zavaljeni študent sta skozi duri stopila široko razprtih oči, za kar je bilo bolj kot manko svetlobe zaslužno začudenje. Ozek betonski hodnik se je namreč čez nekaj sežnjev razprl v prostrano votlino, polno kapnikov, ki jo je hladno razsvetljevala modro brleča krogla, lebdeča sredi nje.

»Naše poti se tu ločijo,« je dejal Davor. »Ko bosta želela ven, če bosta želela in če vama bo uspelo nazaj do duri,« ni zamudil priložnosti za srhljive poudarke, »preprosto pritisnita na tistile gumb, na katerem piše DURI.« Tokrat z ležečostjo ni izrazil prezira, temveč se je z njo zgolj elegantno izognil narekovajem znotraj premega govora.

»Pa srečno pot,« je s komaj opazno škodoželjnostjo pristavil Andrej in že sta se z Davorjem izgubila v enem izmed nepreštevnih rovov (kar je zgolj figurativna raba jezika, če znate šteti do več kot triinosemdeset). Srezad in Wleibeis sta se nenadoma znašla sama in se rahlo zdrznila, ko so masivne duri za njima v očitnem religioznem navdihnjenju tokrat uprizorile Luciferjev padec.

»Kaj pa zdaj?« je vprašal Wleibeis.

»Bi rekel za nosom, pa bi potrebovala rovnico ali pnevmatično kladivo, saj ga imam zaradi poškodbe pri posebej razgreti igri med dvema ognjema v četrtem razredu zafrknjenega navzdol,« je dejal Srezad, ki se je od študenta očitno navzel cenenega vicmoharstva, ki ga je razkazoval v prejšnjem delu.

Wleibeis ga je le topo gledal.

»A razumeš, reče se, da imaš nos prifrknjen navzgor, če je pa navzdol, je pa zafrknjen, hahaha,« mu je skušal razložiti šalo in pojasnilo v brezupnem hlepenju po študentovem odobravanju podkrepil s smehom, v primerjavi s katerim bi naravno zvenele še silikonske dojke spuščene skozi autotune efekt.

Wleibeis, ki se je virusa t. fornezzius očitno otresel, je mukoma ukrivil ustnici navzgor in bodrilno prikimal profesorju. »Torej na slepo?«

»Kot kaže,« je prikimal Srezad, čigar obličje je v modri svetlobi žareče krogle delovalo kot mesečevo površje. »Razen, če nimaš zopet kakega genialnega geografskega prebliska, ki bo naju usmeril na pravo pot.«

»Geografski prebliski nama bodo prišli prav kvečjemu, ko bova iskala pot na plan,« je odvrnil Bleiweis in se razgledoval naokoli. Pogled se mu je ustalil in nadaljeval je: »Imam občutek, da nama bodo tokrat bolj pomagale dolge ure, ki sem jih porabil za učenje starodavnih pisav.« Uperil je prst nad kamniti obok predora, v katerega sta izginila palačinkarja. »Vidite te pismenke, podobne runam? Samo pravi napis morava najti, pa naju bo sam povedel k Strijamožu.«

»In sveti deži,« je pristavil Srezad.

In naslednjemu delu, je bil avtor odločen, da obdrži zadnjo besedo.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 6. del

Univ. dipl. arheol. Srezad Kovač s častnim doktoratom iz aknavosti in obilni študent Janez Wleibeis sta z dobršno mero gnusa in kančkom pomilovanja v očeh previdno stopila mimo pobruhanega pijanca, nepremično ležečega pred železno rešetko.

»Le kam smo prišli?« je zavrtel oči Srezad in pazil, da s hlačnico ne bi slučajno oplazil redke zelenkaste lužice, ki je obdajala glavo presenetljivo majhnega in, glede na njegovo stanje, ne tako presenetljivo bledega moškega.

»Prvič, le kam sva prišla,« ga je popravil Wleibeis, ki mu je peta jutranja ura običajno predstavljala konec budnega cikla in ne začetka, »saj sva samo dva, in drugič, pred kranjske rove, ste mar pozabili?«

»Hehe, dobra, Janez, dobra,« je odvrnil Srezad, ki ni zaznal resnega študentovega podtona in je mislil, da se zgolj nekam nerodno šali. »Mislil sem, kam smo prišli kot družba, da pijandure takole cepajo kar vsepovsod po mestu in to celo pred spomeniki naravne in kulturne dediščine.« Dodal je še: »Pripravi klešče, da prereževa verigo na vratih,« in dotična vrata potegnil k sebi. Ker so mu bila Temnikarjeva opravila z vitrihom iz prejšnjega dela neznanka, je pričakoval, da bo z vrati le rahlo porožljal, tako pa so ta kojci popustila in se odklenjena vdala sili potega, da je Srezada zaneslo vznak in je telebnil po tleh. Ležečemu telesu se je sicer izognil, česar pa ne bi mogli trditi za sušeče se izbljuvke. Nazaj na noge ga je odneslo tako urno, kakor bi bila tla pod zelenilom neverjetno prožna. Spačenega ksihta je ob spremljavi vreščanja zmedeno krilil z rokama v medsebojno bijočih se željah, da si obriše nesnago z zadnjice in da se izbljuvkov ne dotakne z golimi rokami.

Wleibeisu so se kolesca v glavi medtem že zagnala na delovne obrate in je z rolo papirnatih brisač v iztegnjeni roki stoično čakal, da ga Srezad opazi in se otre s ponujenim troslojnim celuloznim produktom. Ta je to tudi storil in se še vedno rahlo pretresen zahvalil študentu. Nadela sta si karbidovki in napravila smel korak v kranjsko podzemlje.

»Kam pa zdaj?« je Wleibeis v acetilenskem soju vprašal Srezada, ko sta po slabih dvajsetih metrih prispela do prvega križišča.

»Desno se rovi raztezajo daleč pod mesto,« je po krajšem nebesednem posvetovanju z zemljevidom odvrnil profesor, »medtem ko na levi sledi ovinek in za njim konec rova.«

»Se pravi levo.«

»Levo?«

»Seveda, tam se gotovo nekaj skriva. Zakaj bi ob gradnji napravili rov, ki očitno ne vodi nikamor.«

Srezad tej kmečki logiki ni ugovarjal, a kaj kmalu sta se res ustavila pred neprehodno prepreko.

»In kam zdaj?« je zanimalo profesorja.

Wleibeis je pokleknil in začel tipati po steni. Trkal je po njej in si mrmral v brk. Nenadoma mu je roka obstala. Prislonil je uho povsem k dnu stene in še enkrat potrkal. »Les,« je šepnil profesorju. Tipal je dalje, dokler pod prsti ni začutil vtiča, ga izvlekel, vstal ter se z glasnim »Ta-raaaa« in razprtimi rokami obrnil k Srezadu. Ta se je pričakujoče zastrmel v steno, iz katere se je razleglo lahno škripanje, kakor bi se premikali ne ravno naoljeni tečaji. In res so se, a rezultat gibanja tečajev je imel na naša dva junaka približno enak učinek kot na neuspešnega preprodajalca deviz, saj so se od stene odmaknila vratca, visoka komaj dober poldrugi decimeter, in njuni lici je prekrilo opazno malodušje.

»Dajmo, dajmo, gremo s poti? Kaj je to?« se jima je tedaj izza hrbta razlegel pritlehen glas.

»A smo se na občini lepo zmenili, da imamo do osmih zjutraj v rovih mir, za izjeme pa je potrebna napoved vsaj tri delovne dni prej?« se mu je pridružil še drug glas, ki je takisto prihajal od tal. »Se ti spomniš kakšnega obvestila, Davor?«

»Nobenega, Andrej,« je odvrnil prvi glas »Kaj počneta tukaj?«

Zbegana raziskovalca sta se zazrla proti izvoru glasov, ki se je nahajal v isti višini kot ravno odprta vratca. Oba sta si nejeverno pomela oči in se uščipnila, toda sploščena osebka, ki sta stala (Ali bi bilo bolje reči, da sta se raztezala?) pred njima, nista izginila spred oči.

»Klofni me,« je Srezad ukazal Wleibeisu, »ne ščipam se dovolj močno, da bi se prebudil.«

»Saj ne sanjate,« je odvrnil študent, »tudi jaz ju vidim.«

»Jasno, da ne spita, kretena,« se je oglasil Davor, ki je še najbolj spominjal na človeka, ki so ga natančno izkoščičili, nato pa ga ukalupili v velikansko ponev. »Prav lepo sta budna. Ampak vas itak ne briga, kaj se godi pri tleh, rastisti prekleti.«

»Kvečjemu naju, saj sva samo dva,« se je Wleibeis kanček prepozno odločil vpeljati ponavljajočo se šalo in še to bolj kilavo.

»Mislil sem vas. Visokorasle vobče,« ga je godrnjavo prekinil Davor.

»Palačinkarja sva,« je pojasnil Andrej. »Pripadnika plemena, ki je bilo omenjeno v tretjem delu. Kaj torej iščeta tukaj?«

Mi vemo, Davor in Andrej pa bosta izvedela šele čez mesec dni.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ

V epizodi Strijamoževa prerokba, 5. del

»Kvajdej, kvajpoj, pobje,« je skozi nos iztisnila zmerno do pretežno nabrgljana legenda lokalne fehtaško kronične scene, razmršen bradatež rdečih oči in srednjih let po uličnem imenu Feder, ki si ga je prislužil s krilatico A se obvlada kej fedra?, s katero je pristopal k potencialnim podpornikom, in ne s krstnim imenom, ki se je glasilo Vojko Zmet. Kiselkasti zadah po ceneni čobodri je hodil tri korake pred njim in se prek ramen ovil okoli vratov dveh pretežno do komatozno pijanih metalcev, ki sta v soju blede lune matasto kinkala na klopi ob vodnjaku, in ju pobezal v nosove.

»Lej tega zdej,« je s polovično hitrostjo uspelo izdaviti treznejšemu od dvojice, ko se je ozrl in skušal s fokusirajočim vidom potrditi domneve vohalnih dražljajev. »Dej se ga mal dol used, pa ne se naja matrat sprašvat, če obvladava kej fedra,« je prijazno zažlobudral in z bokom dregnil kovinskega sobojevnika na levi, naj se kanček presede in naredi prostor za Fedra, ki je opotekaje sedel mednju.

»A res nič ne obvladata?« je otožno zanosljal Feder.

»Takle mamo,« je želel resignirano odvrniti drugi vojščak nepotvorjenih kovin, a pijača mu je zavozlala jezik tako močno, da bi ob pogledu nanj še Aleksander Makedonski odvrgel ostro nabrušen meč in v šenčurski maniri segel po motorki. Tako se mu je prek ustnic prekobalilo zgolj golčanje: »Takmmo.«

»Tekmo?« se je začudil Feder. »Kakšno tekmo?«

»Netkmo, takmmo,« ga je neuspešno popravil dolgolasec.

»Hehe,« se je ob nenadnem razsvetljenju zarežal Feder skozi nos in se obrnil desno k prvemu dolgolascu, ki mu je s tresavo roko ravno pomolil steklenico, v kateri je po dnu pljuskal še dober poldrugi deciliter domače žganice. »A vam je blek metalcev začel zmankvat, pa ste uvozil enga iz Finske al kva?« Desni metalec ga je začudeno pogledal, toda še preden mu je uspelo oporekati teoriji o izvoru levega metalca, mu je Feder hvaležno prikimal, vzel steklenico iz rok, jo na dušek izpil, si z umazanim rokavom otrl usta in mu v hipnem bibličnem zamaknjenju zanosljal: »Resnično, resnično, povem ti, še nocoj boš z menoj v deliraju!«

***

Iz temne sence se je izluščila pritlikava bleda postava. Temnikar se je urno povzpel po stopnicah, se ozrl levo in desno in še enkrat levo (Čeprav mu tuja življenja niso bila kaj prida sveta in se jih ni branil utrinjati, pa pri prometni varnosti ni delal izjem in se je dosledno držal cestno prometnih predpisov. Ko je tako nekoč rahlo zašuštral eno od nelegalnih nalog, ki jih je redno opravljal za templjarje, in mu je bil za petami mož postave, je raje z natančnim strelom upihnil policista, kakor da bi prekoračil omejitev hitrosti in mu skušal uiti.), ter stekel čez cesto k zarešetkanemu vhodu v kranjske podzemne rove. V desnici je stiskal pomečkan izvod decembrskega Zapika, v levici pa natisnjeno sliko zemljevida z včrtanimi trikotniki.

Še dobro, da je oni dve siroti peljal na skodelico vroče čokolade, preden ju je odvedel k nadšuštarju, kjer ju bodo vzgojili v polnopravna člana templjarskega reda. V tisti zakotni beznici, kjer sta otroka srkala vodeno mleko s komaj opaznim kakavovim pridihom, ki je bilo toliko vredno imena vroča čokolada, kakor si Edward Cullen zasluži naziva vampir, je med listanjem časopisja na šanku naletel na revijo, v kateri sta dva neznanca na dolgo in široko razpredala o sveti deži. Sklenil je, da se je dokoplje še pred njima.

Pred rešetko je segel v žep in izvlekel vitrih. Vtaknil ga je v ključavnico in ga vajeno zavrtel, ko so z jasnega zvezdnatega neba razjarjeni bogovi nanj izlili svoj žolč. Zelenkasto rjava brozga mu je pljusknila na glavo in mu zarila jedke kremplje v nosnice. Ko je skušal zajeti svež zrak, mu je žolčava pošast segla še v goltanec. Hlastajoči Temnikar je zaradi prekrepkih dražljajev izgubil voh, čez nekaj trenutkov pa še zavest.

***

Feder je ponovil otiranje ust z umazanim rokavom, ki smo mu bili priča že prej, le da si z razpokanih ustnic tokrat ni brisal osamelih kapljic domačega žganja marveč lepljive packe, ki so ostajale kot nema priča želodčnemu eksodusu, zaradi katerega so prebivalci abdominalne votline že pisali obtožnico proti dotičnemu Š. Nopcu.

»Hehe, ker hud šnopec,« se je nosljaje zarežal Feder in iztegnil roke. »To je bil moj deeeliiiiraaaaj!« je zapel skozi nos in preplašeno zakrilil z rokami ter začel grabiti po oprimkih, ko je začutil, da mu zmanjkuje tal pod nogami. Ujel se je za dimnik in si oddah– Dimnik? Pogled se mu je v hipu zbistril in zavedel se je, da leži na strehi.

Povlekel se je kvišku in pokukal prek slemena. Globoko pod njim se je razgrinjal Jelenov klanec. Šit, je pomislil, tole sem se ga pa konkretno nabezofal. Previdno je zdrsel po strehi navzdol, se oprijel žleba in odskočil na tla. Starki, ki je odprla pritlično okno, ravno ko je pristal na tleh, je namenil še obvezni »Bohdej gospa, a se obvlada kej fedra?« in se ob spremljavi zgražajočega odkimavanja odpravil na jutranji pelinkovec.

On je močen, on je možat,

To je nova pesem taramtaramtarat
.Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 4. del

V svetlobi neonske luči sta se nad mizo sklanjali dve postavi, ki sta ohali in mhmali kot profesionalna ohavca in mhmavca ter uperjali prste v različne točke zemljevida kot olimpijska prvaka v uperjanju. Dogajalo se je mrzlično kimanje z glavo in učeno naštevanje dokaj nedokazljivih teorij, ki so v trenutku, ko so v lahnem drncu zapustile usta, brezbrižno obveljale za neovrgljiva dejstva. Če bi se jima radovedni bralec zazrl prek rame, bi na mizi opazil razgrnjen zemljevid Kranja, iz katerega so kot otrdeli deževniki z ruticami iz rosnega travnika molele raznobarvne zastavice. Prek direndaja natisnjenih uličic in gričevnatih izohips so premočrtno švigale ravnilaste premice, ki so stikale flomastraste repe ob vznožjih zastavic. Če bi taisti zvedavi bralec začel na ušesa vleči besede, bi bil priča naslednjemu pogovoru.

»… tako sem se vprašal, zakaj bi mamuta postavili sredi krožišča, saj so okostje našli v Krokodilnici, ki je bližje drugemu koncu Kokrice,« je dejal Janez Bleiweis.

»Krokodilnici?« je vprašal kraterjasto oblični Srezad.

»Da, v enem od jezerc na območju nekdanjega glinokopa, ki ob času najdbe seveda še ni bilo pod vodo. Drugi dve sta Čukova jama in Ledvička,« je odvrnil Bleiweis, ki je v prostem času prebiral domače strani turističnih društev vasic, ki so obkrožale Kranj. »Sklepal sem, da najbrž obeležuje še kaj drugega, a njegova namembnost mi je polzela iz rok, dokler nisem prejšnji teden v arhivu našel pergamenta, ki omenja sveto dežo.«

»Da,« je kar preveč poznavalsko pritrdil Srezad, ki je sicer zanjo izvedel šele iz študentove elektronske pošte in postoril nekaj dodatnega brskanja po manj dostopnih kotičkih narodnega arhiva. »Starodavni artefakt, ki naj bi vseboval mast zlatooklega mamuta. Skozi zgodovino so se do nje želeli dokopati templjarji, medtem ko jim na drugi strani to nakano preprečujejo déžarji, trije varuhi svete deže. Ti so potomci vrača, lovca in nabiralca, ki so se prvi zaobljubili, da čudežna mast ne sme priti v napačne roke. To nalogo si že več tisočletij predajajo iz roda v rod.«

»Zato sem se vprašal, kaj, če je ta konstrukcija mamuta izhodiščna točka, ki bi nam pomagala najti nahajališče svete deže in posledično, vsaj tako sem prepričan, tudi Strijamoža.«

»Drzna teorija, če smem pripomniti,« je profesor poprosil za dovoljenje, ko je že pripomnil.

»Tako sem si ogledal, kje v Kranju so še gradili krožišča, in prišel do osupljivega odkritja,« je nadaljeval debelušni študent. »Krožišče pri veleblagovniški četrti na vzhodni mestni vpadnici ter improvizirani plastično oranžno-beli krožišči na Planini in v Stražišču so postavljena v ravni črti. Če stražiško krožišče označimo z A, krožišče na vzhodni vpadnici z B in krožišče na Kokrici s C, dobimo trikotnik, kar je seveda jasno vsakemu tretješolcu. Toda osupljivi del šele pride. Če krožišče na Planini označimo z D in skozenj potegnemo pravokotnico na stranico AB, bo ta potekala naravnost skozi krožišče C. Tako dobimo pravokotni trikotnik ADC. Mi še sledite?« Vprašanje je bilo bolj kot profesorju, ki je imel pred seboj zemljevid, namenjeno bralcem.

»Seveda,« je odvrnil Srezad, ki se ni zavedal, da je avtor na koncu teksta prilepil zemljevid z označenimi krožišči in tako bralcem velikodušno omogočil lažje spremljanje izrečenega.

»Če temu trikotniku skozi točko D narišemo pravokotnico na AC, se pravi višino, kot bi rekli naši matematični prijatelji, bo ta daljico AC sekala v točki E,« je nadaljeval Wleibeis, hvaležen avtorju, da ni pozabil osnov geometrije.

»In točka E leži točno ob vznožju ceste na Šmarjetno goro, kar pomeni, da se sveta deža nahaja na vrhu, najbrž zazidana v cerkvici,« je vneto vskočil aknasti profesor.

»Kje pa,« je poskušal debeli študent čim blažje umiriti Srezadovo vnemo, ki je vodila v slepo ulico. »Vse ostaja v obodu krožišč. Če daljico ED razdelimo po načelu žaltavega reza v razmerju ena proti ena cela devet, se razdeli sredi Jelenovega klanca, kjer naj bi bil po redkih ohranjenih pričevanjih vhod v Špehšpiljo.«

»Janez, to je vendar ge-ni-jaln-o,« je nekam nespretno zlogoval navdušenje Wleibeisov mentor, a mu je obenem nehote uspelo ubesediti šibko aluzijo na pisca treh romanov, ki so se dogajali v času, ko so po zemlji topotale še zadnje črede zgoraj omenjenih dlakavih živali in ti je klic Mamuti! prislužil hvaležen pogled, ne pa ene na gobec.

Janez se je hotel zahvaliti za kompliment, vendar mu je to preprečil konec strani.

In tale stavek, ki sicer zgodbi ne dodaja ničesar, je pristavil avtor.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 3. del

»Kakor sem nameraval nadaljevati že prejšnjič,« je smelo začel razlagati Janez Wleibeis, ko mu je podli avtor pokazal osle in znova preusmeril žariščno točko pripovedi na kraj, ki ni vseboval ne zagretega študenta ne profesorja, ki se je dičil z osmimi zaporednimi nazivi aknar leta, nakar so mu podelili častni pokal in prepovedali nadaljnjo udeležbo na tekmovanju.

»Sem jima res moral obljubiti tisto v prvem delu?« se je motalo po avtorjevi glavi. Tej misli so družbo delale še druge, med njimi: »Saj je bila samo vljudnostna fraza na koncu sestavka.«, »Le kaj si nekateri liki domišljajo, da so?« in »Kdaj je bilo treba oddati besedilo? Pred tednom dni?«

Ko smo se v prejšnjem delu poslovili od Temnikarja, se je tiholazil v vegasto barako z bridkim nožem v roki, s katerim je kanil pokončati nadstandardno obilno postavo, ki je glasno smrčala v njej. Znova ga bomo ugledali, ko se bo smukal iz kajže z rahlo bebastim nasmeškom zadovoljstva na obrazu in brisal nož v bombažno krpo.
Temnikar se je smukal iz kajže z rahlo bebastim nasmeškom zadovoljstva na obrazu in brisal nož v bombažno krpo. Tolsteža se je odkrižal lažje kot je pričakoval. Enkrat samkrat je moral zarezati v vrat. Rezilo je zdrsnilo vanj kakor oster nož v debeluhov vrat. (Primero je spisala naša zvesta bralka sojcam¹ , ki smo jo izžrebali med edino prijavljeno na dobrodelnem natečaju Prispevajte svojo komparacijo zgodbi o Strijamožu.) Tik, preden bi iz kočure prestavil še drugo stopalo, je za seboj zaslišal tiho ihtenje. Zdrznil se je, a se takoj zatem okretno obrnil in z očmi prečesal mrakobno notranjost. Prižgal je svetilko in preteče dejal: »Kje si? Pokaži se!«
»Tu–tu–tukaj sva, pod preprogo, dobri gospod rešitelj,« se je zaslišal preplašen glas.
Temnikar se je namrščil. Tekom let v službi templjarjev je slišal za mnoge reči, ki navadnim ljudem ostanejo prikrite, in se ti sploh ne zavedajo, da sobivajo v njihovi sredi. Tako je pričakoval, da se pod preprogo skrivata Palačinkarja, pripadnika maloštevilnega plemena iz gozdov okoli Zgornjega Jezerskega, ki v višino zrastejo komaj deset centimetrov in to nadomestijo s širjenjem v preostale smeri. Ko je odmaknil preprogo, bi bil tako manj presenečen, če bi zagledal dve sploščeni telesi, kakor ob dejanskem prizoru, ki sta ga sestavljali rešetka in pod njo zevajoča temna luknja, v kateri je s sojem luči obsvetil objokana otroška obraza.
»H-h-hva-hvala, ker ste ubili najinega mučitelja,« je dejal lastnik levega obraza in stegoval presušene, blede ročice skozi železne rešetke.
»Vsa-vsako popoldne naju je silil gledati Zemljo na ProgramuB,« je zahlipal lastnik desnega obraza in si brisal debelo solze iz udrtih oči.
»In morala sva gledati popoldanske kvize ter klicati tja, da sva mu služila denar,« je pristavil prvi, čigar desnica se je pridružila brisanju solz drugega, levica pa ga je bodrilno trepljala po ramenih.
»In ko je na zemljo legla tema, nama je b-b-bral iz … iz … iz knjige na polici,« je komaj izdavil desni, preden so se mu po licih usule nove solze.
Temnikar je usmeril baterijo v smer, ki jo je kazala desneževa levica. Na polici, ki je bila zgolj grobo obtesana deska, je uzrl broširano knjigo, s katere mu je zrenje vračalo človeško bitje nedoločljivega spola z ohlapno zavezano kravato in razglašalo pozitivne občutke, da se mu je spol očitno dalo določiti. Temnikar se je zamislil. Fantiča sta zdaj sicer vedela, da je umoril debeluha, toda očitno mu tega nista zamerila. In nadšuštar je vedno omenjal, da se ne bi branil templjarskih novicev. Na polici je ob knjigi zagledal ključ, ki ga je vtaknil v žabico in ob obračanju začutil, da je pravi. Dvignil je rešetko in povlekel dečka iz jame.
»Kdo sta?« ga je zanimalo.
»Jaz sem Najdihojca,« je rekel tisti, ki je spodaj stal levo. »Lahko pa mi rečete tudi Palček naš.«
»In jaz sem Tinček,« je rekel desni. »Lahko pa mi rečete Dete moje. Siroti sva.«
»No … ne dejansko siroti, tehnično gledano pa,« je vskočil Najdihojca. »Veste, obema so se starši odpovedali in naju nagnali čez prag. Mene, ker sem razgrajal samopaš …«
»… in mene, ker sem jedel z levico,« ga je dopolnil Tinček. »Ko sva se že kako leto klatila po svetu, naju je pod pretvezo okusne večerje v to kolibo zvabil Cvilimož in na–«
»Kaj si rekel?« je Temnikar zastrigel z ušesi in pri tem prerezal vse bolj levstikovsko nit zgodbe. »Kdo je bil ta debeluh, ki vaju je trpinčil?«
»Cvilimož,« sta odvrnila v en glas.
Temnikar je v nemočnem besu togotno zacepetal in samo dejstvu, da je zmanjkalo prostora na strani, se moramo zahvaliti, da občutljivih bralskih očes ni pohujšal nebrzdani naval kletvic iz bledikavih ust.

1. sumimo, da gre za psevdonim

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 2. del

V hladnem polmraku podstrešne čumnate sta v kotu zabrleli rdeči očesi. Bledikava postava se je pretegnila na raševinasti slamnjači in skočila na tla. Stopila je k mizi, kjer jo je obsijala mesečina, pronicajoča skozi motno steklo zamazane strešne line. Naključnemu opazovalcu neznanega moškega bi v oko najbrž padlo kar nekaj podrobnosti, od telesne višine, po kateri bi ga zlahka umestili med palčke, in manka kožnega pigmenta, po katerem bi ga zlahka umestili med Sneguljčice, do manka srca, po katerem bi ga zlahka uvrstili med srne, ki jih je razparal lovec, ko je mačeham ravnokar omenjenih kraljičen prinašal srca v umetelno izdelanih šatuljah. Brezsrčni pritlikavi albin se je nagnil nad mizo in prižgal petrolejko, okoli katere so bile ovešene štiri steklene bučke, napolnjene z vodo. Z njihovo pomočjo je usmeril soj svetlobe v porumenel pergament, na katerem so počivale kaligrafske črke.
»Temnikar,« se je glasil napis, »nalogo imamo zate. V Kranju naj bi se pojavile nove sledi, ki vodijo k sveti deži. Poišči jih in se znebi vseh, ki bi vedeli kaj preveč.«
Belikavi Temnikar je zagodrnjal in obrnil pergament. Na drugi strani je bil v prelomljenem rdečem vosku jasno razviden pečat, na katerem so trije čevlji tvorili piramido, okrog njih pa so ležale besede: »Novus ordo calceorum.« Z grčastimi prsti desnice je zmečkal pergament in se odpravil do omare, iz katere je vzel raševinasto ogrinjalo ter si ga nadel. Poveznil si je kapuco prek glave in se po majavih stopnicah bosopet odpravil v noč.

***

Da bi bolje razumeli vzgibe dotičnega osebka, na tem mestu polistajmo po nikdar ponatisnjeni in od uradnega zgodovinopisja zanikani šestnajsti knjigi Slave vojvodine Kranjske bogenšperškega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja s podnaslovom Tajne združbe inu skrivni cehi vojvodine Krajnske. Na petindvajseti strani zvezka piše naslednje:
Le malu je znanu, de templjarji v resnici iz naših krajov izvirajo. Ime so po šuštarskih opravilih dobili, sej šolne templjajo inu to obrt že stoletja skoz rodove ohranjajo. To seveda o ta pravih templjarjih razpredam, sej so oni, kteri so v Jeruzalemi inu Sveti Deželi nastali, samu ena kopija prou bleda tega kranjskega tajinstvenega ceha.
Njihova naloga naj bi bilo sveto dežo najti, neprecenljivi artefakt iz daljnih časov, v kterem naj bi hranili mast v Bobovku zaklanega zlatooklega mamuta. Ta mast naj bi čudežne učinke imela, inu kedor bi iz nje ocvirke ali zaseko pripravil ter to pojedel, bi lahko vladar sveta postal inu večnega življenja bil deležen.
Ali sledi so se za to sveto dežo že zdavnej skozi historijo zabrisale. Po nekterih pričvanjih nej bi se do nje dokopal Aleksander Makedonski, po drugih Julij Cezar, a temu ne gre kaj prida verjeti. Sveto dežo nej bi namreč še pred prihodom Slovanov v te kranjske dežele nekje na sotočju dveh vodotokov skril poslednji od keltskih druidov, ki jim je bil artefakt v hranjenje zaupan od tih staroselcev, ki so tod pred njimi žili. Od tedaj nej bi deža z obličja zemlje izginila inu ni noben več oči nanjo položil bil.
Trenutni nadšuštar reda templjarjev je Flikarjev Tone, po domače Petarjev, ki bralcem sporoča, de ima ta najboljšo dreto inu smolo, tako da kar k njemu šolne v popravilo prinesite. Če mu izročite kupon, kterega na zadnji strani bukvice najdete, vam deset odstotno znižanje obračuna.

***

Temnikar je segel v malho in iz nje potegnil baterijsko svetilko. Snop brlikave luči je osvetlil kos mastnega kartona, ki je bil nekdaj očitno del večje kartonaste tvorbe, najbrž škatle za pico. Vegastih vrat majave barake se je oklepal s pomočjo zarjavelega risalnega žebljička, na njem pa je bil skorajda nečitljivo načečkan priimek. Beličnik si je zadovoljno zamrmral v brk in pobrskal po malhi za vitrihom. Vajeno ga je vtaknil v ključavnico in odklenil vrata, ki so ob lahnem dotiku zacvilila, kakor bi iz kože dajal nevrotično falzetno mačko brez posluha. Pritlikavec je otrpnil in zadržal dih. Ker je iz kolibe velo neprekinjeno smrčanje, je olajšano izdihnil in na plan privlekel WD-40 ter z njim izdatno naškropil zarjavele tečaje. V drugo je vrata odškrnil neslišno in se zazrl v notranjost kočure. Na žimnici na tleh je ležala orjaška, skorajda kitovska postava. Naslednji predmet, ki ga je vzel iz malhe, je v mesečini poblisnil jekleno, nabrušeno in preteče.

***

Mož stoterih imen in tisočerih aken ter njegov študent Janez Wleibeis sta se ogorčeno zastrmela nekam ven iz strani in glasno ponegodovala: »Kaj pa midva? In najin obljubljeni pogovor, ki naj bi ga nadaljevala od prejšnjič?«

Kaj sta pa tako lahkoverna, je pripomnil avtor.

On je močen, on je možat,
To je nova pesem taramtaramtarat.
Fijufiju trosijo mu rož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
V epizodi Strijamoževa prerokba, 1. del

In obljubljeno je, da se nekega dne vrne on, ki ima vamp kakor kit, možgane kakor rozino in zegen kakor človek, ki v družbi dimnikarja poseda na trati štiriperesnih deteljic z žepom, polnim podkev. Ko se mu bo trebuh sedemkrat naložil čez samega sebe, ali pa ko ga bo kranjski živelj res potreboval, bo vstal iz globokega spanca in prinesel radost ter veselje.
»Kaj mi torej veste povedati o tej prerokbi?« je vprašal profesor arheologije Srednjevzhodna Zvezna Ameriška Država, ki sta mu starša (tudi sama strastna arheologa, a le ljubiteljska) v veliki želji za njegovo poklicno pot nadela to predeterminističo, a obenem tudi sumljivo anahronistično ime, saj se je rodil v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja. Zaradi nepraktičnosti dolgoveznega imena, sta mu starša nadela ljubkovalni akronim Srezad, kar nekako ni pripomoglo k njegovi priljubljenosti med sošolci in sošolkami, ki je bila že tako skoraj nična zaradi močne mozoljavosti, ki ga je prizadela pri rosnih devetih letih. Srezad je tako še v zgodnji mladosti moral opustiti tihe sanje, da bo nekega dne postal pop zvezda, in je pohlevno in razočarano šel po poklicni poti, ki sta mu jo bila očrtala starša. Tako je odrasel v temačnih in vlažnih depojih Prirodoslovnega muzeja, temačnih in manj vlažnih depojih Narodne univerzitetne knjižnice ter vlažni in manj temačni študentski sobici, zabubljen v predslovanske izkopanine, starodavne pergamente in skrivnostne zapise.
Še enkrat je pomahal s kavarniškim prtičkom, na katerem so bile zapisane besede, ki jih je ravnokar prebral. V predavalnici je zavladala tišina, ki so jo predirale samo na pol udušene melodije iz slušalk i-podov polovice študentov in nič kaj udušena melodija iz telefona študenta v zadnji vrsti, ki so se mu pokvarile slušalke. Izmed pogledov uprtih v skripte pred sabo je iz prve vrste opazno štrlela debelušna roka.
»Da?« je lastnika roke osamelke k besedi spodbudil predavatelj Srezad oziroma Vulkansko obličje, kakor so ga v srednji šoli zaradi mozoljavosti dražili sošolci in profesor geografije, ki se je tega nadimka tudi domislil.
»Po nekaterih teorijah naj bi dotične besede zapisal Strijamož sam, preden se je umaknil v osamo, utrujen od vsakodnevnega boja z nepridipravi. Sam tem domnevam ne verjamem preveč, saj je besedilo zapisano brez slovničnih napak, ki so opazno izstopajoče v edinih dveh uradno potrjenih listinah, na katerih je njegova pisava: pismu glasbenemu opremljevalcu Radia Kranj, naj, citiram: da gor en kumad ot Scou pa stau k bomo nasul gramos pret Špehšpilo pa bi blo fejst met eno godbo za skakat k ga bomo ravnal, konec citata in na osebni izkaznici, kjer se je podpisal kot Strijamoš. Poleg tega so druga značilnost Strijamoževih zapisov zamaščeni prstni odtisi, ki mu jih je uspelo spraviti tudi na osebno izkaznico. Kako, tega ne ve nihče, vendar vodilni strokovnjaki v laboratorijih Inštituta za nadnaravno in nadmastno menijo, da gre za redko zabeležen primer tolščokineze.«
»Očitno sem letos le izbral temo, ki ni dolgočasna vsem študentom,« ni mogel skriti navdušenja redni profesor Štirje siri, kakor so ga njegovi sodelavci na fakulteti klicali na samem pa tudi v njegovi prisotnosti. »Kako vam je ime, kolega?«
»Wleibeis, profesor, Janez Wleibeis.«
»No, kolega Wleibeis, omenili ste, da je to samo ena od teorij in res najmanj verjetna. Bi mogoče pojasnili svojim kolegicam in kolegom, kaj vse se še domneva za dotični zapis?« Pri teh besedah je glasno zakašljal in premeril zdolgočasene študente.
»Rade volje,« je prikimal tolsti študent. »Torej. Druga teorija, ki jo je predlagal doktor Jurij Ezičen, strokovnjak za kriptično predrazsvetljensko slovstvo, trdi, da gre za dobeseden, se pravi verbatim et litteratim, če mi dovolite, da se malček pobaham z znanjem latinščine, prepis izgubljenega platnenega prtiča, ki naj bi skupaj z ohranjenim pergamentom in predpasnikom tvoril srednjeveški kodeks Tria P. Dotični pergament je namreč vseboval zapis: Inu oniga leta, kader bode tu meſtu Kreinburg ſhe vedno bres ta’nove biblyoteke gviralu inu bode ta Atlaſ gole koſti na pogled postavlal, ſe ima prezhudno zhudo dogoditi. Semla ſe bo rasperla inu vunkaj bo tiſti glavo pomolil, kteriga bodejo kakor tiga Meſijo posdravili.« Wleibeis je zažarel, saj je bil očitno zadovoljen, da mu je uspelo tako razločno izgovoriti arhaično transkripcijo.
Globoko je vdihnil, da bi nadaljeval, ko sta ga nevljudno prekinila zvonec in omejitev števila znakov. »Nič ne de, kolega,« je rekel Krastač, kakor ga je klicala osnovnošolska učiteljica biologije, »bova nadaljevala naslednjič.«
In res bosta, je pripomnil avtor.

On je močen, on je možat,
on je borec za taramtaramtarat.
Fijufiju ogromen kakor mrož,
Frndžemrndže to je Strijamož.

STRIJAMOŽ
v epizodi Prekletstvo pohanih pišk, 5. del

Strijamož se je previdno ozrl prek rame. Na vodi je čutil, da ga kure ne morejo napasti z ničimer več, a vseeno ni povsem zaupal piscu, ki ga je rad vlačil z dežja pod kap. Ta je ob izkazanem junakovem nezaupanju za trenutek pomislil, da bi nadenj poslal četo kloniranih kokoši veščih v uporabi temne strani sile, a se je na Strijamoževo srečo zadnji hip zavedel, da bi bila jata morilskih kokoši z respiratornimi aparati preveč za lase privlečena celo za to pisarijo.

Ej, šefe!” se je oglasil smetnjak ob Strijamožu.

“Kaj za –” je presenečeno odskočil špehnati borec za vse, kar je polnokaloričnega. “Govoreči smetnjak. Piscu se je dokončno scufalo.”

“Kakšen smetnjak, šefe,” se je znova oglasil smetnjak. “Odpri pokrov, pa me boš videl. Pa brž, prosim. Prav zatohlo je tu notri.”

Strijamož je nezaupljivo dvignil pokrov smetnjaka, saj ni mogel vedeti, ali glas pripada prijatelju, ali so mu kure znova zakuhale kaj nepričakovanega. Ko je dvignil pokrov, se mu je skoraj zaletelo. Na kupu odpadkov je ždel ohrovt in mu kljub opaznemu primanjkljaju oči in drugih obraznih pritiklin mežikal.

“Kaj pa tako buljiš, šefe?” ga je pobaral.

“Ti si – ti si – zelenjava?” je začudeno zamomljal Strijamož.

“No shit, Sherlock!”

“In – in jaz naj ti zaupam? Vse življenje se že borim proti nizkokalorični vrednosti povrtnin.”

“Tu ni poanta v mesu in zelenjavi, šefe. Shujševalne kure ne gledajo na vrsto hrane. Ljudi stradajo s sintetičnimi preparati. V njihovem svetu ni prostora za organsko prehrano. V istem šmornu sva.”

“OK. In kdo točno si?”

“Jaz, šefe? Barry, sveti ohrovt varuh, ki lahko potuje skozi čas. Pisec se me je brezsramno sposodil pri Robertu Rankinu, ker meni, da ga nihče od bralcev ne pozna in se bo lahko poceni zmazal skozi.”

“Hmmmm, rekel si, da lahko potuješ skozi čas. Kaj pa če se te je sposodil, ker me mora spraviti nazaj v sedanjost, ki je za naju trenutno preteklost, in je to pač hotel narediti z že uveljavljenim likom?”

“Lej ga no, šefe, ti pa nisi tako neumen, kot si videti.”

“Kaj si rekel?

“Da si tako pogumen, kot si videti, šefe.”

“OK. Mislim, da je s kurami konec. Spravi me nazaj v sedanjost.”

“Nič lažjega, šefe, vtakni si me v uho.”

“Kaj?”

“Vtakni si me v uho, sicer ne bo šlo.”

Strijamož je obotavljajoče segel v smetnjak, za vsak slučaj obrisal Barryja ob obleko in si ga zatlačil v uho. Ob tem ga je spreletel čuden občutek. Zamižal je in …

“Takole, šefe, pa sva,” je znotraj svoje glave zaslišal Barryja. Odprl je oči in videl, da stoji v Špehšpilji.

“Drznil sem si prevzeti iniciativo in te prestavil v večer pred ugrabitvijo, šefe,” je rekel sveti ohrovt varuh. “Poberi vso perutnino, ki jo imaš v hladilniku, in jo vrzi stran. Tako se je ne boš mogel nažreti, ko se boš čez pol ure vrnil domov ves pijan in ti bo zapasal drobcen grižljajček pred spanjem.”

“In potem?”

“Potem te pa prestavim v čas minuto po ugrabitvi, kjer v tej sedanjosti ne obstajaš in živiš normalno naprej.”

“Čakaj, čakaj. Kako ne obstajam, če me shujševalne kure ne bodo ugrabile. Tukaj nekaj ne štima.”

“Eh, šefe, kdaj pa si že videl časovno potovanje brez paradoksa?” ga je naveličano vprašal Barry. “Če potuješ skozi čas, se paradoksom ne moreš izogniti. Verjetno tradicija ali kakšna stara listina ali pa že nekaj.”

Strijamož je po ohrovtovem naročilu pobasal vso perutnino v cajno in jo odnesel ven. Ker vseeno ni imel srca, da bi še povsem dobro hrano metal proč, jo je odnesel klošarjem na njihovo lokalno zbirališče, v zameno pa jim je odpil kanček grajca iz litrce, ki je potovala v krogu.

“Porihtano, Barry,” je rekel.

“Zamiži, šefe.”

Strijamož ga je ubogal in ko je znova odprl oči, je znova stal v Špehšpilji, zunaj pa je sijalo opoldansko sonce. Ravno ko je stopil iz domovanja, so mu nasproti pritekli njegovi trije kompanjoni.

“Hojla, brade, kako smo?” jih je veselo pozdravil.

“Strijamož … pridi … nujno … kure …” so zadihano vzklikali.

“Kaj blebetate?” jih je vprašal z rahlim nasmeškom.

“Kur… mater, saj res, zakaj smo panični?” je zasopel Boštjan.

“In kaj počnem s tem v rokah?” je Jože začudeno buljil v šila in kopita.

“Hmmm, čudno, prisegel bi, da nam je grozila neka nevarnost,” je zaključil Simon.

“Hehe,” se je zasmejal Strijamož. “Verjetno ste se pred spanjem preveč najedli, pa vas je tlačila mora. Gremo na kofe.”

“Kdo se oglaša,” se je v Strijamoževi glavi oglasil Barry.

“Kaj?”

“Pravim, da soglašam, šefe,” se je izmazal ohrovt. Udobno se je namestil v lobanjski votlini in zadremal.

In s temi besedami se trenutno zapisane prigode Strijamoža in jjegovih treh zvestih kompanjonov komčajo. Tako kakor danes počitnice. Če boste pridni in vsakič pomazali vso mast s krožnika, ga mogoče kmalu spet uzrete. Do tedaj pa ne pozabite: Strijamož vas ima rad.